Jedro

Tožeča stranka ima v meničnem razmerju med pravdnima strankama položaj remitenta, tožena stranka pa položaj trasanta. Zato lahko podajata trditve iz temeljnega pravnega posla.

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke se ugodi, prvostopenjska sodba se v točki I. in 1. odst. točke II. izreka razveljavi.

2. Pritožbi tožeče stranke se ugodi, prvostopenjska sodba se razveljavi v 2. in 3. odst. točke II. izreka in se v tem obsegu vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču pred drugim sodnikom.

3. O pritožbenih stroških bo odločeno v končni odločbi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 10.258,74 EUR (prej 2,458.404,80 SIT) ne obstoji (točka I. izreka). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 2005/02985 z dne 20. 4. 2005 je ohranilo v veljavi v 1. točki izreka glede zneska10.924,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.4.2005 dalje do plačila, kar je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku osmih dni (1. odst. točke II. izreka). V ostalem delu, to je v 1. točki izreka glede zneska 174.105,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.4.2005 dalje do plačila ter v 3. točki izreka je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 2005/02985 z dne 20. 4. 2005 razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (2. odst. točke II. izreka). Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške s tem postopkom v višini 2.427,03 EUR, v roku osmih dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. odst. točke II. izreka).

Proti sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožena se je pritožila zoper točko I. in 1. odst. točke II. izreka sodbe prvostopenjskega sodišča in uveljavljala vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, naj pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugotovi v pobot uveljavljano terjatev tožene stranke v višini 10.258,74 EUR in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2005/02985 z dne 20. 4. 2005 razveljavi glede zneska 10.924,65 EUR, tožbeni zahtevek pa zavrne. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka pred prvostopenjskim in drugostopenjskim sodiščem. Podrejeno je predlagala, naj drugostopenjsko sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka se je pritožila proti drugemu in tretjemu odstavku točke II. izreka prvostopenjske sodbe in uveljavljala vse pritožbene razloge po 338. čl. ZPP. Sodišču druge stopnje je predlagala naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev njenih pravdnih stroškov nastalih pred prvostopenjskim in drugostopenjskim sodiščem.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke, tožeča stranka pa na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

Pritožbi sta utemeljeni.

1. O pritožbi tožene stranke Prvostopenjsko sodišče je o tožbenem zahtevku tožeče stranke in v pobot uveljavljani terjatvi tožene stranke prvič odločilo s sodbo opr. št. IX Pg 332/2005-16 z dne 10. 5. 2007. Na pritožbo tožeče stranke je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom opr. št. I Cpg 99772007-23 na seji dne 24. 1. 2008 pritožbi ugodilo, prvostopenjsko sodbo razveljavilo le v izpodbijanem 2. odst. točke II. in v IV. točki izreka in zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Ker se tožena stranka proti omenjeni prvi prvostopenjski sodbi ni pritožila, je slednja postala v točki I. in 1. odst. točke II. izreka pravnomočna 18. septembra 2008. Prvostopenjsko sodišče je s tem, ko je ponovno odločilo o pravnomočnem delu tožbenega zahtevka tožeče stranke in o v pobot uveljavljani terjatvi tožene stranke storilo absolutno bistveno postopkovno kršitev po 12. točki 2. odst. 339. čl. ZPP. Zato je sodišče druge stopnje v skladu z 2. odst. 354. čl. ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo, sodbo v izpodbijanem (pravnomočnem delu) razveljavilo. Čeprav je v 2. odst. 354. čl. ZPP predpisano, da ob razveljavitvi prvostopenjske sodbe sodišče druge stopnje tudi zavrže tožbo, v tem primeru, do zavrženja tožbe ne more priti. Ne gre namreč za situacijo, ko bi bilo pravnomočno odločeno s sodbo o tožbenem zahtevku in bi bila vložena nova tožba z identičnim tožbenim zahtevkom, o katerem bi bilo ponovno odločeno. V konkretnem primeru je namreč prvostopenjsko sodišče le ponovno odločilo o tožbenem zahtevku, ki je bil že izčrpan s pravnomočnostjo prve sodbe.

Ob tej odločitvi sodišče druge stopnje ni odgovarjalo na pritožbene navedbe tožene stranke, ker niso bile pravno odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP).

2. O pritožbi tožeče stranke Sodišče druge stopnje ponovno pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe v delu, kjer je obrazložilo utemeljenost ugovora tožene stranke o prekoračitvi meničnega pooblastila pri izpolnitvi meničnega blanketa v smislu 16. čl. Zakona o menici (ZM). Sodišče druge stopnje se zato v celoti sklicuje na razloge, navedene v prvostopenjski sodbi, ki se nanašajo na dokazno oceno o prekoračitvi meničnega pooblastila pri izpolnitvi meničnega blanketa. Stališču prvostopenjskega sodišča je v navedenem delu pritrdilo že v prvem razveljavitvenem sklepu. Zato drugostopenjsko sodišče razlogov navedenih v tem razveljavitvenem sklepu ne ponavlja.

Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo izpovedbi direktorja tožene stranke A.A., da je z menico in menično izjavo šlo za zavarovanje vseh plačil, ne glede na njihov izvor. Iz listinskih dokazov (pogodbe o poslovnem sodelovanju, št. 001/2000 z dne 10. 1. 2000, dopolnjeni z dodatkom št. 1 z dne 25. 9. 2003) in na podlagi dokazne ocene o izpovedbi priče B.B. je pravilno sklepalo, da so bile menice dane v zavarovanje plačil v smislu pogodbenih klavzul o izpolnjevanju pogodbe in ne v zavarovanje obveznosti tožene stranke plačati odškodnino v primeru enostranske odpovedi pogodbe z njene strani.

Že v prvem razveljavitvenem sklepu je sodišče druge stopnje razložilo, da ima tožeča stranka v meničnem razmerju med pravdnima strankama položaj remitenta, tožena stranka pa položaj trasanta. Pravdni stranki sta podajali trditve in ugovore o temeljnem pravnem poslu (že omenjeni pogodbi). Tožeča stranka je podala trditveno podlago spora o temeljnem poslu v prvi in drugi obrazloženi pripravljalni vlogi. Tožena stranka je obrazložila svoje stališče do trditev tožeče stranke v zvezi s tožbenim zahtevkom iz temeljnega pravnega posla v pripravljalni vlogi. Sodišče prve stopnje je kljub napotkom drugostopenjskega sodišča v prvem razveljavitvenem sklepu, obrazložilo, da lahko tožeča stranka plačilo odškodnine iz 8. čl. citirane pogodbe uveljavlja v posebni pravdi, v kateri bo lahko tožena stranka uveljavljala ostale svoje ugovore, ki so v tej pravdi nepomembni.

Sodišče druge stopnje je v prvem razveljavitvenem sklepu opozorilo na pravilno uporabo 2. odst. 256. čl. tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, sedaj identično besedilo v 2. odst. 233. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), in smiselno uporabo določila 16. čl. ZM. Opozorilo je tudi, da na razlago omenjenih določil ZM in ZOR ne more vplivati dejstvo, da se je postopek začel z izdajo sklepa o izvršbi na podlagi menice kot verodostojne listine iz 23. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (prim. Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), druga knjiga, k čl. 233 avtorice A. Polajnar - Pavčnik, stran 169 in naslednji). Zavzelo je tudi stališče, da bo moralo prvostopenjsko sodišče izčrpati trditveno podlago obeh pravdnih strank glede enostranske odpovedi pogodbe tožene stranke. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je opredelilo kot zahtevek na plačilo pogodbene odškodnine v višini vseh provizij, fakturiranih toženi stranki iz naslova omenjene pogodbe v zadnjih 24 mesecih, skladno 8. čl. Pogodbe.

Sodišče prve stopnje se je v novem sojenju ponovno izrecno opredelilo do tožbenega zahtevka tožeče stranke v tem smislu, da ga mora uveljavljati v posebni pravdi. Zato o tej trditveni podlagi tudi ni izvedlo dokaznega postopka niti ni podalo razlogov za zavrnitev tožbenega zahtevka, ki ga uveljavlja tožeča stranka iz temeljnega posla.

Sodišče prve stopnje je odločilo 27. 11. 2008, ko je že veljal Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP – D (Ur. l. RS, št. 45/08, 133. čl.). Sodišče druge stopnje je odločitev o razveljavitvi izpodbijane sodbe oprlo na zadnji stavek 355. čl. ZPP. Kot je bilo že povedano, je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje bilo nepopolno ugotovljeno, prvostopenjsko sodišče pa je storilo tudi absolutno bistveno postopkovno kršitev po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP. Drugostopenjsko sodišče je torej uporabilo pooblastilo, da je izjemoma mogoče razveljaviti sodbo prve stopnje in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. V konkretnem primeru bi namreč moralo „brez prizivno“ odločati o zaključenih in samostojnih vprašanjih (ugotavljati dejansko stanje o temeljnem pravnem poslu), ki v nobenem pogledu (ne v dejanskem in ne v pravnem) niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje bi moralo v celoti in prvič ugotoviti celoten konkreten dejanski stan, oblikovati celoten abstraktni dejanski stan in opraviti subsumcijo (1).

Glede napotkov v novem sojenju se sodišče druge stopnje v celoti sklicuje na dane napotke iz prvega razveljavitvenega sklepa.

Sodnik je dvakrat zavzel enako materialnopravno stališče o tožbenem zahtevku tožeče stranke iz temeljnega posla. Zato je sodišče druge stopnje uporabilo pooblastilo iz 356. čl. ZPP in odredilo, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim sodnikom.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP. O pritožbenih stroških bo odločeno v končni odločbi.