Jedro

Drugačna organizacija dela, ki je v tem, da se delo razdeli med druge delavce toženke, pomeni organizacijski razlog, zaradi katerega ni več potrebe po opravljanju dela, ki ga je opravljal tožnik. Zato tožnik zmotno navaja, da poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more biti podan, ker se delo, ki ga je opravljal tožnik, pri toženki še naprej opravlja, vendar tako da ga sedaj opravljajo vodje posameznih enot. Tožnik se zmotno zavzema za stališče, da mu toženka v skladu s 53. členom ZDR-1 ne bi smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 3. 2. 2014 za delovno mesto nabavni tržnik, ki je mirovala v času, ko je na podlagi pogodbe za določen čas z dne 27. 12. 2019 opravljal delo na vodilnem delovnem mestu direktor nabave.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 12. 10. 2020; ugotovitev, da delovno razmerje med strankama ni prenehalo, temveč je trajalo do 15. 4. 2021; da je toženka dolžna tožnika prijaviti v obvezna zavarovanja in ga vpisati v matično evidenco za čas od 29. 11. 2020 do 15. 4. 2021, mu plačati mesečna nadomestila plač v bruto zneskih, ki so zmanjšani za prejeta nadomestila za čas brezposelnosti, ter denarno povračilo v višini 18 mesečnih plač (I. točka izreka sodbe). Zavrglo je tožbo za plačilo pogodbene kazni v višini 7.245,72 EUR (II. točka izreka sklepa). Odločilo je, da stranki krijeta sami vsaka svoje stroške postopka (III. točka izreka sodbe).

2. Tožnik se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper sodbo. Navaja, da mu toženka ni zakonito odpovedala pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Zmotna je presoja sodišča, da je ni zavezovala zakonska omejitev odpovedi te pogodbe (prim. Pdp 471/2015). Med suspenzom pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas so mirovale pravice in obveznosti strank v skladu s 53. členom ZDR-1, vključno s pravico do odpovedi te pogodbe iz poslovnega razloga. Prav tako je zmotna presoja, da je toženka zadostila zahtevi iz drugega odstavka 87. člena ZDR-1 in da je obstajal utemeljen poslovni razlog, ki je onemogočal nadaljevanje dela po sklenjenih pogodbah o zaposlitvi. Toženka v odpovedi ni konkretizirala navedbe o nepotrebnosti tožnikovega dela. Delo, ki ga je opravljal, še vedno opravljajo vodje v posameznih enotah, kar pomeni, da obstaja potreba po tem delu. Toženka ni dokazala prenehanja potrebe po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ker ni navedla, na čem temelji njena projekcija, da izboljšanja poslovanja ni mogoče pričakovati do aprila 2021. Upad prihodkov od januarja do avgusta 202o predstavlja negativno sezonsko odstopanje v poslovanju, kar ni utemeljen ekonomski razlog (prim. Pdp 94/2016, VIII Ips 233/2016). Sodišče ni upoštevalo visokih prihodkov toženke od prodaje iz preteklih let in državne pomoči toženki zaradi blaženja posledic epidemije covida-19. Neupravičeno se je odločila za reorganizacijo poslovnega procesa. Zmotno je stališče sodišča, da je bila ukinitev delovnih mest v nabavni službi posledica reorganizacije in da ta ni bila navidezna. Toženka se ne more zadovoljiti z ugotovitvijo, da je poslovni razlog podan, ker je prišlo do padca prometa in potrebe po zmanjšanju števila zaposlenih zaradi prerazporeditve nalog določenih delovnih mest na preostale zaposlene (VIII Ips 82/2017). Nasprotuje zaključku sodišča, da tožnik ni navedel delovnega mesta, na katerega bi ga toženka lahko prerazporedila ob odpovedi. Pred sodiščem prve stopnje je navajal, da bi lahko opravljal delo na delovnem mestu nabavni tržnik, ker potreba po tem delu v manjšem obsegu še vedno obstaja. Zmotna je presoja sodišča, da je toženka zakonito izvedla postopek odpovedi večjemu številu delavcev. O spremembi akta o sistemizaciji in vsebini programa presežnih delavcev je bil tožnik obveščen šele z vročitvijo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je toženka izpolnila obveznost iz drugega odstavka 87. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), ki določa, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved. Odpoved mora biti obrazložena z dejanskimi in konkretnimi okoliščinami, na podlagi katerih je delavcu jasno, zakaj je prenehala potreba po njegovem delu. Ne zadošča le navedba zakonskega, abstraktnega razloga. Zmotna je navedba pritožbe, da toženka ni v zadostni meri pisno obrazložila dejanskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker ni konkretizirala prenehanja potreb po delu tožnika. Toženka se je v odpovedi sklicevala na upad prihodkov iz prodaje in zmanjšan obseg poslovanja, kar pomeni, da je v odpovedi navajala ekonomske okoliščine (dejstva) v utemeljitev ekonomskega razloga. Nadalje je obrazložila, da je morala zaradi slabe ekonomske situacije racionalizirati organizacijo poslovanja na način, da je ukinila delovna mesta v nabavni službi. S tem je utemeljila tudi organizacijski razlog. Z navedbo v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da je z ukinitvijo delovnih mest nabavni tržnik in direktor nabave prenehala potreba po tožnikovem delu, je tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjena zakonska zahteva po obrazložitvi dejanskega odpovednega razloga, zato odpoved s takšno vsebino omogoča preizkus njene zakonitosti pred sodiščem.

7. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Po tej določbi lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na njegovi strani preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Po drugem odstavku navedenega člena mora biti odpovedni razlog utemeljen in onemogočati nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

8. Toženka je v obrazložitvi odpovedi navedla, da rezultati poslovanja v obdobju januar - avgust 2020, ki zajemajo višek sezone, kažejo na v povprečju za 77 % nižji obisk znamenitosti A. v primerjavi s predhodnim letom. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča, da navedenega padca prihodkov toženke ni mogoče šteti kot negativno sezonsko odstopanje ali kratkotrajno sezonsko nihanje, saj je v tem obdobju zajeta tudi glavna letna sezona obiska. Pritožba se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na judikat VIII Ips 233/2016, v katerem je delodajalec ekonomski razlog utemeljeval z upadom prometa v tekočem mesecu, ki se v času odpovedi niti še ni iztekel, zato ne gre za primerljivo zadevo. V obravnavani zadevi gre za padec prihodkov v posledici razglašene epidemije covida-19, na katerega toženka ni imela vpliva. Obseg nabav se je v letu 2020 občutno zmanjšal. Toženka je z ukrepi poskušala ublažiti posledice upada prihodkov v posledici epidemije, vendar to ni zadostovalo. Zato je sprejela tudi ukrepe na področju znižanja stroškov dela. Izvedla je reorganizacijo in ukinila samostojno in centralizirano nabavno službo, v katero sta spadali tudi tožnikovi delovni mesti, posamezne naloge iz te službe pa je razdelila med ostale zaposlene - vodje služb, ki ga sedaj opravljajo poleg svojega dela. S spremembo akta o sistematizaciji je ukinila tožnikovi delovni mesti. S tem je prenehala potreba po tožnikovem delu pod pogoji iz sklenjenih pogodb o zaposlitvi, ki sta bili sklenjeni za polni delovni čas. Posledično se pritožba neutemeljeno zavzema, da bi tožnik lahko še nadalje opravljal delo na delovnem mestu nabavni tržnik, ker potreba po tem delu v manjšem obsegu še vedno obstaja.

9. Ker je toženka zaradi negativne prognoze bodočega poslovanja (pričakovanega novega vala epidemije in tako imenovane mrtve sezone do velikonočnih praznikov) ter slabih ekonomskih rezultatov izvedla reorganizacijo, tako da je razdelila posamezne naloge med druga delovna mesta, pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da je dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku (ki ni navidezen). Drugačna organizacija dela, ki je v tem, da se delo razdeli med druge delavce toženke, pomeni organizacijski razlog, zaradi katerega ni več potrebe po opravljanju dela, ki ga je opravljal tožnik. Zato tožnik zmotno navaja, da poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more biti podan, ker se delo, ki ga je opravljal tožnik, pri toženki še naprej opravlja, vendar tako da ga sedaj opravljajo vodje posameznih enot. Za odločitev niso pomembne pritožbene navedbe o možnosti uporabe visokih prihodkov od prodaje iz preteklih poslovnih let v izogib odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Sodišče ne presoja in ocenjuje poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ki se je v tem primeru na podlagi ocene stanja in projekcije bodočega poslovanja odločil za razporeditev nalog med druge zaposlene. Tudi z navedbo, da naj bi se toženka neupravičeno odločila za reorganizacijo delovnega procesa, se pritožba neutemeljeno zavzema za presojo ekonomske smotrnosti spremenjene organizacije dela, kar ne more biti kriterij za presojo, ali je podan zatrjevani dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

10. Pritožba se glede iskanja možnosti za ohranitev zaposlitve tožnika sklicuje na judikat VIII Ips 82/2017, ki resda poudarja, da je odpoved skrajni ukrep delodajalca in da pravica do svobodne gospodarske pobude ni absolutna, a je to stališče Vrhovno sodišče RS vezalo na okoliščine primera, ko je delodajalec v času odpovedi ter zmanjšanja števila zaposlenih na enakih delih zaposloval delavce za določen čas, najemal agencijske delavce ali študente, za kar pa v obravnavanem primeru ni šlo.

11. Tožnik se zmotno zavzema za stališče, da mu toženka v skladu s 53. členom ZDR-1 ne bi smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 3. 2. 2014 za delovno mesto nabavni tržnik, ki je mirovala v času, ko je tožnik na podlagi pogodbe za določen čas z dne 27. 12. 2019 opravljal delo na vodilnem delovnem mestu direktor nabave. ZDR-1 v drugem odstavku 74. člena, ki ureja posebni položaj vodilnih delavcev, določa, da v času opravljanja vodilnega dela po pogodbi o zaposlitvi za določen čas v primeru, če je delavec že zaposlen pri delodajalcu na drugih delih za nedoločen čas, mirujejo pravice, obveznosti in odgovornosti iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Gre za drugačno ureditev mirovanja, kot je določena v 53. členu ZDR-1, ki ureja primere, ko delavec zaradi drugih zakonsko predvidenih okoliščin začasno preneha opravljati delo pri delodajalcu, pogodba o zaposlitvi pa mu zaradi tega ne preneha. Ta določba, ki resda omejuje možnosti prenehanja delovnega razmerja, se ne nanaša na tožnikovo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, saj je tožnik tudi v času njenega mirovanja opravljal delo pri toženki, bil prijavljen v socialna zavarovanja in prejemal plačo, kar pa za pravne položaje iz 53. člena ZDR-1 ne velja. V primerih suspenza dela po tej določbi delavec začasno sploh ne opravlja dela pri delodajalcu, v obravnavanem primeru pa ga je, le da po drugi pogodbi o zaposlitvi (prim. Pdp 513/2021). Zato tudi ni relevantno s tem povezano sklicevanje na zadevo Pdp 471/2015, ki se nanaša na postopek izdaje začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je zakonito prenehala veljati tudi pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, ki je v času veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas mirovala.

12. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi, na podlagi katerih je bil sprejet zaključek, da je toženka zakonito izvedla postopek odpovedi večjemu številu delavcev (99. do 102. člen ZDR-1), v okviru katerega je 25. 9. 2020 sprejela program razreševanja presežnih delavcev. V okviru postopka odpovedi večjemu številu delavcev in sprejema sprememb akta o sistematizaciji ni predpisana obveznost predhodnega obveščanja posameznih delavcev, zato pritožbene navedbe o opustitvi obveščanja tožnika za odločitev niso pomembne.

13. Glede na obrazloženo je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Tožnik ni uspel s pritožbo, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).