Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Določba 1. odstavka 324. člena CZ, po katerem carinarnica na uvoznikovo zahtevo izda odločbo o oprostitvi obveznosti vrnitve blaga v tujino, če se začasno uvoženo blago brez krivde uvoznika uniči ali toliko poškoduje, da ni uporabno za namene, za katere je bilo začasno uvoženo, se ne uporablja za primere, ko je bilo začasno uvoženo blago v državi ali v tujini ukradeno oz. odtujeno.
Tožba se zavrne.
Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Carinarnice z dne 29.12.1993, s katero je ta zavrnila tožničin zahtevek za oprostitev obveznosti vrnitve blaga - osebnega vozila v tujino, ki je bil začasno uvožen po 22. členu odredbe o začasnem izvozu in uvozu blaga po uvozni carinski deklaraciji z dne 24.10.1988 pri Carinski izpostavi. Izpodbijana odločba, ki se opira na spisno dokumentacijo, navaja, da je bil z navedeno uvozno carinsko deklaracijo Carinske izpostave začasno uvožen avtomobil, katerega uvoznik je bila tožnica. Z odločbo Carinarnice z dne 23.11.1992 je bil podaljšan rok za vrnitev začasno uvoženega blaga do 16.11.1993. Uvoznica je prek pooblaščene špedicije dne 16.11.1993 vložila prošnjo za oprostitev obveznosti vrnitve začasno uvoženega blaga, ker je bilo navedeno blago ukradeno v tujini, ter za izdajo odločbe v smislu 324. člena carinskega zakona (v nadaljevanju: CZ, Uradni list SFRJ št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90). Prošnji je bila priložena že navedena uvozna carinska deklaracija in navedena odločba o podaljšanju roka za vrnitev začasno uvoženega blaga, prijava tatvine poljski policiji in odločba tožilstva o prekinitvi preiskave, ter uvozna carinska deklaracija. Zaradi dvoumnosti zahtevka in glede na ugotovljene pomanjkljivosti je Carinarnica tožnico pozvala, da se opredeli glede uporabe zakonske podlage v postopku in da odpravi pomanjkljivosti zahtevka ter dostavi manjkajoče listine. Ker se tožnica v odrejenem roku ni odzvala, je carinarnica obravnavala zahtevek v smislu 324. člena CZ. Carinarnica v skladu s 1. odstavkom 324. člena CZ na uvoznikovo ali izvoznikovo zahtevo izda odločbo o oprostitvi obveznosti vrnitve blaga v tujino oziroma iz tujine in o vrnitvi položene varščine, če se začasno izvoženo ali uvoženo blago brez krivde uvoznika oziroma izvoznika uniči oziroma toliko poškoduje, da ni uporabno za namene, za katere je bilo začasno uvoženo oziroma izvoženo. V skladu z 2. odstavkom istega člena mora izvoznik oziroma uvoznik zahtevi iz 1. odstavka 324. člena CZ priložiti dokaz, da je bilo blago uničeno oziroma poškodovano brez njegove krivde, če gre za poškodbo, pa dokaz, da se je tuji pošiljatelj oziroma lastnik poškodovanemu blagu odpovedal, tako blago pa mora uvoznik v skladu s 3. odstavkom tega člena izročiti carinarnici, ki ga da na prodaj. Na podlagi pravkar navedene določbe CZ izda carinarnica odločbo v smislu te določbe le za začasno uvoženo blago, ki se brez krivde uniči ali poškoduje toliko, da ni uporabno za namene, za katere je bilo začasno uvoženo. V obravnavanem primeru ni dokazov o tem, da bi bilo blago uničeno ali poškodovano. Tožena stranka tudi ocenjuje, da niti prijava policiji in odločba o prekinitvi preiskave ne dokazujeta, da je blago na območju Poljske, kar bi posredno dokazovalo, da je blago zapustilo območje Republike Slovenije, tega pa tudi ne dokazuje potrdilo o odjavi vozila pri občini, ki je sicer oprto na potrdilo o prekinitvi preiskave. Po oceni tožene stranke je torej organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je zavrnil tožničino zahtevo, ker ne izpolnjuje pogojev iz 2. odstavka 324. člena CZ.
Tožnica je mnenja, da ne organ prve stopnje ne tožena stranka nista pravilno ugotovila dejanskega stanja oziroma sta o tem napravila napačen sklep, uporabila sta napačen materialni predpis in kršila pravila postopka. Iz predloženih listin izhaja, da je bilo vozilo ukradeno v noči med 25. na 26.6.1993, kar je poljskim oblastem prijavila dne 26.6.1993 in da je v zvezi s tem bila uvedena preiskava, ki ni rodila sadov. V preiskavi so bile zaslišane številne priče, ki so, kot je tožnici znano, potrdile, da je bilo tožničino vozilo parkirano v bližini kraja njene nastanitve in da je bilo v navedeni noči ukradeno. Nanje se sklicuje tudi sklep o prekinitvi preiskave. Tožnici so iz Prokurature rajona, kjer se je preiskava vodila, sporočili, da ji na njeno zaprosilo prepisov zapisnikov o zaslišanju prič ne morejo poslati, lahko pa jih pošljejo sodišču ali državnemu organu Republike Slovenije na njegovo zaprosilo. Pred izdajo izpodbijane odločbe ti zapisniki niso bili pribavljeni. Glede na dvom v resničnost zatrjevanih dejstev bi bil moral organ spis, katerega akt mu je bil posredovan, pribaviti sam, ali pa pozvati stranko, naj mu predloži še dodatne dokaze. To od njega terja načelo varstva pravic občanov, načelo pomoči neuki stranki in splošna načela o vodenju postopka. Tožnica je bila prepričana, da bodo predloženi dokazi o tem, da je bil avtomobil na Poljskem ukraden, zadoščali, saj so zadoščali pri drugem organu v postopku odjave avtomobila iz prometa. Naknadno pa je dobila tožnica sicer po telefaxu poslano izjavo pri odvetniku v Angliji podane izjave priče oziroma očividca, ki v celoti potrjuje tožničine navedbe. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.
Tožba ni utemeljena.
Niso utemeljene tožbene navedbe, da tožena stranka in organ prve stopnje nista pravilno ugotovila dejanskega stanja oziroma da sta napravila napačen sklep o dejanskem stanju, da sta kršila pravila postopka in napačno uporabila materialni zakon. Tožnica sama uvodoma v tožbi navaja, da je organu prve stopnje predlagala izdajo odločbe po določbi 324. člena CZ, pa tudi v sklepnem delu tožbe izraža mnenje, da ji po 324. členu CZ gredo pravice kot osebi, katere premoženje "je izginilo oziroma je bilo uničeno". Tožena stranka je torej uporabila predpis, na katerega se je sklicevala sama tožnica, in ga je tudi pravilno uporabila.
Določba 1.odstavka 324. člena CZ se nanaša le na začasno uvoženo blago, ki se brez krivde uvoznika uniči ali toliko poškoduje, da ni uporabno za namene, za katere je bilo začasno uvoženo. Po mnenju sodišča je treba to določbo razlagati restriktivno, torej zgolj v okviru zakonskega besedila. Iz besedila navedene zakonske določbe ni mogoče povzeti zakonodajalčevega namena, da bi se ta določba CZ uporabljala tudi za primere, ko je bilo blago ukradeno, saj gre v primeru kraje za drugačno pravno in dejansko situacijo, kot pri uničenju ali poškodovanju začasno uvoženega blaga. Ker v omenjeni določbi kraja ni posebej navedena, je po mnenju sodišča tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje, saj ni dokazov o tem, da bi bilo blago uničeno ali poškodovano. V skladu z ugotovljenim dejanskim stanjem je tožena stranka zato tudi pravilno odločila o stvari. V zakonu torej ni podlage za tožničino stališče, kolikor meni, da ji po 324. členu CZ kot osebi, katere premoženje (začasno uvoženo blago) "je izginilo" gredo enake pravice kot osebi, katere premoženje je bilo uničeno, oziroma, za ukradeno začasno uvoženo blago ni mogoče v carinskem postopku uporabiti določbe 1. odstavka 324. člena CZ.
Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba zakonita in je zato tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot CZ smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).