Jedro

Utemeljen je pritožbeni očitek o zmotni uporabi pravila o dokaznem bremenu (kot sestavnem delu materialnega prava). Izpodbijana sodba izhaja sicer s pravilnega stališča, da je bilo dokazno breme glede trditve o izpolnitvi dolga na toženki, vendar iz izvedene dokazne ocene izhaja, da navedeno pravilo ni bilo uporabljeno pravilno. Odločilna teža v dokazni oceni je bila namreč dana tožničini opustitvi predložitve listine, ki bi potrjevala njeno nasprotno trditev, da plačilo ni bilo izvedeno, pomanjkljivosti v dokazni listini, ki jo je predložila toženka, pa niso bile ocenjene. Dokazna ocena temelji torej na pravilu o prehajanju procesnega dokaznega bremena, ne upošteva pa, da procesno dokazno breme preide na nasprotno stranko šele potem, ko stranka, na kateri je dokazno breme, predloži dokaze, ki potrjujejo njeno navedbo. Navedena lastnost procesnega dokaznega bremena je pomembna za izvedbo postopka, ne pa za obrazložitev sprejete odločitve. Dokazna ocena, ki podpira odločitev, mora izhajati iz materialnega dokaznega bremena.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna v 8 dneh tožeči stranki plačati 1.984,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2019 dalje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 8 dneh povrniti stroške postopka v višini 463,66 EUR EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo."

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 8 dneh od prejema tega sklepa povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za plačilo 1.984,78 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

2. Tožnica v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ker trditev o neizpolnitvi dolga pomeni zatrjevanje negativnega dejstva, je dokazno breme za trditev o izpolnitvi na toženki. Dokaznemu bremenu zadosti izključno s predložitvijo ustrezne listine, običajne za dokazovanje izvedbe plačila in na katerih tretja oseba (banka) potrdi, da je bilo plačilo dejansko izvedeno. Kot veliko telekomunikacijsko podjetje ima avtomatiziran način poslovanja, ki avtomatsko knjiži plačila in ne dopušča prejemanja dvojnih plačil. Sodišče ni upoštevalo njene trditve, da je večkrat poskusila najti toženkino plačilo, a ga ni uspela najti. Poleg navedenega je bila listina predložena v tujem jeziku, ni pa ji bil dodan overjen prevod. Upoštevanje take listine predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)(tako tudi sklep VS RS III Ips 76/2016 z dne 13. 3. 2018).

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je toženka tožnico pozvala k izpolnitvi pogodbenih obveznosti v skupnem znesku 1.984,96 EUR, sporno pa je, ali je toženka dolg poravnala. Ugotovitev, da je toženka izpolnila pogodbe, temelji na ugotovitvah, - da tožnica ni zanikala toženkine navedbe, da ji je predlagala sklenitev izvensodne poravnave in priložila položnico za plačilo 2.096,78 EUR z rokom plačila 3. 3. 2019, - da je toženka kot dokaz trditve o plačilu predložila izpis o opravljeni transakciji, za katerega je trdila, da je bila opravljena prek spletne banke z računa tretje osebe, - da se v izpisu navedeni podatki o višini in prejemniku nakazila, valuti, referenci in številki transakcijskega računa ujemajo, - da niti potrdilo niti odrezek plačilnega naloga ne vsebujeta žiga ali potrdila banke o dejanski izvedbi plačila, a je toženka to utemeljila s trditvijo, da je bilo plačilo opravljeno prek računa tretje osebe in zato ne more dobiti bančnega izpiska o opravljenem plačilu, - da je tožnica trdila, da ni prejela zatrjevanega plačila, a iz predloženega izpisa iz poslovnih knjig ne izhaja, kdaj je bil izdan in do katerega datuma so upoštevana plačila, - da je toženka podala zadostne navedbe in dokaze o izpolnitvi obveznosti in jim zato tožnica ne more uspešno nasprotovati zgolj z neobrazloženim zanikanjem prejetega plačila.

6. Utemeljen je pritožbeni očitek o zmotni uporabi pravila o dokaznem bremenu (kot sestavnem delu materialnega prava). Izpodbijana sodba izhaja sicer s pravilnega stališča, da je bilo dokazno breme glede trditve o izpolnitvi dolga na toženki, vendar iz izvedene dokazne ocene izhaja, da navedeno pravilo ni bilo uporabljeno pravilno. Odločilna teža v dokazni oceni je bila namreč dana tožničini opustitvi predložitve listine, ki bi potrjevala njeno nasprotno trditev, da plačilo ni bilo izvedeno, pomanjkljivosti v dokazni listini, ki jo je predložila toženka, pa niso bile ocenjene. Dokazna ocena temelji torej na pravilu o prehajanju procesnega dokaznega bremena, ne upošteva pa, da procesno dokazno breme preide na nasprotno stranko šele potem, ko stranka, na kateri je dokazno breme, predloži dokaze, ki potrjujejo njeno navedbo.1 Navedena lastnost procesnega dokaznega bremena je pomembna za izvedbo postopka, ne pa za obrazložitev sprejete odločitve. Dokazna ocena, ki podpira odločitev, mora izhajati iz materialnega dokaznega bremena.

7. Ker odločitev ne temelji na neposredno izvedenih dokazih in ker sta obe stranki predlagali izdajo sodbe brez oprave obravnave, za odpravo ugotovljene pomanjkljivosti ni bila potrebna izvedba pritožbene obravnave.

8. Pritožbeno sodišče sodi, da toženka ni dokazala, da je izpolnila pogodbeno obveznost do tožnice, ki je predmet tega postopka. Predložila je listino, ki se v znesku in prejemniku ujema s plačilnim nalogom, ki ga je – po njenih trditvah – prejela od tožnice. Datum, ki je naveden kot datum plačila, časovno sovpada s pozivom k plačilu in prejemom sklepa o izvršbi. Ne glede na to ni na njem nobenega znaka, ki bi potrjeval, da je bilo plačilo dejansko izvedeno. Po tožničini trditvi, da plačila ni prejela, je navedla le, da je bilo plačilo izvedeno prek spletne banke s strani tretje osebe. Navedeno ne vzbuja dvoma o tem, da je bilo dokazno sredstvo – potrdilo banke o izvedbi transakcije – nedosegljivo. Toženka ni navedla, da oseba, ki naj bi izvedla transakcijo na njen račun, ni (več) dosegljiva. Tako kot je (sledeč njeni trditvi) poskrbela za plačilo, bi lahko poskrbela tudi za predložitev potrdila. Na drugi strani ni videti razumnega razloga, da bi tožnica zanikala obstoj plačila. Njen interes kot gospodarske družbe, ki se ukvarja s ponujanjem storitev, na katere se nanaša obravnavani dolg, je v pridobitvi plačila – in ne dvojnega plačila. Če bi bilo plačilo izvedeno na zatrjevani dan, bi bila upravičena tudi do povrnitve dotlej nastalih stroškov postopka. S predložitvijo izpiska iz poslovnih knjig z datumom, ki bi vključeval s strani toženke zatrjevani datum plačila, bi si lahko izboljšala svoj procesni položaj, nepredložitev te listine pa ne more dati večje verodostojnosti listini, ki jo je predložila toženka.

9. Trditev o višini toženkinega dolga ni bila sporna in je zato dokazana (drugi odstavek v zvezi s prvim odstavkom 214. člena ZPP).

10. Po prvem odstavku 299. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Sledeč nespornim tožničinim navedbam je zadnja od neplačanih obveznosti zapadla 3. 1. 2019. Zahtevek za plačilo zamudnih obresti od 4. 1. 2019 je zato utemeljen.

11. Osemdnevni rok za prostovoljno plačilo obveznosti temelji na četrtem odstavku 458. člena ZPP.

12. Ker je tožnica uspela z zahtevkom, ji je toženka dolžna povrniti stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Potrebni stroški postopka znašajo 463,66 EUR, in sicer gre za sestavo predloga za izvršbo (100 točk x 0,60 EUR), sestavo dopolnitve tožbe (300 točk x 0,60 EUR) in 2 % materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena Odvetniške tarife (8 točk x 0,60 EUR), vse povečano za 22 % davek na dodano vrednost, ter za sodno takso (44 EUR + 121 EUR). Strošek za pregled dokumentacije je vključen v strošek za sestavo predloga oziroma dopolnitve tožbe, stroški opominjanja, ki niso posebej izkazani, pa so vključeni v pavšalni znesek materialnih stroškov.

13. Po navedenem je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku za plačilo 1.984,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2019 dalje in da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške izvršilnega in pravdnega postopka v skupni višini 463,66 EUR (358. člen ZPP).

14. Ker je tožnica s pritožbo uspela, ji je toženka dolžna povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka. Upravičena je do stroška za vložitev pritožbe (375 točk) in za pavšalni znesek materialnih stroškov (7,5 točk), oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 279,99 EUR. Ker je pregled dokumentacije vključen v sestavo pritožbe, ni upravičena do povrnitve stroškov po tar. št. 39/2 OT.

15. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti od stroškov pa sledi utrjenemu stališču sodne prakse, oblikovanem po sprejetju pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. 1 Prim. sodbo VS RS II Ips 312/2015 z dne 16. 2. 2017 in tam navedene sodne odločbe.