Jedro

Z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati odločbe o kazni.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega I.T. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 150.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 6.9.2002 obsojenega I.T. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po 4. v zvezi s 1. odstavkom 183. člena KZ in mu na podlagi 4. odstavka iste zakonske določbe izreklo kazen osem mesecev zapora. Po 2. odstavku 105. člena ZKP je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati oškodovanki S.M. premoženjskopravni zahtevek v znesku 1,000.000,00 SIT. Po 1. odstavku 95. člena ZKP je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v znesku 56.480,00 SIT in na povprečnino, odmerjeno na 250.000,00 SIT, odločilo pa tudi, da je na podlagi 8. točke 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec dolžan plačati nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca mladoletne oškodovanke, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Višje sodišče v Ljubljani je z v uvodoma navedeno pravnomočno sodbo deloma ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je oškodovanko S.M. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega I.T. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej navaja, da pravnomočno sodbo izpodbija zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki pa jih pobliže ne opredeljuje.

Poudarja, da sodišče pri odmeri kazni ni upoštevalo vseh olajševalnih okoliščin, ki jih v zahtevi tudi našteva ter da je zato izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da obsojencu namesto kazni zapora izreče opozorilno sankcijo, podrejeno pa pogojno obsodbo z ustrezno preizkusno dobo.

Vrhovni državni tožilec A.F. v odgovoru na zahtevo na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP podaja mnenje, da obsojenčev zagovornik v zahtevi zatrjuje obstoj okoliščin, ki da bi narekovale izrek pogojne obsodbe. S tem po vsebini uveljavlja razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik v zahtevi navaja, da sodišče pri odmeri kazni ni upoštevalo olajševalne okoliščine, da obsojenec doslej še ni bil kaznovan, da je redno zaposlen in da izključno s svojimi mesečnimi prihodki preživlja svojo družino, tudi mladoletnega otroka, ter da ni ustrezno ovrednotilo dejstva, da bi obsojenec v primeru prestajanja zaporne kazni po sili zakona ne samo izgubil zaposlitev, ampak da bi neposredno ogrozil preživljanje svoje družine. Obsojenčev zagovornik je že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo izpodbijal kazensko sankcijo z vsebinsko enakimi navedbami o težavah, ki utegnejo v primeru obsojenčevega nastopa kazni doleteti njegovo družino, zatrjeval pa tudi, da obsojencu dotedanje kaznovanosti za premoženjske delikte ni mogoče upoštevati kot obteževalne okoliščine. Sodišče druge stopnje je take pritožbene navedbe zavrnilo, svoje stališče pa utemeljilo z navedbo, da jih je dovolj upoštevalo že sodišče prve stopnje. Zato zagovornik, ki v zahtevi ponuja drugačno vrednotenje naštetih okoliščin, po vsebini izpodbija odločbo o kazni. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Katero kršitev kazenskega zakona ali bistveno kršitev določb kazenskega postopka naj bi storilo sodišče v pravnomočni sodbi, obsojenčev zagovornik v zahtevi ne pove. Po 1. odstavku 424. člena ZKP se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Vrhovno sodišče je v številnih svojih odločbah to določbo razlagalo tako, da mora vložnik zatrjevane kršitve razločno obrazložiti, saj v nasprotnem utemeljenosti njegovih trditev ni mogoče preizkusiti. V obravnavani zadevi pa tej zahtevi vložnik ni zadostil. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi sklicuje zagovornik obsojenega I.T., niso podane, vložil pa jo je zaradi odločbe o kazni, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni I.T. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, dolžan plačati stroške, nastale v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, določene kot povprečnino v znesku 150.000,00 SIT. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in dejstvo, da je šlo z vidika odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu za preprosto zadevo.