Jedro

Ker se je lahko tožnici delno nadomestilo izplačevalo za čas, ko je bila prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje in je izpolnjevala obveznosti po predpisih, ki urejajo trg dela, je pri izplačanem znesku za mesec junij 2017 glede na to, da se je 1. 6. 2017 v skladu s preostalo delovno zmožnostjo zaposlila prišlo do preplačila. Zaradi obstoja dejanskega stanu iz 194. člena ZPIZ-2 je prejeti znese dolžna vrniti toženi stranki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba ter sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo drugostopenjskih odločb tožene stranke št. ... z dne 8. 9. 2017 in 11. 9. 2017 ter prvostopenjskih št. ... z dne 26. 6. 2017 in 4. 8. 2017, ker je presodilo, da so izpodbijani upravni akti o ustavitvi izplačevanja delnega nadomestila in ugotovljenem preplačilu, pravilni in zakoniti (1. odst. izreka). Tožbo v delu zahtevka, da se tožnici prizna pravica do delnega nadomestila za invalidnost od začetka dela s krajšim delovnim časom, ki ustreza njeni preostali delovni zmožnosti od 1. 6. 2017 dalje je s sklepom zavrglo (2. odst. izreka). Izreklo je, da tožnica nosi sama svoje stroške sodnega postopka (3. odst. izreka).

2. Sodno odločbo izpodbija tožnica po pooblaščeni odvetnici iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na njeno spremembo v smeri ugoditve celotnemu tožbenemu zahtevku oz. podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Enako kot v tožbi ponavlja, da je bila zaposlena pri A.A. s. p. za poln delovni čas, da jo je toženec z odločbo z dne 26. 9. 2014 razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni in ji priznal pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami 4 ure dnevno ter da je odločba dne 18. 10. 2014 postala pravnomočna. Po izteku nadomestila za brezposelnost je toženca obvestila, da je pridobila zaposlitev, ki ustreza omejitvam po razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti. Zaposlila se je za polovični delovni čas. Skladno s tem bi ji morala biti priznana pravica do začasne nezmožnosti za delo 4 ure dnevno. Toženi zavod ne more samovoljno posegati v pravice iz naslova krajšega delovnega časa, ker bi to pomenilo kršitev ustavne pravice o prepovedi odvzema ali zmanjšanja pridobljenih pravic po 155. členu Ustave RS. Sklicuje se na 22. člen ZPIZ-a (verjetno mišljen 122. člen ZPIZ-2), ki ureja izplačevanje delnega nadomestila in 86. člen zakona o odmeri delnega nadomestila.

Potem, ko je toženo stranko obvestila, da se je 1. 6. 2017 zaposlila, bi morala biti izdana nova odločba o izplačevanju delnega nadomestila. Ni mogoče od laičnih strank pričakovati, da poznajo vse obrazce in da vedo, kako pravilno formulirati vlogo, niti slediti navedbam, da ni prijavljena v nobeni evidenci in da ji zato pravica ne pripada. Enako kot ob zaposlitvi v Sloveniji velja tudi za zaposlitev v Avstriji. Ni je mogoče prikrajšati za pravice zaradi zaposlitve v drugi državi in ji naložiti breme vzpostavitve kontakta s podatki iz evidenc v drugi državi članici EU. Pravica do izplačila delnega nadomestila ji pripada od 1. 6. 2017. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodna odločba izdana ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem ter procesnem pravu.

V postopku ni prišlo do bistvenih kršitev iz 2. odst. 339. člena ZPP, niti do zatrjevane relativne kršitve iz 1. odst. 339. člena ZPP, do katere se zaradi popolne pavšalnosti ni mogoče niti opredeliti. Sodna odločba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč na tožničino izvajanje dodaja naslednje.

5. V obravnavani zadevi gre za spor v zvezi z izpodbojnima tožbama, vloženima zoper posamične upravne akte toženega zavoda, ki ju je sodišče združilo v skupno reševanje. Gre za presojo upravnih odločb, in sicer: - z dne 8. 9. 2017 o zavrnitvi pritožbe zoper odločbo z dne 26. 6. 2017 o ustavitvi izplačevanja delnega nadomestila kot brezposelni osebi z dnem 26. 6. 2017 ter - z dne 11. 9. 2017 o zavrnitvi pritožbe zoper odločbo z dne 4. 8. 2017 o ugotovljenem preplačilu nadomestila za invalidnost od 1. 6. 2017 do 30. 6. 2017 v višini 312,59 EUR ter vračilu navedenega zneska v roku petih mesecev, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Vendar je tožbeni zahtevek na njihovo odpravo tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnjen, saj je pravilno presojeno, da so izpodbijani upravni akti pravilni in zakoniti. Pravna podlaga za rešitev zadeve o ustavitvi izplačevanja delnega nadomestila ter vračilu neupravičeno prejete denarne dajatve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju2(ZPIZ-2), katerega relevantne določbe je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka, kot bo utemeljeno v nadaljevanju.

6. Glede ustavitve izplačevanja delnega nadomestila Po 1. odst. 86. člena ZPIZ-2 je pravica do delnega nadomestila zagotovljena zavarovancem s priznano pravico do dela s krajšim delavnim časom najmanj 4 ure dnevno. Višina denarne dajatve je odvisna od tega, ali delovni invalid opravlja delo v skladu s preostalo delovno zmožnostjo, ali ne. Po 1. alineji 2. odst. 86. člena ZPIZ-2 se nadomestilo za polovični delovni čas odmeri v višini 50 % invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu pripadala na dan nastanka invalidnosti oz. se tako odmerjeno nadomestilo po 3. alineji 3. odst. 86. člena ZPIZ-2 poveča za 40 %, če zavarovanec izgubi delo na podlagi pozitivnega mnenja komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na 4. odst. 122. člena ZPIZ-2 se denarna dajatev, odmerjena po 3. alineji 3. odst. 86. člena izplačuje od prvega naslednjega dne po izteku pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti po predpisih, ki urejajo trg dela in v skladu s 125. členom ZPIZ-2 izplačuje za čas, ko je zavarovanec prijavljen pri zavodu za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih, ki urejajo trg dela.

Slednje dejansko stanje je podano tudi v predmetni zadevi. Ni nobenega dvoma, da je tožnica potem, ko je 4. 4. 2016 prenehala biti uživalka nadomestila za brezposelnost bila po odločbi z dne 11. 5. 2016 od 5. 4. 2016 dalje uživalka denarnega nadomestila, odmerjenega po 3. alineji 3. odst. 86. člena ZPIZ-2. Po prijavi dejstva, da se je s 1. 6. 2017 zaposlila v skladu s preostalo delovno zmožnostjo, je z izpodbijano odločbo z dne 26. 6. 2017 nadaljnje izplačevanje nadomestila z istim datumom na temelju 125. člena ZPIZ-2 zakonito ustavljeno. Pritožba v tej smeri ne more biti uspešna.

7. Glede ugotovitve in povrnitve preplačila Pravna podlaga za presojo zakonitosti dokončne odločbe z dne 11. 9. 2017 v zvezi z odločbo z dne 4. 8. 2017 o ugotovljenem preplačilu delnega nadomestila v višini 312,59 EUR in obročnem vračilu v petih mesecih je podana v 194. členu ZPIZ-2. Po navedeni določbi ZPIZ-2 je oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek do katerega ni imela pravice, dolžna prejeto vrniti v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Revizijsko sodišče je že večkrat zavzelo stališče3, da ne glede na ustavitev izplačevanja določene denarne dajatve iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja za naprej, zavod lahko zahteva vračilo neupravičeno izplačanih zneskov, če se izkaže, da so po izdaji odločbe o pravici nastopile dejanske okoliščine, ko zavarovanec več ne more uživati priznane denarne dajatve. Ali povedano drugače. Prvotno priznana pravica, po kateri je zavarovanec upravičen do določenih prejemkov, je po izdaji odločbe varovana ali obstoji le, če so še naprej podani vsi predpisani dejanski in pravni pogoji za priznanje oz. izplačevanje.

Ker se je lahko tožnici delno nadomestilo izplačevalo za čas, ko je bila prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje in je izpolnjevala obveznosti po predpisih, ki urejajo trg dela, je pri izplačanem znesku za mesec junij 2017 glede na to, da se je 1. 6. 2017 v skladu s preostalo delovno zmožnostjo zaposlila v Avstriji, zagotovo prišlo do preplačila. Zaradi obstoja dejanskega stanu iz 194. člena ZPIZ-2 je prejeti znesek, ki ga pritožba po višini niti ne prereka, dolžna vrniti toženi stranki. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje na temelju 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih4 (ZDSS-1) utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb o ugotovljenem preplačilu in vračilu denarne dajatve, zato pritožba niti v tem obsegu ne more biti uspešna.

8. K zavrženju tožbe za vtoževano delno nadomestilo od začetka dela s krajšim delovnim časom od 1. 6. 2017 dalje Enako velja za zavrženi del tožbe o pravici do delnega nadomestila za invalidnost od 1. 6. 2017 dalje, t.j. od začetka dela v tujini s krajšim delovnim časom. V celoti je potrebno pritrditi zaključku prvostopenjskega sodišča, da glede na 63. člen v zvezi s 75. členom ZDSS-1 ni procesne predpostavke za vsebinsko sojenje o tem delu zahtevka, ker o odmeri denarne dajatve v predsodnem upravnem postopku še ni bilo odločeno. To je tudi logično, saj tožnica takšne zahteve pri toženi stranki sploh ni vložila, kar nenazadnje potrjuje njena izpoved na glavni obravnavi dne 19. 3. 2018 pred sodiščem prve stopnje (list. št. 21).

Pritožbeni očitek, da je tožena stranka o tem ni ustrezno podučila, v okoliščinah konkretnega primera ne more biti odločilen, saj je sodno socialni spor dopusten šele zoper drugostopenjske, v upravnem postopku dokončne odločbe nosilca zavarovanja. O pravici iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je v predsodnem upravnem postopku mogoče odločati le na podlagi ustrezne zahteve zavarovanca. Postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja se v skladu s 1. odst. 178. člena ZPIZ-2 praviloma začne na zahtevo zavarovanca. Glede na 5. odst. 178. člena ZPIZ-2 se zahteva poda s pisno vlogo ali ustno na zapisnik pri katerikoli enoti zavoda, do česar pa v obravnavani zadevi še sploh ni prišlo.

9. Odločitev pritožbenega sodišča Iz predhodno navedenih razlogov je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ter 2. odst. 365. člena ZPP potrditi sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Preostala pritožbena izvajanja, od očitane kršitve 155. člena Ustave RS o prepovedi retroaktivne veljavnosti zakonov, drugih predpisov in splošnih aktov, domnevno samovoljnega poseganja v pravico in druga so bodisi povsem neutemeljena ali za rešitev zadeve pravno irelevantna, zato se pritožbenemu sodišču do njih posebej ni potrebno niti opredeljevati.

10. Ob takšnem pritožbenem izidu je bilo potrebno odločiti, da trpi tožnica sama svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012. 3 Nazadnje tudi v sodbi opr. št. VIII Ips 63/2018 z dne 12. 9. 2018. 4 Ur. l. RS, št. 2/2004.