Up-224/97

6. 5. 1999

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi M. R. iz C. na seji dne 6. maja 1999

o d l o č i l o:

1.Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips-129/96 z dne 8. 4. 1997, sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp-45/95 z dne 7. 3. 1996 in sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps-1025 z dne 9. 12. 1994 se razveljavijo.

2.Zadeva se vrne Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

O b r a z l o ž i t e v

A.

Z izpodbijanimi sodbami je bil zavrnjen zahtevek pritožnika za priznanje pravice do akontacije vojaške pokojnine. Sodišča so odločila, da pritožnik ni izpolnil enega od kumulativno predpisanih pogojev po Odloku o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 4/92 - v nadaljevanju: Odlok): do 18. 10. 1991 naj ne bi izpolnil pogoja za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Pritožnik navaja, da si Vrhovno sodišče razlaga Odlok tako, kot da bi morala biti do 18. 10. 1991 dokončana vsa procedura upokojitve. Dejansko pa naj bi po mnenju izvedencev medicinske stroke invalidnost pritožnika nastala že 16. 7. 1991, trajna nezmožnost za vojaško službo pa naj bi bila dokončno ugotovljena 5. 9. 1991. Ker naj bi bil Odlok v njegovem primeru uporabljen napačno in drugače, kot je bil verjetno v drugih primerih, naj bi mu bile kršene pravice do enakosti pred zakonom iz 14. oziroma 22. člena Ustave. Pri tem navaja primere oficirjev, ki so bili upokojeni istočasno kot on in imajo priznano pravico do akontacije vojaške pokojnine. Z odvzemom pokojnine naj bi mu bila kršena tudi pravica iz 50. člena Ustave in kot invalidu tudi pravica iz 52. člena Ustave.

B.

2.Temeljni razlog za zavrnitev pravice do akontacije vojaške pokojnine je pri pritožniku dejstvo, da naj bi do 18. 10. 1991 ne bil izpolnil pogojev za invalidsko upokojitev po vojaških predpisih. Podrejeno pa se postavlja tudi vprašanje statusa pritožnika v obdobju od 18. 7. 1991 do 18. 10. 1991.

Ustavno sodišče je že v več primerih odločilo tudi o teh spornih vprašanjih. Glede vprašanja izpolnjevanja pogoja za priznanje pravice do invalidske pokojnine po vojaških predpisih je v odločbi št. Up-241/96 z dne 28. 5. 1998 (OdlUS VII, 113) sprejelo stališče o tem, kakšna razlaga Odloka je v tem delu skladna s 14. in 22. členom Ustave. Teh razlogov zato ne ponavlja, ampak se tudi v tej zadevi nanje v celoti sklicuje.

3.Izmed kasneje sprejetih odločitev je posebej opozoriti na odločbo št. Up-209/97 z dne 14. 1. 1999, ki je po dejanskem stanju podobna pritožnikovemu primeru (in je priložena tej odločbi). Tudi v pritožnikovem primeru je pristojna vojaška zdravniška komisija 5. 9. 1991 podala mnenje, da je trajno nezmožen za aktivno vojaško službo. Šteti je torej, da je pritožnik zadostil z Odlokom določenemu pogoju -"izpolnitev pogojev za priznanje pravice do pokojnine" - saj je bila do 18. 10. 1991 ugotovljena njegova trajna nesposobnost za aktivno vojaško službo. S tem je bil izpolnjen eden od bistvenih pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Da druge predpisane pogoje za tako upokojitev izpolnjuje, v celotnem postopku ni bilo sporno. Glede na navedeno je Ustavno sodišče presodilo, da je bila tudi pritožniku z izpodbijanimi sodbami kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki kot poseben primer načela pravne enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, in je zato v izreku navedene posamične akte razveljavilo.

4.Ker so sodišča štela, da pritožnik ni izpolnil pogojev za invalidsko upokojitev do 18. 10. 1991, se niso ukvarjala z vprašanjem statusa pritožnika v obdobju od 18. 7. 1991 do 18. 10. 1991. Pravnomočna sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp-45/95 z dne 7. 3. 1996 tako izrecno navede, da so vprašanja o tem pravno irelevantna. Tako stališče se nanaša na pritožbene navedbe o izpolnjevanju tega pogoja ter pritožbi priložene dokumente (odobritev bolniškega staleža po 16. 7. 1991). Glede na to, da je po presoji Ustavnega sodišča pritožnik izpolnil pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine do 18. 10. 1991, pa je za odločitev o pravici do akontacije vojaške pokojnine bistveno, ali izpolnjuje tudi drugi sporni pogoj - relevanten status od 18. 7. 1991 do 18. 10. 1991. Ker za odločitev o tem vprašanju v spisu ni dovolj podatkov, ampak je treba o tem izvesti ustrezen dokazni postopek, je Ustavno sodišče izpodbijane sodbe razveljavilo, in zadevo vrnilo pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje. Sodišče bo moralo ob ponovnem odločanju upoštevati tudi stališče glede statusa vojaških zavarovancev, kot ga je Ustavno sodišče sprejelo v odločbi št. Up-89/94 z dne 12. 3. 1998 (OdlUS VII, 104 in Uradni list RS, št. 28/94) ter kasnejših enakih odločitvah (od katerih zaradi podobnega dejanskega stanja posebej omenja odločbo št. Up-74/96 z dne 14. 1. 1999, ki je prav tako priložena tej odločbi).

C.

5.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč - Korošec, Milojka Modrijan in dr. Dragica Wedam - Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k :

Franc Testen