Jedro

Zakonodajalec je v 19. členu ZUS-1 določil, da imajo tam navedene osebe, ki niso glavne stranke v upravnem sporu, pravico udeleževati se postopka, ni pa v ZUS-1 uredil vprašanja povrnitve stroškov, ki jih imajo te osebe zaradi sodelovanja v postopku. Po presoji pritožbenega sodišča je treba zato glede tega vprašanja uporabiti določbe ZPP v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ki določa, da se za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporabljajo določbe ZPP. Primerno pa je treba uporabiti tiste določbe ZPP, ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu, saj ima ta v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot udeleženci v upravnem sporu v smislu 19. člena ZUS-1.

Izrek

I. Pritožba za zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pritožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sodbo, navedeno v uvodu tega sklepa, je sodišče prve stopnje v I. točki izreka odločilo, da se tožba zavrne, v II. točki izreka pa, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Družba S., d. o. o., (v nadaljevanju pritožnik), ki je v postopku sodelovala tako, da je podala odgovor na tožbo, izpodbija odločitev glede stroškov postopka, kolikor se II. točka izreka sodbe – ki je po vsebini sklep o stroških – nanaša nanjo. Odločitev o stroških je sodišče prve stopnje utemeljilo s sklicevanjem na četrti odstavek 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

2. V pritožbi pritožnik sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje o stroških odločiti po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki pa ne določa, da stranka z interesom sama nosi svoje stroške, če s svojimi prizadevanji uspe, temveč, da se ji stroški povrnejo v skladu z načelom uspeha. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter samo odloči o stroških postopka tako, da tožeči stranki naloži povračilo stroškov postopka na prvi stopnji. Priglaša tudi stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka navaja, da se določbe ZPP (na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1) ne morejo uporabiti, saj četrti odstavek 25. člena ZUS-1 celovito ureja vprašanje povračila stroškov v upravnem sporu. Določba govori o „vsaki stranki“, torej zajema tudi stranskega intervenienta.

Meni še, da pritožnik ni izkazal pravnega interesa za sodelovanje v tem upravnem sporu, saj morebitna odprava carinske odločbe, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, ne vpliva na pravni položaj pritožnika, ki je bil špediter lastnika carinskega blaga. Poleg tega naj pritožnikov odgovor na tožbo ne bi prispeval k odločitvi sodišča prve stopnje in zato ni bil potreben.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Vrhovo sodišče se strinja s pritožbenim stališčem, da bi moralo sodišče prve stopnje o stroških, ki jih je pritožnik priglasil v odgovoru na tožbo, odločiti ob primerni uporabi določb ZPP.

6. Zakonodajalec je v 19. členu ZUS-1 določil, da imajo tam navedene osebe, ki niso glavne stranke v upravnem sporu, pravico udeleževati se postopka, ni pa v ZUS-1 uredil vprašanja povrnitve stroškov, ki jih imajo te osebe zaradi sodelovanja v postopku. Po presoji pritožbenega sodišča je treba zato glede tega vprašanja uporabiti določbe ZPP v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ki določa, da se za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporabljajo določbe ZPP. Primerno pa je treba uporabiti tiste določbe ZPP, ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu, saj ima ta v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot udeleženci v upravnem sporu v smislu 19. člena ZUS-1. Smiselno enako stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v sklepu I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013. 7. Kot je razvidno iz podatkov spisa, je sodišče prve stopnje pritožnika pozvalo naj poda odgovor na tožbo, ker je štelo, da gre za osebo, ki ima položaj stranke v upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 19. člena ZUS-1. Četudi obstaja dvom v takšno opredelitev položaja pritožnika, ki ga omenja tožeča stranka v odgovoru na obravnavano pritožbo, bi pritožnik še vedno lahko imel položaj tretje osebe v smislu drugega odstavka 19. člena ZUS-1, ki jo lahko sodišče po uradni dolžnosti povabi k udeležbi v upravnem sporu. Glede na navedeno je treba šteti, da je pritožnik imel enega od položajev iz 19. člena ZUS-1 in bi zato moralo sodišče prve stopnje glede njegovega zahtevka za povrnitev stroškov odločiti po določbah ZPP.

8. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora „stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške“. Ker je pritožnik objektivno gledano uspel s svojim predlogom v odgovoru na tožbo, da se tožba zavrne kot neutemeljena, je zaradi navedenega načeloma upravičen do povračila stroškov postopka. V odgovoru na tožbo, vloženem po odvetniku, je stroške tudi specificiral v skladu z odvetniško tarifo. Vendar je treba upoštevati tudi prvi odstavek 155. člena ZPP, ki določa, da se stranki povrnejo le „potrebni stroški“. Stroški za posamezno vlogo so potrebni stroški, če so v vlogi navedbe, ki so pomembne za razjasnitev zadeve oziroma vplivajo na odločitev sodišča. Po presoji pritožbenega sodišča pa pritožnik v odgovoru na tožbo takšnih navedb ni podal. Za odločitev sodišča prve stopnje je bila namreč bistvena presoja, ali je kitajski lastnik blaga, ki mu je grozilo uničenje po hitrem postopku zaradi suma kršitve intelektualnih pravic, veljavno ugovarjal predlogu tožeče stranke za uničenje blaga. V zvezi s tem je pritožnik v odgovoru na tožbo le na splošno navedel, da je lastnik blaga preko odvetniške družbe podal veljaven ugovor zoper uničenje blaga ter da so ugovori tožeče stranke glede veljavnosti pooblastila odvetniški družbi in na sploh pomisleki o obstoju kitajske pravne osebe, ki naj bi bila lastnik blaga, formalizmi oziroma kontradiktorni. S temi navedbami po presoji pritožbenega sodišča ni prispeval k razjasnitvi zadeve oziroma vplival na odločitev sodišča. V preostalem, večjem delu odgovora na tožbo, pa je pritožnik navajal, da ni bil deklarant blaga ter da s postopkom pred carinskim organom ni imel nič, kar pa za odločitev v tem upravnem sporu ni pomembno. Glede na navedeno pritožniku stroški ne gredo, ker niso bili potrebni stroški v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP.

9. Izpodbijana odločitev je torej pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi 82. členom ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem in četrtem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.