Jedro

Iz izreka drugostopne odločbe izhaja, da se tožnikovi pritožbi ugodi in se prvostopna odločba odpravi ter zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek. Ker je bila prvostopna odločba odpravljena, zoper njo ni mogoče sprožiti upravnega spora, saj ta upravni akt ne obstaja več in zato ne more biti podvržen sodnemu nadzoru. Drugostopna odločba pa, glede na to, da upravno odločanje o zadevi še ni zaključeno, ni akt v smislu ZUS-1, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu. Namen upravnega spora je varstvo posameznika pred nezakonitimi oziroma nepravilnimi odločitvami uprave, ki posegajo v njegov pravni položaj, ne pa presoja pravilnosti instančnega odločanja upravnih organov. To pomeni, da mora vselej o zadevi najprej vsebinsko dokončno odločiti pristojni upravni organ, še preden bo lahko sprožen upravni spor.

Izrek

1. Tožba se zavrže. 2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Drugostopni organ je z odločbo ugodil pritožbi tožnika zoper odločbo Davčnega urada A. št. ... z dne 30. 8. 2002, s katero mu je bil od dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti za leto 2001, odmerjen davek v znesku 3.428.608 SIT, navedeno odločbo odpravil in zadevo vrnil prvostopnemu organu v ponovni postopek.

Tožnik v tožbi navaja, da je iz njegove pritožbe zoper prvostopno odločbo razvidno, da je pritožbenemu organu predlagal, da prvostopno odločbo odpravi v delu, v katerem ni upoštevana davčna izguba, nastala s prodajo delnic B.B.B. d.d. v znesku 15.200.000 SIT. Zato meni, da je ugotovitev drugostopnega organa v obrazložitvi, da je ugodil pritožbi, v nasprotju z izrekom. Z drugostopno odločbo je namreč prvostopna odločba odpravljena v celoti in ne samo v izpodbijanem delu. Poleg tega pa pritožbeni organ prvostopne odločbe tudi ni dokončno odpravil, kot je za izpodbijani del predlagal tožnik, ampak je zadevo vrnil v ponovni postopek. Drugostopni organ torej, po prepričanju tožnika, njegovi pritožbi ni ugodil. Poudarja, da je drugostopni organ v obrazložitvi svoje odločbe navedel, da je prvostopno odločbo odpravil, ker meni, da mu je organ prve stopnje napačno priznal kot odhodek del izgube, ki je nastala pri prodaji vrednostnih papirjev, čeprav naj bi šlo za posle, ki jih lahko opravlja le kot fizična oseba. S tem pa je implicitno dal navodilo, naj prvostopni organ izda odločbo, s katero izgube, ki je nastala tožniku pri prodaji delnic B.B.B. d.d., v celoti ne prizna kot odhodek. Kar pomeni ustrezno višjo davčno obveznost za tožnika. S tem je drugostopni organ po tožnikovem mnenju dokončno odločil o njegovi obveznosti, s čimer je podana podlaga za vložitev tožbe v upravnem sporu. Drugostopni organ je torej tožnikovo pritožbo dejansko zavrnil in na podlagi drugega odstavka 253. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 s sprem. in dop.) odločil v njegovo škodo. Ker pa bi smel drugostopni organ na podlagi 253. člena ZUP o pritožbi le dokončno odločiti, je po prepričanju tožnika s tem podana tudi podlaga za vložitev tožbe v upravnem sporu. V delu, s katerim odločba druge stopnje odloča o neizpodbijanem delu prvostopne odločbe, pa sploh ne gre za odločanje o pritožbi, saj je v tem delu prvostopna odločba postala dokončna in pravnomočna, ampak drugostopna odločba v bistvu predstavlja odločbo, izdano po nadzorstveni pravici iz drugega odstavka 274. člena ZUP, vendar pa bi po tej določbi organ druge stopnje smel prvostopno odločbo le razveljaviti. Ker gre v tem delu drugostopne odločbe za odločbo po drugem odstavku 274. člena ZUP, je po prepričanju tožnika podana pravna podlaga za vložitev tožbe v upravnem sporu po določbi drugega odstavka 277. člena ZUP. Ker je organ druge stopnje odločil o odpravi celotne prvostopne odločbe, je glede izpodbijanega dela kršil 253. v zvezi z 274. členom ZUP, glede neizpodbijanega dela pa prvi in drugi odstavek 274. člena ZUP. Prav tako je kršil določbo prvega odstavka 277. člena ZUP. Poleg tega sme organ druge stopnje po drugem odstavku 253. člena v zvezi z drugim odstavkom 274. člena ZUP odločbo razveljaviti le, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis. V odločbi druge stopnje, pa ni naveden noben predpis, ki naj bi bil kršen. V nadaljevanju tožbe utemeljuje svoje navedbe o napačni uporabi materialnega prava, o nepopolni oziroma napačni ugotovitvi dejanskega stanja ter o bistvenih kršitvah upravnega postopka v odločbi druge stopnje. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, drugostopno in prvostopno odločbo odpravi v delu, s katerim ni upoštevana celotna davčna izguba, nastala s prodajo delnic B.B.B. d.d. dne 3. 7. 2002 v znesku 15.200.000 SIT, ter odloči, da se tožniku povrnejo stroški tega postopka.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Predmetna tožba, s katero tožnik zahteva delno odpravo drugostopne in prvostopne odločbe, je bila vložena 5. 1. 2007, torej v času, ko je že veljal Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06). Iz izreka drugostopne odločbe (priloga A2) izhaja, da se tožnikovi pritožbi ugodi in se prvostopna odločba odpravi ter zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek. Ker je bila prvostopna odločba odpravljena, zoper njo torej ni mogoče sprožiti upravnega spora, saj ta upravni akt ne obstaja več in zato ne more biti podvržen sodnemu nadzoru. V zvezi z izpodbijanjem drugostopne odločbe pa je treba upoštevati določbo prvega odstavka 5. člena ZUS-1, po kateri se lahko v upravnem sporu akti, s katerimi je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, izpodbijajo samo, če je bil z njimi postopek odločanja o zadevi končan. S predmetno odločbo druge stopnje je bilo poseženo v veljavnost upravnega akta (prvostopna odločba je bila namreč, kot že povedano, odpravljena), vendar pa upravno odločanje o zadevi še ni zaključeno. To pomeni, da predmetna drugostopna odločba ni akt v smislu ZUS-1, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu. Zato je bilo treba na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, odločiti kot izhaja iz 1. točke izreka sklepa. Ker je bilo treba tožbo zavreči, tožnik tudi ni upravičen do povračila stroškov postopka (2. točka izreka sklepa).

Po povedanem tožbeni ugovori na odločitev sodišča ne morejo vplivati. Namen upravnega spora je namreč varstvo posameznika pred nezakonitimi oziroma nepravilnimi odločitvami uprave, ki posegajo v njegov pravni položaj, ne pa presoja pravilnosti instančnega odločanja upravnih organov. To pomeni, da mora vselej o zadevi najprej vsebinsko dokončno odločiti pristojni upravni organ, še preden bo lahko sprožen upravni spor (več o tem glej: dr. Erik Kerševan, Zakon o upravnem sporu (ZUS-1), Uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 28 do 30, 32, 33). V obravnavani zadevi pa po vsebini še ni bilo dokončno odločeno, saj je bila zadeva vrnjena v ponovni postopek. V zvezi s tožbenimi navedbami pa ni odveč še dodati, da se v upravnem sporu vselej izpodbija samo izrek akta, ne pa tudi njegova obrazložitev.

Pravni pouk temelji na določbi drugega odstavka 82. v zvezi s prvim odstavkom 107. člena ZUS-1.