Jedro

Ustavitev kazenskega postopka zaradi umika obtožbe in predlog za zaslišanje novega izvedenca psihiatra, nista taki novi dejstvi oziroma dokaza, da bi se lahko dovolila obnova postopka.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče je s sklepom zavrnilo predlog tožnice za obnovo pravnomočno končanega postopka v zadevi S ... z odločbo.

Sodišče je ugotovilo, da kazenski postopek zoper tožnico ni bil ustavljen zaradi njene duševne prizadetosti v času spornega dejanja, ampak zaradi njene dotedanje nekaznovanosti, majhnega prisvojega zneska, takojšnje vrnitve zneska in njenega zdravstvenega stanja v času kazenskega postopka. Vsa ta dejstva, razen njenega poznejšega zdravstvenega stanja med kazenskim postopkom, pa so bila sodišču že znana v času odločanja v rednem postopku.

Višje delovno in socialno sodišča v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sklepom zavrnilo pritožbo tožnice kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Sodišče ugotavlja, da ustavitev kazenskega postopka zaradi umika obtožnice s strani javnega tožilca, ni tako novo dejstvo iz 9. točke 421. člena Zakona o pravdnem postopku, da bi se lahko dovolila obnova postopka, saj je nastalo po pravnomočnosti odločbe.

Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je tožnica pravočasno vložila revizijo, z isto vlogo pa tudi nov predlog za obnovo postopka. V reviziji navaja, da je predlagala obnovo na podlagi ustavljenega kazenskega postopka, ker je kazensko sodišče ugotovilo, da je bila ob storitvi kaznivega dejanja duševno prizadeta. Sodišču očita, da ni obravnavalo celotne pritožbe, pa tudi trditev v predlogu za obnovo postopka ne. Navaja, da uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je zatrjevala, da ni bila seznanjena s sklepom o prenehanju delovnega razmerja, ker ji ta nikdar ni bil vročen. Sodišče je v glavnem verjelo pričam tožene stranke, priče tožnice pa niso bile zaslišane. Z zaslišanjem izvedenca psihiatra je potrebno razčistiti, zakaj je prišlo do ustavitve kazenskega postopka. Obtožba je bila umaknjena zaradi ugotovitve, da tožnica ni bila sposobna razumeti pomena svojega ravnanja. Mnenje dr. Lokarja, ki je ocenjeval tožnico, je pristransko. Tožnica zatrjuje, da pritožbene trditve in vzroki za predlagano obnovo postopka, niso bili obravnavani, zato imata obe odločbi sodišč take pomanjkljivosti, da se ju ne da preizkusiti. V zvezi s tem je bilo tudi materialno pravo napačno uporabljeno, saj se glede duševnega stanja tožnice v času odpovedi delovnega razmerja ni razpravljalo. Revidentka predlaga, da naj revizijsko sodišče razveljavi izpodbijani sklep in pritožbi ugodi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato zakon točno določa, kdaj jo je dovoljeno vložiti, zaradi katerih razlogov in v kakšnem obsegu revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodno odločbo. Po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodno odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materilanega prava. Vse to pomeni, da je v reviziji treba določno navesti, kateri revizijski razlog se uveljavlja in ta razlog obrazložiti, to velja tudi za predlog za obnovo postopka. V 3. odstavku 385. člena ZPP je izrecno določeno, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče vse navedeno poudarja zato, ker predmetna revizija ni tako sestavljena in ker se njene navedbe predvsem nanašajo na dejnsnko stanje, ki ga pa revizijsko sodišče glede na citirano zakonsko določbo ne more preizkušati, ampak je vezano na ugotovljeno dejansko stanje, zato tudi ne more upoštevati revizijskih navedb, ki se nanašajo na dejansko stanje.

Iz obrazložitve revizije revizijsko sodišče zaključuje, da revidentka smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ker pritožbeno sodišče ni obravnavalo vseh pritožbenih navedb in da imata odločbi sodišča prve in druge stopnje take pomanjkljivosti, da se ju ne da preizkusiti. Katerih pritožbenih navedb naj pritožbeno sodišče ne bi obravnavalo, ni določno navedeno, zato revizijsko sodišče lahko na pavšalno trditev le odgovori, da mora po določbi 375. člena ZPP pritožbeno sodišče v svoji odločbi presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. V danem primeru je odločilni razlog tisti, ki ga je revidentka uveljavljala kot obnovitveni razlog, vse druge navedbe niso odločilne. Ta razlog pa je pritožbeno sodišče presodilo, in ugotovilo, da ne gre za tako novo dejstvo iz 9. točke 421. člena ZPP, da bi se lahko dovolila obnova postopka, ker je dejstvo nastalo po pravnomočnosti odločbe. Zato je tudi neutemeljena pavšalna trditev, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Smiselno uveljavljena bistvena kršitev pravdnega postopka torej ni podana. Revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo, da bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP (386. člen ZPP).

V zvezi z ostalimi navedbami v reviziji revizijsko sodišče navaja, da je v obravnavanem primeru bila s predlogom za sodno varstvo zaradi napake volje dejansko izpodbijana veljavnost revidentkine odpovedi delovnega razmerja z dne 6.3.1991. Revidentka enkrat zatrjuje, da jo je dala v neprištevnem stanju, drugič pa, da jo je dala pod pritiskom in grožnjami. Sodišče je predlog za sodno varstvo sprejelo v obravnavo kot pravočasen, zato je za odločitev o tem, ali je bila odpoved delovnega razmerja dana zaradi napake volje ali ne nepomembno, kdaj in na kak način je revidentka prejela sklep o prenehanju delovnega razmerja oziroma ali ga je sploh prejela. Očitki revidentke, da je izvedeniško mnenje pristransko in da njene priče niso bile zaslišane, ne morejo biti razlog za obnovitev postopka. Razlogi zaradi katerih se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, lahko na predlog stranke obnovi, so določno navedeni v 421. členu ZPP. Revidentka, kot je že navedeno, ni določno in jasno navedla (zakonske določbe), kateri obnovitveni razlog uveljavlja. Po mnenju revizijskega sodišča sta nižji sodišči pravilno zaključili, da smiselno uveljavlja obnovitveni razlog iz 9. točke 421. člena ZPP. Na podlagi tega razloga se postopek lahko obnovi, če zve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva, oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. V danem primeru revidentka ne uveljavlja nobenih novih dejstev, pa tudi novih dokazov ni predožila. Pravilno je stališče nižjih sodišč, da predlaganje zaslišanja novega izvedenca psihiatra ni nov dokaz v smislu citirane zakonske določbe, ker bi ta dokaz revidentka že lahko predlagala v prejšnjem postopku. Revidentka tudi ni predlagala zaslišanja takih prič, ki jih ne bi mogla že prej predlagati. Ustavitev kazenskega postopka zaradi umika obtožbe s strani javnega tožilca, pa sama zase tudi ni tako novo dejstvo oziroma dokaz, ki bi lahko vplivalo na dovolitev obnove postopka, saj je sodišče moralo ustaviti kazenski postopek, ker je javni tožilev umaknil obtožbo.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP, v zvezi s 399. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).