Jedro

Pogodba o posredniškem posredovanju št. .... z dne 1.7.1996 (kakor tudi ne pogodba, ki je ta pravni posel nadomestila) ni pravni posel, ki bi bil sklenjen med pravnim prednikom tožeče stranke in toženo stranko. Četudi bi jo sodišče razlagalo tako kot se glasi, bi njena razlaga ne govorila o obstoju mandatnega razmerja. Govorila bi lahko največ o tem, da je toženec v imenu pravnega prednika tožeče stranke sklenil pravni posel z družbo Z. (da se je torej predstavljal kot mandatar). Takšen pravni posel pa sam po sebi na pravni položaj tožeče stranke prav nič ne vpliva (ga ne postavlja v vlogo mandanta), če je to storil toženec na svojo roko.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženca obsodilo na vrnitev posojila v znesku 20.451,67 € ter na plačilo obresti za čas od 6.10.1996 do 31.12.2001 od glavnice 40.000 DEM v višini, kot jih je izplačevala NKB Maribor za devizne vloge v DEM na vpogled, od 1.1.2002 pa v višini, kot jih izplačuje NKBM za devizne vloge v € na vpogled. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti tudi njene pravdne stroške.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožena stranka. V njej uveljavlja revizijska razloga napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravnega postopka. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo pritožbi tožene stranke ugodeno, tožbeni zahtevek pa v celoti zavrnjen. Podrejeno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge ali prve stopnje v novo sojenje.

Revident navaja, da je v tej pravdi zatrjeval, da mu je I. A. 3.2.1994 res posodil 20.000 DEM, vendar pa mu je to posojilo 5.10.1995 tudi vrnil, obresti pa mu je plačal celo že prej. Takrat naj bi mu I. A. predlagal, naj ta denar ter še dodatnih 20.000 DEM vloži v gospodarsko družbo Z. Toženec je to tudi storil, zatorej je denar I. A. v Z. in ga sedaj ne more utemeljeno zahtevati od toženca. To naj bi izhajalo iz pogodbe o posredniškem zastopanju št. ... z dne 1.7.1996 in iz sporazuma št. ... z dne 19.7.1996. Dejstva, da je bilo 40.000 DEM v imenu I. A. vloženih v Z., tožeča stranka ni zanikala.

Četudi tožeča stranka v tej smeri ni podala navedb, je sodišče v postopku začelo postavljati vprašanje v zvezi s pooblastilom tožencu, da v imenu in za račun tožnika denar vloži v Z. Tožena stranka se ne strinja s stališčem pritožbenega sodišča, izraženem v razveljavitvenem sklepu z 29.1.2002, češ da bi morala obstoj pooblastila dokazati tožena stranka. To stališče, ki je povzeto tudi v sodbi, je napačno. Če sodišče obvezuje interpretacijsko pravilo iz 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št.29/1978 do Uradni list RS, št. 87/2002; ZOR) v zvezi z navideznostjo posojilne pogodbe, ga isto interpretacijsko pravilo zavezuje tudi glede obstoja pooblastila tožencu. Toženec B. Ž. je kot pooblaščenec vpisan na Pogodbi o posredniškem poslovanju št. ... z dne 1.7.1996. Po mnenju tožene stranke je zato pritožbeno sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker te pogodbe ni štelo za perfektno listino. Napačno sta bila uporabljena 71. in 99. člen ZOR.

Revizija se nato vrača k vprašanju trditvenega in dokaznega bremena v zvezi z obstojem pooblastila. Ker tožeča stranka v postopku sploh ni zatrjevala, da toženec ni imel pooblastila, bi se sodišče s tem dejstvom ne smelo ukvarjati. Ker se navkljub temu je, je ravnalo v nasprotju s 7. členom ZPP. Revizija se glede na razlog pritožbenega sodišča, da gre za dejansko okoliščino, ki je pomembna z vidika pravilne uporabe materialnega prava, na kar mora paziti sodišče samo, sprašuje, od kdaj je vprašanje obstoja pooblastila vprašanje materialnega prava. Meni, da gre za dejstvo, ki ga sodišče brez trditev tožeče stranke ne bi smelo ugotavljati ter je tako ravnalo v škodo tožene stranke.

V nadaljevanju revident, sicer zavedajoč se tega, da zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ni revizijski razlog, znova utemeljuje dejanske razloge, ki naj bi utemeljevali (dokazno prepričevali, op. rev. sodišča), da je toženec pooblastilo sicer imel. Revident navaja, da mu je nerazumljiv zaključek višjega sodišča, ko je to zavrnilo pritožbeno navedbo, da je tožena stranka na naroku 29.5.2002 predlagala, naj sodišče vpogleda v stečajni spis zadeve Z., v katerem se pooblastilo gotovo nahaja. Gre namreč za vprašanje, ali je neko dejstvo dokazano ali ne. Če sodišče prve stopnje predlaganega dokaza tožene stranke ni izvedlo, potem ne bi smelo zaključiti, da tožena stranka dejstva, v zvezi s katerim je dokaz predlagala, ni uspela dokazati.

Revizija pritožbenemu sodišču oporeka tudi v delu, ko to ugotavlja, da je bila dokazna in dejanska ocena sodišča sprejeta v skladu z dokaznimi pravili, zlasti z določilom 8. člena ZPP. Revizija nato konkretizira, kateri dokazi in zakaj naj bi bili napak ocenjeni. Revizija meni, da je podana bistvena kršitev postopka, ker iz zaključka višjega sodišča izhaja, da se z bistvom pritožbene navedbe, da naj bi D. D. srečal I. A. in toženca, ter naj bi mu A. ob tej priložnosti dejal: dvignil bom obresti, sploh ni ukvarjalo.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V obravnavani zadevi sta se soočili dve različni dejanski tezi pravdnih strank.

Bistvo dejanske teze tožeče stranke je bilo, da je toženi stranki posodila znesek v današnji skupni vrednosti 20.451,67 €, ta pa ji denarja te vrednosti ni vrnila.

Bistvo dejanske teze tožene stranke pa je bilo, da je navedeni znesek sicer res prejela, vendar v končni fazi ne kot posojilo, marveč zato, da bi denar za račun (in naposled tudi na ime) tožnika vložila v družbo Z. Slednje naj bi tudi storila.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku sprejelo dejansko tezo tožeče stranke ter pravno razmerje med pravdnima strankama pravilno opredelilo kot posojilno. V skladu s tem je tožena stranka kot posojilojemalec dolžna vrniti prejeti znesek skupaj s pripadajočimi obrestmi. Takšno odločitev je tako v dejanskem kot pravnem pogledu pritožbeno sodišče sprejelo.

Tožena stranka se s takšnim izidom dokaznega postopka tudi v revizijskem postopku ne more sprijazniti ter vztraja pri svoji dejanski tezi. Zaradi vezanosti revizijskega sodišča na dejansko podlago sodb nižjih sodišč in zaradi prepovedi uveljavljanja razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) pa takšno revizijsko nasprotovanje ne more biti uspešno in tudi ne terja vsebinskega odgovora. Takšna je velika večina revizijskih navedb (tj. vseh, razen tistih, na katere bo revizijsko sodišče odgovorilo v nadaljevanju).

Revizijski očitki se osredotočajo na dve vprašanji. Prvo vprašanje se nanaša na to, kako bi moralo sodišče procesno ravnati v zvezi z dejstvom (ne)obstoja pooblastila tožencu, da v imenu in na račun tožnika denar vloži v Z. Gre za vprašanje, ali bi sodišče to dejstvo lahko ugotavljalo samo (revizija namreč pritožbenemu sodišču očita ravnanje v nasprotju s 7. členom ZPP) ter za vprašanje, na čigavi strani je glede navedenega dejstva dokazno breme.

Drugo vprašanje pa se nanaša na uporabo interpretacijskega pravila iz 99. člena ZOR pri razlagi listine - pogodbe o posredniškem posredovanju št. ... z dne 1.7.1996. Odgovor na obe vprašanji je preprost ob materialnopravni kvalifikaciji (sicer propadle) toženčeve dejanske teze. Toženec v materialnopravnem smislu zatrjuje obstoj mandatnega razmerja (749. člen ZOR) med pravnim prednikom tožnice kot naročiteljem (mandantom) in njim kot prevzemnikom naročila (mandatarjem). Pooblastilo tožencu, da v imenu in na račun tožnika denar vloži v Z., bi predstavljalo listino, namenjeno temu, da tretje osebe izvejo za obstoj pooblastilnega razmerja. Kot takšno bi tudi v tem postopku lahko služilo kot dokaz o obstoju zatrjevanega mandatnega razmerja. Ker je obstoj mandatnega razmerja zatrjeval toženec, je seveda tudi dokazno breme v zvezi z obstojem pooblastila (ter posredno pooblastitve in sprejema le-te) na njem. Kolikor bi sodišče samo (brez strankinih navedb) ugotovilo obstoj takšne listine, bi sicer res ravnalo v nasprotju s 7. členom ZPP, vendar ne na škodo revidenta. Ne glede na to pa sodišče obstoja te listine niti ni ugotovilo. Vsebinsko je ugotovilo le to, da to dejstvo ni bilo dokazano in zato toženec s svojo dejansko tezo tudi ni uspel. Pogodba o posredniškem posredovanju št. ... z dne 1.7.1996 (kakor tudi ne pogodba, ki je ta pravni posel nadomestila) ni pravni posel, ki bi bil sklenjen med pravnim prednikom tožeče stranke in toženo stranko. Četudi bi jo sodišče razlagalo tako kot se glasi, bi njena razlaga ne govorila o obstoju mandatnega razmerja. Govorila bi lahko največ o tem, da je toženec v imenu pravnega prednika tožeče stranke sklenil pravni posel z družbo Z. (da se je torej predstavljal kot mandatar). Takšen pravni posel pa sam po sebi na pravni položaj tožeče stranke prav nič ne vpliva (ga ne postavlja v vlogo mandanta), če je to storil toženec na svojo roko. Prav takšna dejanska ugotovitev pa je sestavni del dejanske podlage sodb nižjih sodišč. Toženčevo prizadevanje za drugačno (dobesedno) razlago vsebine pogodbe, ki sploh ni mandatna pogodba med pravdnima strankama, marveč pogodba s tretjo osebo, tako ne bi moglo v ničemer pripomoči k uspehu njegove dejanske teze.

Očitek bistvene kršitve postopka sodišču prve stopnje, ker bi naj ne izvedlo predlaganega dokaza z vpogledom v stečajni spis (češ, da naj bi se tam nahajalo sporno pooblastilo) ter pritožbenemu sodišču (ki naj bi tovrstno pritožbeno navedbo nerazumljivo zavrnilo), je neutemeljen. Pregled zadeve namreč pokaže, da to, kar trdi revizija, ne drži. Na naroku 29.5.2002 namreč tožena stranka ni predlagala vpogleda v stečajni spis zato, da bi dokazala obstoj spornega pooblastila (listine), marveč zato, "da se bo lahko ugotovilo, ali je I. A. oz. so njegovi dediči v stečajnem postopku prijavili predmetno terjatev." Ta dokaz pa je sodišče prve stopnje po svojem bistvu izvedlo in odgovor na sporno dejansko vprašanje tudi dobilo. Sodišče prve stopnje je namreč pri gospodarskem oddelku Okrožnega sodišča v Mariboru opravilo poizvedbe ter dobilo odgovor, da je terjatev v stečaju proti družbi Z. prijavil toženec, ne pa tudi tožnik ali njegovi pravni nasledniki. To, kar trdi pritožbeno sodišče, da bi torej toženec lahko v stečajni spis vpogledal sam ter pregledal, ali se tam nemara ne nahaja pooblastilo, pa seveda drži. Ker tovrstnega dokaza toženec ni predlagal, pa sodišču o takšnem raziskovalnem dokaznem predlogu tudi ni bilo treba odločati.

Nazadnje pa revizijsko sodišče zavrača še revizijski očitek, da naj bi se pritožbeno sodišče ne ukvarjalo z bistvom pritožbene navedbe, s katero je napadal dokazno oceno sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na pričanje D. D. Iz drugega odstavka na četrti strani sodbe pritožbenega sodišča izhaja, da navedeno ne drži. Pritožbeno sodišče je preizkusilo dokazno oceno sodišča prve stopnje in z njo soglašalo. Kajpak pa je ni v celoti povzemalo, saj to tudi ne bi imelo nobenega pomena. Revizijski stavek, ki ga pripisuje sodišču druge stopnje, je iztrgan iz konteksta, pa tudi točno ni povzet. Tega, da naj bi D. D. I. A. le videl, pritožbeno sodišče ni zapisalo. Pritožbeno sodišče je pričin dogodek zaradi razumevanja besedila označilo z besedno zvezo dejstva, da je videla I. A. skupaj s tožencem v prostorih Z. d.o.o. ni mogoče povezovati z zaključkom, da sta urejala ravno razmerje v zvezi s spornim vložkom v Z. d.o.o., kot si je to pravilno razlagalo sodišče prve stopnje in nasprotni pritožbeni razlagi ni mogoče slediti. Tak povzetek ne spreminja pomena prvostopenjskih ugotovitev, česar pa za revizijski povzetek, ki besedilu dodaja besedico le, ni mogoče reči. Revizijski očitek tako ni le netočen, ker je pritožbeno sodišče v skladu s standardi, ki veljajo za sestavo drugostopenjske odločbe (in so drugačni od tistih, ki veljajo za odločbo sodišča prve stopnje), odgovorilo na pritožnikov pritožbeni napad (predvsem je pokazalo, da je dokazno oceno preizkusilo), marveč je tako zastavljen (potvorjen) revizijski očitek tudi nekorekten.

Ker so razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, neutemeljeni, pravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).