22. 1. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata 16. januarja 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 327/2006 z dne 28. 9. 2006 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. Ks 630/2006 z dne 1. 9. 2006 in s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. Kpd 549/06 z dne 30. 8. 2006 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je z izpodbijanim sklepom zoper pritožnika odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po tretji točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja poskusa umora po prvem odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Zunajobravnavni senat istega sodišča je s sklepom zavrnil pritožbo pritožnikovega zagovornika. Pritožnik vlaga ustavno pritožbo tudi zoper sodbo, s katero je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil pritožnikov zagovornik.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 22. in 29. člena Ustave. V utemeljitev zatrjevanih kršitev navede, da državni tožilec na pripornem naroku ni vsebinsko obrazložil predloga, iz katerega bi izhajali pogoji in razlogi za odreditev pripora. Pritožnik meni, da je sicer nesporno, da je preiskovalna sodnica odredila pripor na podlagi predloga državnega tožilca, vendar ocenjuje, da ta vezanost ni zgolj formalne narave. Nanašala naj bi se na navedbe, s katerimi državni tožilec po vsebini utemeljuje obstoj pripornih pogojev in razlogov. Po mnenju pritožnika sodišče zato ne sme širiti svoje odločitve izven predloga tožilca. V zvezi s slednjim ocenjuje, da iz prvostopenjskega sklepa o odreditvi pripora izhaja, da se preiskovalna sodnica ni opredelila do navedb, ki sta jih na pripornem naroku navedla državni tožilec in tudi obramba. Obrazložitev za odločitev o odreditvi pripora naj bi preiskovalna sodnica iskala v prilogah kazenske ovadbe. Tako izvedeni priporni narok naj ne bi bil v skladu s ciljem, ki ga zasleduje. Nadalje pritožnik navaja, da je zunajobravnavni senat pritožbo zavrnil in se ni opredelil do bistvenih pritožbenih navedb o vezanosti preiskovalne sodnice na predlog državnega tožilca in o tem, da mora biti slednji obrazložen. Do enake navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti naj bi se tudi Vrhovno sodišče opredelilo zgolj na splošno, ne da bi preučilo predlog državnega tožilca, in pri tem zavzelo stališče, "da preiskovalni sodnik ni izključno vezan na dejstva in dokaze, s katerimi tožilec utemelji svoj predlog, temveč sme upoštevati tudi tista dejstva in dokaze, ki so razvidni iz spisa". Pritožnik pa meni, da je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 156) zavzelo stališče, "da je preiskovalni sodnik pri odreditvi pripora vezan na predlog državnega tožilca in na dejstva ter dokaze, s katerimi tožilec utemelji svoj predlog". Samo na tak način bi se po njegovi oceni obramba lahko izjavila o vseh vprašanjih, ki vplivajo na odločitev. Pritožnik še navaja, da za odreditev pripora niso bili izpolnjeni niti pogoji in niti razlogi. Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavni pritožbi ugodi in v tem primeru razveljavi tudi sklep Okrožnega sodišča v Kopru št. Ks 701/06 z dne 26. 9. 2006, s katerim je bil zoper njega pripor podaljšan.

B.

3.Pritožnik v zvezi z odreditvijo pripora zatrjuje kršitev procesnih jamstev iz 22. in 29. člena Ustave. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 ugotovilo, da lahko po ZKP (veljavnem v času presoje) "sodišče odredi in podaljša pripor, ne da bi dalo prizadeti osebi možnost, da se izjavi, in ne da bi ta imela možnost seznaniti se z dejstvi in dokazi, ki jo obremenjujejo (določbe 202., 203., 205., 207. in 361. člena ZKP)". Glede na ugotovljeno je sprejelo odločitev, da je postopek odločanja o odreditvi, podaljšanju in odpravi pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti v neskladju z Ustavo, ker osebi, o katere priporu se odloča, ne daje jamstev, ki jih zagotavlja Ustava. V zvezi z ugotovljenim je Ustavno sodišče zavzelo stališče, "da mora zakonodajalec to materijo procesnopravno urediti tako, da bo glede iteracijske nevarnosti predvidel poseben narok, na katerem bo sodnik presojal med navedbami državnega tožilca na eni strani ter obrambe na drugi strani ter v dvomu presodil, da iteracijska nevarnost ne obstaja." Iz odločbe št. U-I-18/93 izhaja torej (le) stališče, "da mora sodišče, da bi zadostilo ustavnim pogojem iz 22. in 29. člena Ustave, ne glede na to, v kateri fazi kazenskega postopka odloča o odreditvi pripora, dati prizadeti osebi možnost, da se seznani z dejstvi in dokazi, ki jo obremenjujejo, da se o njih izjavi in predlaga dokaze v potrditev svojih navedb".

4.Po prvem odstavku 202. člena ZKP sodišče odredi pripor na predlog državnega tožilca oziroma o priporu lahko odloča le na podlagi njegovega predloga. Vsebino in bistvene sestavine pripornega sklepa določa drugi odstavek 202. člena ZKP. Ni dvoma o tem, da je sodišče na predlog državnega tožilca za odreditev pripora vezano, kar pomeni, da lahko odredi pripor le iz tistega razloga (npr. ponovitvena nevarnost), iz katerega ga je tožilec predlagal. Slednje pa ne pomeni, da je sodišče vsebinsko vezano na (dejanske) razloge, s katerimi državni tožilec utemeljuje predlog, in tudi ne pomeni, da pri tem ne bi smelo upoštevati dejstev, ki v tem trenutku že izhajajo iz spisa. Sodišče je pri odreditvi pripora vezano na podatke in dokaze le toliko, da na njihovi podlagi prosto presoja, ali je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, in ali iz njih izhaja kateri od razlogov za pripor. Sodišče je torej tisto, ki na podlagi proste ocene zbranega gradiva v spisu ter ponujenih dokazov in predlogov obeh strank postopka, presoja in ugotavlja obstoj ustavnih ter zakonskih pogojev in razlogov za odreditev pripora. Svoje ugotovitve o tem mora obrazložiti in utemeljiti z konkretnimi okoliščinami primera, kot to po oceni Ustavnega sodišča iz izpodbijanih odločb tudi izhaja. Da bi sodišče svojo odločitev o odreditvi pripora širilo izven predloga tožilca, po oceni Ustavnega sodišča ni mogoče trditi. Slednje namreč iz primerjave in iz ocene izpodbijanih sklepov in vsebine zapisnika (sestavni del je tudi predlog tožilca za odreditev pripora), sestavljenega na naroku za zaslišanje pritožnika in odreditev pripora, ne izhaja. Pritožnik zatrjevanih kršitev 22. in 29. člena Ustave zato ne more utemeljiti zgolj s svojim razumevanjem razlage odločbe št. U-I-18/93, in stališč, ki naj bi po njegovem mnenju iz nje izhajale. Da se do dejstev in okoliščin, ki so bile takrat že razvidne iz spisa, ni mogel izjaviti, pritožnik ne zatrjuje in s tem zatrjevanih kršitev tudi ne izkaže.

5.Z zatrjevanjem, da se zunajobravnavni senat ni opredelil do bistvenih pritožbenih navedb o vezanosti preiskovalne sodnice na predlog državnega tožilca in o tem, da mora biti slednji obrazložen, pritožnik smiselno uveljavlja kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Do enake navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti naj bi se po mnenju pritožnika tudi Vrhovno sodišče opredelilo zgolj na splošno, ne da bi preučilo predlog državnega tožilca, in pri tem zavzelo stališče, "da preiskovalni sodnik ni izključno vezan na dejstva in dokaze, s katerimi tožilec utemelji svoj predlog, temveč sme upoštevati tudi tista dejstva in dokaze, ki so razvidni iz spisa".

6.Po ustaljeni ustavnosodni presoji bi odločba, ki ne bi bila obrazložena ali se ne bi opredelila do bistvenih navedb strank, pomenila kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Pritožnikova očitka nista utemeljena. Iz obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata je po oceni Ustavnega sodišča razvidno, da se je slednji vsebinsko opredelil tudi do pritožnikove navedbe o vezanosti preiskovalne sodnice na predlog tožilca za odreditev pripora in svojo odločitev o tej oceni in oceni obstoja vseh konkretnih okoliščin in pogojev, potrebnih za odreditev pripora, obrazložil. Na to kršitev je obrazloženo odgovorilo tudi Vrhovno sodišče v okviru zahteve za varstvo zakonitosti. Zato za kršitev 22. člena Ustave očitno ne gre.

7.Pritožnik z navedbo, da za odreditev pripora niso bili izpolnjeni niti pogoji in niti razlogi, sicer zatrjuje kršitev 20. in 19. člena Ustave. Vendar teh kršitev v ustavni pritožbi ne konkretizira, zato ostaja njegov očitek zgolj na ravni splošnosti in s tem neutemeljen. Tudi njegovo utemeljevanje očitka kršitve s sklicevanjem na navedbe v pritožbi in v zahtevi za varstvo zakonitosti ne omogoča ustavnosodne presoje. Upoštevati je treba, da se lahko po prvem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev pa ne pomeni samo formalnega izčrpanja (tj. vložitve pravnega sredstva), temveč pomeni tudi materialno izčrpanje (tj. vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih rednih in izrednih pravnih sredstvih). Iz zahteve za varstvo zakonitosti z dne 9. 9. 2006 je razvidno, da pritožnik te očitane kršitve v sodnem postopku ni uveljavljal, kar pomeni, da materialno ni izčrpal pravnih sredstev. Zato te kršitve ne more uveljavljati v postopku z ustavno pritožbo.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer