Jedro

Drugotožnici (delavki) je priznana pravica do invalidske pokojnine od izgube delazmožnosti dalje, izplačevati pa se ji bo začela šele od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja (delovnega razmerja).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in drugotožnico zaradi posledic bolezni razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti od 27. 3. 2007 dalje in ji od tega dne dalje priznalo pravico do invalidske pokojnine. Tožencu je naložilo, da v roku 30 dni s posebno odločbo odloči o odmeri in izplačilu invalidske pokojnine. Sodišče je dokončno odločbo toženca, opr. št. ... z dne 29. 6. 2007 odpravilo, prvostopenjsko odločbo opr. št. ... z dne 21. 9. 2006 pa pustilo v veljavi do 27. 3. 2007. Nadalje je še odločilo, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 463,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je ugotovilo, da tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravic do invalidske pokojnine po 68. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ-1) in tožnici priznalo invalidsko pokojnino od 27. 3. 2007 dalje. Prvi odstavek 156. člena ZPIZ-1 namreč določa, da zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice. Začetek uživanja posamezne pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja pa ni vedno istoveten z dnem izpolnitve pogojev, na kar je opozorilo že Vrhovno sodišče RS v svojih sodbah opr. št. VIII Ips 65/2004 z dne 21. 12. 2004 in VIII Ips 81/2008 z dne 22. 11. 2005. Pogoj za uveljavitev pravice do pokojnine (tudi invalidske) je poleg nastanka I. kategorije invalidnosti tudi prenehanje zavarovanja, kar določa 2. odstavek 156. člena ZPIZ-1, izjema velja le za vajence in osebe iz 2. odstavka 34. člena ZPIZ-1. Za priznanje pravice do invalidske pokojnine morata biti oba zakonska pogoja izpolnjena kumulativno (tako tudi Vrhovno sodišče RS dne 6. 10. 2008 v zadevi opr. št. VIII Ips 167/2007). Iz delovne knjižice, podatkov matične evidence zavarovancev in ostalih dokazov v upravnem in sodnem spisu izhaja, da je bila drugo tožnica obvezno zavarovana na dan ugotovljene I. kategorije invalidnosti in sicer je bila zaposlena pri prvotožnici, zato zanjo velja pogoj iz 2. odstavka 156. člena ZPIZ-1, tako da lahko uveljavi invalidsko pokojnino šele po prenehanju zavarovanja. Pravico je torej mogoče drugo tožnici priznati zgolj pod pogojem prenehanja obveznega zavarovanja, torej od prenehanja obveznega zavarovanja dalje, ne pa od 27. 3. 2007 dalje, saj je bila tedaj še vedno vključena v pokojninsko in invalidsko zavarovanje: 1. odstavek 157. člena ZPIZ-1 namreč določa, da pokojnina pripada uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Tožnica bi drugače imela v obdobju od nastanka invalidnosti do odjave iz obveznega zavarovanja dvojni status in sicer bi bila hkrati aktivna zavarovanka in upokojenka. Toženec nadalje še navaja, da sodišče prve stopnje v razlogih svoje sodbe ni ugotovilo prenehanja obveznega invalidskega in pokojninskega zavarovanja in ni navedlo razlogov, zakaj je tožnici priznalo invalidsko pokojnino od 27. 3. 2007 dalje, to je od datuma ugotovitve I. kategorije invalidnosti in je s tem podana tudi kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPP). Sodišče prve stopnje bi moralo tudi glede stroškov postopka upoštevati 2. odstavek 154. člena ZPP in odločiti o stroških postopka glede na uspeh v pravdi, saj je bilo tožbenemu zahtevku tožnice le delno ugodeno. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da se 2. točka izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da se drugotožnica razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 27. 3 2007 dalje in da ima pravico do invalidske pokojnine od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja dalje oziroma podrejeno, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Med strankama je očitno nesporno, da je pri drugotožnici prišlo do izgube delazmožnosti in da je torej od 27. 3. 2007 dalje pri njej podana I. kategorija invalidnosti. Sporno je zgolj, ali je odločitev sodišča prve stopnje, ki ji je od omenjenega dne dalje priznalo tudi pravico do invalidske pokojnine, skladna z določbami ZPIZ-1. Toženec namreč meni, da ji gre pravica do invalidske pokojnine šele od prenehanja delovnega razmerja oziroma od prenehanja zavarovanja dalje.

ZPIZ-1 vprašanje pridobitve, uživanja in izgube pravic ureja v petem delu. V 5. odstavku 156. člena je določeno, da pravice na podlagi invalidnosti, telesne okvare ali potrebe po stalni pomoči in postrežbi, pridobi zavarovanec z dnem nastanka invalidnosti ali telesne okvare oziroma z dnem nastanka potrebe po stalni pomoči in postrežbi. Pravica do invalidske pokojnine je urejena v 4. poglavju, ki nosi naslov „Pravice na podlagi invalidnosti“. Ker je torej invalidska pokojnina pravica, ki jo zavarovanec pridobi na podlagi ugotovljene invalidnosti, je bila torej odločitev sodišča prve stopnje, s tem, ko je tožnici priznalo pravico do invalidske pokojnine, z dnem nastanka invalidnosti skladna s prej citirano določbo 5. odstavka 156. člena ZPIZ-1. Kot pa to poudarja tudi toženec v pritožbi, pa samo priznanje pravice do invalidske pokojnine nikakor še ne pomeni, da je datum priznanja pravice enak datumu, od kdaj naprej se upravičencu izplačuje invalidska pokojnina. Glede izplačevanja je namreč potrebno uporabiti 157. člen ZPIZ-1, kjer je določeno, da pokojnina pripada uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana, se pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj. Tudi praksa Vrhovnega sodišča RS, ki jo omenja tudi toženec v pritožbi, opozarja na navedeno situacijo, torej da datum priznanja posamezne pravice ni vedno istoveten z dnem izpolnitve pogojev za izplačevanje konkretne dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

V spornem primeru se bo torej drugotožnici kljub temu, da ji je priznana pravica do invalidske pokojnine s 27. 3. 2007, le-ta izplačevala šele od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja (delovnega razmerja). Sodišče v izreku ni odločilo, s katerim dnem se bo tožnici izplačevala invalidska pokojnina, temveč je odločitev o tem prepustilo tožencu. V 2. odstavku II. točke izreka je namreč izrecno določeno, da bo toženec odločil tako o odmeri kot tudi o izplačilu invalidske pokojnine, kar pomeni, da bo odločil tudi o datumu, od kdaj naprej se drugotožnici izplačuje invalidska pokojnina. Izrek je torej popolnoma jasen, res pa je, da omenjenega sodišče prve stopnje ni ustrezno pojasnilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, kar pa na njeno zakonitost ni odločilno vplivalo.

Pritožba pa je neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka. Tožeča stranka v postopku ni uspela zgolj z majhnim delom, vendar zaradi omenjenega tudi niso nastali posebni stroški. Odločitev je bila torej skladna s tretjim odstavkoma 154. člena ZPP.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.