Jedro

Niso izpolnjena merila SEU za izključitev uporabe Direktive po drugem odstavku 1. člena, v delu, v katerem pogodbeni pogoj kreditne pogodbe z valutno klavzulo ne temelji na izrecni zakonski vsebini iz prvega odstavka 7. člena ZPotK, temveč se nanaša na presojo pravilno opravljene pojasnilne dolžnosti po drugem odstavku 7. člena ZPotK v zvezi s prvim odstavkom 6. člena ZPotK.

Določbi 371. in 372. člena OZ pomenita le način določitve predmeta denarne obveznosti. Ne določata (sami po sebi) pravic in obveznosti strank iz posamezne pogodbe. Po sodni praksi SEU pa nacionalnemu sodišču to ne preprečuje, da bi presojalo (ne)dovoljenost pogodbenega pogoja.

Možnost konverzije v ničemer ne odpravlja ugotovljene pomanjkljivo opravljene pojasnilne dolžnosti in s tem posledične ničnosti. Tožena stranka v pritožbi sploh ne zatrjuje, da dogovorjena možnost konverzije odpravlja prav vse že nastale negativne posledice valutnih nihanj. Ker tožnika nista bila opozorjena na drastično spremembo tečaja in skupne cene kredita, tudi zgolj opozorilo na možnost konverzije ni moglo vzpostaviti zavedanja tožnikov o znatnih posledicah v primeru velike depreciacije domače valute.

SEU je že presodilo, da člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki ob tem, da določa, da tožba za ugotovitev ničnosti nepoštenega pogoja iz pogodbe, sklenjene med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, ne zastara, določa zastaralni rok za tožbo za uveljavljanje restitucijskih učinkov te ugotovitve, če sta spoštovani načeli enakovrednosti in učinkovitosti (tč. 58).

Tudi kondikcijski zahtevek zaradi ničnosti pogodbe po 87. členu OZ je treba interpretirati v skladu z obogatitveno idejo (načelom). Prikrajšanec ima primarno na voljo naturalno restitucijo, če to ni mogoče, pa mu mora pridobitelj dati ustrezno nadomestilo po cenah na dan izdaje sodne odločbe. Ko je predmet izpolnitve denar (nakazilo kredita tožnikoma), mora prejemnik vrniti isto količino denarja.

Ko pa gre za vprašanje plačila obogatitvenih obresti, je treba uporabiti določbe OZ o neupravičeni pridobitvi (zlasti 193. in 198. člen OZ). Določbo 193. člena OZ je teorija tudi ob neupoštevanju evropskega potrošniškega prava že do sedaj razlagala tako, da je dobrovernemu pridobitelju denarnega zneska mogoče naložiti plačilo obogatitvenih obresti samo v višini dejansko doseženih obresti. Po določbi o plodovih 193. člena OZ namreč dobroverni prejemnik jamči le za vrednost dejansko doseženih plodov, ne pa tudi za tiste, ki jih je opustil obrati (smiselno velja za obresti).

Pri prenehanju dvostranskih pogodb kondikcijski zahtevki, ki stopijo na mesto izpolnitvenih, ohranijo vzajemno naravo, kar pomeni, da je vsaka od strank zavezana vrniti tisto, kar je prejela, po načelu do ut des. Tožeča stranka je pri postavitvi svojega zahtevka upoštevala, da je od tožene stranke prejela kredit v znesku 293.895,00 EUR in je tožbo vložila le glede presežka, ki je ob koncu sojenja na prvi stopnji znašal 121.216,56 EUR. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki priznalo tudi nadomestilo za čas, ko je tožeča stranka uporabljala kapital tožene stranke. Toženka svoje povračilne obveznosti torej ne more dodatno zmanjšati z ugovorom, da je njen povračilni zahtevek višji kot ga je upoštevala tožeča stranka pri postavitvi zahtevka.

Nepoštenost po 193. členu OZ temelji na subjektivnem merilu, saj je pomemben odnos pridobitelja do dejstev, ki vzpostavljajo ničnost pogodbe. Teorija kot slabovernega označuje tistega prejemnika, ki se zaveda dejstev, iz katerih izhaja odsotnost pravne podlage, in pravne posledice, da prejetega ne sme obdržati, oziroma slednja tako "bije v oči", da poštenemu prejemniku ne bi mogla ostati neznana. Povedano drugače, za slabovernost je potrebno dokazati prejemnikovo (pozitivno) zavest o dejstvih, iz katerih izvira neupravičena obogatitev, in pravni posledici, ki iz takih dejstev izhaja (da je tako korist potrebno vrniti), ali pa pozitivno zavest o dejstvih in hudo malomarnost do nezavedanja pravne posledice.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točkah 2.I. in 2.II. izreka) potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje

- v točki 2. III. izreka spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na glavnico in sicer tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati prvemu tožniku znesek 121.216,56 EUR,

- v točki 2. III. izreka razveljavi glede zavrnitve tožbenega zahtevka prvega tožnika na plačilo zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov glavnice,

- v točki 2. IV. izreka (odločitev o pravdnih stroških) razveljavi

in se zadeva v razveljavljenem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 13. 5. 2024 se zavrže.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v točki 2. I. izreka ugotovilo, da sta Pogodba o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo številka 000 z dne 8.12.2006 ter Notarski zapis pogodbe o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo številka 000 in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, notarja A. A. iz Ljubljane, opravilna številka SV 2463/06 z dne 15.12.2006, sklenjena med prvim tožnikom, drugo tožnico in toženko, nična. V točki 2. II. izreka je ugotovilo, da je vknjižba hipoteke pri nepremičninah parcelna številka 203/15 k. o. X, ID znak: parcela X-203/15, ID 0000, parcelna številka 203/56, k. o. X, ID znak: parcela X-203/56, ID 0001 in parcelna številka 203/58, k. o. X, ID znak: parcela X-203/58, ID 0002, ki je bila vknjižena v korist tožene stranke Banka d. d., na podlagi notarskega sporazuma o zavarovanju denarne terjatve opravilna številka SV 2463/06 z dne 15.12.2006 za zavarovanje denarne terjatve tožene stranke v višini glavnice 467.000 CHF v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila kredita, z obrestmi 12 mesečni Libor + 1,70 % letno, z zapadlostjo glavnice na dan 31.12.2026, skupaj z zaznambo neposredne izvršljivosti citiranega notarskega zapisa v korist tožene stranke Banke d. d., neveljavna in se izbriše. V točki 2. III. izreka je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni prvemu tožniku plačati znesek 121.216,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov glavnice od datumov, kot so razvidni iz izreka. V točki 2. IV. izreka je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

Z izpodbijanim sklepom z dne 13. 5. 2024 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, zoper sklep z dne 13. 5. 2024 pa le tožeča stranka.

Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbo zavrže ali tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je pritožba zelo obsežna, bo pritožbeno sodišče v uvodnem delu pritožbo povzelo le kratko, nanjo pa bo v celoti odgovorilo v nadaljnji obrazložitvi. Toženka uvodoma navaja, da sodišče v nasprotju s 3. odst. 324. člena ZPP v izrek sodbe ni zapisalo odločbe o obstoju terjatve tožene stranke, ki je bila uveljavljena zaradi pobota. Posledično je nepravilen izrek v tistem delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek tožeče stranke. Sodišče ni preverilo, ali sporni pogodbeni pogoj temelji na obveznih določbah nacionalnega prava. Kondikcijski zahtevek tožnikov je zastaral. Kreditna pogodba je jasna in razumljiva. Gre za retroaktivno sodno razlago prava, ki je nedopustna. Sodišče ni napravilo vestne in skrbne dokazne ocene. Zaključki glede reklamnega materiala tožene stranke so neutemeljeni. Pri dokazni oceni prič je sodišče zagrešilo kršitev iz 8. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP ter poseglo v pravico do izjave tožene stranke in do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave RS. Pojasnilna dolžnost je bila ustrezno opravljena. Sodišče ni analitično presodilo izpovedbe priče C. C. Tožena stranka je predstavila tudi znatne ekonomske posledice, možnost konverzije in graf preteklega gibanja menjalnega tečaja približno za obdobje 10 let. Zmotno je presodilo vsebino kreditne pogodbe, ko je zapisalo, da v kreditni pogodbi ni bilo nobenega opozorila v zvezi z valutnim tveganjem. Neutemeljeni so tudi zaključki o valuti varnega zatočišča. Sodišče se sklicuje na obvestila avstrijskih regulatorjev iz leta 2006, pri čemer spregleda navedbe tožene stranke, zakaj je takšno sklicevanje nerelevantno. Sodišče se neutemeljeno sklicuje tudi na dokumente Banke Slovenije po sklenitvi kreditne pogodbe (v letih 2007 in 2008). Tožnika sta razumela mehanizem kreditne pogodbe in lahko ocenila potencialno znatne ekonomske posledice valutne klavzule za svoje finančne obveznosti. Ker je tožena stranka pojasnilno dolžnost izpolnila, kreditna pogodba ni nepoštena in ni nična. Presoja nepoštenosti mora temeljiti na celoviti oceni, kjer se ne upošteva le morebitna nepreglednost spornega pogodbenega pogoja.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

Tožeča stranka sodbo izpodbija v zavrnilnem delu iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Ker je z izpodbijano odločitvijo zavrnjen tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna prvemu tožniku plačati glavnico z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pritožbeno sodišče šteje, da se zoper to odločitev pritožuje le prvi tožnik, zoper stroškovno odločitev pa tudi druga tožnica. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi v zavrnilnem delu glede denarnega zahtevka in za zakonske zamudne obresti od zneskov in za čas, kot to izhaja iz točke 2.III. izreka. Povzame vsebino odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 60/2020 in poudari, da je pogodbena stranka, ki je ravnala "le" malomarno, kljub temu lahko nepoštena v smislu 193. člena OZ ter mora plačati zamudne obresti od prejetega zneska tudi za čas pred vložitvijo tožbe. Navaja, da zapis banke Slovenije v Poročilu o finančni stabilnosti iz junija 2005 o veliki izpostavljenosti komitentov tečajnemu tveganju jasno kaže na zavedanje bančnega sektorja glede mogočih tečajnih sprememb, ki so lahko neomejene. Tožena stranka je kredite razglašala in reklamirala kot varne, z minimalnimi tveganji in jih predstavljala na privlačen, izrazito zapeljiv način. Tožena stranka je v letaku napovedovala gibanje tečaja za naprej, ker je zagotavljala, da do bistvenega večanja mesečnih anuitet, ki je v primeru takšnega kredita odvisno izključno od gibanja tečaja, ne bo prišlo. Praksa tožene stranke z zavajajočim oglaševanjem kreditov v CHF je bila agresivno naravnana v spodbujanje potrošnikov, da so sklepali tovrstne kreditne pogodbe, kar dodatno kaže, da je šlo za nevestno, nepošteno ravnanje tožene stranke ne samo v objektivnem, ampak tudi v subjektivnem smislu. Tožena stranka je ravnala v nasprotju s standardom skrbnosti dobrega strokovnjaka po drugem odstavku 6. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v točki 2. I. izreka ugotovilo, da sta Pogodba o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo številka 000 z dne 8.12.2006 ter Notarski zapis pogodbe o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo številka 000 in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, notarja A. A. iz Ljubljane, opravilna številka SV 2463/06 z dne 15.12.2006, sklenjena med prvim tožnikom, drugo tožnico in toženko, nična. V točki 2. II. izreka je ugotovilo, da je vknjižba hipoteke pri nepremičninah parcelna številka 203/15 k. o. X, ID znak: parcela X-203/15, ID 0000, parcelna številka 203/56, k. o. X, ID znak: parcela X-203/56, ID 0001 in parcelna številka 203/58, k. o. X, ID znak: parcela X-203/58, ID 0002, ki je bila vknjižena v korist tožene stranke Banka d. d., na podlagi notarskega sporazuma o zavarovanju denarne terjatve opravilna številka SV 2463/06 z dne 15.12.2006 za zavarovanje denarne terjatve tožene stranke v višini glavnice 467.000 CHF v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila kredita, z obrestmi 12 mesečni Libor + 1,70 % letno, z zapadlostjo glavnice na dan 31.12.2026, skupaj z zaznambo neposredne izvršljivosti citiranega notarskega zapisa v korist tožene stranke Banke d. d., neveljavna in se izbriše. V točki 2. III. izreka je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni prvemu tožniku plačati znesek 121.216,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov glavnice od datumov, kot so razvidni iz izreka. V točki 2. IV. izreka je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

Z izpodbijanim sklepom z dne 13. 5. 2024 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, zoper sklep z dne 13. 5. 2024 pa le tožeča stranka.

Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbo zavrže ali tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je pritožba zelo obsežna, bo pritožbeno sodišče v uvodnem delu pritožbo povzelo le kratko, nanjo pa bo v celoti odgovorilo v nadaljnji obrazložitvi. Toženka uvodoma navaja, da sodišče v nasprotju s 3. odst. 324. člena ZPP v izrek sodbe ni zapisalo odločbe o obstoju terjatve tožene stranke, ki je bila uveljavljena zaradi pobota. Posledično je nepravilen izrek v tistem delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek tožeče stranke. Sodišče ni preverilo, ali sporni pogodbeni pogoj temelji na obveznih določbah nacionalnega prava. Kondikcijski zahtevek tožnikov je zastaral. Kreditna pogodba je jasna in razumljiva. Gre za retroaktivno sodno razlago prava, ki je nedopustna. Sodišče ni napravilo vestne in skrbne dokazne ocene. Zaključki glede reklamnega materiala tožene stranke so neutemeljeni. Pri dokazni oceni prič je sodišče zagrešilo kršitev iz 8. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP ter poseglo v pravico do izjave tožene stranke in do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave RS. Pojasnilna dolžnost je bila ustrezno opravljena. Sodišče ni analitično presodilo izpovedbe priče C. C. Tožena stranka je predstavila tudi znatne ekonomske posledice, možnost konverzije in graf preteklega gibanja menjalnega tečaja približno za obdobje 10 let. Zmotno je presodilo vsebino kreditne pogodbe, ko je zapisalo, da v kreditni pogodbi ni bilo nobenega opozorila v zvezi z valutnim tveganjem. Neutemeljeni so tudi zaključki o valuti varnega zatočišča. Sodišče se sklicuje na obvestila avstrijskih regulatorjev iz leta 2006, pri čemer spregleda navedbe tožene stranke, zakaj je takšno sklicevanje nerelevantno. Sodišče se neutemeljeno sklicuje tudi na dokumente Banke Slovenije po sklenitvi kreditne pogodbe (v letih 2007 in 2008). Tožnika sta razumela mehanizem kreditne pogodbe in lahko ocenila potencialno znatne ekonomske posledice valutne klavzule za svoje finančne obveznosti. Ker je tožena stranka pojasnilno dolžnost izpolnila, kreditna pogodba ni nepoštena in ni nična. Presoja nepoštenosti mora temeljiti na celoviti oceni, kjer se ne upošteva le morebitna nepreglednost spornega pogodbenega pogoja.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

Tožeča stranka sodbo izpodbija v zavrnilnem delu iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Ker je z izpodbijano odločitvijo zavrnjen tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna prvemu tožniku plačati glavnico z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pritožbeno sodišče šteje, da se zoper to odločitev pritožuje le prvi tožnik, zoper stroškovno odločitev pa tudi druga tožnica. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi v zavrnilnem delu glede denarnega zahtevka in za zakonske zamudne obresti od zneskov in za čas, kot to izhaja iz točke 2.III. izreka. Povzame vsebino odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 60/2020 in poudari, da je pogodbena stranka, ki je ravnala "le" malomarno, kljub temu lahko nepoštena v smislu 193. člena OZ ter mora plačati zamudne obresti od prejetega zneska tudi za čas pred vložitvijo tožbe. Navaja, da zapis banke Slovenije v Poročilu o finančni stabilnosti iz junija 2005 o veliki izpostavljenosti komitentov tečajnemu tveganju jasno kaže na zavedanje bančnega sektorja glede mogočih tečajnih sprememb, ki so lahko neomejene. Tožena stranka je kredite razglašala in reklamirala kot varne, z minimalnimi tveganji in jih predstavljala na privlačen, izrazito zapeljiv način. Tožena stranka je v letaku napovedovala gibanje tečaja za naprej, ker je zagotavljala, da do bistvenega večanja mesečnih anuitet, ki je v primeru takšnega kredita odvisno izključno od gibanja tečaja, ne bo prišlo. Praksa tožene stranke z zavajajočim oglaševanjem kreditov v CHF je bila agresivno naravnana v spodbujanje potrošnikov, da so sklepali tovrstne kreditne pogodbe, kar dodatno kaže, da je šlo za nevestno, nepošteno ravnanje tožene stranke ne samo v objektivnem, ampak tudi v subjektivnem smislu. Tožena stranka je ravnala v nasprotju s standardom skrbnosti dobrega strokovnjaka po drugem odstavku 6. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

Ona je bila tista, ki je v kreditno pogodbo s tožečo stranko vnesla nepošten pogodbeni pogoj, tožečo stranko pa je spravila v nezakrivljeno zmoto, da valutnega tveganja ni, čeprav je vedela nasprotno. Pri tem je tožečo stranko s predstavitvijo ugodnosti kredita v CHF v primerjavi s kreditom v domači valuti dodatno spodbudila, da je prevzela neomejeno valutno tveganje, za katerega je tožena stranka vedela, da je verjetno, da se bo uresničilo. Tožena stranka je izkoristila nezadostno izkušenost tožeče stranke ter jo je obravnavala v nasprotju z okoliščinami nezadostne izkušenosti.

Evrorazlaga vprašanja, ali je banka, ki v pogodbo vnese nepošten pogodbeni pogoj, upravičena uveljavljati obresti ob vračilu izplačanega zneska, je bila jasno začrtana s sodbo SEU v zadevi C-520/21, Bank M., z dne 15.6.2023. Gre za razlago avtonomnih pravnih pojmov pravnega reda EU glede vprašanj v zvezi z zahtevki potrošnikov iz naslova nadomestil, ki presegajo vračilo nakazanih mesečnih obrokov in stroškov, plačanih iz naslova izpolnitve obveznosti iz kreditne pogodbe ter tudi iz naslova zamudnih obresti po zakonski obrestni meri. SEU je v tej zadevi razsodilo, (i) da uveljavljanje teh zahtevkov potrošnika ne nasprotuje členu 6 (1) in členu 7 (1) Direktive, če je pogodba o hipotekarnem kreditu nična, da na drugi strani (ii) člen 6 (1) in člen 7 (1) Direktive nasprotujeta sodni razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero ima kreditna institucija pravico od potrošnika zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve kreditne pogodbe, in plačilo zamudnih obresti po zakonski obrestni meri. SEU je izrecno zavrnilo argument, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, češ da bi potrošniki v tem primeru dobili "brezplačno" posojilo. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da ima pravo EU glede na svoje področje uporabe prednost pred nacionalnim pravom in da morajo nacionalni organi, vključno s sodišči, nacionalno pravo razlagati čim bolj skladno s pravom EU, da se zagotovi njegova učinkovitost. SEU je že podalo razlago, da mora nacionalno sodišče, ki odloča o sporu, pri uporabi predpisov notranjega prava upoštevati vsa pravila nacionalnega prava in jih razlagati, kolikor je mogoče, v smislu besedila in namena direktive, ki se uporabi, da bi tako prišlo do rešitve, ki je v skladu s ciljem Direktive. Kadar nacionalnega prava, vključno s postopkovnimi pravili, ni mogoče razlagati v skladu s pravom EU, ga morajo nacionalna sodišča prezreti in odločbo utemeljiti neposredno na pravu Unije. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz preprostega izračuna po 3,9 odstotni letni obrestni meri za cel znesek kredita za obdobje 16 let in 10 mesecev, ne da bi pri tem upoštevalo odplačevanje kredita in s tem sprotno znatno zmanjševanje glavnice, kar je že samo po sebi docela napačno že z vidika elementarnih matematičnih zakonitosti. Nacionalno sodišče mora pri presoji, skladno z načelom lojalne razlage, upoštevati razlago prava EU po sodni praksi SEU.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

Tožeča stranka zoper sklep z dne 13. 5. 2024 o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za začasno odredbo ugodi. Meni, da so podani vsi pogoji za izdajo predlagane regulacijske začasne odredbe. Pritožbeno sodišče glede na odločitev o zavrženju pritožbe vsebinskih pritožbenih razlogov ne bo povzelo.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba tožene stranke zoper sodbo ni utemeljena. Pritožba tožeče stranke zoper sodbo je utemeljena. Pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 13 .5. 2024 ni dovoljena.

O pritožbi tožene stranke zoper sodbo

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje v izreku sodbe ni zapisalo odločbe o obstoju terjatve tožene stranke, ki je bila po trditvi tožene stranke uveljavljena v pobot. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni uveljavljala procesnega ugovora pobotanja, zato sodišče prve stopnje o njem ni moglo odločati (3. odst. 319. člena ZPP in 3. odst. 324. člena ZPP).

Pritožba tožene stranke uvodoma navaja, da sodišče ni preverilo, ali sporni pogodbeni pogoj temelji na obveznih določbah nacionalnega prava. Gre za vprašanje pravilnosti uporabe materialnega prava (zato lahko to pomanjkljivost sodbe odpravi samo pritožbeno sodišče), na katerega je odgovorilo Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. II Ips 37/2023, z dne 20. 3. 2024, ki je javno objavljen. Po ustaljeni sodni praksi SEU pomeni obvezna določba bodisi kogentno bodisi dispozitivno nacionalno zakonsko določbo. Obravnavana kreditna pogodba je vsebovala vse zakonske sestavine iz 1. odst. 7. člena Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK), ta zakon pa ni podrobneje določal pojasnilne dolžnosti. Pojasnilna dolžnost je po 1. odst. 6. člena ZPotK del vsebine pogodbenih pogojev tipske kreditne pogodbe (z valutno klavzulo). Bistvena značilnost kreditne pogodbe v CHF je v možnosti spremembe mesečne obveznosti za stranko, ki prejema dohodek v domači valuti, ob spremembi menjalnega tečaja. Ob sklenitvi pogodbe zato ni mogoč izračun končnih stroškov kredita v nacionalni valuti, v kateri potrošnik praviloma prejema plačo. Ker elementov, od katerih je odvisen izračun, zakon ne določa, jih je treba kot vsebino pojasnilne dolžnosti, ki je sestavina obravnavanega pogoja, šele določiti. Zato za izkaz izpolnitve pojasnilne dolžnosti banke ne zadošča njeno sklicevanje na abstraktna zakonska merila, temveč mora izkazati tudi druga ustrezna ravnanja, skladna vestnemu in poštenemu ravnanju po standardu profesionalne skrbnosti. Pravilno izpolnjena pojasnilna dolžnost banke ni uresničena zgolj s prenosom izrecno predpisane zakonske določbe glede pisne kreditne pogodbe z valutno klavzulo. Pojasnilna dolžnost se lahko vzpostavi neposredno (brez izrecne zakonske podlage) na podlagi načela vestnosti in poštenja, ki vsako od strank zavezuje, da pri sklepanju poslov ne zasleduje le lastnih interesov, temveč mora upoštevati tudi pravice, koristi in interese nasprotne stranke. To ne velja le za podlago, ki določa pojasnilno dolžnost, ampak tudi za njeno vsebino, to pa napolnjujejo tudi ravnanja, skladna z merili vestnega (po merilih skrbnosti dobrega strokovnjaka iz 6. člena OZ) in poštenega ravnanja banke, kot jih je razvila sodna praksa SEU, ki ji je sledilo Ustavno sodišče. Zato ni mogoče šteti, da temelji pogodbeni pogoj kreditne pogodbe z valutno klavzulo (glede vsebine pojasnilne dolžnosti) zgolj na obveznih (kogentnih) zakonskih določbah 1. odst. 7. člena ZPotK. Temelji tudi na načelu vestnosti in poštenja (dobre vere). Glede na navedeno niso izpolnjena merila SEU za izključitev uporabe Direktive po 2. odst. 1. člena, v delu, v katerem pogodbeni pogoj kreditne pogodbe z valutno klavzulo ne temelji na izrecni zakonski vsebini iz 1. odst. 7. člena ZPotK, temveč se nanaša na presojo pravilno opravljene pojasnilne dolžnosti po 2. odst. 7. člena ZPotK v zvezi s 1. odst. 6. člena ZPotK.

Glede dispozitivne zakonske vsebine pogodbenega pogoja: določbi 371. in 372. člena OZ pomenita le način določitve predmeta denarne obveznosti. Ne določata (sami po sebi) pravic in obveznosti strank iz posamezne pogodbe. Po sodni praksi SEU pa nacionalnemu sodišču to ne preprečuje, da bi presojalo (ne)dovoljenost pogodbenega pogoja. Iz sklepnih predlogov k zadevi C-81/19 izhaja, da so iz presoje nepoštenosti izvzeti zgolj pogoji, ki temeljijo na zakonskih določbah, ki so bile sprejete posebej za obravnavano vrsto pogodbe, ali na zakonskih določbah, ki na take določbe izrecno napotujejo. Nacionalno sodišče mora torej preveriti, ali je (dispozitivna) zakonska določba oblikovana posebej za določeno vrsto pogodbe ali pa pomeni le splošno zakonsko določbo. Ker določba glede monetarnega nominalizma ni oblikovana posebej za pogodbe o potrošniških kreditih, temveč kot splošna civilnopravna določba, je pogodbeni pogoj, ki se nanjo opira, lahko podvržen presoji nedovoljenosti po merilih Direktive. Presoja nedovoljenosti pogodbenega pogoja po 2. odst. 1. člena Direktive zaradi dispozitivne določbe o valutni klavzuli iz 372. člena OZ ni izključena, ker ni zadoščeno vsem kriterijem, ki jih je oblikovalo SEU oziroma izhajajo iz namena stališč SEU iz citiranih sklepnih predlogov. Predvsem pa ni izključena, ker valutna klavzula ni edina vsebina pogodbenega pogoja obravnavane kreditne pogodbe. Ne ureja pravic in obveznosti pogodbenih strank, temveč z opiranjem na splošno obligacijsko določbo določa zgolj njen predmet. SEU je v sodbi v zadevi C-243/20 z dne 21.12.2021 (Trapeza Peiraios) opozorilo, da dejstvo, da pogodbeni pogoj temelji na obvezni zakonski določbi, ne pomeni, da nacionalno sodišče ne more preizkusiti veljavnosti druge vsebine pogodbenih pogojev iz iste kreditne pogodbe, na katere se obvezne zakonske določbe ne nanašajo in so zato podvrženi presoji nedovoljenosti. Pomeni torej le to, da so kreditne pogodbe z valutno klavzulo dovoljene. SEU je tudi že izrecno presodilo, da pogoj v zvezi z valutnim tveganjem ni izključen s področja uporabe Direktive na podlagi njenega 2. odst. 1. člena.

Sodišče prve stopnje je v sodbi ugotovilo sledeče:

- tožnika sta dne 15. 12. 2006 kot solidarna kreditojemalca s toženko sklenila pogodbo o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo št. 000 (v nadaljevanju: kreditna pogodba) za kredit v znesku 467.000,00 CHF v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije za CHF na dan črpanja kredita;

- odplačilna doba je znašala 20 let, dogovorjeno je bilo, da se bo kredit vračal v 240-ih mesečnih anuitetah v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije za CHF na dan plačila, pri čemer je prva anuiteta zapadla v plačilo dne 31. 1. 2007, zadnja pa bo zapadla v plačilo 31. 12. 2026. Pogodbene obresti so bile določene kot spremenljive, in sicer je bila višina obrestne mere sestavljena iz seštevka veljavnega 12-mesečnega Liborja in obrestne marže v višini 1,70% p.a;

- kredit je bil namenjen nakupu stanovanjske hiše za družino tožeče stranke ter tožeča stranka kredit še vedno redno odplačuje;

- tožeča stranka je prejela kredit v znesku 467.000,00 CHF, kar je znašalo 293.895,00 EUR, do izdaje sodbe prve stopnje je tožeča stranka toženi stranki že plačala skupaj znesek 415.111,56 EUR;

- pojasnilna dolžnost ni bila ustrezno izpolnjena, saj tožena stranka tožnikoma kredita z valutno klavzulo ni predstavila na način, z vsebino in v obsegu, kot je bila glede na dejanske lastnosti takega kredita kot strokovna institucija dolžna v skladu s pojasnjenimi materialnopravnimi izhodišči.

15.Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da materialnopravno podlago tožbenemu zahtevku predstavljajo določbe ZPotK, OZ, ZVPot v zvezi z Direktivo Sveta 93/13/EGS (v nadaljevanju: Direktiva) upoštevaje merila SEU glede nepoštenosti pogodbenega pogoja. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi oprlo na ureditev v ZVPot in ne neposredno na Direktivo, ki zavezuje le glede njenih ciljev in opredeljuje zgolj minimalni standard varstva pred nepoštenimi pogoji, ki ga slovenska ureditev presega. Z namenom večjega varstva potrošnikov slovenska ureditev določa širše možnosti presoje s tem, da omogoča presojo tudi jasnih pogodbenih pogojev. Po izrecni določbi 3. odst. 21. člena ZPotK se za potrošniške pogodbe uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so za potrošnika ugodnejše. Tak predpis je ZVPot, ki ureja širši obseg pravic potrošnika oziroma obveznosti ponudnika, ki niso izrecno (drugače) urejene v ZPotK. Vselej je možna presoja nepoštenosti pogoja po ZVPot (31. točka sklepa VSRS II Ips 37/2023). Gre za zakona, ki sta veljala v času sklepanja spornih pogodb, sodišče prve stopnje pa je pravilno upoštevalo tudi merila SEU, ki veljajo erga omnes, torej za vsa nacionalna sodišča, ki odločajo o vsebinsko podobnih primerih. Sodišče prve stopnje je torej uporabilo pravne predpise, ki so veljali v času sklepanja sporne kreditne pogodbe in tako ni prišlo do retroaktivne uporabe prava, kar očita pritožba. S sodbo ni bilo poseženo v načelo zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave in pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Res se je tekom postopka na prvi stopnji v določeni meri spremenila sodna praksa Vrhovnega sodišča RS, vendar se je tožena stranka o njej imela možnost izjaviti in podati morebitne dodatne navedbe in predložiti dodatne dokaze.

Glede presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja v obravnavani zadevi

16.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi s strani toženke kot banke ni bila ustrezno opravljena. Po ustaljeni sodni praksi SEU ponudnik kreditov v tuji valuti zadosti pojasnilni obveznosti z navedbo mogočih sprememb menjalnih tečajev in pojasnitvijo tveganj kredita v tuji valuti vsaj z opozorilom, kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivalo zelo veliko znižanje (depreciacija) nacionalne valute, v kateri potrošnik prejema dohodke (tečajno tveganje), in povečanje obrestnih mer, vezanih na tujo valuto (obrestno tveganje). SEU je tudi pojasnilo, da zahteve po preglednosti ni mogoče izpolniti s posredovanjem informacij potrošniku (tudi grafičnih in številčnih), ki temeljijo na domnevi nespremenljivosti ali stabilnosti menjalnega tečaja obračunske valute in valute plačila ves čas trajanja pogodbe. Potrošnik mora torej prejeti opozorilo o konkretnem delovanju mehanizma z menjavo valut in o izpostavljenosti valutnemu tveganju, ki ga bo lahko v primeru znižanja nacionalne valute v razmerju do tuje valute zaradi povečanja skupnih stroškov kredita težko nosil. Bistveno je potrošnikovo zavedanje dejanskega obsega (dolgoročnega) tveganja, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju. Banka mora tako kreditojemalcu kredita v CHF pojasniti: - obrestno tveganje zaradi spreminjanja tržne medbančne obrestne mere LIBOR, ki vpliva na zaračunano obrestno mero; - valutno tveganje, ki pomeni vpliv gibanja menjalnega tečaja na višino plačanih obresti, posamični obrok kredita in glavnico; - nenapovedljivost in neomejeno tveganost zgornjih med seboj neodvisnih spremenljivk, zlasti v dolgem časovnem obdobju odplačevanja kredita.

17.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnika na podlagi podanih pojasnil nista bila poučena, da sprejemata neomejeno tveganost prej navedenih spremenljivk, kar ima zanju tudi potencialno izjemno intenzivne negativne posledice zvišanja odplačil kredita v domači valuti. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je skrbna in prepričljiva, prav tako je narejena skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Nasprotne pritožbene trditve niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo tako reklamni letak tožene stranke iz leta 2004 kot tudi izpovedbe strank in prič. Res letak tožene stranke izhaja iz septembra 2004, kreditna pogodba pa je bila sklenjena dve leti kasneje, a vendar ne drži pritožbena trditev, da ga sodišče prve stopnje sploh ne bi smelo upoštevati (sodišče namreč tudi ugotovi, da sta tožnika izpovedala, da sta za ta letak vedela in informacije dobila tudi iz tega letaka). Tudi jezikovna razlaga letaka ni bila zmotna. Iz njegove vsebine ne izhaja, da se nanaša zgolj na ugodno obrestno mero, kot trdi pritožba, saj je v njem navedeno, da se višina anuitete ne bo bistveno večala, višina anuitete pa ni odvisna zgolj od višine obrestne mere temveč tudi od gibanja tečaja. Ker je sodišče upoštevalo tudi izpovedbe bančnih uslužbencev in jih dokazno ocenilo ter se ni oprlo zgolj na letak tožene stranke, pritožbeno sodišče v pravilnost dokazne ocene ne dvomi. Pritožbeno sodišče torej sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnika nista bila opozorjena na možnost večjih tečajnih nihanj, prav tako pa tudi nista prejela konkretnega izračuna, kako bi vplival dvig obrestne mere na njun konkreten znesek in tudi ne, kako bi to vplivalo na glavnico in na mesečno obveznost. Na banki so jima dajali vtis, da se anuiteta ne bo bistveno spreminjala. Pritožba pravilnosti teh ugotovitev ne omaje. Pritožba poudarja izpovedbo priče C. C. in navaja, da je tožnikoma predstavila, kako bi bilo v primeru, če bi se tečaj spremenil iz razmerja 1:1,6 na 1,5 ali 1,4. Tudi takšna predstavitev pa ne ustreza pravilno opravljeni pojasnilni dolžnosti, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, saj ne opozarja na neomejenost tveganja in na morebitno drastično spremembo tečaja (do katere je kasneje tudi prišlo in je tečajno razmerje med valutama bilo 1:1), posledično pa na znaten dvig anuitete in skupne cene kredita. Pritožba navaja podatke, o katerih priča ni izpovedala, torej, da je predstavila tožnikoma tudi, koliko bi se povečala preostala glavnica kredita. Sodišče prve stopnje je verjelo tožnikoma, da jima ni bilo predstavljeno gibanje švicarskega franka za 10 ali 20 let pred sklenitvijo pogodbe (graf), pritožbeno sodišče pa v takšno dokazno oceno ne dvomi. Ko pritožba zatrjuje, kakšen graf naj bi priča C. C. prikazala tožnikoma, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta priča zatrjevanega grafa ni opisala tako, kot je to navedeno v pritožbi. Celo obdobja, ki ga je zajemal graf, se ni natančno spomnila ("mislim, da 10 let"), izpovedala je, da ga strankam niso predložili, ker je bilo vse na internetu. Ni pa se spomnila niti, ali so ta graf sprintali. Tudi iz grafa pa naj bi izhajalo zgolj nihanje okrog 0,2 in ne drastično nihanje. Ob takšni izpovedbi pritožbeno sodišče nima pomislekov v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je verjelo tožnikoma. Zatrjevani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP nista podani, prav tako ne kršitev iz 22. člena Ustave RS.

18.Možnost konverzije v ničemer ne odpravlja ugotovljene pomanjkljivo opravljene pojasnilne dolžnosti in s tem posledične ničnosti. Tožena stranka v pritožbi sploh ne zatrjuje, da dogovorjena možnost konverzije odpravlja prav vse že nastale negativne posledice valutnih nihanj. Ker tožnika nista bila opozorjena na drastično spremembo tečaja in skupne cene kredita, tudi zgolj opozorilo na možnost konverzije ni moglo vzpostaviti zavedanja tožnikov o znatnih posledicah v primeru velike depreciacije domače valute. Nasprotne pritožbene navedbe o opozorilih na drastične spremembe in s tem povezano konverzijo niso utemeljene, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo drugačno dejansko stanje glede oprave pojasnilne dolžnosti. Samo dejstvo o v pogodbo vključeni možnosti konverzije pa ne odpravlja neuravnoteženosti potrošnikovega pogodbenega položaja.

19.Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da v sami kreditni pogodbi ni bilo opozorila v zvezi z valutnim tveganjem. Res je, kar navaja tožena stranka v pritožbi, da kreditna pogodba v 20. členu določa, da kreditojemalec s podpisom te pogodbe potrjuje, da ga je banka predhodno v celoti seznanila z rizikom eventualnega zviševanja obveznosti odplačila kredita v tolarjih, ki bi nastal kot posledica morebitnega zvišanja oziroma znižanja 12 mesečnega LIBOR-ja in gibanja tečaja valute, ki je osnova za preračun kredita (CHF) v času trajanja te pogodbe in izjavlja, da ta riziko izrecno prevzema. Sodišče prve stopnje je z navedenim zapisom po oceni pritožbenega sodišča želelo povedati, da sama kreditna pogodba ni vsebovala pojasnila, ki ga sodna praksa in predpisi štejejo za ustreznega. Glede na novejšo sodno prakso je povsem jasno, da povzeto opozorilo v kreditni pogodbi ne ustreza pojasnilu, ki ga je banka kot profesionalna institucija bila dolžna dati tožnikoma kot potrošnikoma. Edino, na kar je mogoče sklepati iz povzete vsebine 20. člena kreditne pogodbe je, da je neka seznanitev z rizikom eventualnega zviševanja obveznosti bila podana, iz te določbe pa ni mogoče v ničemer razbrati konkretne vsebine opozorila in s tem tudi ne takšne, kot ga zahteva sedanja sodna praksa. S to pritožbeno navedbo torej tožena stranka pritožbenega sodišča ne prepriča v to, da je ustrezno opravila svojo pojasnilno dolžnost.

20.Ali je valuta CHF v resnici valuta varnega zavetja, za odločitev v tej zadevi ni bistvenega pomena in tega dejstva tožnika tudi nista bila dolžna dokazovati. Sodišče prve stopnje tudi ne zapiše, da bi morala tožena stranka tožnikoma pojasniti, da naj bi imela valuta CHF lastnost varnega zatočišča. Povedalo pa je, da je tožena stranka kot profesionalna institucija morala tožnikoma pojasniti, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo imel pomemben vpliv na valutno razmerje in potencialno pomembne finančne posledice za kreditojemalca. Zatrjevani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave RS niso podani.

21.Dejstvo, da je sodišče v sodbi zapisalo, da tudi opozorila avstrijskega regulatorja niso povsem neupoštevna, ni v ničemer vplivalo na presojo o pravilnosti opravljene pojasnilne dolžnosti. Dejstva glede značilnosti kreditov v tuji valuti je banka kot profesionalna oseba morala poznati (se je morala zavedati razsežnosti tveganja) in jih ustrezno predstaviti potrošniku ne glede na morebitna opozorila regulatorja. Enako velja za dopise Banke Slovenije. Razsežnost valutnega tveganja je tožena stranka kot banka morala poznati ne glede na opozorila Banke Slovenije.

22.Po 4. točki 1. odst. 24. člena ZVPot je pogodbeni pogoj nepošten (in s tem po 23. členu ZVPot tudi ničen) že, če nasprotuje načelu vestnosti in poštenja. Nevestno ali nepošteno opravljena pojasnilna dolžnost namreč vzdržuje informacijsko asimetrijo pogodbenih strank, ki pomeni kvečjemu formalno in ne tudi dejanske potrošnikove privolitve v pogodbeni pogoj, s tem pa tudi neuravnotežen poseg v njegov pravni položaj, ki bi se mu potrošnik, če bi banka vestno izpolnila pojasnilno dolžnost, lahko izognil.

23.Glede vprašanja zastaranja, ki se sicer veže na dajatveni kondikcijski zahtevek tožeče stranke, tožena stranka pa ta ugovor navaja tudi v zvezi z vprašanjem pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek (v pritožbi je verjetno pomotoma navedeno za dajatveni zahtevek), pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je le-to zavrnilo tovrstni ugovor. Za toženko je sporen pričetek teka zastaralnega roka. Pri začetku teka roka je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo odločbi VS RS opr. št. II Ips 14/2020 in II Ips 67/2021. Tudi SEU je že sprejelo razlago, da varstvo potrošnikov ni absolutno in da je določitev razumnih rokov za pravna sredstva, katerih posledica nespoštovanja je prekluzija, kar je v interesu pravne varnosti, združljiva s pravom Unije (C-698/18 in C-699/18).

24. SEU je v odločbi C-485/19 z dne 22.4.2021 navedlo (tč. 52), da je treba v notranjem pravnem redu posamezne države članice v skladu z načelom postopkovne avtonomije določiti postopkovna pravila za pravna sredstva, s katerimi se zagotavlja varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije, vendar le če niso manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in če z njimi ni v praksi onemogočeno ali preveč oteženo uresničevanje pravic, priznanih s pravom Unije (načelo učinkovitosti). V zvezi z uveljavljanjem zastaralnega roka zoper tožbe, ki jih vložijo potrošniki za uveljavljanje pravic, ki jih imajo na podlagi prava Unije, SEU navaja, da tako pravilo samo po sebi ni v nasprotju z načelom učinkovitosti, če z njegovo uporabo ni v praksi onemogočeno ali preveč oteženo uresničevanje pravic, priznanih zlasti z Direktivo 93/13 in Direktivo 2008/48 (tč. 56). SEU je že presodilo, da člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki ob tem, da določa, da tožba za ugotovitev ničnosti nepoštenega pogoja iz pogodbe, sklenjene med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, ne zastara, določa zastaralni rok za tožbo za uveljavljanje restitucijskih učinkov te ugotovitve, če sta spoštovani načeli enakovrednosti in učinkovitosti (tč. 58).

25. V sodbi C-561/21 je SEU navedlo, da je zastaralni rok, ki začne teči na dan, ko postane pravnomočna odločba, s katero je bila ugotovljena nepoštenost pogodbenega pogoja in je bil zato ta pogoj razveljavljen, združljiv z načelom učinkovitosti, saj ima potrošnik možnost, da se seznani s svojimi pravicami, preden je ta rok začel teči oziroma je potekel (tč. 37). Nadalje je navedlo, da čeprav Direktiva 93/13 nasprotuje temu, da lahko zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo zneskov, ki jih je potrošnik plačal na podlagi nepoštenega pogodbenega pogoja, začne teči ne glede na to, ali je ta potrošnik vedel oziroma bi lahko razumno vedel za nepoštenost tega pogoja, ta direktiva ne nasprotuje temu, da ima prodajalec ali ponudnik možnost dokazati, da je navedeni potrošnik za to dejstvo vedel oziroma bi lahko razumno vedel pred izdajo sodbe, s katero je bila ugotovljena ničnost navedenega pogoja (tč. 38). Čeprav lahko sodna praksa vrhovnega sodišča države članice potrošniku omogoči, da se seznani z nepoštenostjo standardiziranega pogoja, ki je vključen v njegovo pogodbo s prodajalcem ali ponudnikom, pod pogojem, da je dovolj javen, pa od tega potrošnika, ki ga želi Direktiva 93/13 ob upoštevanju njegovega položaja podrejenosti v razmerju do prodajalca ali ponudnika zaščititi, ni mogoče pričakovati, da bo storil korak, ki spada v okvir pravnega raziskovanja (tč. 49). Poleg tega v zvezi s tem poudarja, da taka nacionalna sodna praksa ne omogoča nujno, da se vsi tovrstni pogoji, ki so vključeni v vse pogodbe med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom v pravnem redu te države članice, razglasijo za nepoštene. Kadar nacionalno vrhovno sodišče ugotovi, da je standardizirani pogoj nepošten, je treba načeloma za vsak primer posebej še ugotoviti, v kolikšnem obsegu je pogoj, ki je vključen v konkretno pogodbo, enakovreden temu standardiziranemu pogoju in ga je treba na enaki podlagi kot zadnje navedenega šteti za nepoštenega (tč. 50). V skladu s členom 3(1) in členom 4(1) Direktive 93/13 je preučitev morebitne nepoštenosti pogoja v pogodbi, sklenjeni med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, pri kateri se ugotovi tudi to, ali ta pogoj v škodo potrošnika ustvarja znatno neravnovesje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank, treba opraviti ob upoštevanju zlasti vseh okoliščin, ki so obstajale v času sklenitve pogodbe. Taka preučitev vsakega posameznega primera je še toliko pomembnejša, ker lahko nepoštenost pogoja izhaja iz pomanjkanja njegove preglednosti. Tako načeloma ni mogoče domnevati, da je določen pogodbeni pogoj nepošten, saj je taka opredelitev lahko odvisna od posebnih okoliščin sklenitve vsake pogodbe in zlasti od posebnih informacij, ki jih vsak prodajalec ali ponudnik zagotovi vsakemu potrošniku (tč. 51). Iz teh ugotovitev izhaja, da od povprečnega potrošnika, ki je razumno pozoren in preudaren, ne bi bilo mogoče zahtevati, da se na lastno pobudo redno seznanja z odločitvami nacionalnega vrhovnega sodišča v zvezi s standardiziranimi pogoji v pogodbah iste vrste, kot so pogodbe, ki jih je lahko sklenil s prodajalci ali ponudniki, poleg tega pa tudi, da na podlagi sodbe nacionalnega vrhovnega sodišča ugotovi, ali je pogoj, kot je tisti, ki je vključen v določeno pogodbo, nepošten (tč. 52).

26. Osnovno nacionalno materialnopravno pravilo o pričetku teka zastaralnega roka, določeno v 336. členu OZ, v osredje sicer postavlja objektivno merilo za pričetek teka zastaralnega roka (trenutek dospelosti oziroma zapadlosti pravice terjati izpolnitev obveznosti oziroma prvi dan po tem dnevu), vendar je to pravilo potrebno razlagati glede na vse okoliščine primera. Tudi v nacionalnem pravu so bile sprejete razlage, da je za zastaranje kondikcijskih zahtevkov iz ničnih pogodb odločilen trenutek, ko je sodišče s pravnomočno sodbo ugotovilo ničnost pravnega posla. Glede na navedeno je zmotno stališče toženke v pritožbi, da je za pričetek teka zastaralnega roka ključen trenutek, ko so bile tožnikoma znane dejanske okoliščine spremembe valutnega tečaja v letu 2011. Res je, da sta tožnika že v letu 2011 ozavestila vpliv zaznavnih tečajnih sprememb na njuno kreditno obveznost po sporni kreditni pogodbi, ni pa mogoče zaključiti, da sta se takrat seznanila oziroma bi se lahko seznanila in se bila dolžna seznaniti tudi s pravno oceno o ničnosti obravnavane kreditne pogodbe. Toženka ni dokazala, da obstaja izjema od pravila, da sta tožnika pred odločitvijo o tem, ali so zavezovalni pravni posli nični, za to okoliščino vedela oziroma bi lahko razumno vedela. Prva od precedenčnih sodb (zadeva Andriciuc), ki je začrtala meje pojasnilne dolžnosti, je bila izdana šele leta 2017, spremenjena sodna praksa VS RS pa se je začela šele leta 2023. Od tožnikov po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni bilo mogoče zahtevati, da bi pred 6. 2. 2013 morala narediti tudi pravno oceno o neveljavnosti kreditne pogodbe. Ne glede na to pritožbeno sodišče ugotavlja, da je opredelitev preglednosti pogoja lahko odvisna od posebnih okoliščin sklenitve vsake pogodbe in zlasti od posebnih informacij, ki jih vsak prodajalec ali ponudnik zagotovi vsakemu potrošniku. To se je pokazalo tudi v konkretnem primeru, ko je tožena stranka sicer tožnikoma predstavila določene informacije o valutnem tveganju, ki pa so se izkazale za nezadostne. Toženka v pritožbi tudi omenja, da sta tožnika tožbo vložila 6. 2. 2018 z zahtevkom, da sta tožnika dolžna toženki plačati 30.281,41 EUR, za katerega nista imela pravnega interesa, zaradi česar bi bilo treba takšno tožbo zavreči. Kondikcijski zahtevek na plačilo s strani toženke pa sta nato postavila šele 25. 10. 2021. Ravno to dejstvo kaže, da se pred preplačilom (to je trenutek, ko so plačila s strani tožnikov presegla izposojeni znesek glavnice) tožba s povračilnim zahtevkom še niti ni rodila. Tožnika namreč do leta 2019, ko je prišlo do preplačila, sploh še nista bila prikrajšana, toženka pa ne obogatena. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bila tožba vložena 6. 2. 2018, kjer sta tožnika napovedala, da bosta kondikcijski zahtevek prilagodila stanju ob koncu glavne obravnave. Tožba na ničnost pogodb, vložena leta 2018, je tako gotovo vsaj pretrgala zastaranje terjatve (365. člen OZ). Sodba sodišča prve stopnje v zvezi z ugovorom zastaranja vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje se je v točki 80 obrazložitve sodbe pravilno opredelilo tudi do sestanka s toženo stranko v marcu 2014, nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene. Pravilno je navedlo, da tudi takrat tožnika še nista mogla narediti pravne ocene o ničnosti pogodbe. Glede na petletni zastaralni rok in vloženo tožbo v letu 2018, tudi dogajanja v letu 2015 v zvezi z dopisom tožnika z dne 8. 3. 2015 niso odločilnega pomena, saj od takrat do leta 2018 še ni preteklo pet let.

27. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (točkah 2.I. in 2.II.) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi tožeče stranke zoper sodbo

O dajatvenem (kondikcijskem) zahtevku

28. Sodišče prve stopnje je dajatveni tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo iz razloga, ker je ugotovilo:

- tožeča stranka je dolžna toženi stranki zaradi nične pogodbe vrniti znesek, ki ga je prejela iz naslova kredita (293.895,00 EUR), sama pa je toženki do izdaje sodbe plačala znesek 415.111,56 EUR (ta znesek poleg vračila izposojenega zneska vključuje tudi pogodbene obresti in stroške);

- tožeča stranka dolguje toženi stranki iz naslova uporabe tujega denarja v obdobju 16 let in 10 mesecev denarno nadomestilo v višini 192.942,00 EUR, to nadomestilo pa je izračunano ob uporabi 3,9 % letne obrestne mere, ki je bila določena v kreditni pogodbi;

- če bi sodišče v celoti zavrnilo zahtevek za nadomestilo koristi od uporabe denarja, bi bila tožena stranka v veliko slabšem položaju: ne samo zato, ker bi po skoraj 17-ih letih dobila nazaj samo isti znesek denarja, ki ga je dala, čeprav je bila v takem obdobju inflacija in stopnja revalorizacije v RS ogromna. Na drugi strani bi bila tožeča stranka v veliko boljšem položaju, saj bi bila deležna brezplačne uporabe zneska 293.895,00 EUR v obdobju skoraj 17-ih let, kar je za povprečnega potrošnika v RS (načelo enakosti) povsem nemogoče in življenjsko nerealno;

- določba 87. člena OZ je jasna, interpretacija te zakonske določbe na način, da koristi v obliki uporabe tujega denarja ni potrebno nadomestiti, bi bila contra legem. Direktiva 93/13 ni neposredno uporabna za odločanje o medsebojnih pravicah pravdnih strank iz te pravde, kriteriji, ki jih je za razlago Direktive začrtalo SEU v zadevi C-520/21 (Szczesniak proti Bank M.) pa ne nasprotujejo prej ugotovljenemu.

29. Sodišče prve stopnje je odločitev o povračilnem zahtevku oprlo na del določbe 1. odst. 87. člena OZ, ki določa, da mora pogodbena stranka vrniti vse, kar je prejela na podlagi nične pogodbe. Tudi kondikcijski zahtevek zaradi ničnosti pogodbe po 87. členu OZ je treba interpretirati v skladu z obogatitveno idejo (načelom). Prikrajšanec ima primarno na voljo naturalno restitucijo, če to ni mogoče, pa mu mora pridobitelj dati ustrezno nadomestilo po cenah na dan izdaje sodne odločbe. Ko je predmet izpolnitve denar (nakazilo kredita tožnikoma), mora prejemnik vrniti isto količino denarja. Enak zaključek izhaja iz določbe 190. člena OZ, ki določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Tožnika sta prejela znesek posojila v višini 293.895,00 EUR, zato je nedvomno, da morata prejeto vrniti. Tožena stranka pa je do izdaje sodbe prejela znesek 415.111,56 EUR.

30. Ko pa gre za vprašanje plačila obogatitvenih obresti, je treba uporabiti določbe OZ o neupravičeni pridobitvi (zlasti 193. in 198. člen OZ). Določbo 193. člena OZ je teorija tudi ob neupoštevanju evropskega potrošniškega prava že do sedaj razlagala tako, da je dobrovernemu pridobitelju denarnega zneska mogoče naložiti plačilo obogatitvenih obresti samo v višini dejansko doseženih obresti. Po določbi o plodovih 193. člena OZ namreč dobroverni prejemnik jamči le za vrednost dejansko doseženih plodov, ne pa tudi za tiste, ki jih je opustil obrati (smiselno velja za obresti). Prav tako tudi po 198. členu OZ dobroverni prejemnik ne jamči za korist, ki bi jo lahko dosegel z uporabo stvari, pa je zaradi lastne opustitve ni, temveč le za dejansko korist.

31.Sodišče prve stopnje je sprejelo razlago, da je upravičenje do uporabe denarja tisto, kar je obogateni (primarno) prejel, pri čemer dogovorjene obresti predstavljajo ceno za uporabo prejetega kapitala. Toženka ne navaja, da bi tožnika od kapitala, prejetega na podlagi nične pogodbe, dejansko pridobila kakršnekoli obresti. Zato že iz tega razloga tožeča stranka ni dolžna plačati obresti za uporabo denarja. Tožnika sta namreč s posojilom kupila nepremičnino (hišo, dom). Za odločitev, kakšno razlago določb o neupravičeni pridobitvi sprejeti, pa je pritožbeno sodišče moralo upoštevati tudi okoliščino, da gre za potrošniško razmerje in odločitev SEU v zadevi C-520/21 (Bank M. z dne 15. 6. 2023). V tej zadevi je SEU presodilo, da je združljivost nacionalnih pravil, ki urejajo praktične posledice ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu zaradi obstoja nepoštenih pogojev, s pravom Unije, odvisna od tega, ali ta pravila po eni strani omogočajo vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja potrošnika, v katerem bi bil, če ne bi bilo te pogodbe, in po drugi strani ne ogrožajo odvračalnega učinka, ki mu sledi Direktiva 93/13 (tč. 68). Če bi se kreditni instituciji priznala pravica, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in po potrebi plačila zamudnih obresti, bi to lahko ogrozilo odvračalni učinek, ki se želi doseči z Direktivo 93/13 (tč. 76). Tega razlogovanja ni mogoče ovreči s trditvijo banke, da bi potrošniki v takšnem primeru, ko banka nadomestila ne bi imela možnosti zahtevati, prejeli "brezplačno" posojilo (tč. 80).

32.Za razliko od sodišča prve stopnje, ki meni, da bi bila takšna odločitev <em>contra legem</em>, torej v nasprotju z našim nacionalnim pravom, pritožbeno sodišče meni, da je možna takšna skladna razlaga nacionalnega prava, da bi se dosegel predviden rezultat Direktive, to je vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja potrošnika, v katerem bi bil, če ne bi bilo te pogodbe, in odvračalni učinek, ki ga želi doseči Direktiva. Ker je bila toženka tista, ki je v pogodbo vključila nepošten pogoj, ni utemeljeno, da bi imela iz tega naslova kakršnokoli gospodarsko korist (načelo <em>nemo auditur propriam turpitudinem allegans</em>). Z vrnitvijo obeh prejetih izpolnitev po pogodbi bo dosežen rezultat, ki ga predvideva Direktiva, to je vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja potrošnika, v katerem bi bil, če ne bi bilo te pogodbe. Z zavrnitvijo plačila nadomestila za potencialno (ali dejansko) korist od uporabe denarja pa tudi odvračalni učinek Direktive. Če bi bili potrošniki izpostavljeni tveganju, da bodo morali plačati tako nadomestilo, bi bila ogrožena učinkovitost varstva, ki ga potrošnikom zagotavlja Direktiva 93/13. Nacionalno sodišče mora namreč pri uporabi določb nacionalnega prava, naj gre za določbe, ki so bile sprejete pred sprejetjem Direktive ali po njem, te določbe razlagati kar najbolj ob upoštevanju besedila in namena direktive, da bi doseglo predvideni rezultat (SEU v zadevi C-91/92 Faccini Dori). Načelo skladne razlage državam članicam nalaga, da nacionalno pravo razlagajo in uporabljajo v skladu s cilji in zahtevami prava EU. Preko načela skladne razlage SEU poskrbi za dejansko upoštevanje prava EU tudi v horizontalnih razmerjih, kar posledično omogoča zaščito pravic posameznikov pred nacionalnimi sodišči. Doktrina skladne razlage pa poleg tega, da je alternativa neposrednemu horizontalnemu učinku, predstavlja tudi strategijo SEU, s katero se zagotavlja učinkovito in enovito uporabo prava EU.

34.Čeprav je ta obveznost skladne razlage omejena s splošnimi pravnimi načeli, zlasti z načelom pravne varnosti, tako da ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava <em>contra legem</em>, morajo nacionalna sodišča, vključno s sodišči, ki odločajo na zadnji stopnji, po potrebi spremeniti ustaljeno nacionalno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive (glej v tem smislu sodbi z dne 5. septembra 2019, Pohotovost C-331/18, točka 56, in z dne 5. marca 2020, OPR-Finance, C-679/18). Glede na navedeno je treba določbi 193. člena in 198. člena OZ razlagati tako, da dobroverni prejemnik, kar sta tožnika v obravnavanem potrošniškem razmerju bila, ni dolžan plačati obogatitvenih obresti oziroma nadomestila za uporabo denarja (po nobeni od obrestnih mer, ki jih je navajala toženka). Toženka neutemeljeno navaja, da sta bila zaradi spremembe tečaja tožnika slaboverna že od avgusta 2011 dalje, saj takrat, tako kot je bilo to povedano pri vprašanju zastaranja, nista mogla vedeti za ničnost pogodbe. Ob vložitvi svoje tožbe pa je tožeča stranka upoštevala (saldirala) prejeti znesek kredita s strani toženke in zahtevala le razliko, to je pozitivni saldo na strani toženke. Toženka tudi ni upravičena do valorizacije zneska, ki ga je izplačala kot kredit. Če je stranka po pogodbi prejela denarni znesek, mora zaradi ničnosti pogodbe tudi vrniti tisto, kar je prejela (1. odst. 87. člena OZ) in ni pravne podlage za valorizacijo tega zneska. Tudi SEU je v zadevi C-488/23 dne 12. 1. 2024 odločilo, da je člen 6(1) in člen 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS treba razlagati tako, da v okviru razglasitve ničnosti celotne pogodbe o hipotekarnem kreditu, ki ga je kreditna institucija sklenila s potrošnikom, ker ta pogodba vsebuje nepoštene pogoje, brez katerih ne more več obstajati, nasprotujeta sodni razlagi prava države članice, v skladu s katero ima ta institucija pravico od potrošnika poleg vračila zneskov, ki ustrezata kapitalu, nakazanem iz naslova izpolnitve te pogodbe, in zamudnim obrestim po zakonski obrestni meri od datuma opomina, zahtevati nadomestilo, ki ustreza sodni prilagoditvi izpolnitve, ki ustreza temu kapitalu, če se po nakazilu zadevnega kapitala navedenemu potrošniku bistveno spremeni kupna moč zadevnega denarja (Uradni list Evropske unije, 26. 2. 2024). SEU je pojasnilo, da je odločilo z obrazloženim sklepom, ker je odgovor na vprašanje za predhodno odločanje jasno razviden iz sodne prakse, to je iz sodbe Bank M. C-520/21.

35.Pri prenehanju dvostranskih pogodb kondikcijski zahtevki, ki stopijo na mesto izpolnitvenih, ohranijo vzajemno naravo, kar pomeni, da je vsaka od strank zavezana vrniti tisto, kar je prejela, po načelu <em>do ut des</em>. Tožeča stranka je pri postavitvi svojega zahtevka upoštevala, da je od tožene stranke prejela kredit v znesku 293.895,00 EUR in je tožbo vložila le glede presežka, ki je ob koncu sojenja na prvi stopnji znašal 121.216,56 EUR. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki priznalo tudi nadomestilo za čas, ko je tožeča stranka uporabljala kapital tožene stranke. Toženka svoje povračilne obveznosti torej ne more dodatno zmanjšati z ugovorom, da je njen povračilni zahtevek višji kot ga je upoštevala tožeča stranka pri postavitvi zahtevka. Glede na že obrazloženo, tudi ni utemeljen ugovor zastaranja kondikcijske terjatve, ki ga je podala tožena stranka. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi prvega tožnika v delu, ki se nanaša na glavnico v višini 121.216,56 EUR, ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v točki 2.III. izreka spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku, da je toženka dolžna prvemu tožniku v roku 15 dni povrniti znesek 121.216,56 EUR.

36.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožeča stranka predlagala, da bi se do pravnomočnega končanja tega pravdnega postopka zadržalo učinkovanje kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve ter toženki prepovedalo razpolaganje s terjatvami po teh pogodbah in izterjava v izvršilnem postopku. Ker je bila s to sodbo potrjena odločitev o ničnosti prej omenjenih pogodb (o ničnosti je s tem pravnomočno odločeno), začasna odredba pa se predlaga ravno v zvezi s tem zahtevkom in sicer do končanja tega postopka, tožeča stranka nima več pravnega interesa za pritožbo zoper ta sklep, s katerim je sodišče njen predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Zato je sodišče pritožbo tožeče stranke kot nedovoljeno zavrglo (352. člen ZPP).

37.O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo (165. člen ZPP).

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami

2Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami

3SEU v zadevi C-779/18 (Mikrokasa)

4SEU v zadevi C-51/17 (točke 57-65 in 70) - OTP Bank

5Tako VSRS v odločbi II Ips 37/2023, točka 40

6Prav tam, točka 41

7Prav tam, točka 42

8Tako VSRS v II Ips 37/2023

9VSRS II Ips 229/2014, II Ips 226/2014, II Ips 228/2017

10Tako Ada Polajnar Pavčnik v Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, stran 514. Enako Karmen Lutman v: Vračanje izpolnitev zaradi prenehanja pogodbe, v Razsežnosti zasebnega prava, Liber Amicorum Ada Polajnar Pavčnik, Ljubljana 2017, str. 169

11Tako Vesna Kranjc v komentarju Obligacijskega zakonika, GV Založba , Ljubljana 2003, 2. knjiga, stran 488.

Karmen Lutman v: Neupravičena obogatitev v slovenskem in primerjalnem pravu, https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=106554&amp;lang=slv, str. 333-334

Tako Tjaša Fajdiga v: Načelo neposrednega učinka kot način zagotavljanja pravnega varstva, 7.4.2019; revija Pamfil

Pri vzajemnih pogodbah se zastavlja vprašanje upoštevanja nasprotne izpolnitve. V zvezi s tem na nemškem pravnem območju obstajata dve teoriji, teorija dveh kondikcij in teorija salda. Izhodišče teorije dveh kondikcij je, da imata obe stranki vzajemne pogodbe samostojna kondikcijska zahtevka, ki sta neodvisna drug od drugega. Teorija salda nasprotno temelji na stališču, da je treba ohraniti sinalagmatsko vez med vzajemnima obveznostima tudi pri vzvratnem poteku razmerja na podlagi neučinkovite, a izvršene pogodbe. Teorija je izpeljana v dveh različicah. Po starejši je treba izpolnitev in nasprotno izpolnitev obračunati, tako da je predmet obogatitve le razlika, saldo. Obogatena je le stranka s pozitivnim saldom. Druga različica teorije salda izhaja iz tega, da se na odpad obogatitve ne more sklicevati tisti, ki se ne more zanašati na to, da bo lahko prejeto obdržal. Tak je tisti, ki ve, da je nekaj prejel le v zameno za lastno izpolnitev (zaradi vzajemnosti pogodbenih obveznosti). O tem glej več v: dr. Mile Dolenc, Pravne posledice ničnosti pogodbe, Pravni letopis 2011, str. 19-32 in Karmen Lutman v: Neupravičena obogatitev v slovenskem in primerjalnem pravu, str. 374, 375

Karmen Lutman v: Neupravičena obogatitev v slovenskem in primerjalnem pravu, str. 383

Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 1, 1/2, 3, 3/1, 4, 4/1, 6, 6/1, 7, 7/1

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 87, 190, 192, 193, 198, 336, 365, 371, 372

Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 23, 24, 24/1, 24/1-4

Zakon o potrošniških kreditih (2000) - ZPotK - člen 6, 6/1, 7, 7/1, 21, 21/3

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 319, 319/3, 324, 324/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.