Jedro

Tožnik glede zatrjevane solastninske pravice tožencev do prekinitve postopka ni podal navedb, prav tako sodišče prve stopnje še ni izvedlo dokaznega postopka. Posledično bi bilo nesmotrno in neekonomično, da bi dve sodišči istočasno ugotavljali zatrjevano solastninsko pravico in istočasno izvajali iste dokaze.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se pravdni postopek prekine do pravnomočne rešitve postopka glede ugotovitve solastninske pravice tožencev do ¼ na nepremičnini parc. št. 50/7, k. o. ..., ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v ... pod opr. št. P 1448/2019. 2. Tožnik v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da načelo ekonomičnosti zapoveduje tudi čim manjšo izgubo časa za stranke. V okviru načela ekonomičnosti mora sodišče preprečiti zavlačevanje postopka in onemogočiti zlorabo pravic. Sodišče bi moralo opraviti predhodni preizkus nasprotne tožbe in ugotoviti, da je nasprotna tožba nesklepčna. Toženca namreč priznavata, da je bil dogovor o pridobitvi solastninske pravice sklenjen ustno, čeprav je za takšen dogovor obvezna pisna oblika (drugi odstavek 48. člena Stvarnopravnega zakonika, SPZ, v zvezi z 52. členom Obligacijskega zakonika, OZ). Vložitev nasprotne tožbe je procesni manever tožencev z namero zavlačevati postopek, saj sta solastnisko pravico prvič zatrjevala šele ob prejemu predmetne tožbe. Sodišče prve stopnje ni ocenilo stopnje verjetnosti, da bi prvi toženec uspel z nasprotno tožbo. Uveljavlja kršitev načela smotrnosti in pospešitve postopka ter kršitev konvencijske in ustavne pravice do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja. Meni, da sodišče pravnega standarda ekonomičnosti ni ustrezno obrazložilo. Sodišče ni upoštevalo, da gre za izredno občutljivo zadevo, in sicer tožbo na izpraznitev stanovanja. Toženca stanovanje uporabljata brez pravnega naslova, takšni spori pa se morajo reševati prednostno. Pravdni postopek glede nasprotne tožbe se je šele začel, zato prekinitev ni smotrna. V obravnavani zadevi sta se toženca že spustila v obravnavanje zadeve, sam pa je že vložil prvo pripravljalno vlogo. Prav tako sta toženca umetno označila vrednost spora v višini, da je bila zadeva odstopljena okrožnemu sodišču. Meni, da ne gre za problematično oziroma kompleksnejše predhodno vprašanje, ki ga sodišče ne bi moglo rešiti samo. Sodišče tudi ni ugotavljalo oziroma ovrednotilo škode, ki bi nastala strankam zaradi prekinitve postopka. Nastaja mu namreč škoda, ker v lastni nepremičnini trpi, saj toženca v njej bivata brezplačno in brez pravnega naslova. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru prekinilo postopek do pravnomočne rešitve spora glede solastninske pravice tožencev na predmetni nepremičnini, saj je rešitev spora glede zahtevane izpraznitve in izročitve nepremičnine ter plačila uporabnine odvisna od vprašanja, kdo je njen lastnik. Ker se navedeno predhodno vprašanje rešuje v postopku pred okrožnim sodiščem, je sodišče prve stopnje iz razloga ekonomičnosti sklenilo, da predhodnega vprašanja ne bo reševalo samo.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe o nesklepčnosti nasprotne tožbe, ker sta toženca zatrjevala, da dogovor o pridobitvi solastninske pravice ni bil sklenjen v pisni obliki. Skladno z 58. členom OZ (teorija realizacije) je dogovor lahko veljaven tudi, če ni sklenjen v pisni obliki. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožba tožencev prima facie nesklepčna, zaradi česar sodišče ne bi smelo prekiniti postopka. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da sta toženca solastninsko pravico zatrjevala šele po prejemu predmetne tožbe na izpraznitev (in ne že prej), kar naj bi pomenilo, da je tožba vložena z namenom zavlačevanja postopka. Slednjega ne utemeljuje niti v pritožbi izpostavljena okoliščina, da sta toženca vrednost spora označila v višini, zaradi katere je bila zadeva odstopljena okrožnemu sodišču, saj sta zatrjevala vložitev sredstev v stanovanje v višini 60.000,00 EUR.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek kršitve načela smotrnosti, ker postopek po nasprotni tožbi še ni v teku oziroma se ne nakazuje hiter zaključek postopka. Oba postopka sta namreč v začetni fazi. Tožnik je v obravnavani zadevi res že vložil prvo pripravljalno vlogo, ampak šele po prekinitvi postopka. Tožnik glede zatrjevane solastninske pravice tožencev do prekinitve postopka ni podal navedb, prav tako sodišče prve stopnje še ni izvedlo dokaznega postopka. Glede na obrazloženo bi bilo torej nesmotrno in neekonomično, da bi dve sodišči istočasno ugotavljali zatrjevano solastninsko pravico in istočasno izvajali iste dokaze. Posledično je neutemeljena smiselna pritožbena navedba o nesmotrnosti prekinitve postopka glede na okoliščino, da gre v konkretni zadevi za spor, ki šteje za prednostnega. Brez vpliva na pravilnost odločitve je tudi pritožbena navedba, da tožniku s prekinitvijo postopka nastaja večja škoda, kot bi nastala tožencema glede na to, da vtožuje plačilo uporabnine.

8. Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe neutemeljene. Posledično tožniku ni bila kršena pravica do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.