Jedro

Navedba datuma vrnitve posojila v posojilni pogodbi še ne pomeni, da je posojilna pogodba fiksni pravni posel. Glede na strogo zakonsko sankcijo razdrtja fiksne pogodbe zaradi neizpolnitve mora biti volja strank, da skleneta fiksni pravni posel, tudi sicer nedvoumno izražena, bodisi da je izpolnitev v določenem roku bistvena sestavina po naravi posla, bodisi da je izrecno dogovorjeno, da se bo pogodba štelo za razdrto, če ne bo izpolnjena v določenem roku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo, v znesku 909,50 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila. Svoje pritožbene stroške pa tožena stranka nosi sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, opr. št. II Pg 130/2009 z dne 23. 09. 2010, vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 71944/2008 z dne 26. 09. 2008, v naložitvenem delu za 86.071,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 100.424,60 EUR od 24. 09. 2008 do 18. 11. 2008 in od zneska 86.071,03 EUR od 19. 11. 2008 dalje do plačila ter v celoti glede izvršilnih stroškov (I. točka izreka). V naložitvenem delu za 14.353,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2008 dalje do plačila pa je sklep o izvršbi razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je v plačilo naložilo tudi pravdne stroške tožeče stranke v višini 352,42 EUR z obrestmi (III. točka izreka).

Zoper izpodbijano sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka. Iz vsebine pritožbe je razbrati, da se pritožuje zoper obsodilni del sodbe (I. in III. točka izreka). Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik navaja, da terjatev tožeče stranke ne more temeljiti na njeni konto kartici. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je temelj obveznosti tožene stranke Posojilna pogodba, št. 20-001-2004 z dne 02. 12. 2004, katere sklenitev v postopku ni bila sporna, pri čemer je iz listin, ki jih je v postopku priložila tožeča stranka razvidno delno zmanjševanje dolga tožene stranke. Prvotni dolg tožene stranke v višini 148.239,68 EUR se je tako zmanjševal do zneska 66.446,46 EUR glavnice in 33.978,14 EUR obresti (priloga A5-A6 in A10-A14). Ugotovljeno zmanjševanje dolga tožene stranke je skladno tudi z Dodatkom k posojilni pogodbi z dne 01. 12. 2005 (priloga A3), iz katerega izhaja, da je tožena stranka do 01. 12. 2005 že vrnila 7.189.722,27 SIT, preostanek pa je znašal še 28.334.433,73 SIT.

Iz Posojilne pogodbe, Dodatka k njej z dne 01. 12. 2005 in Pogodbe o organiziranju prehrane med delom na gradbišču poslovno stanovanjskega kompleksa P. nabrežje z dne 18. 12. 2004 ne izhaja, da bi bilo dogovorjeno vračilo posojila izključno v obliki dobave hrane. V 2. členu Posojilne pogodbe (priloga A2) je namreč določeno vračilo posojila na odpoklic s pobotom obveznosti posojilodajalca iz pogodbe o organiziranju prehrane, vendar najkasneje do 01. 12. 2005, z možnostjo podaljšanja. Prav tako to ne izhaja iz 4. člena Dodatka k posojilni pogodbi (priloga A3), v katerem je določeno pobotanje le še v višini 70 % terjatev tožene stranke iz naslova dobave malic, 30 % dobav malic pa mora tožeča stranka plačati v denarju. Z Dodatkom se je na izrecno željo tožene stranke spremenil obseg delnega pobotavanja medsebojnih obveznosti. To pa ne pomeni, da je tožena stranka v deležu 30 % prosta svoje obveznosti vrniti posojilo. Res je sicer, da je bila dogovorjena možnost podaljšanja roka vračila posojila, kar sta pravdni stranki s sklenitvijo Dodatka k posojilni pogodbi tudi storili. Vendar pa prav navedba roka za vrnitev posojila kaže na dejstvo, da je tožena stranka dolžna vrniti celotno posojilo in ne le toliko, kolikor bi dobavila malic, oziroma na to, da ni bilo dogovorjeno vračanje posojila izključno v obliki dobave malic, kot je to pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi prvostopenjskega sodišča pod točko 8. obrazložitve sodbe in se jim pridružuje.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo, da ne držijo navedbe tožene stranke, da je tožeča stranka tista, ki je prenehala z dobavami malic in s tem kršila pogodbo o organiziranju prehrane ter toženi stranki onemogočila odplačevanje posojila. Tožeča stranka je sicer res v letu 2006 zmanjšala naročilo dobav malic, ker so se dela na gradbišču kompleksa P. končala. Navedena pogodba o organiziranju prehrane (priloga B2) namreč v 9. členu določa, da se sklepa za čas gradnje, predvidoma za čas dveh let, kar pomeni, da sta se stranki zavedali, da se bodo dela na gradbišču enkrat prenehala. Slednje sta stranki posebej poudarili tudi v Dodatku k posojilni pogodbi (priloga A3), ko sta v 4. členu predvideli možnost, da se posojilo lahko vrača tudi z dobavami malic za kakšno drugo gradbišče (in ne P.), vendar po cenah in pogojih, kot to velja za projekt P. Te določbe se je tožeča stranka, ko so se naročila za dobavo malic za kompleks P. konec leta 2006 zmanjšala, ker so bila dela končana, držala in toženi stranki poslala povpraševanje za dobavo malic na drugem njenem gradbišču, vendar pa le-ta ni bila pripravljena dobavljati malic po cenah in pogojih, kot za projekt P., kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato niso utemeljene navedbe pritožnika, da je tožeča stranka kršila pogodbo, ker je prenehala naročati malice.

Pravno zmotne so pritožnikove trditve, da je dajatveni zahtevek – zahtevek na izpolnitev posojilne pogodbe neutemeljen, ker je bila Posojilna pogodba v skladu s 104. členom Obligacijskega zakonika (OZ) razdrta po samem zakonu, saj ni bila izpolnjena z dnem 02. 12. 2006, ki sta ga pravdni stranki v Dodatku k posojilni pogodbi (2. člen) določili kot končni rok za vrnitev posojila, zaradi česar je postala posojilna pogodba „fiksni pravni posel“. Po mnenju pritožnika bi posledično lahko tožeča stranka postavila le enega od zahtevkov iz naslova razdrtja pogodbe: zahtevek za povrnitev škode, kondikcijski zahtevek ali verzijski zahtevek. Pritožbeno sodišče pripominja, da navedba datuma vrnitve posojila v posojilni pogodbi še ne pomeni, da je posojilna pogodba fiksni pravni posel. Glede na strogo zakonsko sankcijo razdrtja fiksne pogodbe zaradi neizpolnitve mora biti volja strank, da skleneta fiksni pravni posel, tudi sicer nedvoumno izražena, bodisi da je izpolnitev v določenem roku bistvena sestavina po naravi posla, bodisi da je izrecno dogovorjeno, da se bo pogodba štelo za razdrto, če ne bo izpolnjena v določenem roku. Vrnitev posojila v določenem roku ni bistvena sestavina posojilne pogodbe kot take. Pravdni stranki pa česa takega tudi nista dogovorili, saj sta že v prvotni posojilni pogodbi določili možnost podaljšanja roka. Slednje tudi ne izhaja iz okoliščin posla. Tožena stranka pa tudi ni pojasnila, zakaj naj bi bil v obravnavanem primeru rok bistvena sestavina posojilne pogodbe.

Ker torej po mnenju pritožbenega sodišča ne gre za fiksni pravni posel, ne pride v poštev uporaba 104. člena OZ, na katerega se sklicuje tožena stranka. Dejstvo je, da je bila posojilna pogodba sklenjena, tožena stranka pa v nasprotju s 574. členom OZ, v dogovorjenem roku posojila ni vrnila. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je toženi stranki naložilo vrnitev še nevrnjenega dela posojila. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da „fiksnost“ pravnega posla in pravno stališče, kot ga zastopa tožeča stranka, niti nista bistvenega pomena za odločitev, saj bi bil tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen tudi ob uporabi 111. člena OZ, na podlagi katerega sta v primeru razveze pogodbe stranki prosti svojih obveznosti, stranka, ki je v celoti ali deloma izpolnila pogodbo, pa ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala, skupaj z obrestmi.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti in izpodbijano sodbo v I. in III. točki izreka v skladu s 353. členom ZPP v celoti potrditi.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 1. odstavkom 155. člena ZPP). Ti znašajo 909,50 EUR in predstavljajo nagrado pooblaščencu tožeče stranke za sestavo odgovora, v višini 1625 odvetniških točk (OT), materialne stroške v višini 26,25 OT, kar skupaj znese 757,92 EUR ter 20% DDV v višini 151,58 EUR. Stroški so odmerjeni v skladu z določili Odvetniške tarife.