Jedro

Čeprav je glede na določbo 100.a člena ZObr pravni pouk v izpodbijanem sklepu očitno napačen, ta okoliščina ne more spremeniti zakonskih določb o sodnem varstvu, ki je dovoljeno le pod pogojem, da je javni uslužbenec (delavec na upravnem področju) izkoristil možnost pritožbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep tožene stranke z dne 1. 3. 2006 o prenehanju delovnega razmerja tožniku, ugotovilo, da je ta še naprej v delovnem razmerju pri toženi stranki in da mu delovno razmerje ni prenehalo 13. 3. 2006, zaradi česar ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu obračunati in izplačati pripadajočo plačo, ki bi jo prejel, če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrniti stroške postopka.

2. Ugotovilo je, da je Okrajno sodišče v Lendavi s pravnomočno sodbo K 164/2003-22 z dne 31. 5. 2004 presodilo, da je tožnik kriv, ker je kot udeleženec v prometu iz malomarnosti povzročil prometno nesrečo dne 5. 10. 2003 in s tem storil kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika, zaradi česar mu je bila izrečena kazen 30-dnevnih zneskov oziroma 123.570 SIT denarne kazni. Zaradi te pravnomočne obsodbe je tožena stranka na podlagi sedmega odstavka 88. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.) sklenila, da mu preneha delovno razmerje z vročitvijo tega sklepa. Ta sklep je po presoji sodišča prve stopnje nezakonit, ker je tožena stranka z nepravilnim pravnim poukom na sklepu (da lahko zoper sklep v petnajstih dneh vloži tožbo pri pristojnem sodišču) tožniku onemogočila uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja v skladu z 100.a členom ZObr. Dodatno je zaključilo, da za prenehanje delovnega razmerje ni obstajal resen in utemeljen razlog v skladu s 4. členom Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 4/84, v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva, Mednarodne pogodbe, Ur. l. RS, št. 15/92), zlasti tudi zato, ker je bila citirana pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Lendavi kasneje (s sklepom z dne 11. 4. 2006) izbrisana iz kazenske evidence.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo ter odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka. V razlogih odločitve navaja, da za meritorno odločanje niso bile izpolnjene procesne predpostavke, saj tožnik zoper izpodbijani sklep ni uveljavljal pravnega varstva pri delodajalcu, kot to zahteva Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) ter 100.a člen ZObr. ZObr, ZJU in Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) ne vsebujejo določb o tem, da odločitev delodajalca brez pravnega pouka ali z napačnim pravnim poukom ne more biti v škodo delavca, kot je bilo to določeno v prejšnjih predpisih (102.a členu Zakona o delovnih razmerjih - ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93). Posledica pomanjkljivega ali napačnega pravnega pouka oziroma opozorila na pravno varstvo je le morebitna odškodninska odgovornost delodajalca. Sodišče se je pri odločitvi oprlo na določbi 274. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in drugega odstavka 354. člena ZPP.

4. Zoper sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb postopka po 339. členu ZPP in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da se je sodišče druge stopnje postavilo na pravno zmotno stališče, da je napačen pravni pouk, ki ga je delodajalec navedel v svoji odločbi, šteti v škodo delavca. Takšno razlogovanje delodajalce prav vzpodbuja k temu, da v odločbah navedejo napačen pravni pouk in na ta način delavcem poskušajo odvzeti pravico do sodnega varstva, ki jo zagotavlja 23. člen Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I in nadalj.). Opozarja na to, da je že v tožbi navedel, da je tožena stranka ravnala v nasprotju s 100.a členom ZObr, ki določa pravico delavca do ugovora zoper odločitev o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih.

5. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerim se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

8. Revizija izpodbija sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in zavrženju tožbe, kar predstavlja procesni sklep oziroma odločitev procesne narave, ki temelji na ugotovitvi, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavanje tožbe, torej za meritorno odločitev o tožbenem zahtevku. V takšnem primeru ne pride do uporabe materialnega prava (kakor sicer napačno navaja sodišče druge stopnje), zaradi česar tudi ne do presoje odločitve sodišča druge stopnje glede pravilne uporabe materialnega prava.

9. Na bistvene kršitve določb pravnega postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, torej mora ta revizijski razlog stranka izrecno uveljavljati in utemeljiti tako, da je jasno, za katero kršitev gre. Tožnik uvodoma navaja, da uveljavlja tudi bistvene kršitve določb postopka po 339. členu ZPP, vendar v nadaljevanju teh kršitev pravno in vsebinsko ne opredeli. Tako tožnik ne navede oziroma ne uveljavlja tega, da sodišče druge stopnje iz razlogov po uradni dolžnosti ne bi smelo presojati o obstoju procesne predpostavke predhodnega sodnega varstva in da samo (po uradi dolžnosti) ni imelo podlage za razveljavitev izpodbijane sodbe in zavrženje tožbe po drugem odstavku 354. člena ZPP. Tudi revizijsko sodišče bi lahko pravilnost uporabe določb pravdnega postopka o zavrženju tožbe pred sodiščem druge stopnje presojalo le, če bi tožnik tak revizijski razlog izrecno ali vsaj smiselno dovolj določno uveljavljal. Ker ga ni, za takšno presojo nima podlage v določbah ZPP.

10. Glede na to je lahko pomembno le, ali je sodišče pravilno presodilo, da predhodni postopek sploh predstavlja procesno predpostavko za sodno varstvo kljub napačnemu pravnemu pouku. Res je pravica do sodnega varstva, torej pravica, da sodišče odloča o stvari sami, ena od temeljnih pravic in svoboščin državljanov. To izhaja iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe, št. 7/94, spremenjene s protokoli), pa tudi določb Ustave Republike Slovenije, predvsem 22. in 23. člena. Izjeme od te pravice morajo biti točno in jasno določene, to pa izhaja iz tistih določb ZPP ali ZDSS-1, ki urejajo zavrženje tožbe. Procesne ovire, ki preprečujejo vsebinsko odločanje (in imajo glede na določbe ZPP oziroma ZDSS-1 za posledico zavrženje tožbe) med drugim izhajajo tudi iz 100.a člena ZObr, ki določa pravico do ugovora zoper odločitev o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja, o katerem odloča minister oziroma pooblaščena oseba in šele v primeru odločitve o ugovoru oziroma v primeru molka organa možnost uveljavljanja sodnega varstva. Takšen postopek predhodnega varstva je glede na določbo prvega odstavka 88. člena ZObr (za delavce na obrambnem področju veljajo predpisi o javnih uslužbencih, če s tem zakonom ni določeno drugače) tudi v 24., 25. in 39. členu ZJU določen kot posebna procesna predpostavka za sodno varstvo pred delovnim sodiščem. Čeprav je glede na določbo 100.a člena ZObr pravni pouk v izpodbijanem sklepu očitno napačen, ta okoliščina zato ne more spremeniti zakonskih določb o sodnem varstvu, ki je dovoljeno le pod pogojem, da je javni uslužbenec (delavec na upravnem področju) izkoristil možnost pritožbe (enako v zadevah VIII Ips 462/2007 z dne 9. 9. 2008, VIII Ips 491/2007 z dne 9. 9. 2008, VIII Ips 374/2006 z dne 25. 3. 2008). ZObr in ZJU tudi sicer nimata posebnih določb o pravnem pouku v sklepih delodajalca. ZObr o tem ne določa ničesar, ZJU pa govori le o sklepih, ki morajo biti obrazloženi (prvi odstavek 24. člena), medtem ko ZDR (v povezavi s 5. členom ZJU) le v zvezi z redno in izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (v obravnavanem primeru ne gre za takšno odpoved) določa, da mora vsebovati tudi opozorilo (torej tudi ne pravi pouk) delavca na pravno varstvo in na njegove pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti (86. člen). Seveda pa to ne izključuje morebitne odškodninske odgovornosti delodajalca za napačen pravni pouk, če se delavec ravna po njem.

11. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP, v povezavi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.