Jedro

Druga tožena stranka kot imetnik motorne žage s transportno sortirno mizo in kot obratovalec v procesu obdelave tudi več kot 100-kilogramskih lesenih hlodov odgovarja za škodo pri delu, ki izvira iz povečane nevarnosti, po pravilih o t.i. objektivni odgovornosti (173. in 174. člen tedaj veljavnega ZOR).

Objektivno odgovorna oseba se namreč ne razbremeni odgovornosti že zgolj z uspešnim dokazom t.i. izključnosti vzroka, saj bi morala ob tem dokazati tudi še, da je bilo dejanje oškodovanca nepričakovano in da se njegovim posledicam ni bilo mogoče izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 177. člena ZOR). Pogoji za oprostitev odgovornosti morajo biti podani hkrati.

Materialnopravno sta sodišči prve in druge stopnje ob ugotavljanju pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upoštevali tudi nadomestilo za telesno okvaro, ki ga prejema tožnik po predpisih o invalidskem zavarovanju, saj sta to storili obrazloženo, po prostem preudarku z ustreznim upoštevanjem vseh relevantnih okoliščin primera s tem v zvezi - vključno s starostjo tožnika in verjetnim obdobjem prejemanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je 31.5.1996 hudo telesno poškodoval v delovni nesreči kot delavec druge tožene stranke, ko se je ob transportni sortirni mizi za sortiranje na deske in plohe razžaganih hlodov sklonil, da bi popravil zagozdeni ploh in mu je s sortirne mize priletel drug ploh v levi temenski del glave. Z dne 12.10.1999 vloženo tožbo je zahteval od toženih strank (poleg tedaj tudi še plačevanja mesečne rente) plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 18,000.000 SIT s pripadki kot preostanek odškodnine, do katere je bil po njegovem prepričanju še upravičen potem, ko mu je Zavarovalnica ... dne 3.2.1999 že izplačala odškodnino v višini zavarovalne vsote 7,000.000 SIT in ki jo je sam štel kot primerno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.

Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnika zoper prvo toženo stranko L. d.o.o., K. zaradi pomanjkanja njene pasivne legitimacije v celoti zavrnilo, delno pa je ugodilo zahtevku tožnika zoper drugo toženo stranko L. Ž. d.o.o., K. in ji naložilo plačilo zneska 3,871.000 SIT s pripadki, v presežku pa je zahtevek tožnika zoper drugo toženo stranko zavrnilo. Tožniku prisojeni znesek predstavlja vsoto priznanih mu odškodnin za posamične izmed oblik nepremoženjske škode - in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 5,500.000 SIT (z obrazložitvijo, da tožnik za trditev o dne 3.2.1999 izplačanem mu znesku 7,000.000 SIT kot odškodnine izključno za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ni imel nobene dejanske in pravne podlage), za strah v višini 1.500.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 10,500.000 SIT (kot preostalega zneska po zmanjšanju za 1,500.000 SIT na račun pri odmeri odškodnine za to obliko nepremoženjske škode upoštevane invalidnine, ki jo prejema tožnik) - skupno torej v višini 17,500.000 SIT, zmanjšano za 25 % na račun tožnikovega lastnega prispevka k nastali mu škodi, za katero je sodišče prve stopnje sicer v preostalem ugotovilo odgovornost druge tožene stranke (75 % od 17,500.000 SIT = 13,125.000 SIT) in zmanjšano še za znesek že prejete odškodnine v valorizirani vrednosti 9,254.000 SIT (13,125.000 SIT - 9,254.000 SIT = 3,871.000 SIT).

Pritožbo druge tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo in v z njo izpodbijanem (obsodilnem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je druga tožena stranka L. Ž.

d.o.o., K. vložila revizijo, s katero izpodbija pravnomočno sodbo v celotnem obsodilnem delu, sklicujoč se v reviziji na vse zakonsko predvidene revizijske razloge kot uveljavljane. Sodiščema obeh stopenj očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, saj so po njenem mnenju v obrazložitvi sodb navedeni razlogi o odločilnih dejstvih nejasni - kar naj bi veljalo še zlasti za tisti del obrazložitve izpodbijane sodbe, v katerem sodišče druge stopnje odgovarja na pritožbeno trditev druge tožene stranke, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožniku prisodilo denarno odškodnino tudi za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, prekoračilo tožbeni zahtevek. Sodišče druge stopnje je namreč kot razlog za stališče, da ni šlo za prekoračitev tožbenega zahtevka navedlo, da je druga tožena stranka že v postopku na prvi stopnji celo sama navajala, da tožniku po zavarovalnici izplačan znesek ni bil izplačan le kot odškodnina za telesne bolečine, temveč na račun odškodnine za vso nepremoženjsko škodo. Taka obrazložitev pa je nejasna, saj so za odgovor na vprašanje morebitne prekoračitve tožbenega zahtevka brez slehernega pomena navedbe tožene stranke s tem v zvezi. Dejstvo je, da tožbeni zahtevek ni vseboval zahtevka za plačilo odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in da je sodišče prve stopnje kljub temu prisodilo tožniku odškodnino tudi za to obliko nepremoženjske škode. S tem je prekoračilo tožbeni zahtevek v nasprotju s pravili pravdnega postopka, enako procesno kršitev pa je zagrešilo tudi sodišče druge stopnje s potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje v tem delu. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pa uveljavlja druga tožena stranka v zvezi z odločitvijo o le 25 %-nem tožnikovem lastnem prispevku k nastali mu škodi in o višini tožniku pripadajoče pravične odškodnine za pretrpljeno nepremoženjsko škodo. Če bi tožnik ravnal tako, kot se je od njega pričakovalo, in bi tekoči trak na transportni sortirni mizi pred poravnavanjem zagozdenih plohov zaustavil, do škodnega dogodka v nobenem primeru ne bi prišlo - neodvisno od morebitnih opustitev druge tožene stranke, ki po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje naj ne bi poskrbela za dodatne varnostne ukrepe ter za ustrezno in pravilno organiziranost delovnega procesa. Zato opustitve dolžnega ravnanja tožnika na eni strani in morebitne opustitve dolžnega ravnanja druge tožene stranke na drugi strani niso po mnenju slednje enakovredne s stališča vrednotenja prispevkov k nastanku škode, saj je tožnikov prispevek (z ravnanjem, ki ga druga tožena stranka nikakor ni mogla pričakovati) bistveno večji v primerjavi s prispevkom druge tožene stranke. Po mnenju slednje bi bilo treba tožnikov prispevek ovrednotiti z najmanj 80 %-nim deležem. Druga tožena stranka končno ocenjuje kot materialnopravno zmotno še odločitev o višini tožniku pripadajoče odškodnine - in to za sleherno izmed ugotovljenih oblik nepremoženjske škode, še zlasti pa za strah. Zgolj za pretrpljeni t.i. sekundarni strah tožniku priznana odškodnina kar v znesku 1,500.000 SIT po mnenju druge tožene stranke bistveno presega zneske, ki se po ustaljeni sodni praksi priznavajo iz tega naslova v drugih podobnih primerih; ob tem pa niti ni bilo dokazano, da je bilo zaradi pretrpljenega strahu porušeno notranje ravnovesje tožnika. Razen tega je bila po prepričanju druge tožene stranke v prenizkem znesku upoštevana invalidnina, ki jo prejema tožnik, saj je znesek 1,500.000 SIT, za katerega mu je bila znižana priznana odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, bistveno prenizek glede na njegovo starost in verjeten čas prejemanja invalidnine.

Druga tožena stranka predlaga spremembo pravnomočne sodbe (kolikor se ta nanaša nanjo) v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V zvezi z revizijskim očitkom procesnopravne narave o prekoračitvi tožbenega zahtevka je treba drugo toženo stranko najprej napotiti na določbo drugega odstavka 370. člena ZPP, po kateri je zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka revizija dopustna samo, če je bila ta kršitev storjena šele v postopku pred sodiščem druge stopnje; vendar je slednje v obravnavanem primeru ni moglo storiti preprosto že iz razloga, ker v odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari sploh ni (na noben način) poseglo. Zato je treba s tem v zvezi presoditi le očitek druge tožene stranke o zatrjevani nejasnosti dela obrazložitve izpodbijane sodbe, v katerem je sodišče druge stopnje odgovorilo na pritožbeno trditev, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožniku prisodilo odškodnino tudi za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, prekoračilo tožbeni zahtevek. V odgovoru sodišča druge stopnje na ta pritožbeni očitek ni nobene nejasnosti, očitek druge tožene stranke o prekoračitvi tožbenega zahtevka ob sojenju na prvi stopnji pa tudi sicer ni utemeljen. Tožnik v postopku na prvi stopnji ni trdil, da telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ni prestajal, temveč je ravno nasprotno to zatrjevano obliko nepremoženjske škode po obsegu tudi denarno ovrednotil prav s trditvijo o poplačilu celotne odškodnine zanjo s prejemom znesek 7,000.000 SIT. Ker za upoštevanje tega delnega plačila kot odškodnine prav za telesne bolečine ni bilo (tudi po mnenju druge tožene stranke) nobene dejanske in pravne opore, in ker ga je zato bilo treba upoštevati kot delno plačilo na račun odškodnine za vso nepremoženjsko škodo, je bilo treba najprej ugotoviti njen obseg in pri tem nujno upoštevati tudi ugotovljen primeren znesek odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Le na ta način je bilo mogoče ugotoviti obseg pravične denarne odškodnine za vso pretrpljeno nepremoženjsko škodo, od katere je bilo treba odšteti že plačani znesek v valorizirani vrednosti kot delno plačilo odškodnine. Zaradi take računske operacije, ki je bila pogoj za materialnopravno pravilno odločitev o tožbenem zahtevku, pa ni prišlo z izpodbijano pravnomočno odločitvijo do prekoračitve tožbenega zahtevka - ne z vidika njegove vsebinsko zatrjevane notranje strukture, niti z vidika njegovega denarno izraženega oziroma ovrednotenega obsega.

Preostali del revizijskih očitkov v smeri neobrazloženo zatrjevane nejasnoti razlogov o odločilnih dejstvih v sodbah sodišč prve in druge stopnje pa ne terja njunega formalnopravnega preizkusa, ki ga revizijsko sodišče nikoli ne opravi po uradni dolžnosti, temveč le v mejah zakonsko predvidenih revizijskih razlogov iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, ki so v reviziji obrazloženo uveljavljani (371. člen ZPP).

Tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Druga tožena stranka kot imetnik žage s transportno sortirno mizo in kot obratovalec v procesu obdelave tudi več kot 100-kilogramskih lesenih hlodov odgovarja za škodo pri delu, ki izvira iz povečane nevarnosti, po pravilih o t.i. objektivni odgovornosti (173. in 174. člen tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR).

Revizijska prizadevanja druge tožene stranke v smeri razbremenitve te njene odgovornosti ne bi mogla biti upoštevna niti v primeru pritrditve njenemu mnenju, da škoda ne bi nastala, če bi tožnik zaustavil tekoči trak na transportni sortirni mizi, preden se je lotil poravnavanja zagozdenih plohov. Objektivno odgovorna oseba se namreč ne razbremeni odgovornosti že zgolj z uspešnim dokazom t.i. izključnosti vzroka, saj bi morala ob tem dokazati tudi še, da je bilo dejanje oškodovanca nepričakovano in da se njegovim posledicam ni bilo mogoče izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 177. člena ZOR). Pogoji za oprostitev odgovornosti morajo biti podani hkrati. Iz neizpodbojnih dejanskih ugotovitev sodišče prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP) pa izhaja, da oškodovančevo ravnanje nikakor ni bilo takšno, ki ga ne bi bilo mogoče pričakovati (z nasprotnim dokazovanjem druga tožena stranka v postopku na prvi in drugi stopnji ni bila uspešna oziroma se ga niti ni lotila), predvsem pa še, da bi se njegovim posledicam bilo mogoče izogniti - po eni strani z izvedbo ustreznejših varnostno tehničnih ukrepov, po drugi strani pa zlasti z doslednim upoštevanjem zapovedanih normativov o navzočnosti in sodelovanju treh delavcev v delovnem procesu, v katerem je prišlo do poškodovanja tožnika (izmed katerih bi preostala dva vselej še vedno imela možnost uporabiti enega od petih varnostnih stikal in v primeru grozeče nevarnosti pravočasno izključiti pogon transportne mize ali vsaj vzporedno naravnati na njej ležeče plohe) in posledično s preprečitvijo situacije, da bi delavec pri transportni mizi ostal za vse delovne operacije osamljen, kot se je to po neizpodbojnih dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje zgodilo v obravnavanem primeru. To pomeni, da je druga tožena stranka imela po eni strani možnost izogniti se škodnim posledicam oškodovančevega ravnanja, po drugi strani pa še, da je nastala škoda posledica (tudi) njenih opustitev obveznosti iz 2. člena tedaj veljavnega Zakona o varstvu pri delu in s tem, ob objektivni odgovornosti, njenega krivdnega ravnanja. Ob takem položaju pa se izkaže revizijska graja v sodbah sodišč prve in druge stopnje določene razmejitve deležev prispevkov pravdnih strank k tožniku nastali škodi za neutemeljeno.

Odločitev o višini tožniku priznane odškodnine pa graja druga tožena stranka pretežno le z lastnim mnenjem o tožniku previsoko odmerjenih zneskih odškodnin za sleherno od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode. Tako mnenje je vsebinsko obrazložila le v zvezi z odškodnino za strah, ki da je bistveno previsoka glede na podobne primere iz sodne prakse ob upoštevanju le t.i. sekundarnega strahu, ki ga je prestajal tožnik in ob neizkazanosti kakršnegakoli porušenja notranjega ravnovesja tožnika, ter v zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki da je bistveno premalo znižana (le za znesek 1,500.000 SIT) na račun invalidnine, ki jo prejema tožnik. Tudi tem revizijskim očitkom ni mogoče pritrditi. V zvezi z odmero odškodnine za strah je treba upoštevati, da je bil tožnik po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje spričo vrste in teže poškodb glave in možganov upravičeno močno zaskrbljen nad svojo vsestransko nadaljnjo usodo ves čas zdravljenja, ki je trajalo dve leti. Revizijska trditev, da notranje ravnovesje tožnika ni bilo porušeno, pa je v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišč prve in druge stopnje, po katerih je tožnikovo zaskrbljenost potenciral razvoj depresije in zaradi česar je potreboval in še potrebuje pomoč psihiatra in medikamentozno terapijo.

Materialnopravno pravilno sta sodišči prve in druge stopnje ob ugotavljanju pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upoštevali tudi nadomestilo za telesno okvaro, ki ga prejema tožnik po predpisih o invalidskem zavarovanju, saj sta to storili obrazloženo po prostem preudarku z ustreznim upoštevanjem vseh relevantnih okoliščin primera s tem v zvezi - vključno s starostjo tožnika in verjetnim obdobjem prejemanja. Končno je treba v odgovor revizijskim navedbam še ugotoviti, da je celotna tožniku priznana odškodnina v primerjavi z odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih ustrezno oziroma primerno umeščena tudi v okvir ostalih priznanih odškodnin glede na sodno prakso s tem v zvezi, ki jo zaradi enotnega obravnavanja škod različnega obsega evidentirano spremlja vrhovno sodišče. Tako se pa izkaže, da je bila tožniku odškodnina za nepremoženjsko škodo odmerjena v skladu z določbami 200. in 2003. člena ZOR - torej materialnopravno pravilno.

Ker uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan in ker velja enako tudi glede uveljavljanega in po uradni dolžnosti upoštevnega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.