Jedro

Ob dejstvu, da je bilo z XXIII. začasno situacijo določeno plačilo v denarju in ne naturalna kompenzacija (navedeno izhaja tudi iz dejstva, da je bil v začasni situaciji določen rok plačila celotnega zneska, ki ga je treba plačati na podlagi izstavljene situacije), tožena stranka pa je takšno situacijo potrdila, se tožena stranka v tej zadevi, v kateri se vtožuje plačilo na podlagi XXIII. začasne situacije, ne more uspešno sklicevati na pogodbeno določilo o naturalni kompenzaciji.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 207697/2012 z dne 28. 12. 2012, razveljavi v prvem odstavku izreka za zakonske zamudne obresti od zneska 15.230,12 EUR za čas od 31. 10. 2012 do 31. 12. 2012 in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 207697/2012 z dne 28. 12. 2012, v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka (I. točka izreka), ugotovilo, da ne obstoji v podredni pobot ugovarjana terjatev v višini 8.410,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2014 dalje do plačila (II. točka izreka ), ugotovilo, da ne obstoji v podredni pobot ugovarjana terjatev v višini 6.682,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2012 dalje do plačila (III. točka izreka) ter toženi stranki naložilo, naj tožeči stranki v roku 15 dni povrne pravdne stroške v višini 1.554,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 207697/2012 z dne 28. 12. 2012, razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka ter da se tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obeh primerih predlaga, da se tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke. V zvezi z zahtevkom za plačilo 13.514,31 EUR je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta se pravdni stranki v zapisniku primopredaje gradbišča z dne 9. 10. 2012 (v nadaljevanju zapisnik o primopredaji) dogovorili, da bo XXIII. začasna situacija potrjena in podpisana le v primeru, da bodo pripravljene in skupaj z začasno situacijo predložene cesijske pogodbe, na podlagi katerih bo tožena stranka namesto tožeči stranki plačala njenim podizvajalcem. V nadaljevanju pa je napačno zaključilo, da naj bi tožeča stranka svoje obveznosti iz zapisnika o primopredaji izpolnila že v mesecu oktobru 2012, ko je toženi stranki posredovala pripravljene cesije, Aneks št. 4 in osnutek XXIII. začasne situacije, in da so bili tako izpolnjeni vsi pogoji za plačilo omenjene situacije. Tožena stranka je ugovarjala, da s strani tožeče stranke posredovana osnutka cesijskih pogodb za podizvajalca B. d. o. o. in G. d. o. o. nista bila pripravljena v skladu z dogovori iz zapisnika o primopredaji, zaradi česar je njun podpis utemeljeno zavrnila ter predlagala sklenitev cesijskih pogodb z drugimi podizvajalci. Pravdni stranki se tekom nadaljnjih pogajanj nista uskladili o tem, s katerimi podizvajalci naj se sklene cesijska pogodba. Sodišče se je postavilo na napačno stališče, da so bili pogoji za sporno plačilo izpolnjeni že, ko je tožeča stranka posredovala toženi stranki osnutke cesijskih pogodb, saj podlaga za ta zaključek ne izhaja niti iz pogodbe niti iz zapisnika o primopredaji niti iz drugih dogovorov pravdnih strank. Stališče sodišča bi pomenilo, da je bila določitev podizvajalcev izključno v domeni tožeče stranke, kar pa ni res, saj iz pogodbe izhaja, da je toženka tista, ki izbere način plačila in podizvajalca, ki naj bo poplačan. Upoštevaje navedeno tožeča stranka nima denarnega zahtevka na poplačilo terjatve po XXIII. začasni situaciji, pač pa lahko zahteva zgolj sklenitev ustrezne cesijske pogodbe. Do vtoževanega zneska v nobenem primeru ni upravičena tožeča stranka, ampak se lahko poplačilo izvede le podizvajalcem. Sodišče se tudi ni opredelilo do relevantnega ugovora tožene stranke, da je bilo s pogodbo dogovorjeno, da bo tožena stranka del svojih obveznosti do tožeče stranke v višini 15 % pogodbene vrednosti poravnala z izročitvijo stanovanjskih enot v stavbah Dvorca J., ki bodo opredeljene v zapisniku o končnem obračunu del. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, prav tako pa sta podani kršitvi pravice do izjave in do pritožbe. Sodišče je nadalje napačno zaključilo, da tožena stranka ni upravičena do stroškov financiranja v višini 1.715,81 EUR. Z zapisnikom o primopredaji je bilo dogovorjeno, da je potrebno pred podpisom situacije skleniti še aneks k osnovni pogodbi. Glede na neprerekano dejstvo, da je tožena stranka prejela podpisan Aneks št. 4 šele 10. 12. 2012 ter istega dne potrdila začasno situacijo, je jasno, da v oktobru oziroma novembru 2012 še niso bili izpolnjeni pogoji za plačilo te situacije. Tožena stranka je tako omenjeno situacijo poravnala v rokih, ki so bili predvideni v Aneksu št. 3, zaradi česar je upravičena do dobropisa v višini 0,7 %. Napačna je tudi odločitev glede teka zakonskih zamudnih obresti. Ker tožena stranka XXIII. začasne situacije ni prejela 30. 10. 2012, temveč šele 10. 12. 2012, bi bil rok za plačilo te situacije šele 31. 12. 2012 in ne 30. 10. 2012. Četudi bi tožena stranka začasno situacijo prejela 30. 10. 2012, bi jo bila dolžna potrditi v osmih dneh, plačati pa do konca novembra. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pojasnjuje, zakaj je izpodbijana odločitev pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka neutemeljeno zadržuje znesek 15.230,12 EUR,(1) ki ga tožeča stranka vtožuje v tem postopku na podlagi XXIII. začasne situacije, je pravilen, čeprav deloma iz drugačnih materialnopravnih razlogov.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da sta imeli pravdni stranki sklenjeno gradbeno pogodbo z dne 18. 10. 2010 (v nadaljevanju Pogodba), da je tožeča stranka kot izvajalec dne 30. 9. 2012 toženi stranki kot naročniku izstavila XXIII. začasno situacijo v višini 204.262,70 EUR z valuto 30. 10. 2012 ter da sta se pravdni stranki ob primopredaji gradbišča dne 9. 10. 2012 dogovorili, da bo navedena začasna situacija potrjena in podpisana le v primeru, da bodo pripravljene in skupaj s situacijo tudi predložene cesijske pogodbe, na podlagi katerih bo tožena stranka namesto tožeči stranki plačala celotni znesek njenim podizvajalcem, in da bo sklenjen nov Aneks št. 4 k osnovni pogodbi. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da tožena stranka dveh s strani tožeče stranke pripravljenih in s strani podizvajalcev podpisanih cesijskih pogodb v skupnem znesku 13.514,31 EUR, ni podpisala, da pa je kljub temu 10. 12. 2012 potrdila in podpisala XXIII. začasno situacijo. Iz povzetih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija, izhaja, da je (bila) primarni upravičenec do plačila po XXIII. začasni situaciji tožeča stranka kot pogodbena stranka, da pa je bilo naknadno dogovorjeno, da bo navedena začasna situacija potrjena in podpisana le v primeru, da bodo pripravljene in skupaj s situacijo predložene tudi cesijske pogodbe, na podlagi katerih bodo upravičenci do plačila podizvajalci in ne tožeča stranka. Ker tožena stranka ne trdi, da so bile cesijske pogodbe v korist podizvajalcev (tudi) za vtoževani znesek podpisane (oziroma sklenjene),(2) niti tega ni ugotovilo sodišče prve stopnje,(3) in ker je tožena stranka potrdila in podpisala (celotno) XXIII. začasno situacijo, pritožbeno sodišče zaključuje, da je v konkretnem primeru upravičenec do plačila vtoževanega zneska tožeča stranka kot pogodbena stranka in ne podizvajalci. Tožena stranka se ne more uspešno upirati plačilu vtoževanega zneska s sklicevanjem na prej povzeti naknadni dogovor o tem, v katerem primeru bo začasna situacija potrjena in podpisana, saj je potrdila in podpisala sporno začasno situacijo. Ker se potrjena in podpisana XXIII. začasna situacija glasi na plačilo denarnega zneska tožeči stranki, ne drži pritožbena navedba, da tožeča stranka nima denarnega zahtevka po tej situaciji, temveč zgolj zahtevek za sklenitev ustrezne cesijske pogodbe. Glede na vse navedeno za odločitev v tej zadevi ni pravno odločilna okoliščina, kdo je bil upravičen izbrati podizvajalce, ki naj bi bili poplačani namesto tožeče stranke (torej tožeča ali tožena stranka). Četudi je bil namreč naročnik (oziroma tožena stranka) tisti, ki je imel pravico določiti podizvajalca/e, kot trdi tožena stranka, to, glede na prej pojasnjeno, ne bi pomenilo, da so v konkretnem primeru upravičeni do plačila podizvajalci in ne tožeča stranka.

7. Neutemeljen je tudi podredni ugovor tožene stranke, pri katerem vztraja v pritožbi, da je bilo s Pogodbo dogovorjeno, da bo tožena stranka del svojih obveznosti do tožeče stranke kot izvajalca v višini 15 % pogodbene vrednosti poravnala z izročitvijo stanovanjskih enot v stavbah Dvorca J., zaradi česar naj ne bi bila tožeča stranka upravičena do plačila v denarju. Ob dejstvu, da je bilo z XXIII. začasno situacijo določeno plačilo v denarju in ne naturalna kompenzacija (navedeno izhaja tudi iz dejstva, da je bil v začasni situaciji določen rok plačila celotnega zneska, ki ga je treba plačati na podlagi izstavljene situacije), tožena stranka pa je takšno situacijo potrdila, se tožena stranka v tej zadevi, v kateri se vtožuje plačilo na podlagi XXIII. začasne situacije, ne more uspešno sklicevati na pogodbeno določilo o naturalni kompenzaciji. Ob tem velja še dodati, da se sodišče prve stopnje sicer ni izrecno opredelilo do tega ugovora, je pa nanj posredno odgovorilo s tem, ko je navedlo, da toženo stranko zavezuje potrjena in podpisana začasna situacija. Očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka zato v tej zvezi niso podane.

8. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek v višini 13.514,31 EUR, je upoštevaje navedeno pravilna.

9. Tožena stranka v pritožbi nadalje neutemeljeno vztraja, da je upravičena do plačila stroškov financiranja predhodnega plačila v višini 1.715,81 EUR. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, da je bilo z Aneksom št. 3 k Pogodbi dogovorjeno, da bo naročnik izvajalcu v primeru potrditve situacije za izvedena dela v preteklem mesecu v osmih dneh od dneva prejema in v primeru izvedenega plačila do zadnjega dneva v mesecu, mesečno obračunaval strošek financiranja predhodnega plačila v višini 0,7 % od posamezne vrednosti situacije ter da se navedena terjatev kompenzira z obveznostjo iz iste situacije. Iz povzetega dogovora pravdnih strank po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da si je naročnik upravičen obračunati strošek financiranja predhodnega plačila zgolj v primeru, da pravočasno potrdi in plača celotno situacijo, saj je višina plačila določena v višini 0,7 % od celotne vrednosti posamezne situacije. Ker v konkretnem primeru tožena stranka XXIII. začasne situacije neutemeljeno ni plačala v celoti (glej 6. točko obrazložitve te sodbe), že iz tega razloga nima terjatve do tožeče stranke iz naslova financiranja predhodnega plačila in je zato tudi ne more kompenzirati z vtoževano terjatvijo, ki se s tem v celoti izkaže za utemeljeno. Upoštevaje navedeno pri presoji, ali tožena stranka utemeljeno zadržuje 1.715,81 EUR iz naslova financiranja predhodnega plačila, ni odločilno vprašanje, ali je tožena stranka pravočasno potrdila in delno plačala sporno začasno situacijo. Posledično tožena stranka v tej zvezi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je začasno situacijo (delno) poravnala v dogovorjenih rokih.

10. Je pa okoliščina, kdaj je bila tožena stranka dolžna poravnati XXIII. začasno situacijo, pomembna pri presoji, od kdaj dalje je tožeča stranke upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti od vtoževanega zneska. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo ob primopredaji gradbišča med drugim dogovorjeno, da bo XXIII. začasna situacija podpisana in potrjena, če bo sklenjen nov Aneks št. 4 k Pogodbi. Kar pomeni, da tožena stranka ni bila dolžna potrditi, še manj poravnati XXIII. začasne situacije do sklenitve Aneksa št. 4 k Pogodbi. Sodišče prve stopnje je v zvezi z Aneksom št. 4 sicer ugotovilo, da ga je tožeča stranka posredovala toženi stranki že 16. 10. 2012, ni pa ugotavljalo, kdaj je bil ta aneks dejansko sklenjen oziroma podpisan s strani pravdnih strank, kar pa je, kot pravilno navaja pritožba, odločilno glede na zgoraj povzeti dogovor. Navedeno pomanjkljivost je pritožbeno sodišče lahko odpravilo samo, saj iz neprerekanih trditev tožene stranke izhaja, da je tožena stranka podpisan Aneks št. 4 prejela 10. 12. 2012, tega dne pa je XXIII. začasno situacijo tudi potrdila.(4) Glede na navedeno in ob upoštevanju z Aneksom št. 3 spremenjenega 6. člena Pogodbe, po katerem je naročnik dolžan izvesti plačilo na podlagi situacije do zadnjega dneva v mesecu (in sicer v mesecu, v katerem je prejel oziroma potrdil situacijo), je tožena stranka v zamudi s plačilom vtoževanega zneska (šele) od 1. 1. 2013 dalje. Tožeča stranka je zato upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti od prisojnega zneska od tega dne dalje in ne že od 31. 10. 2012, kot je odločilo sodišče prve stopnje.

11. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 207697/2012 z dne 28. 12. 2012, razveljavilo v prvem odstavku izreka za zakonske zamudne obresti od zneska 15.230,12 EUR od 31. 10. 2012 do 31. 12. 2012, ter v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (358. člen ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Kljub delni spremembi izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ni posegalo v prvostopenjsko odločitev o stroških. Uspeh tožene stranke s pritožbo namreč ne utemeljuje drugačne odločitve o stroških, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP, v katerem je uzakonjeno načelo uspeha, saj je tožena stranka uspela le glede teka zakonskih zamudnih obresti, ki so stranska terjatev, ni pa uspela glede glavne stvari, ki je merilo za uspeh.

13. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le glede odločitve o zakonskih zamudnih obrestih, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

(1) Znesek 15.230,12 EUR predstavlja zadržani znesek v višini 13.514,31 EUR iz naslova nepodpisanih cesijskih pogodb za podizvajalca B. d. o. o. in G. d. o. o. ter znesek 1.715,81 EUR iz naslova stroška financiranja predhodnega plačila.

(2) Tožena stranka ne trdi, da sta bili cesijski pogodbi za vtoževani znesek v korist spornih podizvajalcev podpisani, niti ne trdi, da bi bile cesijske pogodbe sklenjene (tudi) za vtoževani znesek v korist drugih podizvajalcev. Iz pritožbenih navedb tako na primer izhaja, da je tožeča stranka toženi stranki posredovala osnutka cesijskih pogodb za podizvajalca B. d. o. o. in G. d. o. o. v višini 13.514,31 EUR ter da ustrezna cesijska pogodba, s katero bi bila prenesena tudi vtoževana terjatev, še ni bila sklenjena.

(3) Slednje je v tej zvezi ugotovilo (le), da sta bili sporni cesijski pogodbi pripravljeni s strani tožeče stranke in podpisani s strani podizvajalcev, vendar pa podpis podizvajalcev ni dovolj za sklenitev cesijske pogodbe oziroma prenos terjatve, saj je pogodbena stranka cesijske pogodbe tudi upnik (cedent) - primerjaj 417. člen Obligacijskega zakonika (OZ).

(4) Tožeča stranka je v zvezi z Aneksom št. 4 trdila zgolj, da je bil predlog Aneksa št. 4 k pogodbi poslan toženi stranki 16. 10. 2012, ni pa pojasnila, kdaj ga je sama podpisala.