Jedro

Izvedenec je lahko na podlagi poslabšanja vida na levem, v nesreči nepoškodovanem očesu, na katerem je zaradi sladkorne bolezni do leta 2001 prišlo do praktično popolne slepote, ocenil, da bi tudi na desnem očesu v približno enakem obdobju prišlo do enakega poslabšanja. Obravnavana zadeva zato ni primerljiva z zadevo Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 948/2006, v kateri je sodišče ocenilo, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da bi zaradi razvoja bolezni res prišlo do poslabšanja.

Sodišče je tako pravilno odločilo, ko je tožniku prisodilo odškodnino zaradi izgube dohodka le za tiste dve leti in pol, za kateri je do poslabšanja zdravja in do zmanjšanja dohodka prišlo prej, kot pa bi prišlo ob rednem razvoju bolezni, posledično pa je pravilna tudi zavrnitev zahtevkov za plačilo odškodnine zaradi izgube na plači, zaradi stroškov plačila za pomoč in postrežbo, za povrnitev regresa in plačilo odškodninske rente.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je bil poškodovan v prometni nesreči 10. 11. 1998, ki jo je povzročil zavarovanec tožene zavarovalnice. S toženo zavarovalnico je v aprilu leta 2000 sklenil sodno poravnavo, na podlagi katere mu je tožena stranka izplačala 27.958,60 EUR odškodnine. S tožbo z dne 17. 7. 2003 pa od sodišča zahteva, naj razsodi, da mu je tožena stranka dolžna plačati še 59.132,64 EUR odškodnine za novo škodo, ki mu je nastala po sklenitvi poravnave in ki ob sklenitvi poravnave ni bila predvidljiva.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in tožniku prisodilo 3000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 286., 83., 86., 89. in 90. členom ZPP in iz 7., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da je tožena stranka prepozno predlagala postavitev izvedenca oftalmologa, da pa je sodišče druge stopnje s tem, ko je njegov pritožbeni ugovor zavrnilo, tako kot sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, in sicer v zvezi z 286. členom ZPP, in absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik meni tudi, da je napačna odločitev, da je bil prekludiran z navedbo, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem in bi mu sodišče moralo slediti in tudi pridobiti kazenski spis zoper povzročitelja nesreče S. F. Meni, da gre za kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 367. členom ZPP. Vztraja tudi pri stališču, da sodišči zato, ker je izvedenec rekel, da bi oslepelost nastala v obdobju od dveh do treh let, ne bi smelo upoštevati aritmetične sredine 2 let in pol, ampak obdobje treh let. Meni, da je podana kršitev določb pravdnega postopka tudi zato, ker višje sodišče ni odgovorilo na ugovor, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je neutemeljen predlog za postavitev drugega izvedenca psihiatra in oftalmologa. Tožnik poudarja, da se je višje sodišče na več mestih sklicevalo na obrazložitev sodišča prve stopnje, namesto da bi obrazloženo odgovorilo na ugovore in je s tem zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik tudi meni, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Poudarja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da glede pretrpljene škode obstaja vzročna zveza s prometno nesrečo samo za kratko obdobje dveh let in pol. Opozarja, da je Vrhovno sodišče že večkrat odločilo, da se mora pripisati celotna nova škoda poškodbi v prometni nesreči, kadar bolezenska stanja, ki jih je oškodovanec utrpel že pred nesrečo, niso vplivala na njegove delovne in življenjske sposobnosti (II Ips 948/2006). Poudarja, da bi moral iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo prejeti še najmanj 42.000 EUR in se pri tem sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 413/2006. Opozarja tudi, da bi mu sodišče moralo prisoditi zakonske zamudne obresti od poteka 14 dni po prejemu zahteve za plačilo odškodnine (19. 12. 2001) torej od 2. 1. 2002 dalje in ne šele od 9. 7. 2003. Tožnik meni, da je dokazal tudi škodo zaradi izgube na plači, zaradi stroškov za tujo pomoč in postrežbo, zaradi izgube regresa in da je utemeljen tudi njegov zahtevek za plačilo rente. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje, da opravi obravnavo in ponovno odloči, ali pa, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

Glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka:

6. V zvezi z ugovorom, da sodišče prve stopnje ne bi smelo ugoditi predlogu tožene stranke za postavitev izvedenca oftalmologa je sodišče druge stopnje odločilo, da do očitane kršitve v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo. Povzelo je obrazložitev sodišča prve stopnje, da se je šele potem, ko so se stranke seznanile z izvedenskima mnenjema travmatologa dr. A. A. in diabetologinje dr. J. Z. izkazalo, da je treba postaviti še izvedenca oftalmologa, da gre torej za primer iz četrtega odstavka 286. člena ZPP. Višje sodišče je tako odločilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je predlogu ugodilo, čeprav je bil podan po prvem naroku za glavno obravnavo. Pravilnost te odločitve tožnik v reviziji izpodbija z navedbami, da je v svojih vlogah in priloženi dokumentaciji navedel vsa dejstva v zvezi s poslabšanjem zdravja in bi tožena stranka tako lahko pravočasno predlagala dokaz z izvedencem oftalmologom. To ne drži: izvedenec travmatolog je najprej opozoril, da je treba glede geneze in poslabšanja zdravstvenega stanja sladkorne bolezni pridobiti mnenje diabetologa, šele po pridobitvi tega izvedenskega mnenja in po dodatnem zaslišanju diabetologinje pa se je izkazalo, da je za natančnejšo ugotovitev, v kakšnem obsegu bi se vid poslabšal zaradi same sladkorne bolezni potrebno bolj specializirano znanje oftalmologa. Odločitev sodišča druge stopnje je tako pravilna.

7. Tožnik je v pritožbi tudi ugovarjal, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za svojo odločitev, da je bila poravnava sklenjena v aprilu 2000. Ta ugovor je sodišče druge stopnje zavrnilo, saj je opozorilo na razloge sodišča prve stopnje na 4. strani obrazložitve, kjer je sodišče prve stopnje navedlo, da je to dejstvo povzelo po tožnikovih navedbah v tožbi. Tožnik sedaj trdi, da je ta v nasprotju z listinami v spisu, ker naj bi bilo iz poravnave, ki jo je predložila tožena stranka razvidno, da je bila ta sklenjena 23. 12. 1999 in da je na to dejstvo tožnik opozoril na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Pravilnost in popolnost odgovorov sodišča druge stopnje se presoja glede na pritožbene ugovore in odgovor pritožbenega sodišča je bil glede na pritožbeni ugovor pravilen. Vrhovno sodišče kljub temu dodaja, da je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo, da je datum sklenitve poravnave pomemben zato, ker sodišče s pomočjo izvedenskih mnenj oceni, ali je bilo ob sklenitvi poravnave mogoče predvideti kasneje ugotovljeno poslabšanje zdravja. Obe sodišči sta pravilno poudarili, da je dokazno breme in odgovornost za pravilno navedbo datuma sklenitve sodne poravnave na strani tožnika in da je pomembno kakšen datum je tožnik navedel, preden je bil izpeljan celoten dokazni postopek z izvedenci.

8. Tožnik tako kot v pritožbi ugovarja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo zavrniti njegovega dokaza z vpogledom v kazenski spis. Sodišče druge stopnje je na njegov ugovor odgovorilo in poudarilo, da je sodišče prve stopnje njegov dokaz zavrnilo zato, ker je po ugovoru tožene stranke, da je njegov zahtevek zastaral, prepozno navajal dejstva v zvezi s tem, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem in da je ta ugotovitev sodišča prve stopnje pravilna. Tožnik v reviziji utemeljuje, zakaj njegove trditve o tem, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem niso bile prepozne. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je odločitev sodišča druge stopnje pravilna. Tožnik je v tožbi opisal, kako je prišlo do prometne nesreče in je v zvezi s temi navedbami predlagal vpogled v kazenski spis. Tožena stranka je primarno ugovarjala, da nova škoda ni posledica prometne nesreče, podrejeno pa je predlagala zavrnitev zahtevka tudi zaradi zastaranja, kar je navedla že v prvi pripravljalni vlogi z dne 17. 8. 2005 pred prvim narokom, nato ponovno po razširitvi zahtevka v pripravljalni vlogi dne 3. 10. 2006. Tej vlogi je sledil prvi narok, nato pa vrsta pripravljalnih vlog tožnika: z dne 25. 9. 2006, z dne 4. 12. 2006, in z dne 10. 1. 2007. Tožnik ne na prvem naroku, ne v navedenih pripravljalnih vlogah v zvezi s podanim ugovorom zastaranja ni navedel potrebnih dejstev. Šele na naroku za glavno obravnavo dne 24. 10. 2007 je potem, ko je tožena stranka ponovno, že tretjič podala ugovor zastaranja posebej v zvezi s premoženjsko škodo, tožnik prvič navedel, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem in da je bil zavarovanec tožene stranke kazensko obsojen. Tako je pravilna ocena sodišča druge stopnje, da je tožnik pravno pomembne trditve v zvezi s podanim ugovorom zastaranja, podal prepozno.

9. Sodišče druge stopnje je tudi pravilno odločilo, da ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zaradi nesreče do sprememb na desnem očesu prišlo dve leti in pol prej, kot bi brez prometne nesreče, ni v nasprotju z ugotovitvijo dr. Gorazda Kolarja, da naj bi do sprememb na desnem očesu prišlo dve do tri leta prej.

10. Neutemeljen je tudi revizijski očitek tožnika, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na njegov ugovor, da je sodišče prve stopnje neobrazloženo zavrnilo njegov predlog za postavitev novega izvedenca psihiatra. Sodišče druge stopnje je pritrdilo sodišču prve stopnje, da je imel tožnik možnost postaviti izvedenki psihiatrinji dr. M. K. dodatna vprašanja, da je ta vprašanja postavil, da je bila izvedenka dodatno zaslišana na naroku dne 9. 10. 2009 in da je na vsa vprašanja odgovorila. Zato je pravilna odločitev obeh sodišč, da je bil tožnikov predlog, postavljen v zadnjem pripravljalnem spisu dne 23. 4. 2010 pred zadnjim narokom za glavno obravnavo dne 18. 5. 2010, neutemeljen. Enako velja za očitek, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo v zadnjem pripravljalnem spisu podan predlog za soočenje izvedencev diabetologinje in oftalmologa. Sodišče druge stopnje se v svojih razlogih sklicuje na odločitev sodišča prve stopnje, da v zvezi z dodatnimi predlogi za zaslišanje in postavitev izvedencev tožnik ni izpolnil pogojev po tretjem odstavku 254. člena ZPP. Revizijsko sodišče soglaša s takšno oceno, saj tožnik predloga za soočenje izvedencev diabetologinje in oftalmologa v pripravljalni vlogi sploh ni obrazložil (list. št. 323).

11. Iz povzetega izhaja, da tudi ni utemeljen očitek tožnika, da sodišče druge stopnje na njegove ugovore ni odgovorilo in da je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede zmotne uporabe materialnega prava:

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik upokojen zaradi izgube vida na desnem očesu in da zaradi te posledice tudi trpi najhujše duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Na podlagi izvedenskih mnenj diabetologinje dr. J. Z., oftalmologa dr. G. K. in travmatologa dr. A. A. je ugotovilo, da bi poslabšanje očesnega zdravstvenega stanja in fiziološke posledice sladkorne bolezni (nestabilnost pri hoji, oslabela moč rok in nog, okvarjeno delovanje ledvic) nastopile v vsakem primeru, saj je tožnik bolnik z dolgotrajno sladkorno boleznijo tipa A, ima diabetično nevropatijo in diabetično ledvično bolezen. Tako je sodišče odločilo, da mu gre odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti le za čas, za katerega je nesreča pospešila napredovanje bolezni glede slabšega delovanja mišičja zaradi prisilnega mirovanja po nesreči in poslabšanja vida. Dr. G. K. je v izvedenskem mnenju pojasnil, da je diabetična proliferativna retinopatija okvara mrežnice kot komplikacija zaradi sladkorne bolezni. Izvedenec je lahko na podlagi poslabšanja vida na levem, v nesreči nepoškodovanem očesu, na katerem je do leta 2001 prišlo do praktično popolne slepote, ocenil, da bi tudi na desnem očesu v približno enakem obdobju prišlo do enakega poslabšanja. Obravnavana zadeva zato ni primerljiva z zadevo Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 948/2006, v kateri je sodišče ocenilo, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da bi zaradi razvoja bolezni res prišlo do poslabšanja. V reviziji se tožnik sklicuje tudi na zadevo Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 413/2006, v kateri pa je bil zahtevek oškodovanca za prisojo odškodnine za novo škodo zavrnjen in iz revizijskih navedb ni razvidno, zakaj naj bi bila ta odločitev Vrhovnega sodišča pomembna za odločanje v tem postopku.

13. Sodišče je tako pravilno odločilo, ko je tožniku prisodilo odškodnino zaradi izgube dohodka le za tiste dve leti in pol, za kateri je do poslabšanja zdravja in do zmanjšanja dohodka prišlo prej, kot pa bi prišlo ob rednem razvoju bolezni, posledično pa je pravilna tudi zavrnitev zahtevkov za plačilo odškodnine zaradi izgube na plači, zaradi stroškov plačila za pomoč in postrežbo, za povrnitev regresa in plačilo odškodninske rente.

14. Po oceni revizijskega sodišča pa tožnik v reviziji tudi neutemeljeno izpodbija odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti. Tožnik je namreč že v tožbi postavil zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 1. 1. 2002 dalje in ob tem navedel, da je zahtevek za plačilo odškodnine na toženo stranko naslovil dne 24. 6. 2003, tožbi pa je tudi priložil zahtevek s tem datumom. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo pa je navedel, da naj bi zahtevek vložil že 19. 12. 2001. Sodišče prve stopnje je odločilo, da gredo tožniku zakonske zamudne obresti od 9. 7. 2003 dalje, to je od poteka 14-dnevnega roka po vložitvi zahtevka za plačilo odškodnine. Sodišče druge stopnje ima tako prav, ko opozarja, da tožnik na zadnjem naroku ni spremenil tožbe, ampak je le navedel nova dejstva v zvezi s tem, kdaj naj bi zahtevek poslal toženi stranki. Tako je pravilno odločilo, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ker teh prepoznih navedb ni upoštevalo.

15. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

16. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.