Jedro

Vrhovno sodišče je v nedavni sodni praksi že sprejelo stališče, da izpolnjevanje enega od objektivnih kriterijev iz 84. a člena ZMZ-1 samo po sebi še ne zadošča za uporabo ukrepa pridržanja. Pridržanje prosilca za namen predaje drugi državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (ob upoštevanju ostalih omejitev), je dopustno le, če obstoji znatna nevarnost pobega, pri čemer mora presoja take stopnje nevarnosti temeljiti na individualni oceni. Izpostavilo je, da je v ta namen treba ugotoviti visoko stopnjo nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Tako nevarnost vzpostavljajo dodatno okvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se npr. na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami ipd. Da za pridržanje ne zadošča nevarnost pobega, ugotovljena le na podlagi enega od zakonsko določenih objektivnih kriterijev, ampak da mora biti ta dodatno kvalificirana, napotuje tudi določba prvega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da države članice ne smejo pridržati osebe samo zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-520/2022/6 (1222-16) z dne 24. 2. 2022, s katerim je odločila, da se tožnika pridrži zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe EU št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III),1 in sicer na prostore Centra za tujce v Postojni od 23. 2. 2022 od 14. 15 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebitni odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico.

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi pritrdilo stališču tožene stranke, da je v konkretnem primeru podan razlog za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in da je tožena stranka pri ugotavljanju obstoja nevarnosti pobega pravilno uporabila objektivni kriterij iz 2. alineje 84. a člena ZMZ-1 (nevarnost pobega). Ker je tožnik predhodno že vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Bolgariji in na Hrvaškem, in ju pozneje zapustil, je pritrdilo presoji tožene stranke, da v obravnavanem primeru obstoji utemeljena nevarnost, da bo tožnik (spet) pobegnil. Tožnikova zapustitev Bolgarije in Hrvaške, nezakonito prehajanje mej, vključno z RS, in dejstvo, da je za mednarodno zaščito zaprosil šele po prijetju policije, ko ga je ta našla v gozdu, pretehtajo v prid obstoju realne, neposredne nevarnosti pobega, ki je ni mogoče preprečiti z milejšim ukrepom obveznega zadrževanja na območju azilnega doma. Sodišče prve stopnje je pri tem izpostavilo, da je tožnik sicer ves čas trdil, da je bila njegova ciljna država Slovenija in da ima namen tu ostati, o čemer se je tožena stranka opredelila in pravilno ocenila, da znatna nevarnost pobega ostaja. Tožnik se je namreč po ilegalnem vstopu v RS gibal na neobljudenih in gozdnih območjih v večernih urah, policija pa ga je našla po tem, ko ga je opazila preko nadzornih kamer. V zvezi z odvzemom prostosti (omejitvijo gibanja na Center za tujce) je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je tožena stranka ocenjevala možnost izreka milejšega ukrepa obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, vendar je glede na tožnikova pretekla ravnanja presodila, da ta ne zagotavlja učinkovite izvedbe postopka po Uredbi Dublin III.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da naj bi tožena stranka pravilno presodila in izkazala obstoj njegove begosumnosti. Navaja, da zgolj ugotovitev sodišča prve stopnje, da je predhodno že vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Bolgariji in na Hrvaškem, nato pa ju zapustil, ne zadostuje za ugotovitev, da je izrazito begosumen. Pojasnjuje, da je pritožnik v celotnem postopku navajal, da je bila njegova ciljna država Slovenija, ki mu jo je priporočil že njegov oče ob odhodu iz Afganistana. Svoj cilj je dosegel, iz česar jasno izhaja, da iz Slovenije nima namena oditi. Poudarja, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo pritožnika v skladu s sedmim odstavkom 84. člena ZMZ-1A. Trdi, da mu sodišče na glavni obravnavi ni postavilo niti enega samega vprašanja (razen osnovnih vprašanj o njegovih osebnih podatkih), kar izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 7. 3. 2022, ki ga prilaga kot dokaz. Zato ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka iz razlogov 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da niso podane nobene posebne okoliščine, ki bi utemeljevale omejitev gibanja na Center za tujce. Trdi, da sodišče prve stopnje ni izkazalo nujnosti ukrepa pridržanja v Centru za tujce. Sklicevanje sodišča prve stopnje na enake razloge, kot jih navaja tožena stranka (da dva varnostnika in receptor v azilnem domu ne moreta zagotoviti učinkovitega in manj prisilnega ukrepa, ki bi se izvajal v azilnem domu), ne zadošča. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in sklep toženke odpravi, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo (med drugim) navaja, da so tožnikove navedbe, da mu ni bila omogočena pravica do izjave, protispisne. Predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnik s pritožbo izpodbija sodbo, s katero je sodišče prve stopnje glede na ugotovljene dejanske okoliščine po opravljeni glavni obravnavi presodilo, da so v obravnavanem primeru za ukrep omejitve pritožnikovega gibanja na Center za tujce podani razlogi iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v povezavi z drugo alinejo 84. a člena ZMZ-1.2

7. Vrhovno sodišče najprej kot očitno neutemeljen zavrača pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo pritožnika, s čimer naj bi ga prikrajšalo za pravico do izjave in s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Iz zapisnika o glavni obravnavi je jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje opravilo glavno obravnavo, na kateri je bil pritožnik zaslišan. Okoliščina, da je pritožniku vprašanja postavljala njegova pooblaščenka in ne sodišče, ne pomeni, da pritožnik na glavni obravnavi ni bil zaslišan in da mu je bila s tem onemogočena pravica do izjave. Na glavni obravnavi je imela namreč njegova pooblaščenka možnost postavljati dodatna vprašanja, pripombe ali zahtevati dopolnitve v zvezi s konkretnimi vprašanji, ki jih je postavila, pa tudi možnost ugovarjati zoper vsebino zapisnika (124. člen ZPP). V skladu z 286. b členom ZPP pa bi morala pooblaščenka ob nastanku domnevne kršitve (ki jo uveljavlja sedaj v pritožbi) ugovarjati že na glavni obravnavi. Tako pooblaščenka pritožnika kot tudi pooblaščenka tožene stranke sta imeli tudi zaključno besedo, zaradi česar je neutemeljen tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da sta bili stranki na glavni obravnavi obravnavani neenakopravno.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo pojem znatne nevarnosti pobega v skladu z Uredbo Dublin III.

9. Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Na podlagi člena 2(n) „nevarnost pobega“ pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec je kriterije za ugotovitev obstoja nevarnosti pobega (begosumnost) uredil v 84. a členu ZMZ-1 (člen ima naslov „nevarnost pobega“) in s tem izpolnil obveznost iz člena 2(n) Uredbe Dublin III. Med drugim je določil, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je oseba predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije in jo je pozneje zapustila (3. alineja 84. a člena ZMZ-1).

10. Stališče prvostopenjskega sodišča, da mora za pridržanje osebe v skladu z drugim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III obstajati znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, je pravilno. Le v takem primeru lahko države članice v skladu z navedeno določbo in na podlagi presoje vsakega posameznega primera osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, pod nadaljnjim pogojem, da je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.

11. Vrhovno sodišče je v nedavni sodni praksi že sprejelo stališče, da izpolnjevanje enega od objektivnih kriterijev iz 84. a člena ZMZ-1 samo po sebi še ne zadošča za uporabo ukrepa pridržanja.3 Pridržanje prosilca za namen predaje drugi državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (ob upoštevanju ostalih omejitev), je dopustno le, če obstoji znatna nevarnost pobega, pri čemer mora presoja take stopnje nevarnosti temeljiti na individualni oceni.4 Izpostavilo je, da je v ta namen treba ugotoviti visoko stopnjo nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Tako nevarnost vzpostavljajo dodatno okvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se npr. na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami ipd.5 Da za pridržanje ne zadošča nevarnost pobega, ugotovljena le na podlagi enega od zakonsko določenih objektivnih kriterijev, ampak da mora biti ta dodatno kvalificirana, napotuje tudi določba prvega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da države članice ne smejo pridržati osebe samo zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi.

12. V zvezi s tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dovolj logično in konsistentno utemeljilo svoje sklepe glede ugotovitve upoštevnih dejstev tako iz tretje alineje 84.a člena ZMZ-1 (da je tožnik predhodno že zaprosil za mednarodno zaščito v Bolgariji in na Hrvaškem - 24. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) kot iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in pri tem upoštevalo tudi dodatno kvalificirane okoliščine (da je pritožnik pred vložitvijo navedenega zahtevka zapustil Bolgarijo in Hrvaško, da je nezakonito prehajal meje, vključno z RS in dejstvo, da je za mednarodno zaščito v RS zaprosil šele po prijetju, ko ga je policija s pomočjo kamere našla v gozdu - 27. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Posebej je izpostavilo, da se strinja s presojo tožene stranke, ki je kljub zatrjevanju pritožnika, da je bila njegova ciljna država Slovenija in da ima namen tu ostati, presodila, da znatna nevarnost pobega ostaja, ker se je pritožnik po ilegalnem vstopu v RS gibal po neobljudenih in gozdnih območjih v večernih urah, se skrival pred ljudmi in skušal ostati neopažen, policija pa ga je našla šele po tem, ko ga je opazila v Podpeči pri Kopru preko nadzornih kamer (kar izhaja iz obrazložitve sklepa tožene stranke). Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo pojem begosumnosti in uporabilo s tem povezane določbe po drugi (in deloma peti) alineji 84. a člena ZMZ-1, na podlagi katerih je mogoče sklepati na begosumnost prosilca ter uporabilo pravilno subsumpcijo ugotovljenih dejstev. Ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera je tudi po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pri pritožniku v obravnavanem primeru obstoji znatna nevarnost pobega. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da na navedeno presojo ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da je bil pritožnik mladoleten, ko je zapustil Afganistan in da je postal polnoleten šele dva meseca pred glavno obravnavo. V obravnavanem primeru sta stranki namreč sprejeli kot nesporno dejstvo, da je bil pritožnik v času izreka pridržanja na prostore Centra za tujce polnoleten (kljub okoliščini, da v postopku pred toženko ni uspel izkazati ne datuma rojstva ne svoje identitete).

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, ali bi moral biti v zadevi uporabljen milejši ukrep od pridržanja na prostore Centra za tujce. Sorazmernost je bila v izpodbijani sodbi presojena v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območje azilnega doma v 27. in 28. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ugotovitvi, da je ta ukrep milejši zaradi milejšega režima v azilnem domu, pritožnik ne nasprotuje, niti ne navaja konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da bi bilo tudi z njim (ali celo še z milejšim ukrepom od zadrževanja na območju azilnega doma) mogoče doseči cilj – učinkovito izvedbo postopka po Uredbi Dublin III. Tako tudi po presoji Vrhovnega sodišča izrečeni ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce glede na okoliščine obravnavanega primera ni bil nesorazmeren.

14. Izpodbijana sodba tudi ni obremenjena z očitano kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč svojo odločitev ustrezno in celovito obrazložilo.

15. Na podlagi navedenega in ker ostale pritožbene navedbe za odločitev niso bistvene, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja so določeni v 8. členu Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev, Recepcijska direktiva II), ki je v tem delu v pravni red Republike Slovenije prenesena z določbami 84. člena in nasl. ZMZ-1. 3 Tako Vrhovno sodišče v sklepu I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022. 4 Tako SEU v zadevi C-528/15, Policie ČR, Krajské ředitelství policie Ústeckého kraje, odbor cizinecké policie v Salah Al Chodor and Others, z dne 15. 3. 2017, točka 34. 5 Tako Vrhovno sodišče v zadevi I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022.