Jedro

Vložitev razvezne tožbe je trenutek, od katerega (kljub formalnemu trajanju zakonske zveze do pravnomočne odločitve o razvezi) ni več mogoče govoriti o pridobivanju skupnega premoženja.

Intimni zapis osebne želje lahko odraža nezadovoljstvo v partnerski zvezi oziroma razmišljanje o prekinitvi te zveze, ne predstavlja pa njenega dejanskega prenehanja. Da bi imela tak učinek, mora biti ta volja jasno izražena navzven.

Sočasno ljubezensko razmerje enega od zakoncev z nekim drugim partnerjem še ne povzroči prenehanja zakonske zveze z zakonskim partnerjem.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v II. in III. točki izreka (glede določitve deležev na skupnem premoženju in stroškovne odločitve) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu (I. točki izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da spadata v skupno premoženje pravdnih strank nepremičnini, parc. št. 775/1 do celote, in 1/7 parc. št. 775/11, obe k. o. X. (I. točka izreka), ter da je delež tožnice in toženca na parc. št. 775/1 za vsakega ½, delež na parc. št. 775/11 pa za vsakega 1/14 (II. točka izreka). Tožničine pravdne stroške v višini 2.434,54 EUR je naložilo v plačilo tožencu (III. točka izreka).

2. Toženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo, da sta sporni nepremičnini skupno premoženje pravdnih strank. Opozarja, da sta bili nepremičnini sicer kupljeni v času trajanja zakonske zveze, vendar tedaj na strani tožnice ni več obstajala čustvena navezanost in volja živeti s tožencem v zakonski zvezi. Namen skupnega življenja mora biti podan pri obeh zakoncih in ne zadošča, da je en zakonec prepričan, da je v zakonu vse v redu, za drugega pa je zakon v resnici mrtev. O ekonomski in življenjski skupnosti ni moč govoriti, ko eden od zakoncev nima volje in želje za to. Okoliščina, da je bil toženec od leta 2005 v Avstraliji na delu na podlagi skupne odločitve pravdnih strank, sicer sam po sebi ne predstavlja razloga, zaradi katerega bi življenjska skupnost prenehala, a interes toženca po ekonomski in življenjski povezanosti je bil na strani tožnice negiran z željo, da zakona ne ohranja. Toženec je izpostavil okoliščine, zaradi katerih ob nakupu nepremičnine ni prišlo do domneve skupnega premoženja. Pri tem se je skliceval na odločbo VS RS II Ips 731/2009, glede katere bi se moralo sodišče v primeru izrecnega sklicevanja nanjo, opredeliti, pa se ni. Zgolj pojasnilo, da odločba ni dokaz, ne zadošča. Z namenom ugotovitve, ali gre za skupno premoženje pravdnih strank ali posebno premoženje toženca, je sodišče izvedlo le dokaz z zaslišanjem pravdnih strank. V zapis toženke brez datuma sodišče sploh ni vpogledalo, na naroku pa v zvezi z njim tudi ni dopustilo postavljati vprašanj. Sodišče je le iz zaslišanja tožnice, pri čemer ni navedlo, zakaj ji verjame, zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, sklepalo na obstoj življenjske in ekonomske skupnosti ob sklenitvi pogodbe za nakup predmetnih nepremičnin. Očitek tožencu, da ni dokazal okoliščin, ki kažejo na tožničino čustveno nenavezanost na toženca že v času nakupa nepremičnin, je nesprejemljiv, saj je sodišče tisto, ki predlaganih dokazov ni izvajalo. Sodišče je zmotno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem staršev toženca, ki so edini živeli v povezanosti s tožnico in otrokoma po vrnitvi iz Avstralije konec leta 2006 ter v tej zvezi opustilo pravilno dokazno oceniti zapisek tožnice, iz katerega izhaja, da se želi razvezati. Sodišče je onemogočilo ugotavljanje dejstev ravno glede tistih okoliščin, na katere se je toženec glede zatrjevanega obstoja posebnega premoženja skliceval. Tudi z navedenima dokazoma je toženec poskušal dokazati neverodostojnost tožnice, ko je trdila, da je novo zvezo ustvarila šele po formalni razvezi zakonske zveze, medtem ko bi moralo izvesti dokaze toženca in kritično in natančno oceniti vse dokaze, na podlagi katerih bi ugotovilo, da tudi druga izpoved tožnice, da je zapis, da si želi ločitev in bivati letos v svoji hiši, nastal pred koncem leta 2008, ni resnična. Zapis, da si želi razvezo, ki je nastal pred vselitvijo v hišo, kaže željo po ločitvi, še preden je bila hiša dokončana. Zapis sicer nima datuma, toda vse okoliščine glede zatrjevanega neobstoja čustvene povezanosti tožnice s tožencem, ki je bistvena podlaga za obstoj življenjske skupnosti, bi bile lahko dokazane z zaslišanjem toženčevih staršev, česar sodišče kljub opozorilu toženca ni izvedlo. Nepravilna in nekritična je ugotovitev sodišča, da je tožnica tudi po vložitvi tožbe na razvezo zakonske skupnosti to želela vzdrževati in si prizadevala za ohranitev zakonske zveze. V primeru, da bo pritožbeno sodišče sprejelo, da nepremičnini sodita v skupno premoženje pravdnih strank, toženec izpodbija presojo, da sta deleža na takšnem premoženju enaka. Ugovarjal in dokazoval je, da je njegov delež na premoženju večji od zakonske domneve, in to v znatnem delu. Iz izpodbijane sodbe ni moč razbrati, kolikšen manjši delež je bil finančni prispevek tožnice v razmerju do prispevka toženca, pri čemer bi moralo sodišče upoštevati celoten čas dejanske življenjske skupnosti. Da je imel bistveno večje dohodke tudi v obdobju, dokler ni šel na delo v tujino, je dokazoval z listinami, ki jih sodišče ni upoštevalo. Izpodbijana sodba tudi nima ocene, kolikšen je bil tožničin prispevek k skupnemu premoženju iz naslova skrbi za gospodinjstvo in otroke. V postopku so bile zatrjevane okoliščine, ki kažejo, da tožnica z otrokoma ni imela tolikšne skrbi, saj sta bila veliko v varstvu pri toženčevih starih starših, kar je šteti v korist toženca. Sodišče se tudi ni opredelilo do ugovora, da je tožnica veliko časa kot tudi dohodke porabila zase in ne za potrebe družine. Ker sodišče ni obrazložilo in ocenilo, kolikšen je prispevek posameznega zakonca, je brez podlage zaključek sodišča o tem, da finančni prispevek toženca ni bil bistveno večji. Protispisen je podatek o tem, kdaj naj bi tožnica diplomirala, v zvezi s tem pa je odločilna ocena prispevka pri varstvu in vzgoji otrok. Sodišče se tudi ni izreklo o ugovoru toženca glede posameznih prilivov na računu tožnice. Razmerij pravdnih strank glede prispevkov v finančnem smislu in smislu varstva, vzgoje in skrbi za družino, sodišče ni celovito ovrednotilo. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V pritožbenem postopku je med pravdnima strankama še vedno sporno, ali sodita sporni nepremičnini, na katerih stoji hiša s pripadajočim zemljiščem, ki je bila kupljena 3. 1. 2008, v njuno skupno premoženje. Toženec je nasprotoval trditvam tožnice, da sta stranki tekom trajanja zakonske zveze pridobili skupno premoženje na predmetnih nepremičninah z ugovorom, da tedaj zakonska zveza med njima ni več obstajala, ker naj ne bi živela več v življenjski in ekonomski skupnosti, pri tožnici pa tudi ni bilo več čustvene navezanosti na toženca, saj je imela že pred nakupom drugega partnerja.

6. Premoženje, ki ga zakonca pridobivata z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje (52. člen ZZZDR). Skupno premoženje se šteje za originarno pridobljeno s trenutkom njegove pridobitve. Odločilni sta dejstvi, da zakonska zveza obstoji in da je premoženje pridobljeno z delom. Kdo izmed zakoncev je sklenitelj pravnega posla in vpisan v zemljiško knjigo, ni bistveno.

7. Med pravdnima strankama je nesporno, da sta 12. 9. 1998 sklenili zakonsko zvezo, v kateri sta se jima rodila dva otroka (v letu 2002 in 2004). Tožnica je tožbo za razvezo zakonske zveze vložila marca 2009, zakonska zveza pa je bila razvezana s pravnomočno sodbo konec septembra 2009. Nepremično premoženje, ki je predmet spora, je bilo kupljeno 3. 1. 2008. Dokazno breme, da v času nakupa sporne nepremičnine ne bi obstajala več zakonska zveza, je na tistem, ki to trdi. Toženec je torej tisti, ki nosi dokazno breme o tem, da med njim in tožnico ob nakupu sporne nepremičnine ni bilo (več) nikakršne notranje komponente skupnosti oziroma medsebojne naklonjenosti ter posledično življenjske skupnosti.

8. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da toženec ni uspel s stopnjo prepričanja dokazati zatrjevane okoliščine, ki bi kazala na razpad njune življenjske in ekonomske skupnosti že v času nakupa spornih nepremičnin. Za nastajanje skupnega premoženja sicer res ne zadostuje formalni obstoj zakonske zveze (tu ima pritožnik prav), temveč morata zakonca delati in pridobivati v dejansko obstoječi življenjski in ekonomski skupnosti. Toda tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni podlage za zaključek, da v času nakupa nepremičnin (3. 1. 2008) med zakoncema ni bilo več nikakršne ekonomske skupnosti in čustvene naklonjenosti.

9. Zakonske zveze obstajajo v različnih oblikah, od čustveno močnih in trdnih do labilnih/nihajočih, vendar pri slednjih še ne pomeni, da o njihovem obstoju v pravnem pomenu ni mogoče govoriti. V obravnavanem primeru sta pravdni stranki od konca leta 2006 (1) zaradi objektivnih razlogov živeli ločeno, saj toženec dela v Avstraliji od leta 2005. Dejansko ločeno življenje zakonskih partnerjev (iz takih razlogov) ne predstavlja prenehanja življenjske skupnosti, kar je stališče sodne prakse in pravne teorije (2). Toda toženec poudarja pomanjkanje tožničine volje živeti v zakonski zvezi z njim in s tem dejansko nasprotuje pravnim posledicam take skupnosti.

10. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je življenjska skupnost obstajala tudi še po vložitvi razvezne tožbe, je pravno zmotna. Ena izmed okoliščin, ki kaže na razpad življenjske skupnosti in ekonomske skupnosti, je prav vložitev tožbe za razvezo zakonske zveze (3). Takšno je stališče sodne prakse in pravne teorije (4). S tem je tožnica jasno izkazala voljo in odločitev po prenehanju zakonske zveze. Zaradi navedenega so vsa razpravljanja in sklicevanja sodišča prve stopnje na vsebino spletnih pogovorov po vložitvi tožbe in ocena prvostopenjskega sodišča, da si je tožnica tudi po vložitvi tožbe prizadevala za ohranitev zveze, pravno nepomembna. Od marca 2009, ko je tožnica vložila razvezno tožbo, zakonske zveze med pravdnima strankama, kljub dejstvu da je bila formalno razvezana šele septembra istega leta, nedvomno ni bilo več, zato tudi vse premoženje, nastalo od marca 2009 dalje, ne more biti skupno premoženje.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri presojanju, ali je ob nakupu sporne nepremičnine obstajala zakonska skupnost pravdnih strank, kršilo toženčevo pravico do izjave/načelo kontradiktornosti ter s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka. Ne drži, da je sodišče prve stopnje v zvezi z ugovorom o neobstoju zakonske zveze v času nakupa nepremičnin izvedlo le dokaz z zaslišanjem pravdnih strank. Vpogledalo in dokazno je ocenilo tudi zasebni zapis tožnice brez datuma (priloga B2). Sodišče prve stopnje je s tem, ko ni dovolilo podrobnejših vprašanj toženca tožnici v zvezi s to listino, resda zagrešilo kršitev postopka, saj bi moralo vprašanja dovoliti, a ta kršitev ni bistvena, saj gre za izvajanje dokaza v zvezi s pravno neodločilnim dejstvom.

12. Pisna izjava tožnice (brez zapisa datuma): „želim si ločitve in želim bivati v svoji hiši letos“, je jasen izraz želje, ki jo je tožnica udejanjila s kasnejšo vložitvijo tožbe (marec 2009), a trenutek/datum, ko je bila taka želja zapisana na papir (domnevno v tožničin dnevnik), še ne predstavlja trenutka prenehanja zakonske zveze. Intimni zapis osebne želje lahko odraža nezadovoljstvo v partnerski zvezi oziroma razmišljanje o prekinitvi te zveze, ne predstavlja pa njenega dejanskega prenehanja. Da bi imela tak učinek, mora biti ta volja jasno izražena navzven. Toda tožnica te svoje želje ni ne povedala tožencu niti mu je ni zapisala v pismo (ali v elektronsko pošto, kot je bil njun običajen način komuniciranja) niti ni pisma s tako vsebino poslala npr. svojemu odvetniku, kar bi bilo mogoče razlagati kot navodilo za vložitev razvezne tožbe. Dokler njena želja ni bila voljno izražena navzven (to pa se je zgodilo šele z vložitvijo tožbe za razvezo), o pravno veljavno izraženi volji za dejansko prekinitev partnerskega razmerja in s tem dejanske prekinitve zakonske zveze ni mogoče govoriti. Pritožbeno sodišče glede na dokazni postopek, ki ga je izpeljalo sodišče prve stopnje, sicer ocenjuje, da so bolj verjetne toženčeve trditve, da je zapis nastal prej, kot to priznava tožnica, a datum nastanka tega zapisa, kot rečeno, ni pravno odločilno dejstvo. Izvedeni dokazi tako ne dajejo podlage, da pri tožnici že pred nakupom sporne nepremičnine, čeprav v času ločenega življenja (kar je bilo v soglasju s pravdnima strankama in je trajalo že več let), ni bilo njene volje za emocionalno in ekonomsko skupnost (toženec niti ne trdi, da sam take volje ne bi imel).

13. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj je v posameznih delih verjelo tožnici. Pritožnik pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem toženčevih staršev glede zatrjevanega dogodka konec leta 2008, ko naj bi njegova starša v predmetni hiši, ki je bila vseljena konec leta 2008, srečala tožničinega „novega partnerja“. Če bi toženec prek zaslišanja svojih staršev uspel dokazati, da je imel tožnica partnerja že prej, kot priznava sama, bi to postavilo pod vprašaj verodostojnost njene celotne izpovedi pred sodiščem, v kateri je povedala drugače, sodišče prve stopnje pa ji je sledilo. Toda tudi dejstvo, ali je tožnica že ob nakupu sporne nepremičnine imela drugega partnerja ali ne, ni pravno odločilno (5). To dejstvo, četudi potrjeno v dokaznem postopku, bi tožnico prikazalo kot nemoralno in nepošteno osebo (v smislu, da je skupno premoženje pridobivala vedoč, da zakonska zveza ne bo trajala več dolgo), ni pa to razlog, zaradi katerega bi bilo spornima nepremičninama mogoče odrekati status skupnega premoženja zakoncev. Sočasno ljubezensko razmerje enega od zakoncev z nekim drugim partnerjem še ne povzroči prenehanja zakonske zveze z zakonskim partnerjem. Ob takem materialnopravnem izhodišču se toženčev dokazni predlog za zaslišanje lastnih staršev (6) izkaže za nepomembnega, zato ga sodišče prve stopnje (iz sedaj navedenih razlogov) upravičeno ni izvedlo.

14. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki za nakup predmetne nepremičnine, namenjene za bivanje družine pravdnih strank, najeli dolgoročni kredit (7), kar ob tem, da je tožnica skrbela za otroka in dom ter gospodinjstvo tako v času, ko so skupaj bivali v Sloveniji, kot tudi v času ločenega življenja (kljub morebitnemu ljubezenskemu razmerju z drugim partnerjem), skrbela za dokončanje hiše, toženec pa je zaradi boljšega finančnega zaslužka v pretežnem delu preživljal družino, kaže na to, da je v času nakupa nepremičnin obstajala njuna volja bivati v življenjski in ekonomski skupnosti. Dejstvo, kdo od zakoncev kot kreditojemalcev dejansko odplačuje kredit, tega ne spremeni. Nakup nepremičnine za skupno življenje je sestavni del kompozicije zakonske zveze (8). Z vidika premoženjske pravičnosti gre za skupno premoženje. Ugotovljene okoliščine kažejo, da je v času nakupa nepremičnin dejanska zakonska skupnost še obstajala, je pa res, da se je zaradi ločenega življenja očitno že začela krhati in je prenehala marca 2009. Zaključek sodišča prve stopnje, da sporni nepremičnini sodita v skupno premoženje pravdnih strank, je ob zgoraj povedanem kljub nekaterim materialnopravno zgrešenim izhodiščem prvostopenjskega sodišča, torej pravilen.

15. Sodišče prve stopnje se res ni opredelilo do toženčevega sklicevanja na odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 731/2009, toda kljub temu ni podana bistvena kršitev določb postopka, ki bi terjala razveljavitev izpodbijane odločitve. V omenjeni zadevi gre za isto pravno izhodišče, da skupno bivanje ni pogoj za nastajanje skupnega premoženja, če obstajajo objektivni razlogi, zaradi katerih zakonca začasno ne živita skupaj. Iz takega izhodišča je izhajalo tudi sodišče prve stopnje, a so bile dejanske okoliščine v omenjeni zadevi drugačne (9).

16. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo v tem zavrnilo in v skladu s 353. členom ZPP 1. točko izreka prvostopenjske sodbe potrdilo.

17. Pritožnik utemeljeno opozarja, da je odločitev sodišča prve stopnje o enakih deležih na skupnem premoženju najmanj preuranjena. ZZZDR vzpostavlja domnevo (59. člen), da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. Zakonec, ki meni, da je k skupnemu premoženju prispeval v drugačnem razmerju, lahko to domnevo izpodbija. V obravnavanem primeru, ko je pri spornih nepremičninah, ki sodita v skupno premoženje, vpisan toženec kot njen izključni lastnik, za izpodbijanje zakonske domneve zadošča ugovor nadpolovičnega deleža (10).

18. V sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva sodišče poleg dohodka vsakega zakonca tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otroka, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (drugi odstavek 59. člena ZZZDR). Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da sodišče prve stopnje ni celovito ugotavljalo prispevkov pravdnih strank. Ni namreč celostno presodilo oziroma tehtalo razmerij med bivšima zakoncema v celotnem obdobju trajanja zakonske zveze, ki je pomembno za nastanek skupnega premoženja, torej v času njune dejanske življenjske skupnosti (tj. od sklenitve zakonske zveze do vložitve razvezne tožbe). Ob nepopolno ugotovljenih prispevkih pravdnih strank pri pridobivanju in ohranjanju skupnega premoženja ni mogoče pritrditi zaključku sodišča prve stopnje o enakih deležih na njem. Pritožbene trditve o pomanjkljivih razlogih glede deleža pravdnih strank na skupnem premoženju so utemeljene. Sodišče prve stopnje sploh ni presojalo (konkretnih) trditev toženca o njegovih bistveno višjih dohodkih v času trajanja zakonske zveze, kar je dokazoval s številnimi dokazi, ki jih sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo. Prav tako ni celovito presojalo toženčevega ugovora o nerednih dohodkih tožnice v obdobju od sklenitve zakonske zveze do prve redne zaposlitve v letu 2007 (tj. komaj dobro leto pred koncem zakonske zveze, ki je trajala deset let) in glede posameznih prelivov tožnice na njenem računu. Razlogi prvostopenjskega sodišča o tem, da je tožnica prejemala občasne prilive, ko je delala prek študentskega servisa, nasprotujejo drugi ugotovitvi, tj., da je prejemala mesečne prihodke 200,00 EUR. Iz razlogov izpodbijane sodbe tudi ni razbrati, v katerem konkretnem obdobju (in koliko časa) naj bi tožnica delala prek študentskega servisa. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do ugovora toženca, da je tožnica denar (pridobljen prek študentskega servisa) porabila zase, torej za potrebe lastne zapravljivosti in ne za potrebe družine. Gre za okoliščine, o katerih se sodišče prve stopnje ni izreklo, so pa pomembne pri oceni deleža na skupnem premoženju.

19. Pritožnik prav tako utemeljeno opozarja, da izpodbijana sodba nima vrednostne ocene/primerjave glede razmerja med prihodki pravdnih strank v celotnem trajanju dejanske skupnosti (po posameznih obdobjih), kot tudi ne ocene, kolikšen je tožničin prispevek k skupnemu premoženju iz naslova skrbi za varstvo in vzgojo otrok ter gospodinjstva. Spor o deležih na skupnem premoženju sicer ni obračunska pravda in podlaga za določitev deležev ni matematičen izračun, temveč celovito in konkretno vrednotenje vseh prispevkov zakoncev, a temu kriteriju sodišče prve stopnje ni zadostilo. Izpodbijana sodba tako nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

20. Ob navedenem je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na delež pravdnih strank na skupnem premoženju, razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku odpraviti navedeno bistveno kršitev in ugotoviti vsa pravno odločilna dejstva in o zahtevku glede višine deležev na skupnem premoženju ponovno odločiti. Pravilno in celovito ter prepričljivo bo lahko ugotovilo, kolikšen je delež pravdnih strank na skupnem premoženju, šele po celoviti dokazni oceni dokaznih listin, ki so v spisu (podatki ZPIZ itd.) in dopolnitvi dokaznega postopka (poizvedbe pri Š. M. in x-študentskem servisu...). Domnevo iz 59. člena ZZZDR je namreč mogoče ovreči, če gre za bistveno nesorazmerje med prispevki zakoncev. Če se bodo potrdile toženčeve navedbe o bistveno večjem denarnem prispevanju (tožnica mesečno 200 EUR, toženec 1.000-2.000 EUR), potem tožničin prispevek kljub skrbi za otroka ne bo mogel presegati 1/3. 21. Zaradi delne razveljavitve odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka. O njih in o pritožbenih stroških bo odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

(1) Med strankama ni sporno, da je šel toženec leta 2005 na podlagi skupnega sporazuma zakoncev na delo v Avstraliji, kamor je za njim prišla tožnica z otrokoma. Tam so živeli skupaj do novembra 2006, ko se je tožnica (sporazumno s tožencem) z otrokoma vrnila v Slovenijo zaradi skupne odločitve zakoncev, da se otroka šolata v Sloveniji in ker tam ni bilo ustreznega varstva zanju.

(2) Glej Žnidaršič, dr. V.: Premoženjska razmerja med zakonci, Bonex založba, 2002, str. 354. (3) Zato je materialnopravno zgrešen konstrukt prvostopenjskega sodišča, ki vložitev razvezne tožbe tolmači kot pritisk/čustveno izsiljevanje tožnice na toženca.

(4) Glej Hudej, J., Ščernjavič, I.: Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik 127/2001, in odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26. 11. 2009, opr. št. II Ips 169/2007. (5) Medsebojna čustvena navezanost ni nujni pogoj za izpolnitev obstoja zakonske zveze, saj se v njej navezanost zakoncev z leti spreminja: upada ali raste oziroma sčasoma preneha ali pa je sploh ni, toda zakonska zveza zaradi drugih interesov traja še naprej, posebej ob dejstvu, ko zakonca zaradi objektivnih pogojev večji del časa nista skupaj, temveč le tedaj, ko se en zakonec za kratek čas vrne z dela v tujini.

(6) Poleg že navedenega je toženec zaslišanje staršev predlagal še glede pomoči njegovih staršev tožnici pri varstvu in skrbi skupnih otrok, kjer pa mu je sodišče prve stopnje sledilo in pravilno obrazložilo, da gre za običajno pomoč starih staršev. Pomoč staršev toženca pri varstvu otrok šteje kot namreč prispevek obema zakonskima partnerjema po enakih deležih. Drugače je le tedaj, če stranki trdita drugače in izvedeni dokazi to izključujejo. V obravnavani zadevi trditev toženca v takšni smeri ni bilo, zato sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju te njegove trditve ne bo smelo upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

(7) Drugega vira financiranja toženec ni zatrjeval. (8) Del skupnega premoženja so tudi stvari in pravice, kupljene z denarjem, ki je skupno premoženje zakoncev, ali so pridobljene z zamenjavo ali z izkupičkom podane stvari iz skupnega premoženja. Tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi z dne 16. 5. 2013, opr. št. II Ips 98/2013. (9) Zakonca sta pričakovala otroka in sta vse do vselitve sodelovala pri ureditvi novega stanovanja, pri čemer so jima pomagali njuni starši, na podlagi česar je sodišče zaključilo, da, čeprav določen čas po sklenitvi zakonske zveze še nista živela skupaj, je bila izkazana njuna volja, da vzpostavita skupno življenje in ekonomsko skupnost, zato trenutek dejanske vselitve v novo stanovanje ni bil relevanten za določitev začetka nastajanja skupnega življenja.

(10) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča z dne 31. 2. 2013, opr. št. UP-771/11. Vrhovno sodišče Republike Slovenije meni drugače, in sicer, da mora toženec v vsakem primeru vložiti nasprotno tožbo (glej sodbo z dne 16. 5. 2013, opr. št. II Ips 98/2013). Glede na to, da se je toženec v obravnavani zadevi branil z ugovorom, da sporni nepremičnini sploh nista skupno, temveč gre za njegovo izključno premoženje, je do pravnomočne odločitve o tem vprašanju v vsakem primeru (tj. ne glede na eno ali drugo stališče) zadoščal ugovor nadpolovičnega deleža. Sodna praksa na tem področju, kot opozarja Vrhovno sodišče Republike Slovenije v navedeni odločbi, ni enotna, zaradi že omenjenih posebnosti tega postopka pa tožencu nič ne preprečuje, da bi v nadaljevanju postopka vložil tudi nasprotno tožbo.