Jedro

Sodišče prve stopnje je citirani sodbi Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah pripisalo drugačno vsebino, kot jo ima v resnici, ko je v njenem izreku zapis o izrečenem posebnem pogoju štelo kot odločitev o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca - tožeče stranke. Izpodbijani sklep je obremenjen z bistveno kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo 11.262,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2011 dalje do plačila.

2. Tožnik je s pritožbo izpodbijal sklep sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navajal je, da je sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah I K 13007/2012 z dne 16. 2. 2016 še ni bilo pravnomočno odločeno o premoženjskopravnem zahtevku tožeče stranke (kot oškodovanca), sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejstvo, da je bilo storilcem s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah I K 13007/2012 z dne 16. 2. 2016 naloženo, da morajo v roku 6 mesecev povrniti tožeči stranki škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem v višini 11.262,70 EUR. Takšna ugotovitev je v izrecnem nasprotju s sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 13007/2012 z dne 16. 8. 2016 in tudi v nasprotju z določbo 105. člena Zakona o kazenskem postopku o premoženjskopravnem zahtevku ter določbo 57. člena Kazenskega zakonika o posebnem pogoju. Kazensko sodišče s citirano sodbo ni odločilo o premoženjskopravnem zahtevku, sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu določitev posebnega pogoja na podlagi tretjega odstavka 57. člena Kazenskega zakonika ob izrečeni pogojni obsodbi napačno štelo kot odločitev kazenskega sodišča o premoženjskopravnem zahtevku. V tem delu ne gre za odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, temveč za določitev posebnega pogoja v okviru izreka pogojne obsodbe in določitve sankcije, oškodovanec nima možnosti zahtevati izvršbe za izpolnitev posebnega pogoja, sankcija je lahko le preklic pogojne obsodbe. Iz izreka kazenske sodbe ne izhaja, da bi bil tožeči stranki prisojen premoženjskopravni zahtevek, to izhaja iz obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Celju II Kp 13007/2012 z dne 16. 8. 2016, ki je odločitev o določitvi posebnega pogoja razveljavilo, ker ga je sodišče prve stopnje v kazenskem postopku izreklo ob odsotnosti prisoje premoženjskopravnega zahtevka. Obdolžencu se lahko v kazenski sodbi kot poseben pogoj naloži povrnitev škode, glede katere ima oškodovanec pravni naslov v prisojenem premoženjskopravnem zahtevku iz adhezijskega postopka, ali pa iz posebne pravde. V navedeni kazenski zadevi sodišče v adhezijskem postopku oškodovancu ni prisodilo premoženjskopravnega zahtevka, oškodovanec - tožeča stranka pa tudi ni imela in nima drugega pravnega naslova iz posebne pravde. Ugotovitev sodišča prve stopnje o prisoji premoženjskopravnega zahtevka je protispisna in v izrecnem nasprotju z vsebino citirane sodbe Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah in citirane sodbe Višjega sodišča v Celju, s slednjo je bila sodba sodišča prve stopnje spremenjena tako, da se posebni pogoj ne določi, kar pomeni, da pravnomočna odločitev kazenskega sodišča niti v okviru določitve posebnega pogoja ne določa plačila zneska 11.262,70 EUR. Sodišče prve stopnje je kršilo določbo prvega odstavka 274. člena ZPP in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, posledično je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Tožeča stranka je v pritožbi predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Utemeljeno pritožba očita, da je v nasprotju s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah I K 13007/2012 z dne 16. 2. 2016 ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo z njo odločeno tudi o premoženjskopravnem zahtevku in toženi stranki ter sostorilcem naloženo, da v roku 6 mesecev povrnejo tožeči stranki škodo v višini 11.262,70 EUR, ki so jo povzročili s kaznivim dejanjem. Iz citirane kazenske sodbe ne izhaja, da je tožeči stranki kot oškodovancu prisojen premoženjskopravni zahtevek, iz v pritožbi citirane sodbe Višjega sodišča v Celju pa izhaja, da je razveljavljen v kazenski sodbi sodišča prve stopnje izrečen poseben pogoj - nerazdelna dolžnost tožene stranke in soobdolžencev povrniti tožeči stranki s kaznivim dejanjem povzročeno škodo v višini 11.262,70 EUR.

5. Sodišče prve stopnje je citirani sodbi Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah pripisalo drugačno vsebino, kot jo ima v resnici, ko je v njenem izreku zapis o izrečenem posebnem pogoju štelo kot odločitev o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca - tožeče stranke. Izpodbijani sklep je obremenjen z bistveno kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je glede na obrazloženo pritožba utemeljena in ji je pritožbeno sodišče ugodilo ter izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena v zvezi s 366. členom ZPP).

6. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.