Jedro

Odpovedni razlog ni nastal že v trenutku, ko je tožena stranka spoznala, da potrebuje reorganizacijo, ampak šele ko je do reorganizacije prišlo, torej ko je bilo delovno mesto tožnice ukinjeno. Tega dne je začel teči šestmesečni rok za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6.5.2008 nezakonita, da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki še traja z vsemi pravicami in obveznostmi ter da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi in iz delovnega razmerja ter ji za to obdobje vpisati delovno dobo v delovno knjižico, obračunati bruto plačo po pogodbi o zaposlitvi (razen za čas od 27.6.2008 do 26.3.2009), od tega plačati pripadajoče davke in prispevke in ji izplačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska do plačila. S sklepom je postopek v delu zahtevka za obračun plač, plačilo pripadajočih davkov in prispevkov in plačilo neto plače za čas od 27.6.2008 do 26.3.2009 z zakonskimi zamudnimi obrestmi ustavilo ter sklenilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo in sklep o stroških postopka se pritožuje tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da tožena stranka ni ugotavljala, ali je mogoče tožnico zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali jo je mogoče prekvalificirati za drugo delo, ampak je po izpovedi prič preverila le obstoj drugega ustreznega dela za tožnico. Tožnica je bila pripravljena opravljati delo tudi v P. ali kje drugje, vendar tožena stranka te možnosti ni preverila. S tem je ravnala v nasprotju s 3. odstavkom 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je pogodba o zaposlitvi odpovedana pravočasno. Potreba po delu tožnice je prenehala na podlagi poslovne odločitve tožene stranke, da se delo, ki ga je opravljala, preseli v obrat na sedežu tožene stranke. Ta pa je bila sprejeta že pred septembrom 2007, zato je nelogičen sklep, da tožena stranka vse do maja 2008 ni mogla vedeti, ali bo potreba po delu tožnice prenehala ali ne. Nelogično je tudi, da je imela tožena stranka namen delo disponentov preseliti v P., vseeno pa naj bi imela cilj, da bi tožnica svoje delo še vedno opravljala v L. Prenehanje potrebe po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi tako ni bilo povezano z nastopom okoliščin, na katere tožena stranka ne bi imela vpliva (npr. odpovedi najemne pogodbe), temveč samo z njeno odločitvijo, da se bo delovno mesto tožnice v P. ukinilo. Na to kaže tudi nameravana odpoved pogodbe o zaposlitvi sodelavki M.S. z dne 27.11.2007. Za lase privlečena je obrazložitev, da je delo tožnice postalo nepotrebno šele takrat, ko je bilo v celoti preneseno v P. Tožena stranka je namreč v P. zaposlila vsaj eno novo delavko, ki je začela opravljati delo tožnice, zaradi česar njeno delo ni bilo več potrebno. Ravnanje delodajalca, ki zaposli enega delavca zato, da bi drugemu odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ni zakonit odpovedni razlog. Neprepričljiv je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka utemeljeno verjela, da bo delo tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi v L. še potrebno. O tem so le pavšalno izpovedovale priče in sicer, da obstaja možnost, da bo tožena stranka v L. zgradila nove poslovne prostore, v katerih bi delo lahko opravljala tudi tožnica. Kakšno delo naj bi to bilo, ni jasno, gotovo pa je, da ne delo po pogodbi o zaposlitvi, ki je bila odpovedana. To delo se je namreč v celoti preneslo v P. Če bi tožena stranka želela, da bi tožnica še naprej opravljala delo disponentke v L., bi to lahko zagotovila z najemom novih poslovnih prostorov, kar pa seveda ni bil njen namen. Tožena stranka se je odločila, da bo to delovno mesto prenesla v P. in z dnem odločitve je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Pritožba očita sodišču prve stopnje tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, med katerimi je tožeča stranka že izpostavila pravočasnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in opustitev preveritve, če še obstaja potreba po delu tožnice. Zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da sodišče prve stopnje ni odločalo v nasprotju s predloženimi dokazi in brez pravne podlage. Glede možnosti zaposlitve tožnice pod spremenjenimi pogoji se je oprlo na izpoved priče D.O., ki je izpovedal, da so bila vsa delovna mesta zasedena in ni obstajalo nobeno delovno mesto, kjer bi bilo tožnico mogoče zaposliti. Tožnica sama ne pove, katero bi bilo tisto delovno mesto, ki bi bilo zanjo primerno in bi bilo prosto v času sporne odpovedi. Tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila pravočasna. Naloge posameznih delovnih mest so se postopno prenašale iz L. v P., saj je centralizacija potekala kot daljši proces. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep o stroških postopka sodišča prve stopnje in sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodbe razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in niso v nasprotju sami s sabo, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Pritožbeni očitek te procesne kršitve je pavšalen, po vsebini pa usmerjen v izpodbijanje dokazne ocene sodišča prve stopnje, kar pa ne more biti bistvena kršitev določb pravdnega postopka, temveč pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

Tudi dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno. Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je v skladu s 1. alinejo 1. odstavka 88. člena ZDR podan, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Tožena stranka s sedežem v P. je imela v predstavništvu v L. zaposlenih šest delavcev, med njimi tudi tožnico na delovnem mestu disponent. Po ugotovitvi, da taka decentralizacija ni smotrna, se je tožena stranka odločila za reorganizacijo. Reorganizacija je pomenila centralizacijo logistične službe in preselitev tudi dela, ki se je opravljalo na delovnem mestu disponenta, iz L. v P. Centralizacija je potekala dalj časa, vsa delovna mesta v L. pa so bila ukinjena po tem, ko je najemodajalec poslovnih prostorov odpovedal najemno pogodbo. Najemna pogodba je bila odpovedana 12.12.2007, šestmesečni odpovedni rok pa se je iztekel 12.6.2008. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožnici podala dne 6.5.2008, ni nezakonita. Centralizacija posameznih nalog na enem kraju in v eni službi je tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delavci na delovnih mestih disponenta v P. so prevzeli dela disponentov na delovnem mestu v L., kar tožnica potrjuje tudi sama. Kot izhaja iz izpovedi priče C.R., se je tožničino delo preneslo na tri disponentke v P., ki niso bile zaposlene na novo. Da se je reorganizacija izvajala postopno s selitvijo področja logistike in naročanja iz L. v P., izhaja iz izpovedi prič C.R. in D.O. Pogodbe o zaposlitvi so bile delavcem odpovedane postopoma, v odvisnosti od tega, kako hitro so bili zaposleni v P. sposobni prevzeti dela, ki so se prej opravljala v L. Po 6. odstavku 88. člena ZDR mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v primeru poslovnega razloga odpovedni razlog ne nastane že s trenutkom, ko delodajalec spozna, da bo potrebna reorganizacija. Razlog nastane takrat, ko do reorganizacije dejansko pride. Z dnem odločitve o reorganizaciji se tožničino delovno mesto ni ukinilo. Kot izhaja iz izpovedi priče D.O., na katero se je sodišče prve stopnje upravičeno oprlo, je postopek prenosa nalog iz L. v P. potekal postopoma, pri čemer je tožena stranka vse do odpovedi najemne pogodbe imela namen del logistične službe v L. ohraniti. Da to drži, izhaja iz dejstva, da se je delo enega disponenta v L. ohranilo najkasneje do marca 2008. Zato ni utemeljeno zavzemanje tožnice, da je poslovni razlog nastal že sredi leta 2007, ko je bila sprejeta odločitev o reorganizaciji in centralizaciji logistične službe. S trenutkom odločitve njeno delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi še ni postalo nepotrebno, saj še ni bilo preneseno v P., ampak se je v L. opravljalo, kot je sama izpovedala, vse do marca 2008. Delno v marcu 2008 in v celoti v aprilu 2008 je opravljala druga dela, 6.5.2008 pa je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana. Dokončna odločitev o ukinitvi vseh delovnih mest je bila po izpovedi prič sprejeta ob odpovedi najemne pogodbe v decembru 2007, ko se je tožena stranka dokončno odločila, da delovnih mest v L. ne bo več ohranjala. Po pravilni oceni sodišča prve stopnje je utemeljen odpovedni razlog nastal, ko je bilo ugotovljeno, da obstoječi delavci v P. lahko prevzamejo tudi tožničino delo. Takrat je bila odločitev o reorganizaciji dokončno realizirana, delovno mesto disponenta v L. pa ukinjeno. To pa pomeni, da tožena stranka ni zamudila šestmesečnega roka za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 6.5.2008 pravočasna.

Po 3. odstavku 88. člena ZDR mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka preverila možnost zaposlitve tožnice pod spremenjenimi pogoji, vendar te možnosti ni bilo. Tožena stranka je bila tožnici dolžna ponuditi v podpis le tisto zaposlitev, ki bi bila ustrezna. Ustrezna je zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, ter kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca (3. odstavek 90. člena ZDR). Takega delovnega mesta tožena stranka po izpovedi prič ni imela, tožnica pa v pritožbi ne navaja, da je drugo ustrezno delovno mesto pri toženi stranki morda obstajalo. Pritožbeni očitek, da preverjanje zgolj obstoja prostih delovnih mest ne zadosti pogoju iz 3. odstavka 88. člena ZDR, ni utemeljen. Preverjanje možnosti zaposlitve pod spremenjenimi pogoji pomeni prav to: preverjanje, ali je pri delodajalcu na voljo delovno mesto, ki bo za delavca ustrezno glede na vrsto in stopnjo izobrazbe, ki se je zahtevala na prejšnjem delovnem mestu (s prekvalifikacijo ali brez nje). Iz izpovedi priče D.O. izhaja, da je tožena stranka preverila možnost zaposlitve in da prostih ustreznih delovnih mest za tožnico ni bilo. Za ponudbo drugega ustreznega delovnega mesta kot za prekvalifikacijo mora obstajati potreba tudi pri delodajalcu, zato od njega ni mogoče zahtevati, da ponudi delavcu drugo delo ali prekvalifikacijo, čeprav nima potrebe na eventualno prostih delovnih mestih. Sicer pa tožena stranka že po kriteriju oddaljenosti kraja opravljanja dela od kraja bivališča (P. – X.) za tožnico ni imela ustreznega delovnega mesta. Pritožbeno zavzemanje, da bi morala tožena stranka tožnici delo v P. vseeno ponuditi, ona pa bi ga lahko kot neustreznega odklonila, ni utemeljeno, saj zakon predpisuje obveznost ponudbe le za ustrezno delo.

Tudi o trditvi tožnice, da je tožena stranka zaposlila drugo delavko, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka L.D. zaposlila za določen čas, prav tako pa tudi M.B. in S.K. Sklenitev delovnega razmerja za določen čas ni ustrezno delo, ki bi ga bila tožena stranka dolžna tožnici ponuditi, saj je ustrezno le tisto delo, za katerega se sklene pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Tudi če bi tožena stranka imela prosto delovno mesto za določen čas in bi bili seveda izpolnjeni drugi pogoji ustreznosti, to ne bi bilo za tožnico ustrezno delo.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo tožnice zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP izpodbijano sodbo in sklep o stroških postopka sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).