Jedro

S pravnomočnostjo je izključena negotovost glede pravno urejenih razmerij in preprečeno ponavljanje postopka in ponovno odločanje o isti zadevi. Navedeno velja tudi za formalno pravnomočne odločbe, to je odločbe, s katerimi je zahteva stranke zavrnjena, torej kadar iz nje za stranko ne izhajajo nobene pravice ali obveznosti. Takšna odločba ima za posledico, da v isti upravni zadevi (torej če gre za isto stvar in isti stranki) stranka ne more začeti novega upravnega postopka, organ, ki je tako odločbo izdal, pa je nanjo vezan. Ponovna zahteva za upravno odločanje se zavrže, če se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, nista spremenila.

Sporen sklep prvostopnega organa o zavržbi zahteve tožnika za ponovno preveritev zaščitene kmetije ni obrazložena v smislu, zakaj je organ zavzel stališče, da se dejansko in pravno stanje, na katerega se predlog opira, ni spremenilo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Izpodbijani sklep Upravne enote Maribor številka 330-478/2020-3 z dne 6. 8. 2020, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe od poteka roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Stroškovna zahtevka prizadete stranke B. B. se zavrne.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Upravna enota Maribor (v nadaljevanju UE Maribor) je v sklepu zavrgla zahtevo tožnika za ponovno preveritev zaščitene kmetije v solasti pokojne A. A., nazadnje stanujoče A. cesta 51, pošta A. in B. B. , B. ulica 14, pošta A., vsake do 1/2 celote.

2. V obrazložitvi je navedla, da je tožnik 5. 6. 2020 podal ponovno vlogo za preveritev zaščitene kmetije, ki jo sestavljajo nepremičnine, parc. št. 340/28, 340/29, 340/76, 340/77, 340/78, 340/79, 355/36, 371/3, 434, 435, k.o. 000 - D. ter parc. št. 119/2, 122/2, 138, 14/1, 14/2, 15/2, 17/1, 17/2, 17/3, 17/4, 19/1, 20/1, 20/2, 21, 223/1, 223/2, 224, 410/1, 410/7, 48/1, 49, 50/1, 50/3, 57 k.o. 111 - A. v solasti pokojne A. A. in B. B., vsake do 1/2 celote.

3. Poudarja, da je odločba UE Maribor z odločbo št. 330-384/2017-16 (7006) z dne 30. 1. 2018 bila predmet presoje v pritožbenem postopku, nato pa še v sodnem postopku, saj je tožnik sprožil upravni spor, o katerem je bilo odločeno s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije II U 172/2018-29 z dne 8. 1. 2020. Šele s to odločitvijo je odločba z dne 30. 1. 2018 postala pravnomočna. Vlagatelj se sklicuje na novejšo upravno sodno prakso (odločbe iz leta 2018), ki pa bi jo po mnenju upravnega organa pri svoji odločitvi lahko upoštevalo že upravno sodišče, ki je svojo odločitev sprejelo v januarju 2020 (kolikor je izpodbijano odločbo v tem smislu sploh preizkusilo). Vsekakor pri zgoraj navedenih odločbah sodišč ne gre za nove odločitve, ki prej ne bi bile znane oziroma dostopne javnosti.

4. Po določbah prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) organ najprej preizkusi zadevo in jo s sklepom zavrže v taksativno navedenih primerih, med drugim tudi, če o isti stvari že teče postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Glede na prej navedeno je bilo o obravnavani kmetiji pravnomočno odločeno 8. 1. 2020, v času od izdaje prvostopne odločbe pa se dejansko in pravno stanje v tem primeru ni spremenilo in tako ponovna vloga za preveritev ni utemeljena.

5. Tožena stranka je pritožbo tožnika zavrnila, prav tako pa tudi zahtevo za vrnitev stroškov pritožbenega postopka. Izpostavila je, da je bila odločba UE Maribor št. 330-384/2017-16 (7006) z dne 30. 1. 2018 predmet presoje v pritožbenem postopku, nato pa še v sodnem postopku, saj je tožnik sprožil upravni spor o katerem je bilo odločeno s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije II U 172/2018-29 z dne 8. 1. 2020. Šele s to odločitvijo je odločba z dne 30. 1. 2018 postala pravnomočna. Po določbah prvega odstavka 129. člena ZUP organ najprej preizkusi zadevo in jo s sklepom zavrže v taksativno navedenih primerih, med drugim tudi, če o isti stvari že teče postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Glede na navedeno je bilo o obravnavani kmetiji pravnomočno odločeno 8. 1. 2020, v času od izdaje prvostopne odločbe pa se dejansko in pravno stanje v tem primeru ni spremenilo in tako ponovna vloga za preveritev ni utemeljena. Upravni organ prve stopnje je pravilno upošteval vpisano solastninsko pravico v zemljiški knjigi v času odločanja, ne more pa upoštevati bodoče solastnine na podlagi oporoke o kateri še ni bilo odločeno s strani zapuščinskega oddelka pristojnega sodišča. Upravni organ je vezan na vpisano solastnino v zemljiški knjigi v času odločanja. Sklicuje se na stališče, da so podlaga za odločanje o statusu zaščitene kmetije zgolj podatki iz uradnih evidenc (zemljiška knjiga in zemljiški kataster). Če ti niso usklajeni z dejanskim stanjem v naravi, je to predmet posebnega postopka in glede na zakonsko ureditev organ, ki odloča o statusu kmetije, ni dolžan prekinjati postopka preverjanja pogojev za zaščito kmetije oziroma za določitev zaščitene kmetije (na primer odločbe Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 1047/2002 z dne 5. 2. 2004, X Ips 219/2011 z dne 7. 12. 2011, X Ips 147/2010 z dne 7. 12. 2011). Navedeno jasno izhaja tudi iz drugega odstavka 4. člena Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG), ki določa, da se za določitev zaščitene kmetije glede lastništva uporabljajo podatki iz zemljiške knjige. Res je, da zapuščina po 132. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) preide na njegove dediče po samem zakonu v trenutku njegove smrti. Kdo so dediči, na katere preide zapuščina, pa ugotovi sodišče v zapuščinskem postopku. Zato ni mogoče šteti, da s trenutkom zapustnikove smrti lastnina na zapuščini preide na vse dediče, ki so se priglasili k dedovanju, temveč le na tiste, ki jih bo sodišče v zapuščinskem postopku za take razglasilo. Za ugotovitev dedičev pa je bistveno, ali je kmetija ob uvedbi dedovanja izpolnjevala pogoje za zaščito po določbah ZDKG, saj je dedovanje po ZDKG urejeno drugače, kot dedovanje po ZD.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

6. Tožnik v tožbi izpodbija sklep zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka in nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Izpostavlja, da je organ odločitev izdal brez ustrezne obrazložitve, in sicer zakaj je zavzel stališče, da se dejansko in pravno stanje, na katerega se predlog opira, ni spremenilo. Obrazložitev sklepa je sama s seboj v nasprotju, in sicer, ko ugotavlja, da je po izdaji odločbe UE Maribor št. 330-384/2017-16 z dne 30. 1. 2018 prišlo do spremembe dejanskega stanja, in sicer v evidenci dejanske rabe, kasneje pa zaključi, da se dejansko stanje na katerega se opira zahtevek, ni spremenilo, zaradi česar ponovna vloga za preveritev zaščitene kmetije ni utemeljena.

7. S tem, ko je prvostopenjski organ zaključil, da se lastninsko stanje po izdaji odločbe UE Maribor št. 330-384/2017-16 z dne 30. 1. 2018 ni spremenilo, dejansko stanje tudi ni bilo pravilno ugotovljeno. Ker je prvostopenjski organ zavrgel predlog tožnika, ne da bi pravno relevantna dejstva sploh ugotavljal, je kršil načelo materialne resnice iz 7. člena ZUP. Tožnik hkrati uveljavlja tudi bistveno kršitev pravil upravnega postopka, ker je pri odločanju in vodenju postopka sodeloval C. C., ki bi moral biti po zakonu izločen. Navedeni je odločal že o zahtevi za preveritev zaščitene kmetije, na podlagi katere je bila izdana odločba UE Maribor št. 330-384/2017-16 z dne 30. 1. 2018. Tako je bil C. C. že v celoti seznanjen s statusom zemljišč, ki naj bi predstavljale zaščiteno kmetijo ter z vsebino prejšnje odločitve UE Maribor glede preveritve, ali zgoraj navedene nepremičnine še izpolnjujejo pogoje za status zaščitene kmetije, zaradi česar pri ponovnem odločanju o predlogu za preveritev zaščitene kmetije, življenjsko logično ni mogel biti nepristranski in je podana kršitev 23. člena Ustave Republike Slovenije. Tožnik pa se je s tem dejstvom seznanil šele ob prejemu odločbe.

8. Nepopolno pa je ostalo ugotovljeno tudi dejansko stanje, saj prvostopenjski organ sploh ni presojal navedb tožnika o oporočnem dedovanju in veljavnosti oporoke, s čemer se je spremenilo tudi pravno stanje. Opozarja na specialnejšo določbo 4. člena ZDKG v razmerju do 129. člena ZUP. Namen specialnejše ureditve je, da se z opredelitvijo zaščitenih kmetij in tako z drugačnim načinom njihovega dedovanja prepreči drobitev kmetij, ki izpolnjujejo določene pogoje, omogoči dediču, da prevzame kmetijo pod določenimi pogoji, ki ga preveč ne obremenjujejo, ter ustvarja možnosti za krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitene kmetije. Tako ni bila upoštevana okoliščina glede doseganja namena gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitene kmetije.

9. Tožena stranka izpostavlja, da je organ prve stopnje s pravnomočno odločbo št. 330-384/2017-16 z dne 30. 1. 2018 (pravnomočna je postala dne 8. 1. 2020) ugotovil, da kmetija v solasti pokojne A. A. in B. B., vsake do 1/2, izpolnjuje pogoje po ZDKG in se določi kot zaščitena kmetija. Da je pokojna A. A. naredila oporoko in v njej svoj delež na kmetiji zapustila tožniku, na samo odločitev o zaščiti kmetije nima vpliva, saj je smisel določb ZDKG v tem, da se varuje kmetija, ki izpolnjuje pogoje iz zakona. Če je torej premoženje zapustnice ob njeni smrti izpolnjevalo pogoje za zaščiteno kmetijo, se uporabijo določbe ZDKG in kmetija zaščiti. Vprašanje o statusu kmetije na dan zapustnikove smrti je predhodno vprašanje v zapuščinskem postopku in vse kasnejše spremembe zaradi npr. oporoke, spremembe v evidenci dejanske rabe, itd., na to odločitev nimajo vpliva.

10. Glede zahteve za izločitev C. C. opozarja, da zgolj strankin dvom v nepristranost in nezaupanje v strokovnost uradne osebe na odločitev ne morejo vplivati. Pojasnjuje, da namen 4. točke prvega odstavka 35. člena ZUP ni, da se izloči uradna oseba, ki bi sodelovala pri izdaji odločbe (vodila postopek, odločala v zadevi) na prvi in drugi stopnji, ne pa tudi v primerih, ko gre za ponovljeni postopek, kot tudi ne v primerih kot je obravnavni, ko gre za odločanje oz. v primeru C. C., vodenje postopka o ponovni preveritvi zaščite kmetije.

11. B. B., ki v tem postopku sodeluje kot prizadeta stranka, je v zadevi izpostavila, da je upravni postopek preveritve zaščitene kmetije strogo formalen, njegova vsebina je v svojem bistvu opredeljena v 2. do 4. členu ZDKG. Opozarja, da upravni organ v upravnem postopku ne more odločati o dedovanju, ki je v izključni domeni zapuščinskega sodišča. Če bi bil v zapuščinskem postopku že izdan sklep, v smeri kot zatrjuje tožnik, bi bilo za pričakovati, da bi le-tega tudi predložil k zahtevi za ponovno preveritev zaščitene kmetije. Nepredložitev dokaza v zvezi s temi pavšalnimi trditvam dokazuje neutemeljena in nepravilna zatrjevanja tožnika o dedovanju nepremičnin pokojne. Dejstvo je, da Okrajno sodišče v Mariboru, ki pod II D 637/2006 vodi zapuščinski postopek po pokojni A. A., še ni izdalo sklepa o dedovanju, saj je bil zapuščinski postopek (ponovno) prekinjen zaradi nove zahteve tožnika in ponovne napotitve na pravdni postopek. Prvostopni organ je pravilno ugotovil dejansko stanje: lastništvo nepremičnin, ki sestavljajo zaščiteno kmetijo se od zadnje odločbe iz leta 2018 ni spremenilo, prav tako se ni spremenila katastrska izmera. Dejstvo je, da sta pokojna A. A. in stranka B. B. zemljiškoknjižni solastnici nepremičnin, katere sestavljajo zaščiteno kmetijo. Preveritev lastninskega stanja in preveritev katastrskih podatkov v postopku preveritve upravnemu organu nalagajo določila ZDKG (predvsem 2. do 4 člen). Meritorna odločitev o zadevi, v kateri je upravni organ preveril dejansko stanje predmetnih nepremičnin (lastništvo in kataster) izkazuje, da zatrjevane bistvene kršitve določb postopka s strani prvostopnega organa ni bila storjena.

12. Tožnik je v pripravljalni vlogi poudaril, da nosilec dejavnosti na kmetiji ni več tožnik, na kmetiji se kmetijska dejavnost več ne izvaja, objekti, ki se nahajajo na nepremičninah zaščitene kmetije niso v funkciji, dejanska raba na nepremičninah pa ni več kmetijsko zemljišče. Nato podrobno opisuje pridobitev statusa kmeta ter potek zapuščinskega postopka pred Okrajnim sodiščem v Mariboru. Opozarja na novelo Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), sprejeti v letu 2022 ter spremembe ZDKG, ki veljajo od 13. 4. 2022 dalje, ki uveljavljata spremembe pri določanju statusa zaščitene kmetije in njenem dedovanju po ZDKG. Tako se upravni postopki po ZDKG (Uradni list RS, št. 70/95, 54/99 - odl. US in 30/13), začeti pred uveljavitvijo zakona, ustavijo, razen v postopkih dedovanja. Postopki o vpisu zaznambe o zaščiteni kmetiji v zemljiško knjigo, začeti pred uveljavitvijo tega zakona, se ustavijo. Vse zaznambe o zaščiteni kmetiji v zemljiški knjigi (šifra 3009, 305) po uradni dolžnosti izbriše pristojni organ v enem letu od uveljavitve tega zakona. Pripominja, da ker se je med postopkom spremenila materialnopravna podlaga zahtevka, s tem pa so posledično postala za odločitev pomembna druga dejstva, bi moralo sodišče, ker se o statusu zaščitene kmetije ne odloča več v upravnem postopku, odločiti po vsebini v sporu polne jurisdikcije.

**O sojenju po sodnici posameznici**

13. Senat tukajšnjega sodišča je s sklepom II U 331/2020 z dne 18. 1. 2023 v skladu s 3. alinejo drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločil, da bo, ker gre za enostavno dejansko in pravno vprašanje, v zadevi odločilo po sodniku posamezniku. Sklep je bil vročen obema strankama skupaj z vabilom za glavno obravnavo.

14. Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo 17. 2. 2023, na katero je pristopil le tožnik s pooblaščenko, ki je v zadevi vztrajal pri podanih navedbah.

**O dokaznem postopku**

15. Sodišče je prebralo listine upravnega spisa ter priloge tožnika od A1-A13 ter priloge prizadete stranke od C1-C4, vpogledalo je tudi v ZK izpis, ki ga je tožnik predložil na naroku. Ostale dokazne predloge je sodišče zavrnilo, saj za odločitev niso bili relevantni, ker je bilo sklep potrebno zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, ki so navedeni v nadaljevanju, odpraviti in vrniti v ponovno odločanje.

**K I. točki izreka**

16. Tožba je utemeljena.

17. V obravnavanem primeru je sporen sklep prvostopnega organa o zavržbi zahteve tožnika za ponovno preveritev zaščitene kmetije v solasti pokojne A. A. in B. B., vsake do 1/2 celote.

18. Pravna podlaga za določitev zaščitene kmetije je ZDKG, ki v prvem odstavku 2. člena določa, da je zaščitena kmetija kmetijska oziroma kmetijsko-gozdarska gospodarska enota, ki je v lasti ene fizične osebe ali lasti, solasti ali skupni lasti zakonskega para ali oseb, ki živita v registrirani istospolni partnerski skupnosti, ali v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca in obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive kmetijske površine.

19. V času odločanja prvostopenjskega organa je prvi odstavek 4. člena ZDKG določal, da zaščiteno kmetijo na predlog lastnika, sodišča ali po uradni dolžnosti preveri ali določi z odločbo v upravnem postopku upravna enota, na območju katere leži pretežni del zemljišč, ki sestavljajo kmetijo. Za določitev zaščitene kmetije se po drugem odstavku istega člena glede lastništva uporabljajo podatki iz zemljiške knjige, glede bonitete zemljišč in obsega zemljišč zaščitene kmetije pa podatki iz zemljiškega katastra. Po tretjem odstavku istega člena se na podlagi odločbe iz prvega odstavka tega člena na nepremičninah v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti vpiše ali izbriše zaznamba o zaščiteni kmetiji.

20. Tožnik po pooblaščenki opozarja, da je prišlo v času odločanja sicer do spremembe ZDKG. In sicer 57. členu ZKZ spreminja 4. člen ZDKG tako, da se v 4. členu v prvem odstavku besedilo "na predlog lastnika, sodišča ali po uradni dolžnosti preveri oziroma" nadomesti z besedilom "na podlagi zaprosila sodišča ali davčnega organa". Tretji in četrti odstavek se črtata. 58. člen ZKZ pa v nadaljevanju določa, da se upravni postopki po ZDKG, začeti pred uveljavitvijo tega zakona, ustavijo, razen v postopkih dedovanja. Navedene spremembe so začele veljati 13. 4. 2022. 21. V tem upravnem sporu gre za spor o zakonitosti dokončnega upravnega akta, kjer se zakonitost in pravilnost odločitve tožene stranke presoja na podlagi dejanskega in pravnega stanja, ugotovljenega v času izdaje upravne odločbe na prvi stopnji. Za odločitev v zadevi je pravno pomembno pravno in dejansko stanje v času izdaje upravnega akta. Spremenjene določbe zakona, ki ožijo krog upravičencev, na odločitev v zadevi ne vpliva. Tožnik je namreč dedič po pokojni A. A. in njegov predlog se veže na postopek dedovanja.

22. Sodišče uvodoma ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je bilo o zaščiti kmetije že pravnomočno odločeno z odločbo istega prvostopnega organa, št. 330-384/2017-16 (7006) z dne 30. 1. 20181, ki je bila predmet presoje v pritožbenem, nato pa še v sodnem postopku, in sicer da obravnavane nepremičnine izpolnjujejo pogoje za zaščiteno kmetijo (kar je bilo tudi potrjeno s sodbo II U 172/2018 z dne 8. 1. 2020). V zadevi pa sicer ni sporno, da je tožnik vložil vlogo za ponovno preveritev zaščitene kmetije, v kateri navaja, da nepremičnine v solasti pokojne A. A. in B. B. ne izpolnjujejo pogojev za zaščiteno kmetijo iz 2. člena ZDKG, saj ne zagotavlja dediču eksistenco in gospodarno kmetovanje in tako ni podana ekonomska in socialna funkcija lastnine. Poudarjal je, da ne bo uresničevana socialna in ekonomska funkcija lastnine, saj B. B. ne razpolaga z nobeno kmetijsko in strojno mehanizacijo, s pomočjo katere bi obdelovala zemljišča, B. B. kot solastnica zaščitene kmetije se s kmetijstvom sploh ne ukvarja in zemljišč ne obdeluje. S tem je odpadel osnovni namen za ohranjanje statusa zaščitene kmetije in se ne bo uresničevala socialna in ekonomska funkcija lastnine. Navedena nima statusa kmeta in se nikoli ni ukvarjala s kmetijsko proizvodnjo in ji ta nikoli ni predstavljala vira preživetja.

23. Res je sestavni del pravice do učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave tudi zahteva po (spoštovanju) pravnomočnosti iz 158. člena Ustave (glej npr. sklep št. Up-206/02 z dne 24. 6. 2003, Odl. US XII, 116). Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom (158. člen Ustave). Pomen načela spoštovanja pravnomočnosti je v tem, da se v pravico, pridobljeno s posamičnim aktom, ali v tako naloženo obveznost, ne posega več, ker bi to slabilo zaupanje v pravni red. S pravnomočnostjo je namreč izključena negotovost glede pravno urejenih razmerij in preprečeno ponavljanje postopka in ponovno odločanje o isti zadevi, ne glede na to, ali je bila z odločbo zadeva pravilno rešena. Navedeno velja tudi za formalno pravnomočne odločbe, to je odločbe, s katerimi je zahteva stranke zavrnjena, torej kadar iz nje za stranko ne izhajajo nobene pravice ali obveznosti. Takšna odločba ima za posledico, da v isti upravni zadevi (torej če gre za isto stvar in isti stranki) stranka ne more začeti novega upravnega postopka, organ, ki je tako odločbo izdal, pa je nanjo vezan. Opisan procesnopravni učinek formalno pravnomočne odločbe je urejen v 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, ki za zavrženje ponovne zahteve za upravno odločanje določa pogoj, da se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, nista spremenila. Tožnik pa pri tem tudi upravičeno opozarja, da je potrebno upoštevati tudi specialnejšo določbo 4. člena ZDKG, ki jasno podeljuje pravico preveritve.

24. Sodišče v zadevi ugotavlja, da je upravičen očitek tožnika, da odločba ni obrazložena v smislu, zakaj je organ zavzel stališče, da se dejansko in pravno stanje, na katerega se predlog opira, ni spremenilo.

25. Prvostopenjski organ je sicer pravilno navedel pravno podlago (2. in 4. člen ZDKG) ter po vpogledu v zemljiško knjigo ugotovil, da so nepremičnine, ki so bile z odločbo Upravne enote Maribor, št. 330-384/2017-16 (7006) z dne 30. 1. 2018 določene za zaščiteno kmetijo, še vedno v solasti pok. A. A. in B. B., torej se lastninsko stanje po izdaji odločbe ni spremenilo. Iz podatkov katastra pa izhaja, da se tudi katastrska izmera zemljišč ni spremenila, prišlo je le do minimalnih sprememb v evidenci dejanske rabe, ki pa pomenijo le minimalno spremembo v obsegu primerljivih površin. Organ sicer navede, da se dejansko in pravno stanje glede na navedeno pravno podlago od pravnomočne odločitve v zadevi z dne 8. 1. 2020 ni spremenilo in tako ponovna vloga za preveritev ni dovoljena (prvi odstavek 129. člena ZUP). Navedeno obrazložitev je dopolnil tudi organ druge stopnje, ki je se je podrobneje spustil v lastniško stanje. Tako je na očitka tožnika, da ni pojasnjeno novo lastniško stanje, ker je tožnik postal oporočni lastnik pokojne A. A., navedel, da je upravni organ prve stopnje pravilno upošteval vpisano solastninsko pravico v zemljiški knjigi v času odločanja, ne more pa upoštevati bodoče solastnine na podlagi oporoke o kateri še ni bilo odločeno s strani zapuščinskega oddelka pristojnega sodišča. Upravni organ je vezan na vpisano solastnino v zemljiški knjigi v času odločanja.

26. Res pa je, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja opredelitev do spremenjenega dejanskega stanja. Tožnik namreč podaja očitek, da kmetija ne (ter ne bo) opravljala svoje ekonomske funkcije v smislu zagotavljanja sredstev za preživljanje (tožnik namreč navaja, da se kmetija ne obdeluje, da ni v funkciji, da objekti niso v funkciji, da dejanska raba ni več kmetijsko zemljišče, da solastnica B. B. nima statusa kmeta in se nikoli ni ukvarjala s kmetijsko proizvodnjo in ji ta nikoli ni predstavljala vira preživetja idr.), in da se z nadaljnjo zaščito ne ohranja socialna in ekonomska funkcija lastnine. O navedenem pa izpodbijana odločba nima nobene obrazložitve. Tako ne pove, ali je navedeni očitek že bil predmet presoje v pravnomočnem postopku, na katerega se sklicuje. Ker izpodbijani akt v tem delu nima bistvenih sestavin obrazložitve odločbe po 214. členu ZUP, sodišče ne more preizkusiti njegove zakonitosti. Bistveno pomanjkljiva obrazložitev upravnega akta pa tudi onemogoča učinkovito sodno varstvo.

27. Tu je še omeniti, da je Vrhovno sodišče2 poudarilo, da so za izvajanje konkretne kmetijske (gozdarske) dejavnosti poleg kmetijskih ali gozdnih zemljišč potrebne tudi druge nepremičnine, stavbe, ki so kakorkoli povezane s to proizvodnjo (npr. gospodarska poslopja oziroma objekti, v katerih se pridelano hrani, predeluje, poslopja za živino, stanovanjske stavbe za tiste, ki delajo oziroma proizvajajo na kmetiji, itd.) in premičnine. Zaščitena kmetija tako ne more obstajati brez določene površine ustreznih kmetijskih ali gozdnih zemljišč, zgolj ta brez ostalih sredstev pa še ne pomenijo gospodarske enote, saj samo vsa sredstva skupaj omogočajo kmetijsko oziroma gozdarsko proizvodnjo in z njo povezanih dejavnosti, s tem pa tudi prevzemnikovo ekonomsko preživetje. Med kmetijskimi zemljišči in ostalimi sredstvi torej obstoji vzajemna povezanost in soodvisnost. Zaščiti se kmetija kot gospodarska enota v obsegu, ki predstavlja gospodarsko celoto in rabi za redno kmetijsko proizvodnjo in z njo povezane dejavnosti (prvi odstavek 3. člena ZDKG). Namen podelitve statusa zaščite je v ohranjanju celovitosti premoženja kot predmeta bodočega dedovanja, ki bo dediču omogočalo opravljanje kmetijske dejavnosti kot specifične oblike proizvodnje in prek nje udeležbo na trgu. Določitev zaščitene kmetije je v funkciji varstva interesov dediča, ki naj mu kmetija zagotovi eksistenco in gospodarno kmetovanje, kar je tudi v javnem interesu. Če ni kmetijskega gospodarstva, pa logično odpade tudi razprava o njegovi gospodarski sposobnosti in potreba, da se jo ohrani za dediča. 28. Tu je še omeniti, da bi upravni organ pred izdajo odločbe tožniku morala dati možnost, da se izjavi o listinah, na katere je tožena stranka oprla svojo odločitev. Pravica do izjave je namreč ena izmed temeljnih pravic poštenega postopka in izhaja tudi iz določil ZUP. Slednji v 9. členu jasno določa, da je treba pred izdajo odločbe stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdano odločbo. Tretji odstavek istega člena nadalje določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo. Vodenje poštenega postopka s strani upravnega organa pa ne pomeni zgolj zavzetje stališč stranke glede dejanskih vidikov zadeve, temveč tudi glede pravnih vidikov.3

29. Dodati je, da ni podana bistvena kršitev pravil postopka, ker je pri izdaji odločbe sodeloval C. C., ki ni mogel biti nepristranski. Izločitveni razlogi in postopek izločitve uradne osebe iz posameznega postopka so opredeljeni v 35. do 41. členu ZUP. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da med taksativno predpisanimi izločitvenimi razlogi v 35. členu ZUP ni razloga "seznanjenosti z zadevo in izdaja predhodnih odločb", zato je podana zahteva za izločitev C. C. neutemeljena že zaradi neobstoja izločitvenega razloga. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik izločitve uradne osebe ni predlagal iz razlogov naštetih v 35. členu ZUP. Po 37. členu ZUP pa lahko stranka v upravnem postopku zahteva izločitev uradne osebe tudi, kadar druge okoliščine vzbujajo dvom o njeni nepristranosti. Te okoliščine in mnenje, kako naj bi vplivale na nepristranost uradne osebe, mora stranka pojasniti v vlogi, s katero zahteva izločitev. Sodišče se strinja s toženo stranko, da noben razlog za izločitev ni podan. Izločitveni razlog iz 37. člena ZUP bi obstajal le ob določenem ravnanju uradne osebe do stranke ali upravne stvari, ki ni izrecno opredeljen v 35. členu ZUP. Dejstvo vodenja predhodnega postopka in izdaja za stranko neugodne odločbe pa samo po sebi ni izločitveni razlog. Zato tudi po mnenju sodišča tožnik s podanimi očitki, ne da bi navedel druge pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče z verjetnostjo zaključiti, da je zaradi razmerja uradne osebe do stranke ali do upravne stvari podan dvom o nepristranosti pooblaščene osebe.

30. Ker je sodišče v obravnavani zadevi ugotovilo, da ima izpodbijani akt take pomanjkljivosti (kršitev določbe 214. člena ZUP), da zaradi tega ni mogoče presoditi ali je zakonit ali ne, je na podlagi določbe prvega odstavka 37. člena ZUS-1 izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka svojo odločitev ustrezno obrazložiti.

31. Tožnik je predlagal, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije vendar za takšno odločanje sodišča niso izpolnjeni pogoji, določeni v 65. členu ZUS-1. Zaradi kršitev pravil postopka, ki jih mora odpraviti upravni organ, sodišče samo ni moglo odločiti o stvari, prav tako je bila v upravnem postopku sprejeta procesna odločitev in podatki postopka ne dajejo zanesljive podlage za odločanje v sporu polne jurisdikcije.

**K II. točki izreka:**

32. Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena v določbi 25. člena ZUS-1. Čeprav se po Zakonu o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) pri odločanju o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja v postopkih uporablja odvetniška tarifa, je ZUS-1 kot kasnejši in specialni zakon vprašanje ugotavljanja višine stroškov odvetniškega zastopanja v upravnem sporu, ki naj jih uspelemu tožniku povrne nasprotna stranka, uredil drugače kot Zodv.4 Tako je pri odmeri višine tožnikovih stroškov, čeprav jih je stranka priglasila na podlagi Odvetniške tarife, sodišče, ker je tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, o stroških odločilo skladno z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu z četrtim odstavkom 3. člena Pravilnika pripadajo tožniku, ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in ga je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, stroški v višini 385,00 EUR. Prisojeni znesek se poveča še za 22% DDV (odvetnik je zavezanec za DDV), kar skupaj znaša 469,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje (prvi odstavek 299. člena v zvezi s 378. členom Obligacijskega zakonika - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006).

33. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

34. Zahteva prizadete stranke za povračilo stroškov postopka pa je neutemeljena, saj se je ta zavzemala za potrditev izpodbijanega sklepa in z zahtevkom v tej smeri ni uspela, zato je sodišče njen zahtevek zavrnilo. Glede zahteve prizadete stranke za povračilo stroškov postopka sodišče izpostavlja stališče Vrhovnega sodišča I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015, da je treba pri odločanju o povrnitvi stroškov izhajati iz določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in ne iz določbe 25. člena ZUS-1. Tudi če se upošteva določila ZPP, po mnenju sodišča prizadeti stranki ni mogoče priznati priglašenih stroškov. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Ker prizadeta stranka s svojim predlogom za zavrnitev tožbe ni uspela, ji tako stroški ne gredo.

1 Tako je bilo odločeno, da se določi kot zaščitena kmetija v solasti pokojne A. A. in B. B., vsake do 1/2 celote, ki jo sestavljajo nepremičnine, parc. št. 340/28, 340/29, 340/76, 340/77, 340/78, 340/79, 355/36, 371/3, 434, 435, k.o. 000 - D. ter parc. št. 119/2, 122/2, 138, 14/1, 14/2, 15/2, 17/1, 17/2, 17/3, 17/4, 19/1, 20/1, 20/2, 21, 223/1, 223/2, 224, 410/1, 410/7, 48/1, 49, 50/1, 50/3, 57 k.o. 111 - A. (1. točka izreka). Odločeno je bilo tudi, da se nepremičnine v solasti pokojne A. A. in Republike Slovenije, vsake do 1/2 celote in sicer parc. št. 119/3, 119/4, 119/5, 122/3, 122/4, 122/5, 122/6, 48/4, 48/5, 48/6, 48/7, 48/8, 50/4, 50/5, 50/6, 50/7 k.o. 111 - A.; nepremičnine v solasti pokojne A. A. in Občine Hoče-Slivnica, vsake do 1/2 celote in sicer parc. št. 108, 258, 266 k.o. 111- A.; nepremičnine v lasti pokojne A. A., do celote, parc. št. 209/1 k. o. 111- A. in parc. št. 64/1, 64/10, 64/11, 64/12, 64/13, 64/14, 64/15, 64/16, 64/17, 64/18, 64/19, 64/20, 64/5, 64/6, 64/7, 64/8, 64/9 k.o. 111 A. ter nepremičnina v lasti B. B., do celote, parc. št. 19/3 k.o. 111- A., ne določijo za zaščiteno kmetijo (2. točka izreka). 2 V zadevi VSRS Sklep X Ips 46/2017 z dne 17. 10. 2018. 3 Enako izhaja iz Upravno procesno pravo, upravni postopek in upravni spor, Kerševan, E. in Androjna, V. GV založba 2017, str. 88 in 89. 4 Tako sklep VSRS I Up 141/2017 z dne 6. 9. 2017.