Jedro

Dejstvo, da je bila zoper toženca umaknjena obtožba zaradi kaznivega dejanja v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom, nima nobenega vpliva na to pravdo in tudi ne zadošča za sklepanje o neobstoju vzročne zveze med toženčevo protipravno vožnjo in nastalo škodno posledico.

Toženec bi se lahko uspešno uprl tožničinemu regresnemu zahtevku le, če bi do nastanka škode prišlo zaradi zunanjega, povsem samostojnega vzroka, torej takšnega, na katerega toženčeva alkoholiziranost ne bi imela nobenega vpliva.

Ker je škoda nastala pri trčenju motornega vozila v oškodovanca na kolesu, ne more biti nikakršnega dvoma, da je toženčeva odgovornost objektivna, saj motorno vozilo v obratovanju po ustaljeni sodni praksi predstavlja nevarno stvar.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 285,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi istega sodišča 0006 I 2005/06712 z dne 26. 8. 2005 v veljavi glede glavnice v višini 8.345,85 EUR za zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5 .2003 do plačila in glede 87,63 EUR stroškov izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2005 do plačila. Isti sklep je razveljavilo glede zakonskih zamudnih obresti od navedene glavnice za čas od 18. 2. 2003 do 16. 5. 2003 in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Nazadnje je tožencu naložilo, da mora tožnici povrniti 2.036,92 EUR stroškov pravdnega postopka z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Toženec se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču očita, da je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker izvedenskega mnenja Ž.L. ni obravnavalo kot dokaz, temveč le kot del toženčevega trditvenega gradiva. Poudarja, da je na podlagi istega mnenja tožilec v kazenskem postopku umaknil obtožbo zoper toženca. Vzročna zveza med toženčevo vožnjo in prepovedano posledico torej očitno ni obstajala. Ker sodišče mnenja izvedenca Leskovška ni upoštevalo kot dokaz, je bilo tožencu onemogočeno predlagati njegovo soočenje z izvedencem T. Sicer pa tudi ta izvedenec v toženčevi vožnji pred trčenjem v oškodovanca ni ugotovil kršitev cestnoprometnih predpisov, ampak mu je očital le nepravilno reakcijo. Ni jasno, ali so takšno toženčevo reakcijo res povzročile motnje, ki jih izvedensko mnenje dr. J.B.pripisuje ugotovljeni koncentraciji alkohola v krvi v času nezgode. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je toženčevo odgovornost presojalo po pravilih o objektivni odgovornosti. Če bi uporabilo pravila o krivdni odgovornosti, bi ugotovilo, da med toženčevo vožnjo in nastalo posledico ni nobene vzročne zveze. V vsakem primeru pa je bil prispevek oškodovanca k nastali škodi bistveno višji od 20 %.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe in obrazloženo zavrača toženčeve pritožbene trditve.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in celovito ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri obravnavanju in odločanju ni zagrešilo nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, niti absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katero se posebej sklicuje pritožba.

6. Izvedensko mnenje, ki je bilo izdelano v drugem (kazenskem) postopku, ne more biti dokaz v tej pravdi, ker se je tožnica temu izrecno uprla. Uporaba takšnega dokaza bi nasprotovala načelu neposrednosti in kontradiktornosti postopka, kot je tožencu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Sodba se na takšen dokaz ne sme opreti. Odveč je torej pritožbeno vztrajanje pri izvedenskem mnenju Ž.L. Toženčeva pravica do obravnavanja zato ni bila v ničemer okrnjena. Izvedenec D T, ki ga je določilo sodišče v tej pravdi, je namreč odgovoril na vse toženčeve trditve, tudi tiste, ki jih je toženec povzel po mnenju izvedenca L. in jih prepričljivo zavrnil. 7. Toženec v pritožbi neupravičeno poskuša enačiti kazensko odgovornost z odškodninsko odgovornostjo. Dejstvo, da je bila zoper toženca umaknjena obtožba zaradi kaznivega dejanja v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom, nima nobenega vpliva na to pravdo in tudi ne zadošča za sklepanje o neobstoju vzročne zveze med toženčevo protipravno vožnjo in nastalo škodno posledico.

8. Sodišče prve stopnje se je na podlagi izvedenih dokazov lahko zanesljivo prepričalo, da je k nastanku prometne nezgode, iz katere izvira tožničina terjatev, prispevalo več okoliščin, poleg oškodovančeve nepravilne vožnje tudi toženčeva nepravilna vožnja in zlasti njegova alkoholiziranost. Protispisna je pritožbena trditev, da toženec s svojo vožnjo ni kršil cestnoprometnih predpisov, ampak naj bi se po mnenju izvedenca le neustrezno odzval na kritično prometno situacijo. V resnici je iz izvedenskega mnenja D.T. jasno razvidno, da je toženec vozil prehitro glede na prometne razmere, poleg tega pa se je tik pred križiščem lotil prehitevanja kolesarja in pri tem še zapeljal v levo preko neprekinjene črte. Sicer pa neustrezna reakcija ni v breme le treznemu vozniku, medtem ko je koncentracija alkohola v toženčevi krvi v času nezgode presegala dovoljeno mejo.

9. Tožencu ni uspelo dokazati, da ni vozil pod vplivom alkohola, kar v pritožbenem postopku ni več sporno. Odveč pa je pritožbeni dvom o vzročni zvezi med toženčevo alkoholiziranostjo in njegovo nepravilno vožnjo. Sodišče prve stopnje je pri presoji tega vprašanja utemeljeno izhajalo iz izvedenskega mnenja prof. dr. J. B., po katerem se je ugotovljena koncentracija alkohola pri tožencu odrazila v njegovi zmanjšani pozornosti in zbranosti ter motenih vidnih funkcijah, kar je vplivalo na sposobnost njegovega pravočasnega zaznavanja. Toženec nasprotnega ni dokazal. Prav tako ni dokazal, da trčenja ne bi mogel preprečiti, tudi če bi bila koncentracija alkohola v njegovi krvi pod dovoljeno mejo. Toženec bi se, kot mu je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, lahko uspešno uprl tožničinemu regresnemu zahtevku le, če bi do nastanka škode prišlo zaradi zunanjega, povsem samostojnega vzroka, torej takšnega, na katerega toženčeva alkoholiziranost ne bi imela nobenega vpliva. Ta pogoj pa v obravnavanem primeru ni izpolnjen.

10. Materialnopravno zgrešeno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče odgovornost za obravnavano škodo presojati po pravilih o krivdni odgovornosti. Ker je škoda nastala pri trčenju motornega vozila v oškodovanca na kolesu, ne more biti nikakršnega dvoma, da je toženčeva odgovornost objektivna, saj motorno vozilo v obratovanju po ustaljeni sodni praksi predstavlja nevarno stvar. Pravilo iz prvega odstavka 154. člena Obligacijskega zakonika (OZ), na katerega se sklicuje pritožba, za toženčev primer ne velja. Uporablja se namreč le za presojo medsebojne odgovornosti imetnikov, ko je pri nesreči udeleženih dvoje ali več premikajočih se motornih vozil. Sicer pa se tudi krivdne odgovornosti lahko razbremeni le tisti, ki dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena OZ). Ta dokaz tožencu ni uspel. Res pa je dokazni postopek pokazal, da je tudi oškodovanec sam prispeval k nastanku škode. Njegov prispevek v višini 20 % je sodišče prve stopnje ocenilo povsem korektno glede na vse okoliščine škodnega primera, zlasti število in težo ugotovljenih kršitev cestnoprometnih predpisov obeh udeležencev nezgode. Zakaj bi moral biti oškodovančev prispevek bistveno višji, pritožba niti ne pove. Izčrpnih in pravilnih dejanskih in pravnih razlogov, ki jih o tem odločilnem dejstvu navaja izpodbijana sodba, zato ni treba ponavljati.

11. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče druge stopnje je zato toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu potrdilo prvo sodbo.

12. Ker je toženec s pritožbo propadel, mora tožnici povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Ti znašajo 285,59 EUR, sodišče pa jih je, upoštevaje prvi odstavek 41. člena Zakona o odvetniški tarifi, glede na začetek postopka v tej pravdi odmerilo po prej veljavni Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2003 in 70/2003). Tožničini pritožbeni stroški tako obsegajo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 21/1 - 500 točk), 2 % materialnih stroškov (prvi odstavek 13. člena tarife – 10 točk) in 22 % DDV. Do zahtevanega povračila sodne takse pa tožnica ni upravičena, ker Zakon o sodnih taksah (ZST-1) ne predpisuje taksne obveznosti za odgovor na pritožbo. Če bo toženec zamujal s plačilom pritožbenih stroškov, bo tožnici od poteka izpolnitvenega roka dalje dolgoval tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in 378. člen OZ v zvezi s 313. členom ZPP).