Jedro

Drugi in tretji odstavek 87. člena ZDR-1, ki določata vsebino odpovedi, ne nalagata delodajalcu, da že v odpovedi navede razloge, zakaj ni mogoče nadaljevanje delovnega razmerja pod spremenjenimi pogoji. Bistveno je, da je tožena stranka dejansko preverila možnosti nadaljevanja zaposlitve pod spremenjenimi pogoji v skladu s 16. členom pogodbe o zaposlitvi in 2. alinejo prvega odstavka 101. člena ZDR-1.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 8. 11. 2013, ki jo je tožena stranka dne 20. 11. 2013 podala tožnici, in za ugotovitev, da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki še vedno traja, z vsemi pravicami in obveznostmi. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek za reintegracijo in reparacijo. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z dnem odločitve sodišča prve stopnje in denarno povračilo. Tožena stranka je tožnici 20. 11. 2013 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 8. 11. 2013, na podlagi katere ji je dne 19. 3. 2014 prenehalo delovno razmerje. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka izkazala obstoj odpovednega razloga iz prvega odstavka 81. člena in 1. alineje drugega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), in sicer da je prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi organizacijskega razloga, v povezavi z ekonomskim in strukturnim razlogom.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje spregledalo, da je v pritožbi določno navedla razloge, s katerimi je utemeljila očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Izrecno je opozorila, da je zaključek sodišča o začetku izvajanja nalog Sektorja za poslovne analize (v nadaljevanju SPA) v septembru 2013 v nasprotju z listinskimi dokazi, iz katerih izhaja, da je ta sektor začel delovati že 1. 7. 2013. Zato je protispisen tudi zaključek, da je tožnica prejela odpoved 20. 11. 2013, ko je SPA začel delovati. V nasprotju z izpovedbami prič je tudi zaključek, da je tožnica po 1. 7. 2013, kljub premestitvi še vedno opravljala delo notranjega kontrolorja. Vsebina listin tudi ne potrjuje presoje, da primerjava nalog tožnice, ki jih je opravljala po premestitvi, ne ustreza opisu delovnih mest analitika, višjega analitika in analitika informacijskega sistema zaradi zahtevanega znanja računalništva in informacijskih sistemov. Sodišče druge stopnje se do teh pritožbenih navedb ni opredelilo, čeprav gre za odločilna dejstva in s tem storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je spregledalo, da je zaradi ugotavljanja odločilnih dejstev na podlagi določbe 227. člena ZPP predlagala pridobitev pogodb o zaposlitvi sodelavk v oddelku SPA. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka bi morala v odpovedi navesti tudi, zakaj tožničino delo, ki ga je dejansko opravljala v SPA, ni bilo več potrebno. Ker tega v obrazložitvi odpovedi ni, je ta nezakonita. Poleg tega je sodišče druge stopnje samo pavšalno odgovorilo na te pritožbene navedbe. Poudarja, da podredni zahtevek za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in plačilo denarnega povračila pomeni dopustno kumulacijo zahtevkov. Stališče, da je tožnica opravljala enkratne naloge po premestitvi, nima podlage v določbah ZDR-1. Tožena stranka v odpovedi ni obrazložila, zakaj tožnice kljub zavezi iz 16. člena njene pogodbe o zaposlitvi ni mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji. Na ta način ji je bila dejansko odvzeta možnost ustreznega pravnega varstva pred pristojnim sodiščem.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu notranji kontrolor v poslovni mreži, v Službi za notranjo kontrolo. Tožena stranka je 22. 10. 2013 sprejela program razreševanja presežnih delavcev, s katerim je ukinila Službo za notranjo kontrolo in s tem tudi vseh sedem delovnih mest notranji kontrolor v poslovni mreži (vključno s tožničinim delovnim mestom). Del nalog je prenesla na A. s. p., preostale naloge te službe pa je prenehala izvajati, ker jih je prenesla na podružnice. Zato je tožnici 20. 11. 2013 vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ker je bilo tožničino delovno mesto ukinjeno, je prenehala potreba po njenem delu pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

8. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog za predložitev pogodb o zaposlitvi sodelavk B. B.., C. C.., D. D.. in E. E.., ki so hkrati s tožnico prejele odpoved pogodb o zaposlitvi za delovno mesto notranji kontrolor v poslovni mreži, vendar jim je tožena stranka ponudila v podpis nove pogodbe o zaposlitvi. Sodišče druge stopnje je presodilo, da je bil ta dokazni predlog utemeljeno zavrnjen, ker za ugotavljanje dejstva, ali je tožnica v SPA v resnici opravljala delo analitika, ni bistveno, za katera delovna mesta je tožena stranka drugim delavkam ponudila v podpis nove pogodbe o zaposlitvi. Tožnica v reviziji navaja, da je predlagala predložitev pogodb o zaposlitvi tudi za ugotavljanje drugih dejstev, in sicer da je obstajala potreba po opravljanju del v SPA, ter posledično možnost zaposlitve tožnice pod spremenjenimi pogoji, da je bila usposobljena za opravljanje del na delovnem mestu analitik oziroma višji analitik, in da se je število zaposlenih v SPA zmanjšalo in ne ukinilo. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa ni podana.

9. Iz tožničine pripravljalne vloge z dne 14. 4. 2014 izhaja, da je predlagala predložitev pogodb o zaposlitvi sodelavk za ugotovitev dejstva, da je bila kot notranji kontrolor v poslovni mreži usposobljena za opravljanje del na delovnem mestu analitik, višji analitik oziroma analitik informacijskih sistemov. Da je predlagala izvedbo dokaza za ugotovitev tudi drugih dejstev, ki jih našteva v reviziji, je tožnica prvič navedla šele v pritožbi. Ne drži torej očitek, da naj bi sodišče druge stopnje spregledalo, da je izvedbo dokaza predlagala za ugotavljanje še drugih dejstev. Poleg tega je sodišče dokazni predlog utemeljeno zavrnilo, ker ta ni primeren za ugotavljanje dejstva, ali je tožnica usposobljena za opravljanje del na delovnih mestih, za katere je bila sodelavkam ponujena nova pogodba o zaposlitvi. Da jim je bila ponujena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto analitik informacijskih sistemov, med strankama ni sporno, opis nalog in pogojev navedenih delovnih mest pa je razviden iz Pravilnika o sistematizaciji delovnih mest z dne 1. 7. 2013 in opisov del in nalog za ta delovna mesta, ki jih je predložila tožnica (1).

10. Prav tako ni podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče druge stopnje odgovorilo na pritožbene navedbe glede kršitve načela kontradiktornosti.

11. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožnica ni določno navedla, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe sodišča prve stopnje o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Po prepričanju tožnice je sodišče druge stopnje zmotno štelo, da pritožbenega razloga protispisnost ni obrazložila, ker je v pritožbi določno navedla, kateri razlogi sodbe so v nasprotju z listinami in drugimi dokazi. Zato v reviziji navaja, da naj bi sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker naj ne bi odgovorilo na pritožbene navedbe o protispisnosti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Očitek ni utemeljen.

12. Pritožbene navedbe, s katerimi naj bi tožnica utemeljila očitek protispisnosti in ki jih sedaj ponavlja v reviziji, je sodišče druge stopnje obravnavalo in se do njih opredelilo v okviru presoje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Štelo je, da z navedbami o protispisnosti po vsebini nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje in je nanje odgovorilo v 15., 16. in 17. točki obrazložitve.

13. Iz dejanskih ugotovitev (na katere je revizijsko sodišče vezano – tretji odstavek 370. člena ZPP) izhaja, da je tožena stranka z združitvijo več organizacijskih enot 1. 7. 2013 ustanovila nov SPA, katerega namen je bila racionalizacija in optimizacija dela z zahtevki. Tožnica je bila s 1. 7. 2013 premeščena v SPA, kjer je opravljala dodeljene enkratne naloge, ki so bile potrebne za vzpostavitev delovanja novo ustanovljenega SPA, in ker je bilo zaradi ukinitve nalog delovnega mesta notranji kontrolor. Tožnica je sicer zatrjevala, da je po premestitvi opravljala delo analitika informacijskih sistemov oziroma višjega analitika in ne več dela notranjega kontrolorja v poslovni mreži, vendar je sodišče presodilo, da opravljanje teh enkratni nalog ni sodilo v opis delovnega mesta analitika ali analitika informacijskih sistemov. Delo notranjega kontrolorja v poslovni mreži in delo analitika sta neprimerljivi in tožnica za opravljanje del na tem delovnem mestu ni imela ustreznih specifičnih (računalniških) znanj. Tudi v skupino za testiranje nadgradnje aplikacije za novo bančno okence je bila vključena le v vlogi poskusnega uporabnika in ne v vlogi analitika. Ko je opravila dodeljene enkratne naloge in je SPA začel polno delovati, njeno delo notranjega kontrolorja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni bilo več potrebno.

14. Po prepričanju tožnice je odpoved nezakonita, ker tožena stranka v obrazložitvi odpovedi ni pojasnila, zakaj delo, ki ga je tožnica opravljala v SPA po premestitvi, ni bilo več potrebno, glede na to, da naj bi po premestitvi opravljala delo analitika. Ker ta delovna mesta v SPA še vedno obstajajo, naj ne bi prenehala potreba po njenem delu pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. Zato v reviziji uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje do teh navedb ni opredelilo, sodišče druge stopnje pa je na te pritožbene navedbe samo pavšalno odgovorilo. Sodišče druge stopnje očitane kršitve ni storilo, saj je v 16. točki obrazložitve presodilo, da naloge, ki jih je tožnica opravljala po premestitvi, niso naloge delovnih mest analitik informacijskih sistemov oziroma višji analitik. Hkrati je pojasnilo, da je tudi sodišče prve stopnje posredno zavrnilo tožničine navedbe, in sicer z ugotovitvijo, da po premestitvi ni opravljala del, ki sodijo v opis drugih delovnih mest. 15. Revizija neutemeljeno navaja, da materialnopravni zaključek sodišč nižje stopnje, da je tožnica po premestitvi opravljala enkratne naloge, nima podlage v določbah ZDR-1. To namreč ni materialno pravni zaključek, temveč nestrinjanje z dokazno oceno, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

16. Stališče tožnice, da bi morala tožena stranka že v odpovedi pojasniti razloge za nemožnost nadaljevanja zaposlitve tožnice pod spremenjenimi pogoji, ni utemeljeno. Drugi in tretji odstavek 87. člena ZDR-1, ki določata vsebino odpovedi, ne nalagata delodajalcu, da že v odpovedi navede razloge, zakaj ni mogoče nadaljevanje delovnega razmerja pod spremenjenimi pogoji. Tudi 16. člen pogodbe o zaposlitvi, na katerega se sklicuje tožnica, govori samo o tem, da bo tožena stranka delavki, če bo obstaja možnost, ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, pri čemer ne predvideva, da bi morala tožena stranka postopek preverjanja povzemati v odpovedi. Bistveno je, da je tožena stranka dejansko preverila možnosti nadaljevanja zaposlitve pod spremenjenimi pogoji v skladu s 16. členom pogodbe o zaposlitvi in drugo alinejo prvega odstavka 101. člena ZDR-1. 17. Revizijske navedbe, ki se nanašajo na oblikovanje tožbenega zahtevka, za odločitev niso bistvene. Sodišče druge stopnje, razen pojasnila glede napačne postavitve primarnega in podrednega zahtevka, s tem ni poseglo v odločitev sodišča prve stopnje. Zato revizijsko sodišče na te revizijske navedbe ne odgovarja.

18. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

19. Ker gre v zvezi z zahtevkom, o katerem je bilo odločeno, za spor po 41. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, je revizijsko sodišče v skladu z določbo petega odstavka tega člena odločilo, da tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Op. št. (1): Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so B. B., C. C. in D. D. sodile v zaščiteno kategorijo delavk (186. člen in 197. člen ZDR-1) in so uživale posebno varstvo pred odpovedjo, kar pomeni, da so jim bile zaradi tega ponujene nove pogodbe o zaposlitvi.