Jedro

Terjatve iz gospodarskih pogodb zastarajo v treh letih. V položaj upnika je v konkretnem primeru skladno z določbami ZDavP-2 vstopila tožena stranka oziroma njen davčni organ, in sicer z vročitvijo izpodbijanega sklepa. Le-ta temelji na štirih računih, izdanih v letu 2008 in 2009, kar glede na datum izpodbijanega sklepa pomeni, da se je postopek izterjave po teh računih nedvomno začel pred potekom triletnega zastaralnega roka. Tožbeni ugovor zastaranja torej ni utemeljen.

Pomota v imenu oziroma nazivu, do katere je prišlo v izpodbijanem sklepu, je bila kasneje odpravljena s popravnim sklepom, zoper katerega je mogoče vložiti pritožbo. Ugovori, ki se nanašajo na pravilnost sklepa o popravi pomote, ne morejo biti predmet presoje v postopku s tožbo (in pred tem že v postopku z ugovorom) zoper izpodbijani sklep in jih zato sodišče kot nerelevantne za odločitev v tej zadevi zavrača. Tožnik šele tožbi priloži dva računa iz sklepa s prilogami, za katera trdi, da sta sporna. Pri tem niti ne trdi, da zaračunane storitve niso bile opravljene. Trdi le, da listine tega ne izkazujejo in da zato niso verodostojna podlaga za izterjavo na podlagi računov. Iz spisov in tožnikovih navedb ni videti razloga, da bi tega ne mogel storiti že v davčnem postopku. V tem delu gre tako za nedopustne tožbene novote in s tem za navedbe in dokazila, ki jih sodišče ne more upoštevati pri odločanju.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika izrekel, da se dolžniku A.A. opravi davčna izvršba dela dolžnega zneska davčnih obveznosti iz naslova davka na dodano vrednost v višini 4 902,53 EUR ter da se davčna izvršba opravi z rubežem dolžnikovih terjatev, ki ji ima do B.B., davčna številka …, na podlagi štirih računov, iz katerih izhajajo terjatve v skupnem znesku 4 902,53 EUR. Izreklo je še, da se dolžniku prepoveduje razpolagati s terjatvijo do zarubljenega zneska, dolžnikovemu dolžniku B.B. pa naloži, da plača zarubljeni znesek dolga na vplačilna podračuna Davčne uprave.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da dolžnik ni v predpisanem roku poravnal obveznosti, ki so razvidne iz seznama izvršilnih naslovov, in da je zato davčni organ na podlagi 143. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začel davčno izvršbo z izdajo izpodbijanega sklepa. V postopku davčne izvršbe je davčni organ pridobil dokumentacijo, iz katere je razvidno, da obstaja dolžnikova terjatev do B.B., na podlagi štirih izdanih računov, navedenih v preglednici. V skladu s 173. členom ZDavP-2 se dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek plača na predpisane račune.

Drugostopni davčni organ je ugovor tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnil. V obrazložitvi se sklicuje na določbe ZDavP-2, ki se nanašajo na davčno izvršbo in še posebej na tiste določbe, ki se nanašajo na izvršbo na denarno terjatev dolžnika. V tej zvezi navaja, da mora biti dolg dolžnikovega dolžnika, iz katerega se terja dolgovana davčna obveznost, povsem jasen in ne da bi obstajal dvom o njegovem obstoju. V konkretnem primeru tožnik ne zatrjuje, da bi zavrnil zadevne račune niti ne navede, da bi uveljavljal do dolžnika nasprotno terjatev oziroma se ne sklicuje na možnost pobota ali da bi davčnemu dolžniku izstavil kakršenkoli račun oziroma ga seznanil z ugotovitvami, ki jih navaja v ugovoru in ki se ne nanašajo na pravilnost izdanih računov. Njegove trditve se nanašajo na druge račune, in sicer na tiste, ki so bili izstavljeni v letu 2007. S tem pa po presoji drugostopnega organa tožnik ni izkazal nobenega od ugovornih razlogov iz 174. člena ZDavP-2, saj znesek po računih, ki so predmet izterjave, ni bil poravnan niti ni tožnik izkazal, da bi bila terjatev po računih zavrnjena ali sporna. To pa pomeni, da so ugotovljene terjatve dolžnika po zadevnih računih zadostna podlaga, da je davčni organ lahko posegel na terjatev, ki jo ima dolžnik do tožnika, in je torej prvostopni organ odločil pravilno, in skladno z zakonom.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povračilo stroškov postopka. V tožbi na prvem mestu uveljavlja nezakonitost izpodbijanega sklepa iz razloga nepravilne vročitve. V tej zvezi navaja, da je bil tožniku kot pravni osebi vročen le sklep o popravi pomote, ne pa tudi sklep, ki je podlaga za prisilno izterjavo in ki zato ni postal izvršljiv. Tožnik se je z vsebino nevročene odločbe (pravilno: sklepa) podrobno in dejansko seznanil šele z vročitvijo odločbe druge stopnje, ki ga je spodbudila, da je od fizične osebe B.B. pridobil sporno odločbo (pravilno: sklep). Poleg tega je davčni organ napačno navedbo B.B. kot fizične osebe odpravil kar s sklepom o popravi pomote, kar ni pravilno in v skladu s 223. členom ZUP. Meni, da napačno navedene stranke ni mogoče šteti za pomoto, temveč je treba takšno odločbo izreči za nično.

Terjatev po zadevnih računih pa so sporne, saj ne (?) temeljijo na neizvršenih storitvah, kot je to razvidno iz vpogleda v potrdila o izvršeni storitvi prevoza (prevozne listine), ki jo je izdal davčni dolžnik A.A. Potrdila so brez podpisa naročnika, zato ne izkazujejo, da so bile dobave in prevoz dejansko opravljene. Takšne listine ne morejo predstavljati verodostojnih dokazil o dobavah blaga oziroma o opravljenih storitvah, tožena stranka pa tožnikovih navedb in predloženih listin kljub temu ni upoštevala. Pri tem je treba upoštevati še, da tožniku sklep vse do danes še sploh ni bil vročen, da se je z njegovo vsebino seznanil šele po 8. 10. 2012 in da zato kot pravna oseba ni mogel v polni meri uveljaviti vseh svojih pravic na podlagi Ustave in zakonov. Ker je od zapadlosti terjatev iz zadevnih računov do 8. 10. 2012 preteklo že več kot tri leta, tožnik uveljavlja tudi zastaranje terjatev po vseh štirih izdanih računih.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Tožbene navedbe prereka in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Dodaja še, da je prvostopni organ napako v navedbi tožnika popravil s sklepom o popravi pomote z dne 6. 4. 2011 in da se po podatkih drugostopnega organa tožnik na ta sklep ni pritožil. Kot neutemeljene zavrača tudi navedbe, da izpodbijani sklep ni bil vročen tožniku, saj se je le-ta zoper sklep pritožil (pravilno: ugovarjal). Poleg tega gre pri teh navedbah za tožbeno novoto, saj tožnik v ugovoru ni zatrjeval, da mu sklep ni bil vročen. Navedbe glede ničnosti sklepa o odpravi pomote so neutemeljene, saj le-ta ni predmet tega postopka. Tožbeno novoto pa predstavljajo tudi tožbene navedbe glede spornosti posameznih računov. Navedbe in dokazila, ki jih je tožnik predložil v ugovoru, so se namreč nanašale na račune, ki niso (bili) predmet rubeža. Tožba ni utemeljena.

Terjatve iz gospodarskih pogodb zastarajo v treh letih (349. člen ZGD-1). Zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev (365. člen ZGD-1) in začne znova teči od dneva, ko je spor končan ali kako drugače poravnan (369. člen ZGD-1). V položaj upnika je v konkretnem primeru skladno z določbami ZDavP-2 vstopila tožena stranka oziroma njen davčni organ z vročitvijo izpodbijanega sklepa. Le-ta temelji na štirih računih, izdanih v letu 2008 in 2009, kar z ozirom na datum izpodbijanega sklepa (17. 12. 2010) pomeni, da se je postopek izterjave po zadevnih računih nedvomno začel pred potekom triletnega zastaralnega roka. Tožbeni ugovor zastaranja torej po povedanem ni utemeljen in zato tožnik z njim ne more uspeti.

Prav tako ne more uspeti z ugovorom ničnosti oziroma nezakonitosti izpodbijanega sklepa zaradi nepravilne vročitve. Izpodbijani sklep je namreč B.B., v času vročanja še direktor in s tem zakoniti zastopnik tožnika, očitno prejel, saj je zoper sklep, in to kot pravna oseba, pravočasno vložil ugovor. Glede na vsebino ugovora je očitno tudi, da je bil seznanjen z vsebino izpodbijanega sklepa. Zato ni bil tožnik v ničemer prikrajšan v svoji pravici do pravnega sredstva, kot to zatrjuje v tožbi. Pomota v imenu oziroma nazivu je bila kasneje (6. 4. 2011) odpravljena s popravnim sklepom, zoper katerega je mogoče vložiti pritožbo in ki je tožnik, po nespornih ugotovitvah tožene stranke, ni vložil. Ugovori, ki se nanašajo na pravilnost sklepa o popravi pomote, zato ne morejo biti predmet presoje v postopku s tožbo (in pred tem že v postopku z ugovorom) zoper izpodbijani sklep in jih zato sodišče kot nerelevantne za odločanje v tej zadevi zavrača. Pravilna pa je izpodbijana odločitev tudi po vsebini. Tako že drugostopni organ skladno s podatki spisov ugotavlja, da terjatev, ki sledi iz računov, na katere se nanaša izpodbijani sklep, ni sporna. Sporni so (bili), z ozirom na navedbe v ugovoru, drugi računi, izdani v letu 2007 oziroma višina zaračunanih zneskov po teh računih. Tožnik šele tožbi priloži dva računa iz sklepa skupaj s prilogami, za katera trdi, da sta sporna. Pri tem pa niti ne trdi, da zaračunane storitve niso bile opravljene. Trdi le, da listine tega ne izkazujejo in da zato niso verodostojna podlaga za izterjavo na podlagi računov. Poleg tega trdi, da se davčni organ glede teh listin neupravičeno ni opredelil, oziroma da jih ni preizkusil, kar pa ni res, saj je tožnik te listine prvič predložil in se nanje skliceval šele v tožbi. Iz spisov in tožnikovih navedb tudi ni videti razloga, iz katerega bi tega ne mogel storiti že v davčnem postopku. V tem delu navedb in predloženih listin gre torej za nedopustno tožbeno novoto in s tem za navedbe in dokazila, ki jih sodišče ne more upoštevati pri odločanju, zato tožnik tudi s temi navedbami in sklicevanjem na listine v postopku s tožbo ne more uspeti.

Ker je glede na navedeno izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez obravnave, ker pravno relevantne dejanske okoliščine med strankama niso sporne.