Jedro

Pri dajatveni tožbi je glavni kriterij za presojo zadostne opredeljenosti zahtevka preizkus, ali bo tožbeni zahtevek - ki bo (če je utemeljen) prenesen v izrek sodbe, zagotavljal ustreznost izvršilnega naslova; da bo torej izvršilnemu sodišču v postopku morebitne izvršbe nedvomno (in brez nadaljnjega sklepanja) razvidno, kaj je obveznost, ki jo je treba izvršiti. Postopanje izvršilnega sodišča temelji na načelu stroge formalne legalitete, zato opredelitev tožbenega zahtevka ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana, oziroma ne sme zahtevati nobenega nadaljnjega pravnega sklepanja o tem, kakšna obveznost ustreza temu zahtevku. Pri nepopolnosti tožbe mora sodišče ravnati v skladu z določbo 108. člena ZPP, za odpravo dvoma o pravi vsebini tožbenega zahtevka pa pridejo v poštev tudi ukrepi materialnega procesnega vodstva (tudi še na narokih za glavno obravnavo), ne le vrnitev tožbe v popravo. Dvom se namreč lahko pojavi tudi kasneje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da izrek sedaj glasi: „1. Tožba se zavrže. 2. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 2.102,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 1.973,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica) glede plačila najemnine oz. uporabnine ter plačila škode v znesku 40.200,00 EUR pravdni postopek s sklepom ustavilo. Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna v roku 15 dni izprazniti del poslovnega prostora na A. p. v G. R., stoječega na par. št. ... k.o. ..., ki ga zaseda, ter ga prostega stvari in predmetov izročiti tožnici ter hkrati tožnici povrniti stroške pravdnega postopka v višini 2.723,50 EUR, skupaj z zakonskimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper sodbo in sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da ni dokazala, da je lastnica spornega poslovnega prostora. Prostor nemoteno uporablja in zaseda vse od leta 1978 dalje, zato je lastninsko pravico na tem prostoru pridobila s priposestvovanjem. Zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 500/2013 z dne 14. 5. 2013 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru P 155/2011 z dne 27. 2. 2013 je vložila revizijo na Vrhovno sodišče RS, zato meni, da bi sodišče moralo predmetni postopek prekiniti in počakati na rešitev predhodnega vprašanja o lastništvu spornega poslovnega prostora. Sicer pa vztraja pri nesklepčnosti zahtevka za izpraznitev in izročitev dela poslovnega prostora, saj tožnica ni konkretneje navedla, kateri del stavbe toženka neupravičeno zaseda in ga tudi površinsko ni opredelila. Tožbeni zahtevek je zato nedoločen, sodba pa neizvršljiva. Kot materialnopravno zmotno nadalje izpodbija tudi odločitev o stroških pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 158. člena ZPP, po kateri bi morala tožnica, ki je tožbeni zahtevek delno umaknila, toženki povrniti ustrezen del pravdnih stroškov. Predlaga spremembo oziroma podredno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je izpodbijano odločitev preizkusilo v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in opravilo uradni preizkus izpodbijane odločitve v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP ter, upoštevaje le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP), ugotovilo naslednje:

5. Pritožnica uvodoma navaja, da vlaga pritožbo tako zoper sklep kot sodbo sodišča prve stopnje, vendar v nadaljevanju vsebinsko izpodbija le sodbo, za kar ima pravni interes, medtem, ko je sklep v njeno korist in zanjo ugodnejše odločitve ne more doseči (prvi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato skladno s prvim odstavkom 350. člena ZPP(1) štelo, da toženka izpodbija le uvodoma navedeno sodbo.

6. Vprašanje prekinitve predmetnega pravdnega postopka zaradi vložitve izrednega pravnega sredstva zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 500/2013 z dne 14. 5. 2013 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru P 155/2011 z dne 27. 2. 2013, s katero je bilo pravnomočno odločeno o predhodnem vprašanju - ugotovitvi obstoja lastninske pravice toženke na delu poslovnega prostora parc. št. ..., k.o. ..., je po podatkih spisa že bilo predmet presoje sodišča druge stopnje, ki je v odločbi opr. št. I Cpg 8/2014 z dne 20. 6. 2014, s katero je razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje o prekinitvi postopka zaradi vložitve revizije, pojasnilo, da vložitev izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno odločitev o predhodnem vprašanju, glede na drugi odstavek 208. člena ZPP, ni razlog za prekinitev postopka po prvem odstavku 206. člena ZPP (tako tudi sodba VS RS II Ips 392/1996 z dne 17. 12. 1997). Toženkino ponovno zavzemanje za prekinitev postopka je zato neutemeljeno.

7. Utemeljena pa je po oceni sodišča druge stopnje pritožbena graja, da tožbeni zahtevek ni konkretiziran do te mere, da bi zagotavljal izvršljivost sodne odločbe.

8. (Ne)določnost zahtevka sicer ni vprašanje sklepčnosti ali materialnopravne utemeljenosti tožbenega zahtevka, kot ga opredeljuje pritožnica, pač pa vprašanje (ne)popolnosti tožbenega zahtevka in s tem dopustnosti tožbe.

9. Zahteva po določnosti tožbenega zahtevka izhaja iz prvega odstavka 180. člena ZPP. Tožnik mora v tožbi natančno in konkretno opredeliti vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva. Temeljno pravilo pri oblikovanju tožbenega zahtevka je, da naj se ta glasi dobesedno tako, kot si tožnik želi, da se glasi izrek sodbe; da bo torej sodišče, če bo ugotovilo, da je zahtevek utemeljen, njegovo vsebino dobesedno prepisalo v izrek sodbe. Pri dajatveni tožbi je glavni kriterij za presojo zadostne opredeljenosti zahtevka preizkus, ali bo tožbeni zahtevek - ki bo (če je utemeljen) prenesen v izrek sodbe, zagotavljal ustreznost izvršilnega naslova; da bo torej izvršilnemu sodišču v postopku morebitne izvršbe nedvomno (in brez nadaljnjega sklepanja) razvidno, kaj je obveznost, ki jo je treba izvršiti. Postopanje izvršilnega sodišča temelji na načelu stroge formalne legalitete, zato opredelitev tožbenega zahtevka ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana, oziroma ne sme zahtevati nobenega nadaljnjega pravnega sklepanja o tem, kakšna obveznost ustreza temu zahtevku. Pri nepopolnosti tožbe mora sodišče ravnati v skladu z določbo 108. člena ZPP, za odpravo dvoma o pravi vsebini tožbenega zahtevka pa pridejo v poštev tudi ukrepi materialnega procesnega vodstva (tudi še na narokih za glavno obravnavo), ne le vrnitev tožbe v popravo. Dvom se namreč lahko pojavi tudi kasneje.(2)

10. Glede na pravkar zapisana teoretična izhodišča in kriterije po oceni sodišča druge stopnje v obravnavanem primeru tožbeni zahtevek, da mora toženka izprazniti del poslovnega prostora na A. p. v G. R., stoječega na par. št. ... k.o. ..., ki ga zaseda, ter ga prostega stvari in predmetov izročiti tožnici, ni zadostno konkretiziran oz. določen. V tožbenem zahtevku bi moral biti poslovni prostor, katerega izpraznitev zahteva, natančneje opisan (površina, lega prostora), da v morebitni izvršbi ne bi bilo nobenega dvoma o tem, kateri del (večjega) poslovnega prostora nezakonito zaseda toženka in z izročitvijo katerega bo pravnomočno dosojeni zahtevek v celoti in pravilno izpolnila.

11. Ker je na nezadostno konkretiziranost tožbenega zahtevka tožnico opozorila že toženka v pripravljalni vlogi z dne 15. 9. 2014, vendar tožnica na naroku za glavno obravnavo dne 19. 9. 2014 na toženkina opozorila ni reagirala oziroma je pri tako postavljenem tožbenem zahtevku vztrajala, je sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva na zgoraj opisane pomanjkljivosti ni bilo dolžno še posebej opozarjati (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 163/2012 z dne 17. 1. 2013). To pomeni, da ukrepi sodišča, na katere pritožbeno sodišče opozarja v točki 9 obrazložitve sodbe, v obravnavani zadevi ne pridejo v poštev.

12. Ker je pritožba toženke v nakazani smeri utemeljena, ji je sodišče druge stopnje ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbo skladno s 108. členom ZPP kot nepopolno zavrglo (358. člen ZPP).

13. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo stroškovne odločitve. Tožnica je z nedenarnim zahtevkom v celoti propadla, zato mora toženki povrniti njene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). V delu umaknjenega dela tožbenega zahtevka dolžnost tožnice, da povrne toženki nastale pravdne stroške izhaja iz 158. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je skladno s 155. členom ZPP in Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) toženki kot potrebne priznalo naslednje stroške: nagrada za postopek na prvi stopnji v znesku 828,10 EUR (tar. št. 3100 ZOdvT), nagrada za narok v znesku 764,40 EUR (tar. št. 3102 ZOdvT), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), kilometrina Ljubljana - Murska Sobota - Ljubljana v znesku 135,42 EUR (tar. št. 6003 ZOdvT) in 22 % DDV v višini 354,75 EUR (tar. št. 6007 ZOdvT). Tožnica je tako dolžna v roku 15 dni od prejema te odločbe povrniti toženki 2.102,67 EUR pravdnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

14. Izrek o pritožbenih stroških toženke temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je skladno s 155. členom ZPP, ZOdvT in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) toženki kot potreben strošek priznalo nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom v znesku 828,10 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), pavšalni znesek 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002 ZOdvT), 22 % DDV v znesku 186,58 EUR (tar. št. 6007 ZOdvT) in strošek sodne takse za pritožbo v višini 939,00 EUR, ter jih v skupnem znesku 1.973,68 EUR naložilo v plačilo tožnici kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

Op. št. (1) : Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo; če pa se iz pritožbe ne vidi, v katerem delu se sodba izpodbija, preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu.

Op. št. () : Povzeto po A. Galič: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2006, str. 122-128.