Jedro

Zapadlost terjatev je upravičenje zahtevati izpolnitev obveznosti in pri odškodninskih terjatvah nastane z dnem nastanka škode. Zamudne obresti pa ne gredo od zapadlosti zahtevka, temveč od zamude.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se v I. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje datum „22. 10. 2015“ nadomesti z datumom „1. 12. 2015“.

II. V ostalem se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sami krijeta stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) v roku 15 dni 18.550,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2015 dalje do plačila in 736,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 2015 dalje do plačila (I. točka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka). O stroških predpravdnega in pravdnega postopka bo sodišče odločilo s posebnim sklepom (III. točka).

2. Zoper sodbo v zavrnilnem delu se pritožuje tožnik. Uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče je v celoti napačno ocenilo izredno hude posledice, ki jih je utrpel tožnik, znesek, ki mu je prisojen, ne predstavlja pravične denarne odškodnine za telesne bolečine. Glede na resnično dolgotrajno zdravljenje, posebej v prvih treh mesecih. Sodišče ni pošteno ocenilo tudi pretrpljenega strahu. Sekundarni strah je tožnik trpel v procesu zdravljenja, saj dolgo časa ni opazil nikakršnega izboljšanja in je huda bolečina vztrajala skoraj tri mesece, preden se je dokončno izkazalo, za kakšno poškodbo gre in da bo potrebna operacija. V okviru odškodnine za strah bi bil upravičen vsaj do zneska 3.500,00 EUR. Glede na to, da je tožnik po poklicu elektrikar, ki za delo aktivno uporablja desno roko, mu takšna poškodba realno gledano onemogoča normalno delo. Sodišče je v osnovi povzelo duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki so se tudi realno v postopku izkazale. Zaradi omejene gibljivosti za okrog 30 % je trajno onemogočen za opravljanje različnega dela, vendar je sodišče posledice minimaliziralo, ker je od leta 2016 upokojen. Prejema 546,94 EUR pokojnine in mora še vedno delati na kmetiji, da se lahko normalno preživi. Sodišče pa napačno zaključuje, da mu ni treba delati na kmetiji oziroma se lahko temu izogne. Tožnik si upokojitve ni želel, vendar po tej nesreči ni bil več sposoben delati. Predlaga, da se mu ob upoštevanju 30 % soprispevka odmeri odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 21.ooo,oo EUR. Sodišče je napravilo tudi napačen zaključek, da tožnika brazgotina od operacije ne moti. Gre za brazgotino v velikosti 7 cm in ne 5 cm. Posebej je to nerodno poleti, ko se ga sprašuje, kaj se mu je zgodilo in mora to pojasnjevati. Glede bistvenih kršitev določb postopka pojasnjuje, da sodišče ni upoštevalo obsežne zdravstvene dokumentacije, iz katere izhaja narava poškodb ter posledično ocena bolečin, trpljenja in posegov. Meni, da so zato razlogi sodbe v nasprotju s to dokumentacijo. Predlaga, da sodišče druge stopnje dodatno prisodi še odškodnino v znesku 20.495,45 EUR oziroma odmeri odškodnino v znesku 39.045,45 EUR. Glede odmere premoženjske škode se ne pritožuje.

3. Zoper sodbo v ugodilnem delu se pritožuje toženka. Uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo načela objektivne pogojenosti in načela individualizacije pri odmeri odškodnine. Tožnik je utrpel rupturo tetive supraspinatne mišice. Sodni izvedenec medicinske stroke je na zaslišanju pojasnil, da gre za poškodbo, ki povzroča kratkotrajne hude telesne bolečine ob nezgodnem dogodku, kakor hitro pa z roko po takšni poškodbi mirujemo, se bolečine same po sebi zmanjšajo, ob dajanju analgetikov pa so majhne. Poškodovana tetiva je dolga 2 do 3 mm in debela 1 do 2 mm. Navedenega sodišče pri presoji odškodnine ni upoštevalo, zaradi česar je podano pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih in tudi napačno uporabljeno materialno pravo, ko je tožniku prisodilo odškodnino iz naslova telesnih bolečin v znesku 15.000,00 EUR. Prisojena odškodnina pa odstopa tudi v primerjavi s prisojenimi odškodninami v drugih podobnih primerih. Izpostavlja zadeve VSRS II DoR 184/2015, VSRS II Ips 62/2009, VSRS II DoR 341/2020, II Dor 454/2018, II DoR 347/2010 ter II DoR 97/2010. Tudi prisojena odškodnina v znesku 10.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je pretirana in odstopa od primerljivih zadev. Izvedenec je na naroku pojasnil, da je pri tožniku podana okvara z omejeno gibljivostjo ramena lažje stopnje, te okvare pa lahko povzročajo bolečine ob določenih situacijah, kot so nenaden in hiter sunek z roko, hiter obrat v ramenu ali dvigovanje ter opravljanje nekega opravila z roko nad višino ramena. Upoštevati je tudi, da gre pri tožniku za upokojeno osebo, ki se je upokojila zaradi starosti in ne zaradi poškodbe. Zaradi upokojitve je tožnik oviran zgolj pri priložnostnih delih ali aktivnostih v prostem času in ne pri službenih aktivnostih. Tožnik zmore praktično vsa dela, vendar je pri nekaterih omejen, česar sodišče pri odmeri odškodnine ni upoštevalo. Materialnopravno zmotna je odločitev sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti od premoženjske škode. Zamuda zavarovalnice namreč ne more pričeti teči preden zavarovalnica prejme zahtevek oškodovanca. Zamuda lahko nastopi šele po izteku roka za izpolnitev, ki prične teči z dnem, ko je zavarovalnica prejela obvestilo o zavarovalnem primeru. Obrazložitev sodišča prve stopnje torej ni pravilna. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi v celoti ugodi in prisojeno odškodnino zniža, podrejeno predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

4. Tožnik je v odgovoru na pritožbo nasprotoval pritožbenim navedbam toženke in predlagal zavrnitev njene pritožbe ter povrnitev stroškov odgovora na pritožbo. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke je deloma utemeljena.

6. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Sodišče druge stopnje bistvenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ne ugotavlja. Kršitve po 14. in 15. točki, kot jih je uveljavljal tožnik, pa niso ustrezno konkretizirane, oziroma ni pojasnjeno, konkretno katera dokumentacija naj bi bila v nasprotju z navedbami sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vse dejanske okoliščine glede odmere odškodnine, ki so pomembne za odločitev v zadevi. Tožnik je v obravnavani nezgodi ob uporabi vlečnice na smučišču K. utrpel zvin desnega ramena oziroma rupturo tetive supraspinatne mišice. Do poškodbe je prišlo zaradi delovanja prekomerne sile, ki je nastala pri močnem, sunkovitem, nepričakovanem potegu sidra, ki ga je tožnik držal z desno roko. Z vmesno sodbo je bilo odločeno, da je toženka odškodninsko odgovorna za nastalo škodo do višine 70 %.

8. Neutemeljeni so očitki pravdnih strank o prenizki oziroma previsoki odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo za pretrpljene telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo so določena v 179. členu in v 182. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Temeljni načeli za odmero te odškodnine, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

9. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem odmerilo 15.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 10.000,00 EUR, za strah 1.500,00 EUR, zahtevek glede duševnih bolečin zaradi skaženosti v znesku 1.000,00 EUR je zavrnilo.

10. Odločitev o odškodnini za telesne bolečine in nevšečnostih med zdravljenjem temelji v bistvenem na ugotovitvah, da je zdravljenje tožnika potekalo od 14. 2. 2013 do 14. 10. 2013. Glede nevšečnosti med zdravljenjem sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnik v prvih tednih po poškodbi moral z desno zgornjo okončino mirovati, nato ramo razgibavati in hoditi na fizikalno terapijo (20-krat), zaradi operacije je bil hospitaliziran 8 dni, nato je moral opravljati ambulantno fizikalno terapijo (32-krat) in rehabilitacijo v Termah A. 14 dni. V tem času je moral hoditi na kontrole, opravljati preiskave UZ in MR in jemati analgetike. Tožnik je v prvih tednih po poškodbi trpel občasne srednje hude telesne bolečine, ki so se pojavljale ob premikanju roke v ramenu ali drugih obremenitvah, občasne srednje hude je trpel pri izvajanju fizikalne terapije, te je trpel mesec dni in lahke stalne telesne bolečine dva meseca. Prve dni po operaciji je trpel hude telesne bolečine, stalne hude telesne bolečine dva dni po operaciji, občasne hude pa tri dni, po odpustu iz bolnišnice je trpel tri tedne občasne srednje hude telesne bolečine, okrog dva meseca lahke in okrog tri mesece občasne, občasne lahke telesne bolečine bo trpel trajno. Ob škodnem dogodku je bil star 54 let. Sodišče druge stopnje ob upoštevanju ugotovljenih dejstev ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odškodnino v višini 15.000,00 EUR iz tega naslova pravilno odmerilo.

11. Sodišče druge stopnje se ne strinja s pritožbenimi navedbami tožnika, da naj bi bila odškodnina za strah odmerjena v znesku 1.500,00 EUR prenizka oziroma, da bi mu pripadalo iz naslova strahu 3.500,00 EUR odškodnine. Sodišče prve stopnje je pri odmeri slednje pravilno upoštevalo vse ugotovljene okoliščine (primarni strah ob samem dogodku, ko je tožnika vlečnica nepričakovano dvignila v zrak ter sekundarni strah za izid in potek zdravljenja, ki je bil prisoten v obdobju zdravljenja od 15. 2. 2013 do 14. 10. 2013). Sodišče prve stopnje je pri odmeri tudi v celoti upoštevalo, da je bil strah za izid zdravljenja dolgotrajno prisoten zaradi poteka samega zdravljenja, tudi ker je bila potrebna operacija, vsled česar je bil tožnik zaskrbljen zaradi morebitnih zapletov med ali po operaciji.

12. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo posledice utrpele poškodbe, ki vplivajo na zmanjšanje življenjske aktivnosti tožnika. Te se kažejo z omejeno gibljivostjo desnega ramena za 28 % v primerjavi z levim ramenom. Tožnik ne more opravljati zahtevnih del z desno roko, kjer je potrebno dvigovati težka bremena in opravljati dela nad ravnino ramena, ne more dvigniti 5 kg odročno. Pred poškodbo je opravljal dela vzdrževalca elektronike, občasno je moral dvigovati težka bremena in opravljati dela nad ravnino ramena, v letu 2016 se je upokojil. Tožnik po poškodbi ni bil več sposoben opravljati del kot poveljnik gasilske enote, saj pri intervencijah ni več zmogel opravljati hitrih in zahtevnih fizičnih del. Sedaj je upokojen, opravlja dela na kmetiji, ima 60 ovc, traktor ali avtomobil mora voziti z levo roko. Iz ugotovitev izvedenskega mnenja izhaja, da tožnik v letu 2016 ni bil upokojen zaradi poškodbe, tekom postopka pred sodiščem prve stopnje pa takšni ugotovitvi tožnik ni nasprotoval, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi se upokojil prav zaradi sporne poškodbe. Po mnenju sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje dovolj kritično ocenilo vse ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na odmero odškodnine za to obliko škode. Pri odmeri je pravilno ovrednotena tako okoliščina, da je tožnik upokojen in ni več polno delovno aktiven, kljub temu pa mora še opravljati dela na kmetiji, saj prejema precej nizko pokojnino. Odmerjena odškodnina iz te postavke v višini 10.000,00 EUR pa tudi ni previsoka, saj je treba upoštevati, da je tožnik desničar in da je oviran pri vsakodnevnih opravilih (vožnja s traktorjem, avtomobilom, osebna higiena,...), ki zahtevajo delo z desno roko. Duševne bolečine pa bo moral glede na to, da je bil ob škodnem dogodku star 54 let, ob upoštevanju pričakovane življenjske dobe (preko 70 let) trpeti še vrsto let. 13. Odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel ob škodnem dogodku in jo bo trpel tudi v bodoče, tako po obrazloženem znaša 26.500,00 EUR, kar predstavlja okrog 21,20 povprečnih mesečnih neto plač v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje1. Ob upoštevanju 30 % soprispevka tožnika pa znaša odškodnina 18.550,00 EUR. Z odmerjeno odškodnino so upoštevane vse okoliščine primera in ne odstopa od primerljive sodne prakse. V pritožbi toženke izpostavljeni primeri se namreč precej razlikujejo, saj so oškodovanci utrpeli manjši obseg škode, kot je bil ugotovljen v predmetni zadevi, poleg tega iz priloženih primerov tudi niso razvidne vse okoliščine, ki vplivajo na odmero odškodnine. Tako je v zadevi II DoR 184/2015 bila prisojena odškodnina v višini slabih 15 povprečnih mesečnih neto plač, vendar ni bilo potrebe po operaciji, oškodovanec je bil v bolniškem staležu dva meseca in pol, imel je le 20 fizioterapij, trajne posledice glede gibljivosti so mu ostale na levem ramenu. Zadeva II Ips 62/2009, kjer je bilo prisojeno 19 povprečnih mesečnih neto plač, je sicer deloma primerljiva z obravnavano zadevo. Šlo je za zlom desne koželjnice, oškodovanka je bila ženska stara med 45 in 50 let, imela je operacijo, nosila mavec in bila 88 dni v bolniškem staležu, prišlo je do deformacije zapestja, kar predstavlja 15 % zmanjšano funkcionalnost njene roke. Zadeva II DoR 341/2020 ni primerljiva, saj je šlo za drugačne poškodbe (pretres možganov, zlom leve nadlahti). Podobno velja tudi za zadevo II Dor 454/2018, kjer je šlo za veliko rano na področju podahtnice. Primerljiva je tudi odškodnina v zadevi II DoR 347/2010, kjer je bilo prisojeno 18,3 povprečnih mesečnih neto plač, poškodovana je bila prav tako desna roka (prelom glavice desne koželjnice, obtolčenina hrbtišča desne roke), potrebna je bila operacija, hospitalizacija, opravljenih 60 fizioterapij, oškodovanec je bil desničar. V zadevi II DoR 97/2010 je bilo prisojenih 18 povprečnih mesečnih neto plač, oškodovanec je bil star 40 do 45 let, poklicni voznik tovornega vozila, šlo je za zdrobitveni zlom leve koželjnice, imel je tri operacije, 25 fizioterapij, za 1/3 je ostala zavrta gibljivost v levem zapestju, pri daljših vožnjah ga prične boleti zapestje, oviran tudi pri dodatnih fizičnih delih voznika, fizičnih delih v hiši in rekreativni dejavnostih.

14. Ob navedenih primerih je mogoče zadevo primerjati še s prisojeno odškodnino v zadevi II Ips 558/2004 z dne 1. 10. 2002, ko je šlo za zvin desnega ramena s pretrganjem rotatorne manšete v prometni nesreči, prisojenih je bilo 17 povprečnih mesečnih neto plač, oškodovanec je trpel hude bolečine 6 dni, srednje hude 2 meseca, lahke tri mesece, občasno se bodo lahko bolečine ob gibanju pojavljale tudi v bodoče, imel je operacijo in več fizioterapij, motena je bila gibljivost desnega ramena. Podobno odškodnino je sodišče prisodilo tudi v zadevi VSC sodba Cp 208/2021 z dne 8. 7. 2021, kjer je šlo med drugim tudi za poškodbo pretrganja tetive supraspinatne mišice v levem ramenu, pretres možganov in nateg vratnih mišic, ko je šlo sicer za mlajšega oškodovanca (41 let), prisojeno je bilo 26 neto povprečnih mesečnih plač.

15. Zavrniti je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno odločilo, da pri tožniku ni prisotna skaženost. Pojem skaženost je pravni standard, ki ga napolnjuje sodišče. Ali je podana nepremoženjska škoda v obliki duševnih bolečin zaradi skaženosti, se presoja po objektivnih in subjektivnih merilih. Objektivna merila so spremembe oškodovančeve zunanjosti, njihova opaznost oziroma vidnost, obseg in možnost zakrivanja, starost in spol oškodovanca itd. Temelj za priznanje denarne odškodnine ni samo v tem, ali in v kakšni meri spremenjeni videz oškodovanca vzbuja v okolju gnus, pomilovanje ali siceršnjo pozornost. Upoštevati je treba tudi subjektivna merila. Ta pa obstoje v vplivanju vseh elementov (sprememba v zunanjosti, opaznost, obseg, itd.) na poškodovančevo psihično ravnotežje oziroma na njegovo psihično počutje sploh. Subjektivne lastnosti oškodovanca se pri tem upoštevajo do razumne meje. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenca, je pri oškodovancu prisotna brazgotina, dolga 5 cm, široka do 1 cm in skoraj neopazna glede barve, poleg tega gre za del telesa, ki je večinoma pokrit z oblačili. Izvedenec je sicer kljub pripombam, da je brazgotina dolga 7 cm, ob zaslišanju ponovno pojasnil, da je brazgotina dolga 5 cm in široka 1 cm ter skoraj opazna. Sodišče druge stopnje ob tem še dodaja, da tudi če bi bila brazgotina dolga 7 cm, kot to trdi tožnik, pa slednje, glede na dejstvo, da je komaj opazna (kar izhaja tudi iz priložene fotogragije k pritožbi tožnika), ne more vplivati na drugačno presojo. Ob vsem navedenem tako opisana brazgotina tudi po prepričanju sodišča druge stopnje ne dosega standarda zahtevanega objektivnega kriterija pravno priznane škode.

16. Pritrditi pa je pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje odločitev o obrestnem delu zahtevka glede premoženjske škode sprejelo na podlagi zmotne uporabe materialnega prava. Podlaga za presojo obresti je zamuda z izpolnitvijo. Tožnik zoper toženko v predmetni zadevi uveljavlja odškodninsko terjatev, zato je odločitev o obrestnem zahtevku vezana na presojo zapadlosti odškodninske terjatve in zamude z njeno izpolnitvijo. Zapadlost terjatev je upravičenje zahtevati izpolnitev obveznosti in pri odškodninskih terjatvah nastane z dnem nastanka škode. Zamudne obresti pa ne gredo od zapadlosti zahtevka, temveč od zamude. Pravna podlaga obrestnega dela zahtevka je tako določba prvega odstavka 378. člena OZ, ki določa, da dolžnik v primeru zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti dolguje poleg glavnice še zamudne obresti, medtem ko je vprašanje, kdaj pride dolžnik v zamudo, urejeno v 299. členu OZ. Glede na dejstvo, da v primeru odškodninskih obveznosti rok za izpolnitev (povrnitev škode) ni določen, je potrebno uporabiti določbo drugega odstavka 299. člena OZ. Zamuda je pri odškodninskih terjatvah tedaj vezana na poziv upnika dolžniku, naj mu povrne škodo in ne na trenutek, kdaj je oškodovancu škoda nastala. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka nedvomno bila dne 1. 12. 2015 seznanjena z zahtevkom tožnika po povrnitvi škode, zato je od tega dne dalje bila v zamudi tudi s plačilom zakonskih zamudnih obresti od premoženjske škode. V tem delu je zato bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje spremeniti in tudi od prisojene premoženjske škode prisoditi zakonske zamudne obresti od 1. 12. 2015 in ne od 22. 10. 2015. 17. Ob pravilni uporabi materialnega prava (5. alineja 358. člena ZPP) je zato sodišče druge stopnje pritožbi toženke delno ugodilo, v ostalem je pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

18. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povračila stroškov s pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Odgovor tožnika na pritožbo ni v ničemer prispeval k razrešitvi zadeve, zato mora te stroške kriti sam (prvi odstavek 155. člena ZPP). Toženka je s pritožbo uspela v minimalnem obsegu glede stranske terjatve v zvezi s tekom zakonskih zamudnih obresti, zato prav tako sama krije svoje stroške postopka s pritožbo (tretji odstavek 154. člena ZPP) 1 V mesecu juliju 2021 je povprečna mesečna neto plača znašala 1.249,88 EUR, Uradni list št. 159/2021.