Jedro

Odločba o odstranitvi objekta po 3. odstavku 74. člena ZUN se lahko izda, če investitor kljub odločbi o ustavitvi del nadaljuje z deli, čeprav je zaprosil za lokacijsko dovoljenje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo z dne 20.1.1993 zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo urbanistične inšpekcije Mestne uprave inšpekcijskih služb ... z dne 21.10.1992, s katero je ta tožniku naložila, da v roku 15 dni odstrani stanovanjski objekt v tlorisni izmeri 9,80 x 12,00 m, ki ga gradi na zemljišču s parc. št. 419/7 ter vzpostavi prejšnje stanje, na lastne stroške. V razlogih tožena stranka navaja, da je tožnik kljub odločbi o ustavitvi del z dne 10.6.1992 z deli nadaljeval, kar da je bilo ugotovljeno na kraju samem dne 19.10.1992. S tem pa je bil izpolnjen pogoj iz 3. odstavka 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor za izdajo odločbe o odstranitvi objekta, čeprav je tožnik zaprosil za izdajo lokacijskega dovoljenja.

Zoper gornjo odločbo je tožnik po svoji pooblaščenki 26.2.1993 vložil tožbo, v kateri navaja, da ni gradil naprej, in da je v uradnem zaznamku z dne 19.10.1992 le ugotovitev inšpektorja, da je tožnik gradil naprej, dejansko stanje objekta pa je bilo enako kot ob prvem ogledu, ki je bil podlaga za ustavitveno odločbo. Inšpektor naj bi ob prvem ogledu pomanjkljivo zapisal dejansko stanje, ker da v notranjost objekta ni šel. Tožnik tudi meni, da ni razlogov iz 3. odstavka 274. člena zakona o splošnem upravnem postopku za upravno izvršbo po uradni dolžnosti, ker ne gre za javno korist. Razen tega pa naj bi bil izrek prvostopne odločbe nedoločen, in ga ni mogoče izvršiti.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri napadeni odločbi in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ni našlo razloga, da bi podvomilo v ugotovitev urbanističnega inšpektorja, da je tožnik po izdaji odločbe z dne 10.6.1992, s katero mu je bilo naloženo, da ustavi gradnjo stanovanjskega objekta, nadaljeval z gradnjo. Iz upravnih spisov namreč izhaja, da je inšpektor po izdaji odločbe najprej 10.7.1992 ugotovil, da tožnik z gradnjo ni nadaljeval, ob ponovnem ogledu 19.10.1992 pa je inšpektor ugotovil, da je v objektu napeljana električna in vodovodna napeljava ter da je notranje zidovje pripravljeno za grobi omet. Tožnik pa tudi v pritožbi zoper prvostopno odločbo navaja, da je "v tem času izvedel le manjša dela, ki se nanašajo na napeljavo inštalacije na objektu". Drugačno zatrjevanje v tožbi torej ni utemeljeno.

Inšpekcijski postopek se vodi po uradni dolžnosti, ne na predlog stranke, zato se tudi izvršba lahko opravi le po uradni dolžnosti, zato izdana odločba tudi ni v nasprotju z določili 274. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Sodišče tudi ugotavlja, da je izrek prvostopne odločbe dovolj jasen in določen, in ne more biti sporna identiteta objekta, ki ga je treba odstraniti, saj tudi tožnik ne zatrjuje, da bi na parc. št. 419/7 zgradil več objektov. Glede na navedeno so bili podani zakoniti razlogi za izdajo odločbe po 3. odstavku 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), ki je veljal v času izdaje odločbe. Zakonitost odločbe se namreč presoja po dejanski in pravni podlagi ob izdaji odločbe. Tožba je zato neutemeljena in sodišče jo je kot tako na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih zavrnilo.

Določbe zakona o splošnem upravnem postopku in zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).