Jedro

Tožnik zmotno meni, da bi moral organ zavrniti vpis GERK za nosilca B.B., ker ta organu ni predložil zakupne pogodbe, temveč le izjavo o zakupu, ter da je zakupna pogodba, s katero on izkazuje pravico uporabe, sklenjena do konca leta 2017. To bi namreč pomenilo, da bi se organ spuščal v presojo veljavnosti sklenjenih zakupnih pogodb, kar pa ne sodi v njegovo pristojnost – ne samo glede na 34. člen Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev, temveč tudi glede na splošno stvarno pristojnost upravnih organov, ki odločajo o upravnih zadevah (2. člen ZUP).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da se na delu GERK-a z identifikacijsko številko GERK_ …, domače ime …, v velikosti 5277 m2, na delu GERK-a z identifikacijsko številko GERK_ …, domače ime …, v velikosti 1363 m2 in na delu GERK-a z identifikacijsko številko GERK_ …, domače ime … velikosti 8314 m2, ki jih je v evidenco GERK prijavila nosilka kmetijskega gospodarstva z identifikacijsko številko KMG- …, kakor je grafično prikazano, vpiše prekrivajoči GERK (1. točka izreka), da se prekrivajočim GERK-om iz 1. točke izreka te odločbe pripišeta kmetijsko gospodarstvo z identifikacijsko številko KMG- …, katerega nosilka je A.A., in KMG- …, katerega nosilec je B.B. (2. točka izreka), da po dokončnosti te odločbe upravna enota po uradni dolžnosti vnese spremembe v evidenco GERK in o vpisanih spremembah stranke obvesti z izpisom iz registra kmetijskih gospodarstev (3. točka izreka) in da stroški postopka niso bili priglašeni (4. točka izreka). V obrazložitvi je organ navedel, da je prejel vlogo B.B. za vpis GERK-ov na zemljiščih s parc. št. 1118/5, 1118/6, 1118/9, k.o. …, kateri je bila priložena izjava o oddaji teh zemljiščih v zakup od zakupodajalcev C.C. in D.D. Organ je ugotovil, da ima na teh zemljiščih že vpisane GERK-e kmetijsko gospodarstvo nosilke A.A. Glede na 34. člen Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju Pravilnik) je organ po tem, ko je ugotovil, da vložnik izkazuje pravico do uporabe teh zemljišč, pozval A.A., da predloži dokazila o pravici uporabe. Ker je A.A. tudi posredovala zakupno pogodbo, je organ razpisal ustno obravnavo zaradi razjasnitve dejanskega stanja. Po opravljeni obravnavi je organ zaključil, da B.B. in A.A. s tožnikom kot zakupnikom izkazujejo pravico do uporabe teh zemljišč z zakupnima pogodbama, zaradi česar je odločil, kot izhaja iz izreka odločbe. Navedel je še, da pa lahko stranki predlagata pripis GERK-ov na svoje kmetijsko gospodarstvo na podlagi pravnomočnega akta organa ali medsebojno sklenjenega sporazuma o uporabi zemljišč.

2. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnika zoper prvostopno odločbo in se strinjal z razlogi prvostopne odločbe.

3. Tožnik je v tožbi navedel, da je odločitev napačna. Nosilec ima pravico do uporabe zemljišča, če ima za to soglasje lastnika, kar je v danem primeru nesporno, saj je nosilka A.A. predložila veljavno zakupno pogodbo, sklenjeno z lastnicama parcel do leta 2017. A.A. oziroma tožnik sta z aneksom k obstoječi pogodbi dokazala pravico uporabe zemljišča do leta 2017 z dovoljenjem lastnic parcel. B.B. pa z neko izjavo prikazuje zakup za pet let, brez objave pri upravni enoti, kot zahteva zakon. Tega organa nista upoštevala, pa bi morala, ker gre za kršitev Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ-1). Zakupna pogodba B.B. je tako nična. Nedopustno je tudi, da organ površno ali pa namerno spregleduje stranke v postopku, saj je A.A. izpuščena iz postopka. Kot sopodpisnik zakupne pogodbe pa je tudi tožnik tisti, ki ima pravico udeleževati se postopka in ima pravico do varstva svojih pravnih koristi. Ker pa B.B. nima veljavne zakupne pogodbe, pa ne sme biti stranka. Tožnik pa je tudi interesent za nakup teh zemljišč, ta postopek pa to sedaj ovira. Tožnik je predlagal, da se prvostopna odločba odpravi in se zadeva vrne v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

4. Toženka na tožbo v danem roku ni odgovorila, je pa poslala upravne spise.

5. Stranki z interesom A.A. in B.B. na tožbo v danem roku nista odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o prekrivajočih GERK-ih, ki jo je organ sprejel po tem, ko je ugotovil, da za del GERK-ov, opredeljenih v izreku prvostopne odločbe, dva nosilca kmetijskih gospodarstev izkazujeta pravico uporabe na spornih delih zemljišč (z zakupnima pogodbama) in se ne moreta sporazumeti o njihovi uporabi.

8. Prvostopni organ je svojo odločitev sprejel na podlagi (v času izdaje izpodbijane odločbe) veljavnega 34. člena Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev, ki določa postopanje organa v primeru prekrivanja GERK-ov med kmetijskimi gospodarstvi. Tako uvodoma določa, da upravna enota pozove nosilca, če ta želi vpisati GERK na zemljišču, kjer je že vpisan GERK drugega nosilca, da predloži dokazila, s katerimi izkazuje pravico do uporabe tega zemljišča in če teh dokazil ne predloži, upravna enota vpis GERK v RKG z odločbo zavrne (prvi odstavek); če nosilec, ki želi vpis GERK na zemljišču, kjer je že vpisan GERK drugega nosilca, predloži dokazila, s katerimi izkazuje pravico do uporabe tega zemljišča, upravna enota pozove nosilca, ki ima vpisan GERK na tem zemljišču, da se z nosilcem, ki želi vpis GERK, sporazume o vpisu GERK oziroma, da predloži dokazila, s katerimi izkazuje pravico do uporabe teh zemljišč; če nosilec, ki ima na spornem zemljišču vpisan GERK, teh dokazil ne predloži, upravna enota odloči o izbrisu GERK iz njegovega kmetijskega gospodarstva in na spornem zemljišču vpiše GERK k kmetijskemu gospodarstvu, katerega nosilec je predložil dokazila (drugi odstavek); kadar oba nosilca predložila dokazila, s katerimi izkazujeta pravico do uporabe spornega zemljišča in se o uporabi ne moreta sporazumeti, upravna enota odloči o vpisu prekrivajočega GERK na spornem zemljišču (tretji odstavek); prekrivajoči GERK je GERK, kateremu se pripišejo KMG-MID vseh kmetijskih gospodarstev, pri katerih bi prišlo do prekrivanja GERK, vendar nobeden od nosilcev teh kmetijskih gospodarstev ali kateregakoli drugega kmetijskega gospodarstva ne more vpisati GERK k svojemu kmetijskemu gospodarstvu, dokler ne predloži sporazuma o uporabi zemljišča ali pravnomočne odločitve sodišča (četrti odstavek).

9. Tudi po presoji sodišča je bila odločitev prvostopnega organa glede na podatke izpodbijane odločbe in spisa pravilna. Tožnik se moti, ko meni, da bi moral organ zavrniti vpis GERK za nosilca B.B., ker ta organu ni predložil zakupne pogodbe, temveč le izjavo o zakupu, ter da je zakupna pogodba, s katero on izkazuje pravico uporabe, sklenjena do konca leta 2017, saj bi to pomenilo, da bi se organ spuščal v presojo veljavnosti sklenjenih zakupnih pogodb, kar pa ne sodi v njegovo pristojnost ne samo glede na citirano določbo 34. člena Pravilnika (ta natančno opredeljuje okvir presoje organa v tovrstnih primerih), temveč tudi glede na splošno stvarno pristojnost upravnih organov, ki odločajo o upravnih zadevah (2. člen ZUP). Če bi organ o tem odločal, bi bila taka odločba nična, saj bi organ odločil o zadevi, ki sodi v sodno pristojnost (1. točka 279. člena ZUP). Enako velja tudi za nadaljnji tožbeni ugovor o ničnosti zakupne pogodbe, sklenjene med lastnicama obravnavanih zemljišč in B.B..

10. Na drugačno odločitev zato tudi ne more vplivati tožnikovo navajanje, da je obravnavani postopek edina ovira za nadaljevanja postopka prodaje oziroma nakupa teh zemljišč, za nakup katerih je sam edini sprejemnik ponudbe, saj je organ odločal na podlagi vložene vloge stranke ter v okviru dejanskega in materialnopravnega stanja zadeve.

11. V zvezi s tožnikovim ugovorom glede ne-obravnavanja A.A. kot stranke v postopku, pa sodišče prvenstveno ugotavlja, da to ni ugovor, ki bi ga lahko uveljavljal tožnik, ob tem pa še dodaja, da je sodišče poslalo tožbo v odgovor (tudi) A.A., ki pa nanjo v danem roku (kot že navedeno v točki 5 obrazložitve) ni odgovorila. Po podatkih vpisnika naslovnega sodišča pa imenovana tudi ni vložila tožbe v upravnem sporu v zvezi z obravnavano zadevo.

12. Glede na navedeno je sodišče, ker je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in zakonit, odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.