Jedro

V obravnavani zadevi je predmet tožbe objava popravka v mediju. Gre za izraz ustavno varovane pravice do popravka, kot jo zagotavlja 40. člen Ustave RS. Njeno bistvo je v tem, da ima vsakdo pravico odzvati se na obvestilo, objavljeno v mediju, s katerim je bila prizadeta njegova pravica ali interes. Namen pravice do popravka se lahko doseže le s hitrim, ažurnim odzivom na objavljeno obvestilo. Temu načelu so prilagojena specialna postopkovna pravila, ki jih za obravnavani postopek predpisuje ZMed v členih 33 do 41. Ob različnih podatkih glede odgovornega urednika, na katere sta naletela tožnika, jima ob dvomu ni mogoče očitati premajhne skrbnosti, ker sta zahtevo za objavo popravka naslovila na odgovorno urednico, ki je bila razvidna iz razvida medijev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna najkasneje v prvi naslednji izdaji medija po pravnomočnosti sodbe, če ta nastopi vsaj 14 dni pred izidom izdaje medija, oziroma najkasneje v drugi izdaji medija po pravnomočnosti sodbe objaviti popravek in prikaz drugih oziroma nasprotnih dejstev v vsebini, kot izhaja iz I točke izreka sodbe. Odločilo je tudi, da sta tožnika dolžna toženi stranki povrniti vse njene stroške tega pravdnega postopka, tj. 100% pravdnih stroškov. Sklep o višini stroškov bo sodišče izdalo po pravnomočnosti glavne odločbe (točka II izreka).

2. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1) pritožila tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče v nasprotju z dosedanjo prakso zavzelo stališče, da je primarni podatek za to, kdo je odgovorni urednik medija, sam izvod medija, v katerem je bilo objavljeno sporno besedilo. V zadevi je nesporno, da sta tožnika zahtevo za objavo popravka primarno naslovila na odgovorno urednico A. A., ki je bila v času pošiljanja zahteve kot odgovorna urednica vpisana v razvid medijev Ministrstva za kulturo RS. Tožeči stranki sta zahtevo z dne 13.12.2021 dejansko naslovili na medij Novice iz A. doline – Glasilo Občine A., s podpisom v razvid vpisane odgovorne urednice, in sicer na naslov občinske stavbe, saj sta vedeli, da ima medij dejansko tam sedež. Nesporno je, da je zahteva prišla na pravi naslov in je bila tudi dejansko vročena. Nista pa tožeči stranki brez vpogleda v razvid medijev vedeli, kdo je odgovorni urednik tega medija, zato sta se zanesli na podatke iz uradne evidence. Res je sicer, da je bila v kolofonu izdaje medija z dne 24.11.2021 navedena druga odgovorna urednica (tožena stranka) kot v razvidu, vendar tožnika nista mogla vedeti, kateri podatek je pravilen, zato sta zaupala v podatke iz uradne evidence – torej razvida medijev. Sledenje ne predstavlja izražanja dvoma, da zahtevo sploh naslavljata na pravo osebo, saj sta v skladu z ustaljeno sodno prakso verjela v podatek iz uradne evidence – razvida medijev. Z opombo, da je v kolofonu navedena druga odgovorna urednica kot v razvidu medijev, sta tožnika medij želeli zgolj opozoriti na različnost podatkov. Od medija oziroma njegovih izdajateljev, ki so v razmerju do prizadetih oseb v močnejšem položaju, bi se pričakovalo najmanj takšno korektno ravnanje, da bi zahtevo za objavo popravka vročili dejanski odgovorni urednici. Sodišče ne razloži, zakaj različni podatki tožnikoma ne bi mogli vzbuditi utemeljenega dvoma v podatke v kolofonu, saj bi bili prav tako slednji lahko zastareli oziroma napačni. Sodišče sicer pojasni, da je kolofon oziroma impresum, v katerem se navede tudi odgovornega urednika, obvezna sestavina vsakega posameznega nosilca programskih vsebin (23. člen ZMed), vendar pri tem prezre, da je (pravilen in ažuren) vpis vsakokratnega odgovornega urednika v razvid medijev ravno tako obveznost vsakega izdajatelja medija. Iz dikcije 12. člena ZMed izhaja obveznost vpisa medija v razvid medijev pred začetkom izvajanja dejavnosti. V predlogu za vpis v razvid je treba med drugim obvezno navesti tudi ime in priimek odgovornega urednika. Izdajatelj mora o spremembi podatkov in o prenehanju delovanja obvestiti pristojno ministrstvo v 15 dneh od nastanka spremembe oziroma od prenehanja. S tem se zagotavlja ažurnost podatkov iz razvida. Neprijavo spremembe pa je zakonodajalec definiral kot prekršek izdajatelja medija. Natančnejše delovanje razvida medijev je urejeno v Pravilniku o načinu vodenja in postopku za vpis ter o posredovanju podatkov iz razvida medijev. Stališče sodišča, da bi morali večjo težo glede pravilnosti imeti podatki iz impresuma medija, ker ZMed ni predvidel, da je razvid medijev javna knjiga, je napačno. Dejstvo, da je v ZMed izrecno predvideno, da se razvid samostojnih novinarjev in razvid tujih dopisništev in dopisnikov vodita kot javni knjigi, ne more pomeniti, da tudi razvid medijev po svoji naravi ne predstavlja javne knjige oziroma uradne evidence. Tudi sodna praksa je že zavzela stališče, da je razvid medijev uradna evidenca medijev in da v njem veljajo za posamezne kategorije navedeni podatki (sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2096/2018). Še več, sodna praksa je povedala, da so podatki, ki so vpisani v razvid medijev, splošno znano dejstvo, ki ga ni treba ugotavljati oziroma dokazovati. Izpis iz razvida medijev, ki ga državni organ vodi v obliki elektronske baze podatkov, ki je javno dostopna, je javna listina. Tožena stranka v postopku ni zatrjevala in dokazovala, da je bila v času, ko sta tožeči stranki podali zahtevo za objavo popravka, dejanska odgovorna urednica medija. Zatrjevala je zgolj, da takrat ni bila vpisana v register, kar niti ni sporno, in da zahteve z dne 13.12.2021 ni prejela, s čimer pa ni mogoče izpodbiti resničnosti podatkov iz razvida, ki sta jih tožnika pridobila pred podajo zahteve za objavo popravka. Medij mora imeti ves čas delovanja odgovornega urednika (18. člen ZMed), zato do situacije, ko odgovornega urednika ni oziroma ta ni vpisan v uradno evidenco, načeloma ne bi smelo priti. Če pa se v skrajnem primeru to zgodi, takšna malomarnost medija oziroma njegovega izdajatelja zagotovo ne more iti v škodo prizadetih oseb, ki imajo pravico zahtevati popravek zoper objavljeno besedilo. V pravdah zaradi objave popravka odgovorni urednik ni tožen kot navadna fizična oseba, temveč zaradi funkcije, ki jo opravlja. V primeru zamenjave osebe odgovornega urednika je npr. dopustna sprememba tožbe brez privolitve prvotnega in novega odgovornega urednika. Glede na navedeno je podana pasivna legitimacija tožene stranke ne glede na to, da v času vložitve zahteve za objavo popravka še ni bila vpisana v obvezno evidenco – razvid medijev, je bila pa vanj vpisana v času vložitve tožbe. Jasno je tudi, da je uredništvo medija zahtevo za objavo popravka z dne 13.12.2021 tudi dejansko prejelo in sicer dne 15.12.2021, kot sta tožnika že navajala in dokazovala v tožbi. Zahteva za objavo popravka je bila s strani tožnikov podana zoper odgovorno urednico, ki je bila vpisana v razvid medijev. Zato je podana njuna aktivna legitimacija v predmetnem postopku. Tožnika predlagata, da sodišče opravi poizvedbe pri izdajatelju medija, kdo dejansko je podpisan na vročilnici z dne 15.12.2021, katere kopijo naj Občina A. predloži. Neprijava spremenjenih podatkov v uradno evidenco, tj. v razvid medijev s strani izdajatelja medija nikakor ne more iti v škodo osebe, ki je bila zaradi prispevka v mediju prizadeta in se želi nanj odzvati skladno z določbo 26. člena ZMed. Prizadeti osebi, ki se zanaša na podatke iz uradne evidence in jih tudi uporabi po predpisanem postopku, se ne more naložiti bremena, da bi morala na kakršenkoli način sama preverjati, ali so ti podatki pravilni ali ne. Vsebina in namen pravice do popravka je, da se v primeru, ko je prispevek objektivno takšen, da lahko posega v pravice oziroma interes prizadete osebe, tej osebi da možnost, da na enakovrednem medijskem mestu poda tudi svoje stališče. V primeru tožnikov je bila zaradi napačne uporabe določb 1. odst. 26. člena ZMed in 1. odst. 33. člena ZMed, ki je v nasprotju z namenom ZMed, da se prizadetim, ki se zanašajo na pravilnost podatkov iz uradnih evidenc, zagotovi pravica do izjave, ta možnost odvzeta in tako kršena pravica do objave popravka oziroma drugih in nasprotnih dejstev, ki je sicer zagotovljena že na ustavni ravni (40. člen Ustave RS).

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je predmet tožbe objava popravka v mediju. Gre za izraz ustavno varovane pravice do popravka, kot jo zagotavlja 40. člen Ustave RS. Njeno bistvo je v tem, da ima vsakdo pravico odzvati se na obvestilo, objavljeno v mediju, s katerim je bila prizadeta njegova pravica ali interes. Namen pravice do popravka se lahko doseže le s hitrim, ažurnim odzivom na objavljeno obvestilo. Temu načelu so prilagojena specialna postopkovna pravila, ki jih za obravnavani postopek predpisuje Zakon o medijih (ZMed2) v členih 33 do 41. 6. V pravdah po ZMed je pasivno legitimiran odgovorni urednik medija zaradi funkcije, ki jo opravlja v mediju, v katerem naj bi bil objavljen vtoževani popravek. Odgovorni urednik ni tožen kot zasebnik oziroma navadna fizična oseba, pač pa zaradi funkcije in v funkciji, ki jo opravlja v mediju. Iz namena zakona izhaja, da je v predmetni pravdi odločilna funkcija odgovornega urednika in ne sama oseba, ki v določenem trenutku to funkcijo opravlja. V primeru zamenjave osebe odgovornega urednika je npr. med postopkom dopuščena subjektivna sprememba tožbe brez privolitve prvotnega in novega odgovornega urednika (37. člen ZMed). Če do zamenjave odgovornega urednika pride po pravnomočnosti sodbe, s katero se nalaga objava popravka, pa preide ugotovljena dolžnost objave popravka na novega odgovornega urednika (41. člen ZMed). Njegovo ime in priimek ter sedež uredništva oziroma samega odgovornega urednika je vpisan v razvid medijev pri pristojnem ministrstvu, ti podatki iz razvida pa so dostopni zainteresirani javnosti (primerjaj 12. in 14. člen ZMed).

7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta tožnika zahtevo za objavo popravka z dne 13.12.2021 naslovila na A. A., ki je bila kot odgovorna urednica medija Novice iz A. doline (v nadaljevanju: Medij) navedena v razvidu medijev. V kolofonu novembrske številke Medija je bila kot odgovorna urednica Medija navedena tožena stranka, ki pa je bila nato tudi v času vložitve tožbe vpisana v razvid medijev kot odgovorna urednica Medija. Pasivno legitimirana za tožbo je bila tako gotovo tožena stranka, saj le obstoječi odgovorni urednik lahko poskrbi za objavo popravka. Sodišče prve stopnje pa je tožnikoma odreklo aktivno legitimacijo, ker zahteve za objavo popravka nista naslovila na toženo stranko, saj je štelo, da je primaren podatek za to, kdo je odgovorni urednik, sam izvod medija, v katerem je bilo objavljeno sporno obvestilo, ker na to napotuje že določba 23. člena ZMed, ki v 1. odst. določa vsebino impresuma (t.i. kolofona), v katerem mora izdajatelj med drugim navesti ime in priimek odgovornega urednika (druga alineja 1. odst. 23. člena ZMed), tudi in predvsem z vidika oziroma z namenom prevzemanja odgovornosti za objavljene vsebine. Sodišče prve stopnje meni, da le, če posamezni izvod medija tega podatka ne bi vseboval, bi bili relevantni podatki iz razvida medijev. Po oceni pritožbenega sodišča je takšno stališče materialnopravno zmotno. Pritožba tožnikov utemeljeno navaja, da ZMed predpisuje, da je obveznost izdajatelja tako objava impresuma s podatkom o odgovornem uredniku kot tudi ažurno obvestilo ministrstvu o spremembi odgovornega urednika. Glede na to, da so podatki iz razvida medijev dostopni zainteresirani javnosti, se lahko javnost zanese na te podatke (pa čeprav ne gre za javno knjigo, kot pri razvidu samostojnih novinarjev in razvidu tujih dopisništev). Lahko da ima razvid medijev pomen predvsem za pridobitev dovoljenja za izvajanje dejavnosti, za izvajanje upravnega in inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem zakona ter statistični pregled nad izvajanjem dejavnosti na tem področju, kot to navaja sodišče prve stopnje, vendar pa ZMed v 5. odst. 14. člena določa, da so ti podatki dostopni zainteresirani javnosti, kar gotovo pomeni, da se tudi javnost lahko zanese nanje. Pritožbeno sodišče ne vidi razloga, zakaj bi se v primeru različnega podatka o odgovornem uredniku v impresumu in razvidu medijev lahko dajalo prednost podatkom iz impresuma. Te primarnosti ZMed ne določa oziroma iz njegovih določb le ta ne izhaja. Pritožba pravilno opozarja, da bi bil lahko napačen tako podatek v impresumu kot tudi podatek v razvidu medijev. Ob različnih podatkih glede odgovornega urednika, na katere sta naletela tožnika, jima ob dvomu ni mogoče očitati premajhne skrbnosti, ker sta zahtevo za objavo popravka naslovila na odgovorno urednico, ki je bila razvidna iz razvida medijev. Ob dejstvu, da tožena stranka ne navaja, da Medij oziroma njegov izdajatelj ni prejel zahteve za objavo popravka, tožnika pa nasprotno navajata, da je bila Mediju pošta vročena na njegov naslov, tožnikoma ni mogoče nalagati bremena, da nadalje raziskujeta, kdo je resnični odgovorni urednik medija. Izrazito stroga presoja zahtevane skrbnosti tožnikov (da bi morala zahtevo nasloviti na obe možni odgovorni urednici, da bi morala izhajati iz podatkov impresuma) le tema odvzema njuno ustavno pravico do objave popravka. Na nasprotni strani je toženi stranki z možnostjo odgovora na tožbo še vedno omogočeno, da brani svobodo izražanja in zatrjuje, da pogoji za objavo popravka niso izpolnjeni. Ni tudi mogoče prezreti, da bi bilo znotraj spornega Medija mogoče poskrbeti za seznanitev trenutne odgovorne urednice z zahtevo za objavo popravka. Tožena stranka (ki je tožena v funkciji odgovorne urednice) pa ne navaja, da Medij ne bi prejel zahteve, temveč le, da sama kot fizična oseba te zahteve ni prejela. Ob tehtanju položajev in pravic obeh pravdnih strank se pokaže, da je treba dati prednost ustavni pravici tožnikov do objave popravka. Izdajatelj medija je tisti, ki bi moral poskrbeti za pravilno in ažurno objavo javnih podatkov (v impresumu in razvidu medijev), zato napake v objavi podatka odgovornega urednika v razvidu medijev ni mogoče šteti v škodo tožnikoma. Nenazadnje pa tožena stranka ni navedla podatka, kdaj je nastopila funkcijo odgovorne urednice, zato tudi ni mogoče z gotovostjo trditi, da je bila zahteva za objavo popravka v danem trenutku (13.12.2021) naslovljena na napačno osebo.

8. Glede na zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z aktivno legitimacijo tožnikov, se sodišče prve stopnje še ni ukvarjalo z vprašanjem, ali so podani pogoji po ZMed za to, da mora odgovorna urednica objaviti popravek. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnikov ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 355. člena ZPP). Če bi pritožbeno sodišče prvič v tem smislu vsebinsko odločalo o zadevi, bi bila namreč strankama lahko odvzeta pravica do pritožbe. Vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje po oceni pritožbenega sodišča tudi ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. člena ZPP.

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 35/2001 s spremembami.