Jedro

Toženka je izkazala, da je imela tožnica možnost v letu 2008 obveznice prodati po ceni 150 EUR toženki, vendar te možnosti ni izkoristila. S tem, ko je toženka izkazala, da je bila pogodba med pravdnima strankama že sestavljena in usklajena, torej da je tožnica imela možnost prodati obveznice, se je na tožnico prevalilo trditveno in dokazno breme glede ugovorov, da posel odkupa obveznic po ceni 150 EUR ni bil izveden iz razlogov na strani toženke oziroma da ni bil primeren ukrep za zmanjšanje škode.

Dolžnost oškodovanca je, da stori vse, kar je v njegovi moči, da se škoda ne bi povečala oziroma, da bi se zmanjšala s tem, da seveda od njega ni mogoče zahtevati nesorazmernih naporov ali žrtvovanja. Dejstvo, da je bila škoda že zaključena, ne pomeni, da je možnost kasnejše prodaje obveznic nerelevantna. Uporaba besedne zveze "škodo, ki jo je kršitev povzročila", namesto nedovršne oblike "škoda, ki jo kršitev povzroča" jasno kaže, da zakon oškodovancu nalaga dolžnostno ravnanje tako v času nastajanja škode, kakor tudi takrat, ko je le-ta že nastala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki v 15 dneh povrniti njene pritožbene stroške v znesku 7.464,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi bila toženka dolžna tožnici plačati 1.421.064,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 6. 2007 do plačila in ji povrniti pravdne stroške (I. točka izreka). Tožnici je naložilo v plačilo pravdne stroške toženke v višini 19.117,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov vložila pritožbo tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in tožnici naloži v plačilo priglašene stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Relevantno dejansko stanje: - tožnica je imetnica 30.050 zamenljivih imenskih obveznic, katerih izdajateljica je toženka; - po "Ponudbenem dokumentu" imajo imetniki obveznic pravico do zamenjave za delnice toženke (v razmerju 1 obveznica - 5 delnic), ki jo je mogoče uveljavljati enkrat letno, in sicer 1. junija za tekoče leto, pri čemer mora imetnik obveznice zahtevo za zamenjavo obveznic za delnice pisno predložiti najmanj 30 dni pred dnevom zamenjave (najkasneje 2. maja tekočega leta) upravi družbe D., d.d., (toženke); - tožnica je dne 30. 4. 2007 po kurirju (na poslovnem naslovu toženke) izročila osebi, zaposleni pri toženki, pisno zahtevo za zamenjavo obveznic v delnice; - tožnica je dne 31. 5. 2007 prejela dopis toženke, s katerim je slednja zavrnila zahtevo tožnice za zamenjavo obveznic, ker naj bi zahteva tožnice do uprave toženke prispela prepozno (dne 4. 5. 2007) ter zato, ker naj ne bi bila podpisana s strani oseb, upravičenih za zastopanje tožnice; - dne 3. 7. 2007 je bila objavljena prevzemna ponudba za odkup delnic in zamenljivih obveznic družbe D. d.d., v kateri je bila cena delnice 30,00 EUR, cena obveznice pa 102,71 EUR.

6. Tožnica zato uveljavlja odškodninsko odgovornost toženke, kateri očita protipravno ravnanje, ker na njeno zahtevo ni zamenjala njenih obveznic za delnice, zaradi česar tožnica ni mogla prodati delnic po prevzemni ponudbi. Vtožuje izgubljeni dobiček v višini 1.421.064,50 EUR, ki predstavlja razliko med kupnino, ki bi jo prejela s prodajo delnic po prevzemni ponudbi(1) in kupnino, ki bi jo prejela, če bi na podlagi prevzemne ponudbe prodala obveznice.(2)

7. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju presodilo, da je bila zahteva za zamenjavo pravilno vročena in torej vložena pravočasno, zato je pogodbo štelo za sklenjeno.(3) Zaključilo je, da je toženka ravnala hudo malomarno, saj je zavrnitev zahteve podala po slabem mesecu (30. 5. 2007), le en dan pred datumom, ko bi moralo priti do zamenjave obveznic in ni izkazala razlogov za tako pozno zavrnitev zahteve konverzije obveznic v delnice. Ocenilo je tudi, da bi toženka morala kot možno posledico kršitve pogodbe pričakovati izgubljeni dobiček tožnice zaradi nemenjave obveznic oziroma, da bi toženka lahko pričakovala, da bo tožnica želela prodati delnice, ki bi jih prej zamenjala iz obveznic, saj se je pripravljal prevzem in so delnice rasle.(4) Vendar pa je tožbeni zahtevek kljub temu zavrnilo, ker je presodilo, da je tožnica opustila razumen ukrep za zmanjšanje škode, saj s toženko v letu 2008 ni sklenila posla prodaje obveznic po ceni 150,00 EUR na obveznico brez pojasnila, čeprav je bila pogodba sestavljena. Ugotovilo je namreč, da tožnici ne bi nastala nobena škoda, če bi v letu 2008 s toženko sklenila sestavljeno in s strani direktorja toženke odobreno pogodbo o prodaji obveznic po 150,00 EUR za obveznico, ob upoštevanju, da v tem sporu vtožuje odškodnino v višini 1.421.062,50 EUR.

8. Oškodovančeva dolžnost zmanjševanja škode je eno izmed načel odškodninskega prava. Opustitev te dolžnosti pa je razlog za zmanjšanje odškodnine.(5) Kot je na strani povzročitelja škode obveznost, da povrne škodo, za katero je odgovoren, je tudi na strani oškodovanca obveznost, da ukrene vse potrebno, da škoda ne bi bila večja (171. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Četrti odstavek 243. člen OZ določa, da mora stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila. Pri tem pa mora okoliščine, ki so podlaga za zmanjšanje odškodnine po četrtem odstavku 243. člena OZ, zatrjevati in dokazati pogodbena stranka, ki sicer odškodninsko odgovarja.

9. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica opustila razumen ukrep za zmanjšanje škode (po četrtem odstavku. 243. člena OZ). Toženka je namreč zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu ter izkazala, da je imela tožnica možnost v letu 2008 obveznice prodati po ceni 150 EUR toženki, vendar te možnosti ni izkoristila. Da je bila toženka pripravljena odkupiti obveznice tožnice po ceni 150 EUR je sodišče prve stopnje prepričljivo utemeljilo z izpovedbami prič, zaposlenih tako pri toženki (B. P. - direktor toženke, T. G. in R. K.), kakor tudi pri tožnici (P. M.), to pa nenazadnje izhaja tudi iz predloženih listinskih dokazil (elektronska korespondenca med pravdnima stranka z osnutkom pogodbe v prilogi A16, B5 in B6). Vse priče so namreč povedale, da je med pravdnima strankama potekalo dogovarjanje glede odkupa obveznic.(6) B. P., direktor toženke, je potrdil, da je odobril nakup obveznic po ceni 150 EUR in skladno s P. M. pojasnil, da je bila pogodba že popolnoma usklajena, da so se strinjali z vsemi komponentami (tudi s ceno 150 EUR na obveznico in obrestmi), kar potrjuje tudi osnutek pogodbe, posredovane tožnici. Vendar do podpisa pogodbe ni prišlo iz nepojasnjenih razlogov. Upoštevaje neizpodbijano ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imela toženka za nakup obveznic že tudi zagotovljena denarna sredstva pri banki (izpovedba T. G.) ter dejstvo, da je bila pogodba že sestavljena oziroma tehnično povsem usklajena, pritožbeno sodišče soglaša z dejansko ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da je imela tožnica možnost obveznice prodati toženki po ceni 150 EUR.

10. S tem, ko je toženka izkazala, da je bila pogodba med pravdnima strankama že sestavljena in usklajena, torej da je tožnica imela možnost prodati obveznice, se je na tožnico prevalilo trditveno in dokazno breme glede ugovorov, da posel odkupa obveznic po ceni 150 EUR ni bil izveden iz razlogov na strani toženke oziroma da ni bil primeren ukrep za zmanjšanje škode. Slednja zgolj z navedbami, da poslani osnutek pogodbe ni bil podpisan, zaradi česar je bila ponudba nezavezujoča, temu bremenu ni zadostila. Zgolj dejstvo, da pogodba s strani toženke še ni bila podpisana, ne more vzbuditi dvoma v pravilno ugotovljeno dejansko stanje, da je bila toženka pripravljena odkupiti obveznice, ob upoštevanju, da je slednja že tudi zagotovila denarna sredstva. Zato tožnica s ponavljanjem navedb, da ni prejela zavezujoče ponudbe za nakup obveznic, ne more uspeti. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je tožnici mogoče očitati ravnanje v nasprotju z bremenom zmanjševanja škode toženke.

11. Zmotno je nadalje tudi stališče pritožnice, da po tem, ko je škoda že nastala, ni več mogoče govoriti o razumnih ukrepih za njeno zmanjšanje. Po četrtem odstavku 243. člena OZ je dolžnost oškodovanca, da stori vse, kar je v njegovi moči, da se škoda ne bi povečala oziroma, da bi se zmanjšala s tem, da seveda od njega ni mogoče zahtevati nesorazmernih naporov ali žrtvovanja.(7) Dejstvo, da je bila škoda že dne 16. 8. 2007 zaključena, kar poudarja tožnica v pritožbi, ne pomeni, da je možnost kasnejše prodaje obveznic nerelevantna. Ta okoliščina je pomembna pri vprašanju odmere odškodnine ob uporabi četrtega odstavka 243. člena OZ kljub temu, da je škoda že nastala, kar izhaja tudi iz jezikovne razlage navedenega določila. Uporaba besedne zveze "škodo, ki jo je kršitev povzročila", namesto nedovršne oblike "škoda, ki jo kršitev povzroča" jasno kaže, da zakon oškodovancu nalaga dolžnostno ravnanje tako v času nastajanja škode, kakor tudi takrat, ko je le-ta že nastala.

12. Glede na navedeno je povsem nerazumljiv pritožbeni očitek, da je bila tožnica v upniški zamudi od dne, ko bi lahko sklenila pogodbo o prodaji obveznic, kar po mnenju pritožbe vpliva le na tek zamudnih obresti. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, predstavlja tožničina opustitev sklenitve prodajne pogodbe za odkup obveznic, opustitev ukrepa za zmanjšanje škode, ki ji je nastala, ker ni mogla prodati delnic po prevzemni ponudbi. Pritožba tudi ne more uspeti z opozarjanjem, da sodišče sklenitve izvensodne poravnave ne šteje kot ukrep za zmanjšanje škode, saj primerjava dolžnosti oškodovanca zmanjševati škodo s sklenitvijo izvensodne poravnave ni primerna. Le-ta je namreč dvostranski pravni posel o spremembi spornega ali negotovega razmerja in je posledica vzajemnega popuščanja strank, ki spremenita svoje pravice in obveznosti tako, da pravno razmerje med njima ni več sporno ali negotovo. Navedenega torej ni mogoče enačiti z enostranskim ravnanjem oškodovanca po 243. členu OZ, ki slednjega obvezuje k aktivnemu ravnanju, da zmanjša škodo oziroma prepreči njeno povečanje.

13. Pritožba izpodbijani sodbi pavšalno očita tudi kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), češ da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki pa je ne konkretizira. Po uradni dolžnosti je sodišče preverilo in ugotovilo, da sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, je jasna in razumljiva; pritožba pa konkretnih očitkov, ki bi tej ugotovitvi nasprotovali, ne vsebuje. Zakaj obrazložitev prvostopenjskega sodišča ne zadošča, pritožba namreč ne pojasni.

14. Glede na navedeno pritožba tožnice ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je toženki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 7.464,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15–dnevnega roka dalje do plačila (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP). Pri odmeri stroškov je pritožbeno sodišče upoštevalo specificiran stroškovnik in Zakon o odvetniški tarifi - ZOdvT. Pritožbeno sodišče je toženki priznalo nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom (tar. št. 3210 ZOdvT) v višini 6.200,00 EUR in materialne izdatke v pavšalnem znesku 20 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), kar vse povečano za 20% DDV skupaj znaša 7.464,00 EUR.

Op. št. (1): 150.250 delnic x 30,00 EUR = 4.507.500 EUR.

Op. št. (2): 30.030 obveznic x 102,71 EUR = 3.086,435,50 EUR.

Op. št. (3): ker toženka ni takoj obvestila tožnice, da se zaradi zamude ne čuti vezano s ponudbo (skladno z drugim odstavkom 31. člena OZ).

Op. št. (4): predvidljivost škode se nanaša na predvidevanje obstoja škode in ne na točno določeno višino oziroma znesek škode - tako VSL sklep I Cp 3992/2010. Op. št. (5): Sodba III Ips 122/2008. Op. št. (6): tudi priči R. P. in U. I. (odgovorni za pripravo poslov za odobritev na upravo tožnice), na katerih izpovedi opozarja pritožba, sta potrdili, da je med pravdnima strankama potekalo dogovarjanje glede odkupa obveznic, vendar pa zavezujoče ponudbe s strani toženke nista videli.

Op. št. (7): VSL sklep II Cp 1644/2009, tako tudi npr. Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 652/94 in II Ips 423/94.