Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Glede na relativnost pogodbenih razmerij je lahko tožbeni zahtevek na izstavitev listine kot spolnitveni zahtevek naperjen le zoper drugo pogodbeno stranko. Varstvo pridobiteljeve pričakovane lastninske pravice (pri prenosu lastninske pravice na pravno poslovni podlagi, ki tako preide že z izročitvijo zemljiškoknjižnega dovolila iz odsvojitelja na pridobitelja) je zagotovljeno zgolj v relativnem razmerju med prenositeljem in pridobiteljem, ne nanaša pa se tudi na razmerje med pridobiteljem pričakovane lastninske pravice z morebitnimi tretjimi.
I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica), s katerim je ta od tožencev F. K., E. K. in F. J. zahtevala: da ji prvotoženec F.K. v 15 dneh izstavi pri notarju overjeno zemljiškoknjižno listino, s katero ji bo dovolil vknjižbo lastninske pravice na nepremičninah z ID znaki ... in ... do 1/24 na ime tožnice, sicer bo listino nadomestila sodba; ugotovitev, da je tožnica lastnica do 1/24 nepremičnin z ID znak ...ter dovolitev, da se pri teh nepremičninah na podlagi te sodbe vpiše lastninska pravica v korist tožnice do 1/24. Odločilo je tudi o pravdnih stroških in tožnici naložilo, da v 15 dneh prvotožencu F. K. povrne 3,00 EUR, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastopa zamude dalje.
2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica sama neposredno in po pooblaščenki.
3. V pritožbi je tožnica uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi, podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je zatrjevala, da je sodišče prve stopnje zmotno tolmačilo kupoprodajno pogodbo z dne 20. 11. 1998. Z njo je tožnica od F. J. kupila 1/2 njemu solastne nepremičnine, kupljene s kupoprodajno pogodbo z dne 17. 8. 1991 od prvotoženca in drugotoženke. Res je kupoprodajna pogodba obsegala opis prostorov, ki bi jih naj tožnica kupila, vendar pa je ob sklepanju kupoprodajne pogodbe J. bil solastnik nepremičnine parc. št... k.o. ....do 6/24 in je zato lahko prodal 1/12 delež. Solastnika na tej nepremičnini sta bila tudi prvotoženec in drugotoženka, vsak do 9/24. Kupoprodajna pogodba z dne 17. 8. 1991 je bila v delu med F. J. in F. K. primerna za zemljiškoknjižno ureditev. F. K. je na njej tudi priznal svoj podpis 4. 10. 1991. Zato pa je F. J. ne glede na to, da svoje solastninske pravice na podlagi te pogodbe ni vpisal v zemljiško knjigo, imel tako imenovano lastninsko pravico v pričakovanju. Ustavno sodišče RS je z odločitvijo Up 591/2010 z dne 2. 12. 2010 sprejelo stališče, da se na obstoj lastninske pravice lahko uspešno sklicuje tudi tisti, ki izkaže, da obstaja njegov konkretni, na veljavnem pravnem temelju utemeljen zahtevek za pridobitev lastninske pravice. Ker je tožnica od tretjetoženca F. J. kupila idealni 1/24 del nepremičnin, Jamnik pa je bil do 9/12 solastnik te nepremičnine, je nepomembno, kateri del nepremičnine je tožnica dejansko kupila v naravi. Ker je bila kupoprodajna pogodba z dne 17. 8. 1991 glede prvotoženca overjena, tretjetoženec pa se na podlagi nje sicer ni vknjižil, je tožnica razpolagala z verigo kupoprodajnih pogodb, kar je bilo takrat dovolj za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Kljub odsotnosti zemljiškoknjižnega vpisa tretjetoženca Jamnika je z izročitvijo zemljiškoknjižnega dovolila nanj prešla lastninska pravica, saj je po odločitvi Ustavnega sodišča nanj v relativnem razmerju med prenositeljem in pridobiteljem prešla lastninska pravica s samo izročitvijo overjenega zemljiškoknjižnega dovolila. Zato pa je tožbeni zahtevek tožnice utemeljen. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo, kršilo je pravila pravdnega postopka, saj je nepopolno ugotovilo dejansko stanje oziroma je na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja oprlo svojo odločitev. Ker drugotoženka in tretjetoženec nista podala odgovora na tožbo, prvotoženčev odgovor na tožbo pa je neobrazložen, je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo določbe ZPP, ker ni izdalo zamudne sodbe. Ker je sodišče prve stopnje spregledalo odločbe upravnih organov, iz katerih izhaja, da so parcele...in ..., vse k.o. Ljubno, nastale iz prvotne parcele ... k.o. Ljubno, je sodišče napravilo napačen sklep, da zahtevek tožnice ni sklepčen. Sodišče prve stopnje sploh ni izvajalo dokazov z zaslišanjem strank, niti dokazov po uradni dolžnosti. Celoten ugotovitveni postopek je ignoriralo. Zato pa je tudi zagrešilo absolutno bistveno kršitev, tožnici pa je kršilo tudi ustavno pravico do zasebne lastnine.
4. Toženci na pritožbo niso odgovorili.
5. Pritožba ni utemeljena.
6. Sodišče prve stopnje je tožničin tožbeni zahtevek zoper prvotoženca F. K. za izstavitev za vpis v zemljiško knjigo sposobne listine oziroma na ugotovitev, da je tožnica do 1/24 lastnica nepremičnin z ID znakom .... in..., zavrnilo na podlagi ugotovitev o trditvah tožnice, da je tožnica s tretjetožencem F. J. sklenila kupoprodajno pogodbo z dne 20. 11. 1998 za določno opredeljene prostore v zgradbi, ki bi naj predstavljali 1/2 solastninskega dela nepremičnine, ki ga je J. pridobil s kupno pogodbo z dne 17. 8. 1991, in ob vedenju, ki izhaja iz samega zapisa v tej pogodbi, da F. J. v zemljiški knjigi ni vpisan kot zemljiškoknjižni lastnik tega solastnega deleža nepremičnine, ki je bil predmet te pogodbe1 in ki bi ga naj pridobil s kupoprodajno pogodbo z dne 17. 8. 1991 od prvotoženca in drugotoženke ter da nobena od teh pogodb ni bila izvedena v zemljiški knjigi. Na podlagi takšnih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnica na podlagi kupoprodajne pogodbe s F. J. z dne 20. 11. 1998 ni pridobila (so)lastninske pravice na K. solastnem deležu te nepremičnine, ki je bila predmet kupoprodajne pogodbe med J. in K. ter E. K. z dne 17. 8. 1991, niti ni pridobila pravice od njega zahtevati izstavitve zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice nanjo. Glede na zakonska določila ZTLR (33. člen) o pridobitvi lastninske pravice na pravno posloven način glede na neizvršen zemljiškoknjižni vpis pogodb namreč F. J. s kupoprodajno pogodbo z dne 17. 8. 1991 ni pridobil lastninske pravice na nepremičnini kot predmetu nakupa, zato pa te tudi ni mogel prenesti na tožnico, tožnica sama s kupoprodajno pogodbo z dne 20. 11. 1998 pa zaradi njene neizvedbe v zemljiški knjigi lastninske pravice na nepremičnini, ki je bila predmet te pogodbe, ni pridobila. Zato pa njen zahtevek zoper prvotoženca, na izstavitev zemljiškoknjižne listine oziroma na ugotovitev, da je tožnica (so)lastnica nepremičnine, ki bi naj bila predmet pogodb, v pravnih pravilih nima podlage in je njena tožba nesklepčna in neutemeljena.
7. Pravno razlogovanje sodišča prve stopnje o nesklepčnosti tožničine tožbe je pravilno. Tožnica ni bila (niti ni zatrjevala, da je bila) v kakšnem pravno poslovnem razmerju s prvotožencem kot zemljiškoknjižnim (so)lastnikom nepremičnine, da bi lahko (kot morebitno izpolnitev pogodbene obveznosti) od prvotoženca zahtevala izstavitev zemljiškoknjižne listine. Glede na relativnost pogodbenih razmerij (prvi in drugi odstavek 125. člena OZ oziroma prvi in drugi odstavek 148. člena ZOR), ko pogodba ustvarja pravice in obveznosti zgolj med pogodbenima strankama, bi tožničin zahtevek na izstavitev listine, kot izpolnitveni zahtevek v zvezi s kupoprodajno pogodbo z dne 20. 11. 1998 lahko bil usmerjen le zoper tretje toženca. Dejstvo, da je slednjemu bilo s strani prvotoženca v zvezi s kupoprodajno pogodbo z dne 17. 8. 1991 izstavljeno overjeno zemljiškoknjižno dovolilo, ne pomeni, da je ta pridobil na tej nepremičnini lastninsko pravico, ki jo je lahko z novim pravnim poslom prenesel na tožnico oziroma da bi s takšnim pravnim poslom tožnica pridobila glede nepremičnine, ki je bila predmet pogodb, kakšna lastninska upravičenja. Neutemeljena so pritožbena zatrjevanja o pravni zmotnosti zaključkov sodišča prve stopnje, utemeljevana s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča Up 591/2010 in v njej poudarjeno učinkovanje prenosa lastninske pravice na nepremičninah pri pravno poslovnem prenosu zaradi varovanja pričakovane lastninske pravice. Kot je v pritožbi poudarila že tudi sama pritožnica, stališče ustavnega sodišča v navedeni odločbi, pa tudi v sodni praksi in teoriji2, ki se je razvila na podlagi te odločbe, zagotavlja varstvo pridobiteljeve pričakovane lastninske pravice (pri prenosu lastninske pravice na pravno poslovni podlagi, ki tako preide že z izročitvijo zemljiškoknjižnega dovolila iz odsvojitelja na pridobitelja) zgolj v relativnem razmerju med prenositeljem in pridobiteljem, ne nanaša pa se tudi na razmerje med pridobiteljem pričakovane lastninske pravice z morebitnimi tretjimi. Pridobitev lastninske pravice proti tretjim začne učinkovati šele z vpisom v zemljiško knjigo. Tretja je glede na pravno razmerje pogodbenikov kupoprodajne pogodbe z dne 17. 8. 1991 tudi tožnica. Tretje v pravnem prometu varuje publicitetno načelo in načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Tega pa zasleduje pri pravno poslovnih pridobitvah lastninske pravice na nepremičninah ravno vpis v zemljiško knjigo. Glede na to, da je tožnica vedela, da sklepa s tretjetožencem kupoprodajno pogodbo, katere predmet je nepremičnina, ki jo je pridobil s kupoprodajno pogodbo z dne 17. 8. 1991, ki v zemljiški knjigi ni bila izvedena in sta zato pri predmetu pogodbe v zemljiški knjigi vpisana kot (so)lastnika prvo in drugotoženka, pa načeli publicitete in zaupanja v zemljiško knjigo tožnice ne varujeta. Tožnica torej v konkretnem pravnem razmerju ne more biti varovana kot pridobiteljica pričakovane lastninske pravice po odločbi Up 591/2010 z dne 2. 12. 2010. Pritožbeni očitki o materialnopravni zmotnosti zaključkov sodišča prve stopnje so tako neutemeljeni. Za pravilnost takšnih zaključkov pa so pravno neupoštevne pritožbene trditve o spregledanju trditev o leta 2012 opravljeni spremembi parcelne številke nepremičnine, ki je bila predmet kupoprodajnih pogodb iz leta 1991 in iz 1998. 8. Po določbi 286.b člena ZPP mora stranka kršitve določb pravdnega postopka uveljavljati že pred sodiščem prve stopnje, to pa takoj, ko je to mogoče, saj se kršitve, na katere se sklicuje kasneje, vključno v pravnih sredstvih, upoštevajo le, če jih ni mogla pravočasno predhodno navesti brez svoje krivde. Tožnica kršitve 318. člena ZPP, torej tega, da sodišče prve stopnje po preteku 30 dni od vročitve tožbe tožencem v odgovor, zamudne sodbe ni izdalo, pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala. Zato pa je njen v pritožbi prvič uveljavljen očitek o podanosti takšne kršitve nedopusten.
9. Kot je razvidno iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo 28. 6. 2018 je pooblaščenka tožnice na njem dokazni predlog tožnice za zaslišanje strank umaknila. Glede na določbo drugega odstavka 7. člena ZPP pa sodišče po uradni dolžnosti izvaja dokaze le, če gre za nedovoljena razpolaganja strank, za kar pa v konkretnem primeru ni šlo. Zato pa so neutemeljeni, sicer s takšnimi trditvami utemeljevani pritožbenimi očitki o podanosti absolutne bistvene kršitve določb ZPP.
10. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti samo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (člen 353 ZPP).
11. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).
1 in se je zato pogodbeno tudi zavezal vložiti predlog za vpis (so)lastninske pravice v zemljiško knjigo na svoje ime na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 17. 8. 1991. 2 Glej dr. Matjaž Tratnik, Lastninska pravica na nepremičnini v pričakovanju, Pravna praksa 2013, št. 2, stran 22.