Jedro

Sodišče ugotavlja, da v obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ni navedla dejstev in okoliščin, ki so narekovale njeno odločitev, saj je zgolj pavšalno navedla, da se po sodni praksi za tovrstne telesne poškodbe odmerja pravična denarna odškodnina do določene višine.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Delovnega sodišča v Mariboru, Organa za brezplačno pravno pomoč, št. Bpp 232/2015 z dne 26. 8. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka tožnici odobrila brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje in zastopanje po vloženi tožbi na Delovnem sodišču v Celju, št. Pd 229/2015 na prvi stopnji zoper delodajalca A. d.o.o., zaradi odškodninske odgovornosti delodajalca do 25.000,00 EUR, v presežku pa je prošnjo zavrnila. Prav tako je odločila, da se navedena brezplačna pravna pomoč dodeli pod pogojem, da prosilka soglaša z izvedbo postopka mediacije. V obrazložitvi odločbe navaja, da iz vložene tožbe z dne 29. 7. 2015 izhaja, da zadeva ni očitno nerazumna. Glede na navedeno je na podlagi 26. v zvezi z 28. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) prosilki dodelila brezplačno pravno pomoč zaradi odškodninske odgovornosti delodajalca do 25.000,00 EUR. V presežku pa je prošnjo zavrnila, ker se, izhajajoč iz sodne prakse za tovrstne telesne poškodbe s posledicami, kot izhajajo iz tožbenega zahtevka, odmerja pravična denarna odškodnina v smislu Obligacijskega zakonika do navedene višine.

2. Tožnica v tožbi ugovarja, da je tožena stranka s svojo odločbo posegla v njeno pravico do pravične denarne satisfakcije oziroma ji je odrekla pravico do sodnega varstva. Za zavrnitev prošnje nad 25.000,00 EUR organ ni imel nikakršne podlage, saj bi moral, če je obstajal dvom o možnosti uspeha nad zgoraj navedenim zneskom, tožnico pozvati k dopolnitvi oziroma zahtevati predložitev dokazil, da je vtoževani znesek v višini 36.913,14 EUR v sorazmerju s posledicami poškodbe. Tožnica je v tožbi natančno opisala škodni dogodek ter škodo, ki jo je utrpela. S svojo odločitvijo je tožena stranka prejudicirala vsebinsko odločitev, kar ni v njeni pristojnosti, saj je, brez da bi za svojo odločitev navedla konkretno sodno prakso, ocenila, da tožbeni zahtevek v presežku nad 25.000,00 EUR ni utemeljen. Ker je tožena stranka ravnala arbitrarno, je zmotno uporabila materialno pravo, zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter v celoti ugodi tožničini prošnji. Prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača očitek o kršitvi 22. člena Ustave RS kot neumesten, saj tožnica ni bila v ničemer drugače obravnavana kot drugi prosilci. Prav z omejitvijo višine uveljavljanja odškodnine je mogoča enaka in pravična obravnava pred sodišči, saj je s povprečno višino odškodnine pričakovati višji odstotek povrnitve stroškov. Strokovni javnosti je znan način določanja odškodnine, kakor tudi način obračunavanja pravdnih stroškov. S svojo odločitvijo se tožena stranka ni spuščala v presojo obstoja temelja za odškodninsko odgovornost niti ni ocenjevala morebitnega prispevka tožeče stranke, temveč je izhajala iz same predpostavke obstoja odškodninske odgovornosti. Ker je tožnica k prošnji priložila odškodninsko tožbo, je ni bilo treba pozvati k dopolnitvi vloge. Z omejitvijo višine odškodnine pa je organ za brezplačno pravno pomoč postavil le mejo nagrade in izplačila stroškov izbranega odvetnika iz naslova brezplačne pravne pomoči, torej iz proračunskih sredstev, kar je utemeljil s sklicevanjem na pravično odškodnino. Pri tem res ni navedel bogate sodne prakse, ker se tudi prošnje ni lotil skozi analitično raziskovalno delo, je pa upošteval pri odločitvi nekaj primerljivih poškodb (sodbe Pdp 380/2011, Pdp 875/2011, Pdp 228/2011) ter vpogledal v knjigo Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo iz leta 2001. Na podlagi navedenega je odločil, da znesek odškodnine omeji, ni pa s tem odločil o njeni višini. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

4. Tožba je utemeljena.

5. Zakonodajalec je z novelo ZBPP-C (Uradni list RS, št. 19/2015) omogočil, da se pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 24. člena upoštevaje izoblikovano sodno prakso določi najvišji znesek brezplačne pravne pomoči, ki se v posamezni zadevi, za katero je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, kot strošek nudenja pravne pomoči, iz proračuna izplača upravičencu oziroma izvajalcu pravne pomoči (peta alinea drugega odstavka 28. člena). Iz obrazložitve navedene spremembe (Poročevalec Državnega zbora, letnik 2014, EPA: 250-VII) izhaja, da se s tem pristojnemu organu za brezplačno pravno pomoč omogoča dodatna možnost omejitve dodeljene brezplačne pravne pomoči. Pri tem je zakonodajalec izhajal iz primerov v praksi, ko so upravičenci postavljali previsoke odškodninske zahtevke, posledično so zato v pravdi le delno uspeli ter so bili dolžni povrniti stroške tudi nasprotni stranki. Po plačilu vseh stroškov jim je od dosojenega premoženja pogosto ostalo le malo, zato se postavlja vprašanje smiselnosti dodeljene brezplačne pravne pomoči v takem sodnem postopku. Z navedeno spremembo pa se organu za brezplačno pravno pomoč daje na voljo mehanizem, da bo lahko v primerih, ko je glede na uveljavljeno sodno prakso očitno, da je tožbeni zahtevek prosilca previsok, dodeljeno brezplačno pravno pomoč omejil s tem, da bo določil zgornjo višino brezplačne pravne pomoči, ki se bo plačala upravičencu oziroma njegovemu pooblaščencu.

6. Zakonodajalec je torej omogočil, da organ za brezplačno pravno pomoč v posamezni zadevi določi znesek, ki se bo upošteval kot strošek nudenja pravne pomoči. Pri tem pa je kot kriterij določil izoblikovano sodno prakso. To pomeni, da bo lahko organ za BPP, če bo menil, da je zahtevek prosilca glede na uveljavljeno sodno prakso previsok, omejil višino brezplačne pravne pomoči. Ker se navedena določba navezuje na prvo alineo prvega odstavka 24. člena ZBPP, pa po mnenju sodišča navedena presoja ne sme preseči standarda očitne nerazumnosti, ki se sicer upošteva pri ugotavljanju izpolnjevanja objektivnega pogoja (okoliščine in dejstva o zadevi) za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Po stališču Vrhovnega sodišča (sodba X Ips 404/2012) je standard očitne nerazumnosti nedefiniran pravni standard, katerega vsebino je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej.

7. Organ, ki je pristojen za odločanje o brezplačni pravni pomoči, je dolžan v postopku upoštevati tudi določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek (drugi odstavek 34. člena ZBPP). Po določbi 214. člena ZUP mora organ, ki odloča o kakšni pravici ali obveznosti stranke, v obrazložitvi odločbe med drugim tudi poleg kratke obrazložitve strankinega zahtevka navesti ugotovljeno dejansko stanje, dokaze na katero je le-to oprto, razloge, ki so bili odločilni za presojo dokazov, pravne predpise in razloge, ki glede na dejansko stanje narekujejo odločitev v izreku odločbe ter razloge, zakaj ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

8. Sodišče ugotavlja, da v obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ni navedla dejstev in okoliščin, ki so narekovale njeno odločitev, temveč zgolj pavšalno navaja, da se po sodni praksi za tovrstne telesne poškodbe odmerja pravična denarna odškodnina do višine 25.000,00 EUR. Glede na obrazložitev pod točko 6. te sodbe pa je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti in tudi obrazložiti zakaj organ meni, da postavljeni zahtevek očitno odstopa od uveljavljene sodne prakse. V odgovoru na tožbo je tožena stranka sicer pojasnila, katere konkretne sodne odločbe je upoštevala pri odločitvi, vendar navedena obrazložitev ne more sanirati ugotovljene pomanjkljivosti izpodbijane odločbe. Brez navedb za odločitev pomembnih dejstev sodišče namreč ne more preizkusiti pravilnosti in zakonitosti odločitve v izpodbijani odločbi. Po določbi drugega odstavka 237. člena ZUP pa gre za bistveno kršitev pravil upravnega postopka, če se odločbe ne da preizkusiti.

9. Utemeljen je tudi tožbeni ugovor, da tožena stranka pred izdajo odločbe tožnice ni seznanila s svojimi ugotovitvami in ji ni dala možnosti, da se o njih izjasni. V skladu z določbami ZUP mora organ dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Zato je treba stranki zagotoviti pravico do zaslišanja, do seznanitve z rezultati ugotovitvenega postopka, do navajanja dejstev, ki so v njeno korist, do predlaganja dokazov. Navedene postopkovne določbe ZUP pa so bile v obravnavanem primeru kršene, kar predstavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

10. Zaradi navedenega je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženi stranki, da opravi ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka tožnico seznaniti s svojimi ugotovitvami, ji dati možnost, da se o njih izjasni ter obrazložiti odločbo v skladu z določbo 214. člena ZUP.

11. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povrnitve stroškov postopka v pavšalnem znesku, ki po določbi 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu znaša 285,00 EUR, glede na to, da je bila zadeva rešena na seji in je tožnico v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica.