Jedro

Spričo tožničinih navedb, da je v izvršilnem postopku vložila ugovor tretjega, pri čemer je bila napotena na pravdo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, je namreč povsem jasno, da v predmetni zadevi ne gre za situacijo, ki jo predvideva 2. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1. Uporaba tega določila bi prišla v poštev „zgolj“ v primeru, če bi sodišče (na podlagi utemeljenega ugovora dolžnika) razveljavilo sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo, in nadaljevalo postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (v I. točki izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo ugovoru tožnice zoper plačilna naloga z dne 6. 5. 2013 in ju spremenilo tako, da je tožnica dolžna plačati le tretjino sodne takse, to je 5,33 EUR za predlog za izdajo začasne odredbe in 107,00 EUR za postopek pred sodiščem prve stopnje (I. točka izreka). V preostalem delu je ugovor zavrnilo (II. točka izreka).

Zoper I. točko izreka sklepa se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnica. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da ugotovi, da sodni taksi nista nastali, in da razveljavi oba plačilna naloga z dne 6. 5. 2013 ter ji povrne stroške postopka. Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi taksna obveznost nastala že z vložitvijo tožbe. Meni, da bi moralo sodišče pri presoji nastanka taksne obveznosti uporabiti določilo 2. točke prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Pred vložitvijo tožbe v tej zadevi je namreč tekel postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine, v katerem je bila tožnica, ki je v tem izvršilnem postopku vložila ugovor tretjega, napotena na pravdo. Nadalje pojasnjuje, da je ob vložitvi tožbe spregledala določila o izključni krajevni pristojnosti, zato je takoj naslednji dan sodišče prve stopnje obvestila o napačno vloženi tožbi. Nato je tožbo vložila še enkrat, tokrat na izključno krajevno pristojno sodišče v Litiji, kjer je taksno obveznost tudi poravnala. Sodna taksa lahko nastane le enkrat. Izpodbijani sklep ji tako neupravičeno nalaga dvakratno plačilo takse za isto zadevo. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo tožbo v obravnavo, kljub temu, da je bilo pravočasno seznanjeno z njeno prošnjo, naj tožbe ne sprejme v obravnavo in naj ji jo vrne zaradi krajevne nepristojnosti. Sodišču prve stopnje očita, da ni izvedlo predlaganih dokazov, s katerimi je želela dokazati, da je umaknila tožbo, še preden je bila ta dejansko vložena. Poudarja, da do vložitve tožbe sploh ni prišlo, zaradi česar ne pride v poštev niti uporaba določila o nastanku taksne obveznosti iz 1. točke prvega odstavka 5. člena ZST-1. Tožba je namreč na sodišče prispela že po tem, ko je sodišču sporočila, naj je ne sprejme v obravnavo, in tako sploh ni bila vložena. Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da bi lahko sodno takso plačala, sodišče pa bi nato, če bi ugotovilo, da za obravnavanje ni pristojno, tožbo odstopilo pristojnemu sodišču. V primeru takšnega ravnanja bi namreč najverjetneje zamudila rok za vložitev tožbe na pristojno sodišče. Zaključuje, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njene volje, da tožbe ne vlaga.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je v obravnavani zadevi taksna obveznost nastala z vložitvijo tožbe (1. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1). Tožnica zmotno meni, da je v tej zadevi podana situacija iz določila 2. točke prvega odstavka 5. člena ZST-1, v skladu s katerim nastane taksna obveznost za pravdni postopek, če je pred njim tekel postopek za izdajo plačilnega ali izpraznitvenega naloga oziroma postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine, takrat, ko prispe spis k pristojnemu sodišču, pred katerim bo tekel pravdni postopek. Spričo tožničinih navedb, da je v izvršilnem postopku vložila ugovor tretjega (64. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ), pri čemer je bila napotena na pravdo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe (65. člen ZIZ), je namreč povsem jasno, da v predmetni zadevi ne gre za situacijo, ki jo predvideva 2. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1. Uporaba tega določila bi prišla v poštev „zgolj“ v primeru, če bi sodišče (na podlagi utemeljenega ugovora dolžnika) razveljavilo sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo, in nadaljevalo postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (drugi odstavek 62. člena ZIZ).

Bistveno v tej zadevi je, da je tožnica dne 29. 4. 2013 priporočeno po pošti na sodišče prve stopnje (Okrajno sodišče v Cerknici) poslala tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe. Če se pošlje vloga po pošti priporočeno ali brzojavno, se v skladu z drugim odstavkom 112. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Tožnica je tako, ne glede na to, da je ta na sodišče prve stopnje dejansko prispela šele naslednji dan (v pritožbi namreč zmotno poudarja, da je bila tožba vložena, ko je dejansko prispela na sodišče), tožbo vložila dne 29. 4. 2013. O pomoti, ki se ji je pri vložitvi tožbe (vložila jo je na krajevno nepristojno sodišče - 63. člen ZPP) pripetila, je sodišče prve stopnje obvestila šele naslednji dan - 30. 4. 2013, torej že po vložitvi tožbe. Ker je sodišče prve stopnje sledilo njenim trditvam, da je dne 30. 4. 2013 sodišče po telefonu in po faksu obvestila o pomoti in prosila za vračilo tožbe, so pritožbeni očitki, da ni izvajalo v zvezi s tem predlaganih dokazov, nerelevantni.

V skladu z navedenim je sodišče prve stopnje pravilno terjalo sodno takso za tožbo in za predlog za izdajo začasne odredbe, saj je ta procesna predpostavka za obravnavo tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe (105. a člen ZPP in 29. b člen ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ).

Tožnica se v pritožbi ne strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da bi lahko, kljub pomotni vložitvi tožbe, takso plačala, sodišče pa bi nato tožbo odstopilo pristojnemu sodišču (22. in 23. člen ZPP). Meni namreč, da bi v tem primeru tožba na pristojno sodišče najverjetneje prispela po poteku roka za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 65. člena ZIZ (osmi in deveti odstavek 112. člena ZPP). Navedeno najverjetneje drži, vendar to v ničemer ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da je tožnica dolžna plačati sodno takso za tožbo in za predlog za izdajo začasne odredbe (oziroma upoštevaje kasnejši umik tožbe in predloga za začasno odredbo le tretjino odmerjene takse - tar. št. 1112 ZST-1).

Tudi pritožbene navedbe, da je tožnica kasneje ponovno vložila predmetno tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe, in sicer takrat na krajevno pristojno sodišče (Okrajno sodišče v Litiji), pri čemer je plačala tudi sodno takso, v ničemer ne vplivajo na pravilnost izpodbijane odločitve. Kot rečeno, je slednja pred sodiščem prve stopnje (Okrajnim sodiščem v Cerknici) dne 29. 4. 2013 vložila tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe, ki ju je kasneje umaknila. Zato je v skladu s 1. točko prvega odstavka 5. člena ZST-1 dolžna plačati takso po tar. št. 1112 ZST-1 (I. točka izreka izpodbijanega sklepa).

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (v I. točki izreka) potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).