Jedro

V sporih o uvrstitvi v plačni razred se kot vrednost spora upošteva višina triletnega zneska, ki predstavlja razliko med dejanskim in zahtevanim plačilom. .

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se postopek ustavi in da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 564,70 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka zaradi napačno odmerjenih stroškov postopka, ki jih je sodišče priznalo toženi stranki zaradi napačne določitve vrednosti spornega predmeta v prenizkem znesku. Tožena stranka je pritožbo vložila zaradi bistvenih kršitev določb postopka, napačne uporabe materialnega prava ter napačno ugotovljenega dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je tožnik vložil tožbo, s katero je uveljavljal več zahtevkov in sicer je zahteval razveljavitev izpodbijane odločbe, uvrstitev v 27. plačni razred ter izplačilo razlike med plačo, ki jo je prejemal ob upoštevanju razvrstitve v 16. plačni razred in plačo, ki bi jo prejemal ob upoštevanju 27. plačnega razreda, z vsemi dodatki ter zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje od 15. 5. 2009 dalje. Tožnik je kot vrednost spornega predmeta navedel znesek 5.500,00 EUR, kar je očitno nesorazmerno glede na zahtevek tožnika, zato je tožena stranka predlagala, da sodišče izda sklep, s katerim bo določilo vrednost spornega predmeta. Glede na to, da je vrednost posameznega plačnega razreda določena z zakonom, gre pri vprašanju razlike med plačnimi razredi za enostavno računsko operacijo, kadar se zahtevek nanaša na bodoče terjatve, ki se ponavljajo, se kot vrednost določi seštevek dajatev, največ za obdobje 5 let. Tožnik je zahteval razliko v plači za obdobje od 15. 5. 2009 dalje, kar pomeni, da bi bilo potrebno vrednost določiti za obdobje 5 let. Sodišče prve stopnje pa sklepa o določitvi vrednosti spornega predmeta v skladu z določbo tretjega odstavka 44. člena ZPP ni izdalo. Iz obrazložitve 2. točke izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče upoštevalo vrednost spornega predmeta, kot izhaja iz obračuna tožene stranke, ki zajema le čas do upokojitve tožeče stranke, ki se je upokojila 15. 10. 2012. Sodišče je s tem kršilo določbo 40. člena ZPP v zvezi z določbo 180. člena ZPP. Vrednost spornega predmeta mora biti določena že v tožbi in za njeno določitev je odločilen trenutek vložitve tožbe. V trenutku vložitve predmetne tožbe je večino tožbenega zahtevka za razliko plače predstavljalo bodočo terjatev, ki je tožnik ni časovno zamejil in je zato potrebno določiti vrednost, kot seštevek bodočih dajatev za obdobje 5 let. Dejstvo, da se je tožnik upokojil dne 15. 10. 2012 sodišču ni moglo biti znano in mu ni bilo znano v trenutku, ko bi moralo določiti pravilno vrednost spornega predmeta, torej ob vložitvi tožbe. Zato je sodišče pri odločanju o stroških postopka upoštevalo dejstvo, ki ni pravno pomembno in ga ob vložitvi tožbe, ko bi moralo sodišče določiti vrednost spornega predmeta ni bilo. Dejansko stanje je zato napačno ugotovljeno, posledično pa je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka meni, da bi moralo sodišče ob že prisojenih stroških kot nagrado za postopek v znesku 544,70 EUR, toženi stranki priznati še razliko do zneska 890,50 EUR, ob upoštevanju določil ZPP ter Zakona o odvetniški tarifi ter stroškovnika tožene stranke. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in navedla, da je sodišče glede opredelitve vrednosti spornega predmeta upoštevalo obračun vtoževane razlike med 16. in 27. plačnim razredom, ki ga je pripravila Služba za knjigovodstvo tožene stranke in iz katerega izhaja, da je razlika znašala 19.385,02 EUR. Pri tem je sodišče upoštevalo, da se je tožeča stranka 15. 10. 2012 upokojila. Iz tretjega odstavka 44. člena ZPP izhaja, da korekturna dolžnost sodišča pride v poštev le v primeru, če zaradi previsoko ali prenizko navedene vrednosti spornega predmeta s strani tožeče stranke nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije. V konkretnem primeru tožena stranka teh vprašanj ni izpostavila in niti niso nastala. Tožeča stranka je tožbo umaknila. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo seštevek dajatev, ki jih je tožnik dejansko vtoževal. Tožeča stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu 350. členom ZPP v povezavi s 366. členom ZPP preizkusilo sklep sodišča prve stopnje in ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožeča stranka je dne 18. 10. 2012 umaknila tožbo in tožena stranka je z umikom tožbe soglašala. Tožena stranka je priglasila stroške postopka in sodišče je v skladu s 158. členom ZPP tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka. Sodišče prve stopnje je na podlagi obračuna razlike v plači med 16. in 27. plačnim razredom, ki ga je izračunala Služba za računovodstvo tožene stranke določilo vrednost spora na znesek 19.385,02 EUR in pri tem upoštevalo, da se je tožnik dne 15. 10. 2012 upokojil in se tako terjatev iz delovnega razmerja na ta čas ne nanaša, sicer pa s tem delom zahtevka niso nastali posebni stroški postopka. Sodišče je pravilno upoštevalo kot vrednost spora mesečno razliko v plači med 16. in 27. plačnim razredom, ki je znašala 449,61 EUR za obdobje od 15. 5. 2009 do tožnikove upokojitve dne 11. 10. 2012. Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da bi moralo sodišče v skladu s tretjim odstavkom 44. člena ZPP vrednost določiti za obdobje 5 let, ker tožeča stranka vtoževanega obdobja ni časovno zamejila, saj tožeča stranka sporne razlike v plači nikakor ne bi mogla zahtevati in uveljavljati po 15. 10. 2012, ko se je tožnik upokojil. Pa tudi sicer je v konkretnem sporu potrebno uporabiti 24. člen Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 z dne 4. 7. 2008), ki določa vrednost spora v individualnih delovnih sporih. V prvem odstavku 24. člena je določeno, da v individualnih delovnih sporih v zvezi s ponavljajočimi se dajatvami, se vrednost predmeta določi po znesku zahtevanih dajatev, pri čemer vrednost predmeta ne sme presegati triletnega zneska dajatev. V individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi, pa se vrednost predmeta določi po znesku zadnjih šestih bruto dohodkov, ki so bili stranki izplačani pred nastankom nagrade, medtem ko se v sporih o uvrstitvi v plačilni razred kot vrednost predmeta upošteva višina triletnega zneska, ki je predstavljal razliko med dejanskim in zahtevanim plačilom.

Torej drugi odstavek 24. člena Zakona o odvetniški tarifi jasno določa, da v sporih o uvrstitvi v plačni razred se kot vrednost spora upošteva višina triletnega zneska, zato je pritožba tožene stranke neutemeljena.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da krije stroške pritožbenega postopka sama, prav tako pa trpi stroške odgovora na pritožbo tožeča stranka, ker z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi zadeve.