Jedro

Tožnica se je poškodovala med pospravljanjem garaže, in sicer med premikanjem njenega motorja, ki ga je hotela umakniti iz garaže na dvorišče. Tožnica je svoj motor iz garaže proti dvorišču premikala tako, da se je nanj usedla, ga prižgala in si z obema nogama pomagala potiskati motor iz garaže na dvorišče. Pri tem ni bila alkoholizirana. Pritožbeno sodišče sodi, da je opisani primer krit z zavarovalno pogodbo Splošnih pogojev AO-plus zavarovanja, ki krije škodo zaradi telesnih poškodb, ki jih v prometni nesreči (nesreča, v kateri je udeleženo vsaj eno z namenom vožnje premikajoče se vozilo) pri vožnji utrpi voznik vozila.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba delno tako spremeni, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, glede višine zavarovalnine ter stroškov pa se sodba razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zavarovalnine v višini 5.000 EUR ter tožnici naložilo, da toženi stranki povrne 30 EUR pravdnih stroškov.

2. Tožnica v pravočasni pritožbi navaja, da se pritožuje izključno zaradi materialno pravno zmotne odločitve sodišča prve stopnje, da škoda, ki je tožnici nastala pri premikanju motorja iz garaže na dvorišče, ni krita po zavarovalni pogodbi. Strinja se s presojo sodišča, da dotični splošni pogoji zavarovanja v primerjavi z določbami Zakona o pravilih cestnega prometa širijo kritje tudi za primere prometnih nesreč, ki se zgodijo na katerikoli nekategorizirani površini, kar zajema tudi kraj predmetne nezgode. Nasprotuje pa stališču sodišča, da do nastanka škode ni prišlo pri premiku ali pri vožnji motorja, ter pojasnjuje, da vožnja vozila pomeni upravljanje z vozilom oziroma premik vozila, kar je tožnica tudi počela, na način, ki za sodišče prve stopnje ni sporen. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe oziroma njeno razveljavitev.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma izpostavlja, da tožena stranka ni odgovorila na tožničine navedbe, s katerimi bi ob siceršnji utemeljenosti tožničine pritožbe morebiti (lahko) prišlo do razveljavitve izpodbijane sodbe. Opisana procesna situacija je za odločitev pritožbenega sodišča ključna. Za pravilno uporabo materialnega prava je bistveno in ob odločanju pritožbenega sodišča (glede na neobstoj odgovora tožene stranke na tožničino pritožbo) edino upoštevno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in kot izhaja iz razlogov sodbe. To je tista dejanska podstat, na katero je potrebno (pravilno) uporabiti materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnica poškodovala med pospravljanjem garaže, in sicer med premikanjem njenega motorja, ki ga je hotela umakniti iz garaže na dvorišče. Tožnica je svoj motor iz garaže proti dvorišču premikala tako, da se je nanj usedla, ga prižgala in si z obema nogama pomagala potiskati motor iz garaže na dvorišče. Pri tem ni bila alkoholizirana.

7. Na podlagi povzetih dejstev je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno zaključilo, da opisani nastanek nezgode ni krit po zavarovalni pogodbi, sklenjeni med strankama.

8. Odločitev o temelju zahtevka v tej pravdi je odvisna od razumevanja določbe prvega odstavka 1. člena Splošnih pogojev AO-plus zavarovanja (priloga B 2), ki krije škodo zaradi telesnih poškodb, ki jih v prometni nesreči (nesreča, v kateri je udeleženo vsaj eno z namenom vožnje premikajoče se vozilo) pri vožnji utrpi voznik vozila.

9. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da predstavljeno dejansko stanje ne ustreza definiciji prometne nesreče, ker se je tožnica po njegovem mnenju poškodovala zaradi lastne neprevidnosti, pri čemer premik motorja, kot ga je opravila, tj. iz garaže na dvorišče, ni tipičen za gibanje motorja v prometu - ni šlo za vožnjo z motorjem, temveč zgolj za premik tega, ker je bil moteč pri pospravljanju garaže. Pri tem se je sodišče prve stopnje pri presoji tistega dela določbe, ki se glasi "za namen vožnje premikajoče se vozilo", spustilo v dilemo, ali je tožnica uporabila motor za namen vožnje ali (zgolj) za premik vozila z namenom pospravljanja garaže. Takšen diskurz prvostopenjskega sodišča je po oceni pritožbenega sodišča že v svojem izhodišču napačen.1 Za namen vožnje je namreč bistveno, da je ta podan pri vozniku, torej mora voznik poskrbeti za premik vozila, kar mora biti tudi navzven zaznavno. Tožnica je motor prižgala, ta se je nato premikal pod tožničinim nadzorom oziroma voljo, kar ustreza premikanju vozila z namenom vožnje. Pritožnica utemeljeno opozarja, da je sodna praksa o tem že zavzela tako stališče.2 Namen takšne določbe splošnih pogojev je predvsem ta, da se izključijo škode, ki nastanejo zaradi samodejnih premikov vozila, torej takrat, kadar voznik ni voljni upravljavec vozila, za kaj takega pa v obravnavanem primeru ni šlo.

10. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izdalo vmesno sodbo glede temelja tožbenega zahtevka, (5. točka 358. člena v zvezi s prvim odstavkom 315. člena ZPP). Ker sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava (zahtevek je bil zavrnjen po temelju), dejanskega stanja v zvezi z višino zavarovalnine ni ugotavljalo, je pritožbeno sodišče v preostalem izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača prvostopenjskemu sodišču v odločanje glede višine vtoževane zavarovalnine (355. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Napačna je razlaga sodišča prve stopnje, ki namen vožnje vidi v določenih subjektivnih vidikih voznika; ali želi z vožnjo doseči smoter motornih vozil: premagovanje določene razdalje, ki mora biti večja kot bagatelni premik iz garaže na dvorišče. 2 Sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3452/2013 s 26. 2. 2014.