Jedro

Glede zavrnitve predloga tožene stranke za odločitev v smislu sodne razveze pogodbe o zaposlitvi revizija ni utemeljena. Sodišče sicer ni izrecno ugotovilo, da bi bila ukinitev tožnikovega delovnega mesta pri toženi stranki nezakonita. Vrnitev tožnika na njegovo delovno mesto, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je lahko vprašljiva. Res so določbe o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča namenjene temu, da se ob nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in hkratni nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja delavca pri delodajalcu sporno razmerje med strankama lahko reši tudi v smislu določb 118. člena ZDR. Vendar ob upoštevanju načela reintegracije sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je ob vrnitvi tožnika na delo strankama v sporu prepustilo, da po vrnitvi tožnika na delo sami rešujeta vprašanja v zvezi z nadaljnjo zaposlitvijo tožnika pri toženi stranki.

Izrek

Reviziji se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, ugotovilo nezakonitost oziroma neveljavnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožniku podala tožena stranka dne 23. 3. 2007 in toženi strani naložilo, da tožniku ob priznanju delovne dobe za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračuna in izplača nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov ter tožnika pozove na delo na njegovo oziroma drugo ustrezno delovno mesto. Presodilo je, da odgovornost tožnika za očitano kršitev, to je, da je kot odgovorni delavec skupaj s podrejeno delavko zakrivil, da je bila dvema zavarovancema neutemeljeno izplačana odkupna vrednost zavarovanih polic na njuna računa, namesto na račun vinkulacijskega upravičenca iz teh polic, ni dokazana. Hkrati je presodilo, da sporna izredna odpoved ni bila podana v zakonskem 15-dnevnem roku od seznanitve z razlogi za odpoved, upoštevaje, da je rok za odpoved pričel teči od obvestila vinkulacijskega upravičenca, da mu bivša imetnika zavarovanih polic tudi po pozivu nista nakazala nepravilno izplačane odkupne vrednosti.

2. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke sodbo sodišča prve stopnje spremenilo le toliko, da je toženi stranki naložilo, da tožnika pozove na delo le na njegovo delovno mesto, sicer pa pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je soglašala tudi s presojo, da niso podani pogoji za prenehanje tožnikove pogodbe o zaposlitvi niti po sodbi sodišča, ne glede na toženkine navedbe o ukinitvi tožnikovega delovnega mesta tudi zato, ker je tožena stranka sočasno iskala nove delavce za delovna mesta, za katera se zahteva takšna izobrazba, kot jo ima tožnik. Soglašalo je, da bo v primeru, če tožnikovega delovnega mesta ni več, tožena stranka morala izpeljati postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z zakonom.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov glede ugotovitve, da tožnik in podrejena delavka nista bila seznanjena z listino, v kateri je bilo navedeno, da vinkulacijski upravičenec soglaša s predčasnim odkupom zavarovalnih polic ob pogoju, da se odkupna vrednost izplača na njegov račun, in graja dokazno oceno v zvezi s tem. Vztraja, da sta tožnik in podrejena delavka ravnala skrajno malomarno in sta to listno neutemeljeno spregledala. Ne strinja se s presojo, da je pričel 15-dnevni rok za podajo izredne odpovedi teči že z obvestilom vinkulacijskega upravičenca, da je ostal poziv prejemnikoma odkupne vrednosti polic, da prenakažeta odkupno vrednost, brezuspešen in zatrjuje, da je navedeni rok začel teči šele od zagovora tožnika. Navaja, da je izrek sodbe neizvršljiv, saj toženi stranki nalaga poziv tožnika na delovno mesto, ki ga je opravljal pred sporno izredno odpovedjo, ne da bi bil sicer pripravljen za to delovno mesto podpisati ustrezno pogodbo o zaposlitvi, tega delovnega mesta pa tudi več ni, ker je bilo že 22. 8. 2007 ukinjeno. Zato bi moralo sodišče upoštevati njene navedbe o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja in odločiti v smislu 118. člena ZDR. Poleg tega bi moralo sodišče pri odločanju o plačilu nadomestila plače za čas sodnega spora upoštevati tožnikove morebitne denarne prejemke, ki jih je imel v tem času.

4. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizijske navedbe, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, da tožnik in podrejena delavka nista bila seznanjena z listino, da je vinkulacijski upravičenec soglašal s predčasnim odkupom zavarovalnic polic s pogojem, da se odkupna vrednost nakaže na njegov račun in uveljavljanje 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem ni utemeljeno. Sodišče je do take presoje prišlo na podlagi obrazložene dokazne ocene, tako da revizijske navedbe v zvezi s tem dejansko pomenijo zanikanje dokazne ocene sodišča oziroma nestrinjanje z njo, kar glede na določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP ni dovoljen revizijski razlog.

8. Sodišče je utemeljeno presodilo, da je rok za izredno odpoved pričel teči s 7. 3. 2007, ko je vinkulacijski upravičenec obvestil toženo stranko, da poziv prejemnikom odkupne vrednosti, da iz tega naslova nakazane zneske prenakažeta na račun vinkulacijskega upravičenca, ni bil uspešen. Že pred tem je morala tožena stranka ugotoviti, da je prišlo pri izplačilu odkupne vrednosti polic do napake in za kakšno napako je šlo, sicer do poziva prejemnikoma odkupne vrednosti sploh ne bi prišlo. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da je to, kdaj se je delodajalec v smislu določb drugega odstavka 111. člena ZDR seznanil z razlogi za izredno odpoved, dejansko vprašanje in da je revizijsko sodišče na tako ugotovitev nižjega sodišča vezano. Ker je bila odpoved podana šele 23. 3. 2006, je sodišče utemeljeno presodilo, da je bila podana po izteku 15-dnevnega subjektivnega roka iz drugega odstavka 111. člena ZDR.

9. Ker je sodišče ugotovilo, da tožnik in podrejena delavka brez lastne krivde nista bila seznanjena z listino, iz katere je izhajalo, da bi morala biti odkupna vrednost polic nakazana vinkulacijskemu upravičencu, hkrati pa sta bila seznanjena, da je uprava tožene stranke sicer izjemoma soglašala s predčasnim odkupom zavarovanih polic in jima je bilo naročeno, da odkup izvedeta, sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je presodilo, da tožniku v zvezi z likvidacijo tega predčasnega odkupa in izplačilom odkupne vrednosti zavarovancema ni mogoče očitati hude malomarnosti in s tem ne storitve kršitve iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR.

10. Tudi glede zavrnitve predlogov tožene stranke za odločitev v smislu sodne razveze pogodbe o zaposlitvi revizija ni utemeljena. Sodišče sicer ni izrecno ugotovilo, da bi bila ukinitev tožnikovega delovnega mesta pri toženi stranki nezakonita. Vrnitev tožnika na njegovo delovno mesto, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je zato lahko vprašljiva, kar ugotavlja tudi sodišče druge stopnje. Res so določbe o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča namenjene temu, da se ob nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in hkratni nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja delavca pri delodajalcu sporno razmerje med strankama lahko reši tudi v smislu določb 118. člena ZDR. Vendar ob upoštevanju načela reintegracije sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je ob vrnitvi tožnika na delo strankama v sporu prepustilo, da po vrnitvi tožnika na delo sami rešujeta vprašanja v zvezi z nadaljnjo zaposlitvijo tožnika pri toženi stranki.

11. Revizijske navedbe, da naj bi tožnik v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dosegal dohodke iz drugih zaposlitev, pomeni poskus uveljavljanja nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog. Zato sodišče teh navedb ni moglo upoštevati.

12. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Izrek o stroških odgovora na revizijo temelji na določbah prvega odstavka 155. člena ZPP.