Jedro

Pritožbene navedbe tožeče stranke, s katerimi opozarja na paradoksalnost odločitev sodišč, so premalo konkretizirane. Manjkajo namreč konkretne navedbe o tistih posameznih ravnanjih stečajnega sodišča, ki vodijo do zaključka, da je bilo ravnanje stečajnega sodnika, stečajnega senata ali pa predsednika stečajnega senata izpod standarda skrbnosti, ki se od njih pričakuje.

Pravnomočen sklep o plačilu takse ima za posledico prisilno izterjavo (28. in 29. člen ZST). Ker je tožnik prostovoljno plačal sodno takso za pritožbo, je ne more zahtevati nazaj, pa četudi je bil doslej večkrat oproščen plačila sodnih taks.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba in izpodbijani sklep potrdita.

Obrazložitev

I.

Uvodna pojasnila

1. Leta 2003 je tožnik skupaj s 172 neimenovanimi upniki vložil tožbo na solidarno plačilo zneska 49.687.443,76 takratnih SIT (sedaj 207.342,02 EUR) s pripadki proti stečajnemu upravitelju AA, štirim družbam BB d.o.o. v stečaju in proti Republiki Sloveniji. Izdano sodbo XI Pg 40/2006, s katero je sodišče prve stopnje dne 6. 7. 2005 tožbeni zahtevek zavrnilo, je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom I Cpg 109/2005 z dne 16. 3. 2006 na pritožbo tožnika z dne 12. 10. 2005 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V nadaljevanju postopka je sodišče s sklepom z dne 5. 7. 2007 iz pravde XI Pg 40/2006 izločilo tožbeni zahtevek proti stečajnemu upravitelju AA, proti kateremu se je postopek odtlej vodil pod opr. št. XI Pg 872/2007 in proti Republiki Sloveniji, proti kateri se vodi predmetni postopek.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo (1. točka izreka) in mu v plačilo naložilo pravdne stroške tožene stranke (2. točka izreka v zvezi s popravnim sklepom).

4. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje predlog tožeče stranke za vrnitev takse, plačane za pritožbo proti izpodbijani sodbi, zavrnilo.

II.

K pritožbi proti sodbi

5. Predmet tožbenega zahtevka je škoda, ki naj bi jo tožnik utrpel zaradi „nedopustnih in protipravnih ravnanj organov stečajnega postopka“. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da podlago za vtoževano škodo daje določilo 1. odstavka 26. člena Ustave. Po tistem, ko je pojasnilo, da morajo biti za obstoj splošnega civilnega delikta podane vse štiri predpostavke, in sicer škoda, protipravno ravnanje državnega organa, vzročna zveza med kršitvijo in nastalo škodo ter krivda, se je sodišče prve stopnje ukvarjalo le s protipravnostjo. Zavzelo je stališče, da je stečajni upravitelj samostojni subjekt, stečajni sodnik pa ne odgovarja za morebitne nepravilnosti pri delu stečajnega upravitelja. Ker je bil tožbeni zahtevek proti stečajnemu upravitelju pod opr. št. XI Pg 872/07 pravnomočno zavrnjen, drugih konkretnih očitkov nepravilnega dela stečajnemu senatu pa tožeča stranka po oceni sodišča ni zatrjevala, je presodilo, da ni podlage za odgovornost tožene stranke, saj ni podana protipravnost ravnanja Okrožnega sodišča v Kopru, pred katerim so se vodili sporni stečajni postopki nad družbami BB. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek proti toženi stranki zavrnilo.

6. Proti tej sodbi se je pravočasno pritožil tožnik. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge, ki so navedeni v 1. odstavku 338. člena ZPP in opozarja na 53. člen, zadnji odstavek 55. člena, 60. in 61. člen Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. SFRJ, št. 84/89, v nadaljevanju ZPPSL) ter kot paradoksalno prepoznava dejstvo, da je sodišče (1) v zadevi zoper stečajnega dolžnika tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker stečajni dolžnik ni odgovoren za ravnanje stečajnega upravitelja, saj je stečajni upravitelj procesni organ sodišča, (2) v zadevi zoper stečajnega upravitelja zato, ker ni odgovornosti stečajnega upravitelja, če je dejanja odobril stečajni senat in (3) v predmetni zadevi pa zato, ker je stečajni upravitelj samostojni subjekt. Sklicuje se na svojo vlogo z dne 4. 6. 2007 (list. št. 15 do 23), na katere drugi strani je „eksplecitno navedel enega od primerov zlorabe položaja iz pristojnosti stečajnega upravitelja in prve predsednice stečajnega senata v zadevi St 1/93“.

7. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

8. Pritožba ni utemeljena.

Razlogi pritožbenega sodišča

9.1. Načelne navedbe tožeče stranke, povzete v izpodbijani sodbi, da „je stečajni upravitelj bil postavljen s sklepom sodišča in je zato procesni organ sodišča, stečajni upravitelj in predsednica stečajnega senata pa sta tekom postopka privilegirala nekatere upnike“ in da je „predsednica stečajnega senata ravnala protipravno oziroma v nasprotju z določbami zakona, za to ravnanje pa je tožena stranka objektivno odgovorna“, kljub določilom 1. odstavka 53. člena ZPPSL, zadnjega odstavka 55. člena ter 60. in 61. člena istega zakona, ne dajejo podlage za konkretno presojo bodisi protipravnega ravnanja stečajnega sodnika bodisi predsednice stečajnega senata. Po prvem citiranem določilu (1. odstavek 53. člena ZPPSL) so organi stečajnega postopka stečajni senat, stečajni sodnik in stečajni upravitelj. Po določilu 2. odstavka 55. člena lahko stečajni senat spremeni odločitve stečajnega sodnika ali stečajnega upravitelja, če ugotovi, da so nezakonite ali nesmotrne, po določilu 3. odstavka 60. člena lahko stečajni upravitelj ugovarja pri stečajnem senatu zoper navodila stečajnega sodnika in odloži izvršitev odredbe stečajnega sodnika do odločitve stečajnega senata, po določilu 2. odstavka 61. člena ZPPSL pa je stečajni upravitelj vsakemu udeležencu v stečajnem postopku neposredno odgovoren za škodo, ki mu jo prizadene namenoma ali iz hude malomarnosti, razen če je dejanje odobril stečajni senat ali stečajni sodnik. Četudi bi ta določila utegnila v konkretnih okoliščinah dajati podlago za drugačno pravno stališče, kot ga je zavzelo prvostopno sodišče v zvezi z odgovornostjo države za ravnanje stečajnega upravitelja, pa so v uvodu te točke obrazložitve omenjene trditve presplošne za zaključek, da je do kršitve citiranih določil prišlo. Zato so kljub izjemni gostobesednosti tožeče stranke premalo konkretizirane pritožbene navedbe, s katerimi opozarja na omenjeno paradoksalnost odločitev sodišč. Manjkajo namreč konkretne navedbe o tistih posameznih ravnanjih stečajnega sodišča, ki vodijo do zaključka, da je bilo ravnanje stečajnega sodnika, stečajnega senata ali pa predsednika stečajnega senata izpod standarda skrbnosti, ki se od njih pričakuje (prim. sodbo VS RS III Ips 142/2007 z dne 8. 9. 2009, v zvezi s sodbo VSL I Cpg 877/2004 z dne 27. 2. 2007 in sodbo VSL I Cpg 361/2009 z dne 25. 11. 2009).

9.2.1. V vlogi z dne 7. 6. 2007, na katero se v pritožbi sklicuje pritožnik, je med drugim navedeno (list. št. 15), da je na naroku za preizkus terjatev dne 30. 6. 1993 stečajni upravitelj priznal upniku CC od prijavljene terjatve v višini 52.409.244,00 SIT terjatev v višini 16.968.719,40 SIT. V predlogu za delitev z dne 27. 3. 1997 pa je bila ta priznana terjatev navedena v višini 1.212.940,70 SIT. Kljub temu da nihče od upnikov niti stečajni upravitelj na naroku za preizkus terjatev ob hkratni obravnavi osnutka delitve ni podal ugovora glede priznane terjatve v osnutku glavne delitve, je predsednica stečajnega senata dne 27.6.1997 sprejela sklep o glavni delitvi, v kateri je bila upniku CC priznana zgoraj omenjena terjatev v višini 16.968.719,40 SIT. S tem je predsednica senata zlorabila svoj položaj in pristojnosti, saj je samovoljno spremenila višino priznanih terjatev, za kar ni imela nobenega upravičenega razloga in je s tem nedopustno privilegirala upnika CC na škodo drugih upnikov (kamor spada tudi sam).

9.2.2. Po določilu 3. odstavka 125. člena takrat veljavnega ZPPSL velja prijavljena terjatev za ugotovljeno, če jo prizna stečajni upravitelj in je ne prereka nobeden od upnikov, ki so navzoči na naroku za preizkus terjatev. Le priznana terjatev je lahko poplačana v stečajnem postopku (prim. VDS Pdp 1574/97). Ker ima priznana terjatev učinek pravnomočne sodbe, je lahko le priznana terjatev (in ne nižja od priznane) podlaga za pripravo osnutka glavne razdelitve (1. odstavek 126. člena ZPPSL, 1. odstavek 140. člena in 2. odstavek 143. člena istega zakona). Iz tega sledi zmotnost pravnega naziranja tožeče stranke, da je stečajni senat ravnal napačno, ker je s sklepom o glavni razdelitvi priznal upniku CC terjatev v isti višini, kot je bila na naroku za preizkus terjatev ugotovljena. Ta popravek stečajnega senata ne pomeni protipravnega ravnanja, pač pa le preprečitev pritožbe proti sklepu o glavni razdelitvi. Sicer pa je zoper sklep o glavni razdelitvi dovoljena pritožba in se delitev izvede šele po pravnomočnosti sklepa (1. odstavek 146. člena ZPPSL). Da se je tožnik proti temu sklepu pritožil in s pritožbo ni uspel zaradi morebitnega protipravnega ravnanja pritožbenega sodišča, pa ni zatrjeval. Le v tem primeru bi bila podana podlaga za presojo zatrjevane odškodninske odgovornosti tožene stranke (primerjaj Dunja Jadek Pensa, Sodnikovo protipravno ravnanje in civilni delikt, podnaslov: Pomen možnosti inštančnega preizkusa sodne odločbe, Pravnik, Ljubljana, 1996/4-5).

9.2.3. K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnik ne zatrjuje, da je bil upnik CC privilegiran s tem, da mu je bila prijavljena terjatev priznana v previsokem znesku. Tudi zato njegove navedbe, da so ostali upniki (med njimi tudi on sam) utrpeli škodo s tem, da je bila v sklepu o glavni delitvi terjatev upnika CC navedene v isti višini kot mu je bila priznana na naroku za preizkus terjatev, niso sklepčne.

10. Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da pritožba proti sodbi ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

III.

K pritožbi proti sklepu

1. V prvotnem postopku, ki je tekel še pred razdružitvijo pravd pod opr. št. XI Pg 40/2006, je v pritožbi proti sodbi z dne 6. 7. 2005 tožnik prosil za oprostitev plačila sodne takse. S sklepom z dne 30. 8. 2006 je sodišče prve stopnje njegovi prošnji ugodilo in ga oprostilo plačila sodne takse za pritožbo, ki jo je vložil dne 12. 10. 2005. 2. V pritožbi z dne 4. 7. 2009 (list. št. 65) proti izpodbijani sodbi je pritožnik navedel, da je oproščen plačila sodnih taks. Sodišče temu pojasnilu ni sledilo, pač pa ga je s sklepom z dne 27. 8. 2009 pozvalo, naj predloži potrdila iz 2. odstavka 169. člena ZPP. Na podlagi presoje predloženih potrdil je sodišče njegov predlog s sklepom z dne 28. 9. 2009 zavrnilo (list. št. 91 do 92) rekoč, da ni upravičen do oprostitve plačila sodnih taks. Zato je tožnik takso za pritožbo plačal (list. št. 96), ne da bi se proti temu sklepu pritožil, dne 10. 12. 2009 pa vložil zahtevek za vrnitev plačane takse. Z izpodbijanim sklepom z dne 28. 12. 2009 je sodišče prve stopnje njegov predlog zavrnilo in pojasnilo, da ima pravico zahtevati vrnitev takse le tisti, ki je plačal takso, ki je sploh ni bil dolžan plačati, sklep o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodne takse, izdan v tem postopku pa je postal pravnomočen.

3. Proti sklepu, s katerim je bil zavrnjen predlog tožnika za vrnitev plačane takse, se je tožnik pravočasno pritožil. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za plačilo takse izključno iz procesnega razloga, ker je sklep z dne 28. 9. 2009 postal pravnomočen, pri tem pa je spregledalo, da je bil že z dvema poprejšnjima sklepoma tožnik oproščen plačila sodnih taks. Poudarja, da je bilo sodišče tisto, ki je njegovo tožbo proti petim tožencem izločilo v ločeno obravnavanje in če tega ne bi storilo, mu sodne takse tudi v tem postopku ne bi bilo potrebno plačati, saj je bil doslej plačila sodnih taks že dvakrat oproščen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet pritožbe ni (1) sklep, s katerim je sodišče prve stopnje odmerilo takso tožeči stranki, pač pa (2) sklep, s katerim je zavrnilo njegov zahtevek za vrnitev plačane sodne takse, ker je prvi sklep postal pravnomočen. Zato se pritožbeno sodišče s pritožbenimi navedbami, da je bil tožnik doslej že z dvema sklepoma oproščen plačila sodnih taks, ni ukvarjalo. Pravnomočen sklep o plačilu takse ima za posledico prisilno izterjavo (28. in 29. člen ZST). Ker je tožnik prostovoljno plačal sodno takso za pritožbo, je ne more zahtevati nazaj, pa četudi je bil doslej večkrat oproščen plačila sodnih taks. V izpodbijanem sklepu je pravilno pojasnjeno, kdo je upravičen do vrnitve sodnih taks in da to ni tisti, kateremu je bil predlog za oprostitev plačila sodnih taks pravnomočno zavrnjen.

7. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da tudi pritožba proti sklepu ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa tega sklepa ni zaznalo nobenih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).