Jedro

Ob ugotovljeni zlorabi tožniku delovno razmerje s prenehanjem opravljanja dela pri tretji toženki dne 31. 12. 2019 ni zakonito prenehalo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje - delno spremeni v točki I izreka tako, da se v tem delu glasi: "Ugotovi se, da je med tožnikom in drugo toženo stranko dne 31. 12. 2019 prišlo do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in da je med njima od 1. 1. 2020 do 10. 11. 2020 obstaja pogodba o zaposlitvi za polni delovni čas za delovno mesto "kontrolor"; da je drugo tožena stranka dolžna tožečo stranko za obdobje 1. 1. 2020 do 10. 11. 2020, v roku 15 dni prijaviti v socialna zavarovanja in zanj vpisati delovno dobo v matično evidenco zavarovancev ZPIZ", - delno razveljavi v točki I izreka glede odločitve o zavrnitvi zahtevka: - da je dolžna drugo tožena stranka tožniku za čas od 1. 2. 1998 dalje do 10. 11. 2020 priznati vse pravice iz delovnega razmerja oziroma po pogodbi o zaposlitvi, vključno z obračunom in izplačilom mesečnih plač (v višini 2.800,00 EUR bruto), plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom neto plač, regresov za letni dopust in trinajstih plač, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila; - glede stroškov postopka; ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni in nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi (s prip. aneksi), sklenjene med tožnikom in tretjo toženko za obdobje med 26. 4. 2013 do 31. 10. 2016; za ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z drugo toženko od 1. 2. 1998 dalje, za delovno mesto "LTD", od 1. 1. 2000 dalje pa za delovno mesto "kontrolor" za osnovno urno postavko 15,00 EUR/h povečano za vse dodatke po podjetniški kolektivni pogodbi; da je drugo toženka dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 1. 2. 1998 dalje za delovno mesto "LTD", od 1. 1. 2000 pa za delovno mesto "kontrolor", vključno z obračunom vsakokratnih mesečnih plač (v višini 2.800,00 EUR bruto), plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom neto plač, potnih stroškov, malice, vsakokratnih regresov za letni dopust in trinajstih plač, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter da je dolžna tožnika od 1. 2. 1998 dalje prijaviti v vsa zavarovanja, z vpisom delovne dobe v matično evidenco ter da je drugo toženka dolžna tožniku priznati vse pravice in ga pozvati nazaj na delo po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto "kontrolor" od nezakonitega prenehanja 31. 12. 2019 dalje, ter mu priznati vse pravice po pogodbi o zaposlitvi, vključno z vsakokratnimi mesečnimi plačami (v višini 2.800,00 EUR bruto), plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom neto plač, vključno z obračunom, regresa in vsake trinajste plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter tožnika prijaviti v vsa zavarovanja; tožniku pa povrniti stroške postopka (I. točka izreka). V delu, ko je tožnik od drugo toženke zahteval izročitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep (točka I do III izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Navaja, da izpodbijana odločitev odstopa od sodne prakse (sklep VDSS Pdp 1088/2018 in sodba Upravnega sodišča RS opr. št. III U 10/2017). V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da ni bilo elementov podjema med drugo in tretje toženko, vendar pa je zavzelo zmotno stališče, da delovnega razmerja tožnika z drugo toženko ni mogoče priznati za čas, ko je bil tožnik zaposlen pri prvi in tretji toženki. Tožnik je delo opravljal na enak način kot ostali luški delavci. Delo nista organizirala tožnikova formalna delodajalca, njuna vloga je bila enaka agenciji za posredovanje delavcev, le da formalno nista bila agenciji. Šlo je za delo na črno in s tem za obid določb ZDR-1, pri tem izplačevanje plač ni bistveno. Vsaka pogodba o zaposlitvi, ki nima pravne podlage, je nična. Delo se v primeru elementov delovnega razmerja ne sme opravljati na podlagi pogodbe civilnega prava (prim. sodba VS RS opr. št. VIII Ips 77/2018). Delovno razmerje pri prvi oziroma tretje toženki je bilo le navidezno oziroma nično, pri drugo toženki pa je dejansko obstajalo delovno razmerje. V tem sporu je bistveno vprašanje, kdo je tožnikov dejanski delodajalec. Podjemne pogodbe, ki jih je sklepala druga toženka s prvo in tretjo toženko, so nične, in sicer zaradi nasprotja s prisilnimi predpisi in moralo. Pogodbe o zaposlitvi, ki sta jih družbi, ki nista bili agenciji, sklenili s tožnikom, da sta ga napotili na delo k toženki, so nične, ne le zaradi nasprotja s prisilnimi predpisi, ampak tudi kot oderuške pogodbe, zaradi kršitve načela vestnosti in poštenja. Prva in tretje toženka za agencijsko dejavnost nista bili registrirani in je ne bi smeli opravljati, zato je šlo za nezakonit poslovni model. Tožniku so bile kršene ustavne pravice in sicer do svobode dela. Izhajati je treba iz primarnega načela, da je odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, kot bi bilo, če ne bi bilo nezakonitosti, kar pomeni, da mora biti tožnikov položaj enak, kot če bi bil zaposlen pri drugi toženki. Pri drugi toženki je obstajala trajna potreba po delu tožnika in je bil dejansko delavec drugo toženke, zaradi česar mu le-ta je dolžna plačati vse prejemke in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Spremembe zaposlitve tožnika v vtoževanem obdobju niso bistvene, ker se šteje, da je bil ves čas zaposlen pri drugo toženki. Zaradi dela na črno je tožnik upravičen do prejemkov za celotno vtoževano obdobje, kar izhaja iz specialne ureditve ZPDZC-1. Toženka ga zato mora pozvati na delo in izpolniti vse obveznosti do njega. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno in zmotno upoštevalo svetovalno mnenje VS RS VIII SM 2/2021. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo je drugo toženka prerekala tožnikove navedbe in pritožbenemu sodišču predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah razlogov navedenih v pritožbi in pri tem po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zaradi delno zmotne materialnopravne presoje je sodišče prve stopnje zahtevek tožnika najmanj preuranjeno zavrnilo v celoti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo zahtevek tožeče stranke za priznanje obstoja delovnega razmerja z vsemi pravicami za čas od 1. 2. 1998 dalje pri drugo toženki. Ugotovilo je, da je (pokojni) tožnik bil v obdobju od 1. 2. 1998 do 9. 10. 2007 zaposlen pri družbi A. d. o. o. (pravni subjekt izbrisan 10. 12. 2007), od 10. 10. 2007 do 30. 4. 2010 pri družbi B., d. o. o. (pravni subjekt izbrisan 24. 6. 2015), od 1. 5. 2010 do 16. 4. 2013 pri družbi C. d. o. o. (pravni subjekt izbrisan 12. 11. 2015), od 26. 4. 2013 do 31. 10. 2016 pri družbi D. d. o. o. in od 1. 11. 2016 do 31. 12. 2019 pri družbi E. d. o. o., ki je tožniku odpovedal njegovo pogodbo o zaposlitvi (družba izbrisana 7. 4. 2022). Od 1. 1. 2020 do 30. 9. 2020 je bil prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje in prejemal denarno nadomestilo ter od 1. 11. 2020 do smrti tožnika (... 2020) je bil tožnik zavarovan kot oseba brez prejemkov.

7. Sodišče prve stopnje je tekom postopka s sklepom zavrglo tožbo zoper prvo toženko, četrto, peto in šesto toženko, saj so bile družbe izbrisane iz sodnega registra in z izbrisom iz sodnega registra pravna oseba preneha, kar pomeni, da ne more biti več pravdna stranka.

8. Pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med pokojnim tožnikom in družbami E. d. o. o., D. d. o. o., C. d. o. o., B., d. o. o. ter A. d. o. o., so se v vtoževanem obdobju dejansko izvajale, tožnik je bil pri njih v delovnem razmerju in na podlagi delovnega razmerja je bil vključen v obvezna zavarovanja. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev ničnosti pogodb o zaposlitvi, sklenjeni z navedenimi družbami, in za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri drugo toženki in za prijavo v vsa zavarovanja ter vpis delovne dobe v matično evidenco za čas do 31. 12. 2019. V sodni praksi je bilo namreč sprejeto stališče, da delavcu za čas, ko že ima priznano delovno razmerje (in je na podlagi tega vključen v obvezna zavarovanja), ni mogoče priznati še delovnega razmerja pri drugem delodajalcu.

9. Med strankama ni bilo sporno, da je pokojni tožnik vse do 31. 12. 2019 delal na območju drugo toženke, s katero so imeli formalni tožnikovi delodajalci (E. d. o. o., C. d. o. o., B., d. o. o., A. d. o. o.) in tretje toženka sklenjene pogodbe o opravljanju storitev. Družbe niso pridobile dovoljenja za opravljanje dejavnosti ter niso bile vpisane v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavlja dela delavcev uporabniku. Z drugo toženko so družbe sklepale pogodbe o opravljanju storitev (619. člen Obligacijskega zakonika – OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Tretje toženka in ostale izbrisane družbe niso opravljale storitev, ampak so delavce (tudi pokojnega tožnika) napotile na delo k toženki. Formalni tožnikovi delodajalci (izbrisane družbe in tretje toženka) so po vsebini opravljale dejavnost zagotavlja dela drugemu delodajalcu (drugi toženki).

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da delo preko agencij za zagotavljanje začasnega dela urejata ZDR-1 in Zakon o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 s sprem.; ZUTD), ki urejata zlasti pogoje za opravljanje dejavnosti. Dejavnost zagotavljanja začasnega dela drugim uporabnikom sme opravljati le tista pravna ali fizična oseba, ki je pridobila dovoljenje za opravljanje te dejavnosti in je vpisana v register oziroma evidenco v skladu z ZUTD. Začasno zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku se sme izvajati s tistimi delavci, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela drugemu uporabniku. V skladu s 163. členom ZUTD se šteje za napotenega delavca delavec, ki ima z agencijo za zagotavljanje dela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v skladu z ZDR-1 in čigar delo agencija za zagotavljanje dela zagotavlja uporabniku, pri katerem delavec začasno dela pod nadzorom in v skladu z navodili uporabnika ali pretežno uporablja sredstva za opravljanje dela, ki so del uporabnikovega delovnega procesa. Med strankami ni bilo sporno, da je pokojni tožnik v vtoževanem obdobju najprej delal kot luško transportni delavec in nato kot kontrolor, na območju drugo toženke, kjer je vstopal z dovolilnico, s katero se je vsakokrat, ob prihodu in odhodu, registriral. Navodilo za delo je prejemal pri drugo toženki, medtem ko je plačo prejemal izplačano od tretje toženke (oziroma drugih izbrisanih družb), kar predstavlja temeljno obveznost delodajalca za delo, ki ga je opravil delavec. Prav tako se je s tretje toženko (oziroma ostalimi izbrisanimi družbami) dogovarjal glede organizacije delovnega časa, o izrabi letnega dopusta in drugih odsotnosti z dela in te družbe so mu zagotavljale tudi osnovno delovno opremo oziroma zaščitna sredstva.

11. Vrhovno sodišče RS je v istovrstnih sporih (sodba in sklep opr. št. VIII Ips 9/2022 z dne 13. 12. 2022, sodbe in sklepi VIII Ips 8/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 13/2022, VIII Ips 19/2022, vse z dne 20. 12. 2022) izhajalo iz omejitve avtonomije pogodbenih strank delovnega razmerja, določene v 9. členu ZDR-1, in vezanosti na temeljna načela civilnega prava, kot so vestnost in poštenje, prepoved povzročanja škode, prepoved zlorabe pravic itd. V poslovanju in opravljanju dela delavcev (kot je bil tožnik), v katerega je bilo vključenih več družb, je prepoznalo kot specifični poslovni model tožnikovih formalnih delodajalcev, toženke in nekaterih drugih družb, ki po vsebini in namenu ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku, temveč delovno razmerje. Tudi v konkretnem sporu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožniku dajala navodila in ga nadzirala druga toženka, delo pa je opravljal na območju, kjer je delovni proces organizirala druga toženka, ki je naročala potrebno delovno silo pri tretji toženki in ostalih izbrisanih družbah.

12. Sodišče EU je v zadevi C-681/18 med drugim poudarilo, da je namen Direktive 2008/104/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. 11. 2008 o delu preko agencij za zagotavljanje začasnega dela tudi ta, da delo preko agencij ne postane stalen položaj delavca, zaposlenega pri taki agenciji; za indic za zlorabo zaporednih napotitev lahko gre, če zaporedne napotitve istega delavca, zaposlenega pri agenciji, v isto podjetje uporabnika, privedejo do obdobja zaposlitve v tem podjetju, ki je daljše od tistega, ki ga je mogoče razumno šteti za "začasno".

13. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo glede tretje toženke (in ostalih izbrisanih družb), da niso imele dovoljenja za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela drugemu delodajalcu oziroma niso bile vpisane v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku, zato se z zagotavljanjem dela s posredovanjem delavcev ne bi smele ukvarjati, drugo toženka pa takšnega dela ne bi smela sprejemati. Navedene ugotovitve po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo zaključek, da so bila pogodbena razmerja tožnika s tretjo toženko in ostalimi družbami preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljena. Njegov dejanski delodajalec je bila druga toženka, pri čemer formalne pogodbe o zaposlitvi nimajo prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu. Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 namreč ne gre razumeti le v formalnem smislu, to stališče je v sodni praksi (v zvezi z obstojem delovnega razmerja) že preseženo. Vendar pa to, kot je že bilo obrazloženo, ne vpliva na njegov položaj delavca za čas, ko je bil vključen v obvezna zavarovanja na podlagi delovnega razmerja.

14. Druga toženka pa je zaradi opisanih kršitev pravic odgovorna za prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja v času, ko je bil tožnik delavec tretje toženke oziroma ostalih delodajalcev (izbrisanih družb). Odgovornost druge toženke (zaradi ugotovljene zlorabe) ni subsidiarna, kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1, prav tako ni le klasična odškodninska, ampak je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Obravnava se v okviru reparacijskega zahtevka iz delovnega razmerja, kot ga je tožnik postavil v tem sporu. Le na tak način bo saniran položaj pokojnega tožnika, v katerem se je ta znašel zaradi zlorabe.

15. Ob ugotovljeni zlorabi tožniku delovno razmerje s prenehanjem opravljanja dela pri tretji toženki dne 31. 12. 2019 ni zakonito prenehalo. V tem delu je sodišče prve stopnje na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je zahtevku tožnika za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja oziroma njegovo razveljavitev ter posledično zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri drugi toženki za čas, ko je bil prejemnik nadomestila za brezposelnost od 1. 1. 2020 do ... 2020 (smrt tožnika), skupaj z zahtevkom za prijavo v zavarovanje z vpisom delovne dobe v matične evidenco, ugodilo, kot je razvidno iz izreka sodbe.

16. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo dejstev, ki so bistvena za presojo glede reparacije za ves čas opravljanja dela pri drugi toženki od 1. 2. 1998 do 31. 12. 2019 (in s tem povezanega ugovora zastaranja), je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo, sodbo v tem delu odločitve o neutemeljenosti zahtevka, kot je razvidno iz izreka, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je ocenilo, da pomanjkljivosti ne more samo odpraviti, saj gre za obsežne sklope dejstev, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka po višini, ki jih sodišče prve stopnje še ni ugotavljalo. Namen inštančnega odločanja ni prenos ugotavljanja obsežnih sklopov dejstev in odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve, pri čemer z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje glede na dosedanji potek postopka, ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku. Za stranki, ki imata prebivališče oziroma sedež izven ljubljanskega okrožja, bo oprava naroka na Delovnem sodišču v Kopru bolj ekonomična.

17. Ker sicer niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo delno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni in nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe in sklepa (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).