Jedro

Uredba 2017/1939/EU torej s svojim neposredno zavezujočim učinkom in hierarhično nadrejenostjo nacionalnemu pravu ne predvideva več faze sodne preiskave, temveč pristojnost za začetek in vodenje predkazenskega postopka dodeljuje EDT. Vendar zgolj zato ni mogoče pritrditi stališču pritožnika, da je prišlo zaradi takšne zasnove predkazenskega postopka do kršitve ustavnih pravic obdolženca, še zlasti, ker se je zaslišanje prič, glede katerih je zagovornik predlagal izločitev zapisnikov o zaslišanju, opravljalo pred preiskovalno sodnico vključno z vsemi zahtevanimi pravnimi pouki.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom X K 14746/2023 z dne 13. 5. 2024 zavrnilo predlog zagovornika obdolženega A. A. za izločitev dokazov, ki ga je zagovornik podal na predobravnavnem naroku 28. 3. 2024.

2.Zoper sklep se je pritožil zagovornik zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava, kot navaja, in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Višjemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu zagovornika za izločitev dokazov, ki ga je podal na predobravnavnem naroku 28. 3. 2014 (očitno 2024).

3.Glede pritožbe zagovornika je evropska delegirana tožilka mag. B. B. (v nadaljevanju EDT) sodišču posredovala stališče, v katerem se je zavzela za zavrnitev pritožbe zagovornika obdolženega A. A.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Po pregledu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedbe pritožnika v bistvenem ne presegajo njegovih navajanj v okviru predloga za izločitev dokazov. Zagovornik vztraja na stališču, da je bilo celotno dokazno gradivo, pridobljeno v fazi posameznih preiskovalnih dejanj, predlaganih s strani EDT, pridobljeno v nasprotju z ustavnimi pravicami obdolženca. Meni namreč, da je pravna podlaga 165.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v nasprotju z ustavno pravico do sodnega varstva po 23. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter ustavno zagotovljenimi jamstvi v kazenskem postopku po 29. členu Ustave. Ob tem poudarja, da takšna omejitev pravic nima podlage niti v Uredbi Sveta (EU) 2017/1939 z dne 12. oktobra 2017 o izvajanju okrepljenega sodelovanja v zvezi z ustanovitvijo Evropskega javnega tožilstva (v nadaljevanju Uredba 2017/1939/EU). Po njegovem mnenju je bila namreč v nasprotju z Ustavo izpuščena faza preiskave z bistvenimi postopkovnimi kavtelami glede dostopa do spisa, enakopravnosti strank, podajanja dokaznih predlogov obrambe, morebitnega učinka ne bis in idem in še posebej glede sodne preverbe utemeljenosti predhodnega postopka. Kot nepošteno ocenjuje zakonodajo, ki v primeru t. i. evropskih kazenskopravnih zadev, ki že po naravi ne predstavljajo enostavnih dejanskih stanov, izpušča fazo preiskave. Zagovornik v nadaljevanju na splošno vztraja pri izločitvi celotnega dokaznega gradiva, pri čemer se nato omeji zgolj na zapisnike o zaslišanju prič.

6.Z zagovornikom ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je namreč v zvezi s kritiko zagovornika glede zakonodajne ureditve natančno in strokovno, kar v pritožbi nenazadnje priznava tudi sam pritožnik, opredelilo normativna izhodišča (točke 7 do 10 razlogov izpodbijanega sklepa), ki jim zaradi pravilne argumentacije v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Glede na to, da gre v predmetni zadevi za postopek v zvezi z izvajanjem pristojnosti na podlagi Uredbe 2017/1939/EU, predstavlja pravno podlago za izvajanje tega postopka določba a165.a člena ZKP (v povezavi tudi z določbo 165.a člena ZKP). Prvi odstavek a165.a člena ZKP izrecno določa, da se v postopku, ki teče na podlagi Uredbe 2017/1939/EU, preiskava ne opravi. Zakonodajalec je torej s takšno določbo v noveli ZKP-O (Ur. l. RS, št. 200/20) uzakonil prilagoditev veljavne ureditve, tako da lahko Evropsko javno tožilstvo (v nadaljevanju EJT) oziroma na nacionalni ravni EDT deluje v okviru slovenskega pravnega sistema, in to brez izvedbe sodne preiskave. Predvidena pa so preiskovalna dejanja in ukrepi, ki jih še vedno odreja in vodi preiskovalni sodnik. Ob tem se procesni položaj in pravice osumljenca ne znižujejo, teorija1 pa hkrati poudarja, da se vloga preiskovalnega sodnika, ki v rednih kazenskih postopkih opravlja preiskavo, v teh primerih omeji na vlogo sodnika garanta, ki odloča o izdaji sodnih odredb (npr. na podlagi 149.b, 156., 214. ali 215. člena ZKP), vodi posamezna preiskovalna dejanja, obenem pa skrbi za to, da se preiskovalna dejanja izvajajo zakonito.

7.Uredba 2017/1939/EU torej s svojim neposredno zavezujočim učinkom in hierarhično nadrejenostjo nacionalnemu pravu ne predvideva več faze sodne preiskave, temveč pristojnost za začetek in vodenje predkazenskega postopka dodeljuje EDT. Vendar zgolj zato ni mogoče pritrditi stališču pritožnika, da je prišlo zaradi takšne zasnove predkazenskega postopka do kršitve ustavnih pravic obdolženca, še zlasti, ker se je zaslišanje prič, glede katerih je zagovornik predlagal izločitev zapisnikov o zaslišanju, opravljalo pred preiskovalno sodnico vključno z vsemi zahtevanimi pravnimi pouki. To je v točki 11 razlogov izpodbijanega sklepa tehtno utemeljilo že sodišče prve stopnje, ki je ustrezno izpostavilo tudi normativni del Uredbe 2017/1939/EU, ki je za razliko od uvodnih izjav zavezujoč. Zagovornik tudi v pritožbi posebej izpostavlja uvodni izjavi 15 in 8o, pri čemer prezre, da se uvodna izjava 80 nanaša na vprašanje presoje dopustnosti dokazov, pridobljenih v tujini, medtem ko uvodna izjava 15 ne nasprotuje nacionalnim zakonodajnim prilagoditvenim ukrepom, kot je bila v slovenskem pravnem redu novela ZKP-O. Pritožbeno sodišče ob tem še ugotavlja, da je dosedanji postopek tekel v skladu z določbama a165.a člena in 165.a člena ZKP, pri čemer so bila obdolžencu zagotovljena vsa procesna jamstva, kot je pravilno v izpodbijanem sklepu obrazložilo že sodišče prve stopnje (točka 12 razlogov sklepa). Glede na pritožbene navedbe, da obdolženec, ki je bil vabljen na zaslišanje prič, temu ni prisostvoval zaradi hudih duševnih in življenjskih težav v tem obdobju, pa je pripomniti, da bodo priče, ki so bile do sedaj že zaslišane v fazi posameznih preiskovalnih dejanj, na njegov predlog lahko ponovno neposredno zaslišane na glavni obravnavi. Tako tudi s tega vidika obdolžencu niso kršena nobena ustavno zagotovljena procesna jamstva.

8.Zagovornik nadalje graja odločitev prvostopenjskega sodišča, ko je zavrnilo njegov predlog za izločitev gradiva, pridobljenega na podlagi odredbe dežurne preiskovalne sodnice I Kpd 14746/2023 z dne 6. 3. 2023. Vztraja pri stališču, da je bilo to gradivo pridobljeno na podlagi kršitve ustavnih pravic po 15., 22., 35., 37., in 38. členu Ustave ter v nasprotju z določbo 156. člena ZKP. Na podlagi te določbe je namreč po mnenju zagovornika mogoče dostopati le do dokumentacije o stanju vlog in depozitov ter o stanju in prometu na računu ali drugih poslih osumljenca, ne pa do celotne kopije bančne dokumentacije, kot je bilo odrejeno s predmetno odredbo. Zagovornik nima prav. Prvi odstavek 156. člena ZKP namreč daje zadostno pravno podlago za pridobitev vseh podatkov, ki jih je na podlagi navedene odredbe preiskovalne sodnice posredovala Delavska hranilnica d.d. Preiskovalni ukrep po 156. členu kot najmanj invaziven preiskovalni ukrep v ZKP omogoča, da preiskovalni sodnik na obrazložen predlog državnega tožilca odredi banki, hranilnici ter drugim finančnim institucijam, ne le da pošljejo dokumentacijo o stanju vlog in depozitov ter o stanju in prometu na računih ali drugih poslih osumljenca, obdolženca in drugih oseb, temveč tudi, da sporočijo zaupne podatke. Slednje pritožnik povsem prezre, pri čemer so zaupni podatki, ki jih je mogoče pridobiti na podlagi odredbe po 156. členu ZKP, vsi podatki, dejstva in okoliščine o posamezni stranki, s katerimi razpolaga banka oziroma hranilnica (145. člen Zakona o bančništvu - ZBan-3). Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, so torej zaupni podatki vsi podatki o uporabniku plačilnih storitev oziroma stranki banke, ki niso podatki o stanju in prometu ter poslih osumljenca, obdolženca ali drugih oseb. Odredba preiskovalne sodnice in pridobitev podatkov na njeni podlagi je torej bila povsem zakonita, odločitev sodišča prve stopnje, da predlog za izločitev teh dokazov zavrne, pa pravilna.

9.Zagovornik brez uspeha graja tudi zavrnitev njegovega predloga za izločitev dokumentacije, ki jo je posredoval E., pri čemer pritožnik v nasprotju s spisovnimi podatki navaja, da iz kazenskega spisa ni razvidne pravne podlage za posredovanje te dokumentacije. Kot izhaja iz l. št. 276, na kateri se nahaja poziv preiskovalne sodnice za predložitev predmetnih dokazov, je namreč preiskovalna sodnica navedla izrecno pravno podlago, in sicer drugi odstavek 220. člena ZKP, na katerega se je pravilno sklicevalo tudi sodišče prve stopnje (točka 13 razlogov izpodbijanega sklepa). V zvezi s tem zagovornik tudi neutemeljeno uveljavlja nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, češ da v času, ko je bil zastopnik Društva D., C. C. ni bila računovodkinja tega društva. Presojanje teh okoliščin bo namreč predmet nadaljnjega dokazovanja na glavni obravnavi, nikakor pa to ne more predstavljati podlage za uspešno izločitev predmetne dokumentacije iz spisa.

10.Ob vsem obrazloženem, ko tudi iz preostalih pritožbenih navedb ni razbrati ničesar, kar bi omajalo pravilnost izpodbijanega sklepa, prav tako ni bilo zaznati kršitev, ki jih pritožbeno sodišče upošteva v okviru uradnega preizkusa (peti odstavek 402. člena ZKP), je bilo o pritožbi zagovornika odločiti tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

11.Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper izpodbijani sklep odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočno končanem kazenskem postopku.

-------------------------------

1B. Valenčič in I. Pridigar, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 1. knjiga, ur. M. Šepec, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 1003.