Jedro

Ker je ocena vrednosti spornega predmeta, ki ga je tožeča stranka označila v tožbi pod dopustno mejo, je bilo potrebno revizijo zavreči kot nedovoljeno (392. člen ZPP).

Izrek

Revizija se zavrže. Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je zahtevala ugotovitev, da je lastnica dela parcele št. 1200/1 in sicer tistega, ki leži severno od mejne črte, ki jo v naravi predstavlja obstoječa brajda in v nadaljevanju te linije od obstoječe brajde v ravni črti od vzhodnega dela parcele do zahodnega dela parcele št. 1200/1 ter obsodilo toženo stranko na izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo lahko tožnik po odmeri geometra zgoraj opisanega dela parcele vpisal kot lastnik pri novo nastali parceli, sicer bo tako listino nadomestila sodba.

Tožena stranka se je pritožila, vendar je sodišče druge stopnje njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in obe sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. podrejeno, obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Na vročeno revizijo je tožeča stranka odgovorila in predlagala zavrnitev revizije. Javni tožilec Republike Slovenije pa se o vročeni reviziji ni izjavil. Revizija ni dovoljena.

Dne 16.10.1989, ko je bila vložena tožba v tej zadevi, je že veljal zakon o spremembah zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ št. 57/89, z dne 29.9.1989), po katerem revizije ni v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, izročitev stvari ali kakšne druge dajatve, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi ne presega 8.000.000,00 tedanjih dinarjev, sedaj 800,00 SIT (8.člen Zakona o uporabi denarne enote RS, Uradni list RS št. 17/91-I); prim. določilo 1.člen navedenega zakona v zvezi s 3.odstavkom 382.člena ZPP. Tožeča stranka je v tožbi označila vrednost 5.000.000,00 din (sedaj 500,00 SIT) in ta vrednost na dovoljen način ni bila spreminjana (40.člen ZPP).

Ker je ocena vrednosti spornega predmeta, ki ga je tožeča stranka označila v tožbi pod dopustno mejo, je bilo potrebno revizijo zavreči kot nedovoljeno (392. člen ZPP).

Odločitev o stroških temelji na 1.odstavku 166.člena, na 154. in 155.členu ZPP. Stranki nosita vsaka svoje stroške revizijskega postopka, saj tožeča stranka z revizijo ni uspela, tožena pa z navedbami v odgovoru ni prispevala k odločitvi.