Jedro

Odločitev o omejitvi zavarovalne vsote in odbitni franšizi ne sodi v izrek vmesne sodbe, saj se ne nanaša na temelj tožbenega zahtevka, temveč na višino tožbenega zahtevka, o čemer pa sodišče odloča šele v postopku po pravnomočnosti vmesne sodbe.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana vmesna sodba spremeni tako, da se glasi: „ Tožena stranka je 60% odgovorna za škodo, ki je nastala tožeči stranki v škodnem dogodku 7.3.2010, tožnica pa je za nastanek škode soodgovorna 40%.“ Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo ugotovilo, da obstoji odškodninska odgovornost tožene stranke, da tožnici za škodo iz dogodka z dne 7.3.2010 izplača odškodnino po polici 0174691185-8 za paketno zavarovanje stanovanjskih površin (paket B) do zavarovalne vsote po 1. odstavku 11. točke, z omejitvijo določeno v 2. odstavku istega člena točka 1 do zavarovalne vsote 650,00 EUR, ob upoštevanju odbitne franšize v višini 10% Splošnih pogojev za zavarovanje stanovanjskih premičnin PG- don – 03/09-10, v višini 60% in odgovornost tožnice v višini 40%.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo ustrezno spremeni oziroma jo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Zavarovanec tožene stranke, tožničin sin, je s toženko sklenil paketno zavarovanje stanovanjskih premičnin, pri čemer je zavaroval tudi odgovornosti za škodo povzročeno tretjim osebam. Tožnica se primarno ne strinja z omejitvijo zavarovalne vsote, kot je določena v drugem odstavku 11. člena Splošnih pogojev za paketno zavarovanje stanovanjskih premičnin (v nadaljevanju Splošni pogoji). Trdi, da navedeno določilo ni jasno, zato bi ga sodišče prve stopnje moralo interpretirati v korist tožnice. Poudarja, da pri sinu ni bila na zasebnem obisku kot gostja, saj je opravljala delo varuške. Podrejeno pa se pritožuje tudi zoper višino dosojenega soprispevka. Meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno razsodilo, da je za nastalo škodo soodgovorna v višini 40%. Res ji je sin pojasnil, da je pomil, vendar ji ni pojasnil, da je pomil stopnišče, saj pomiti po tleh pomeni po tleh stanovanja in ne po tleh stopnic.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Z vmesno sodbo sodišče odloči le o podlagi tožbenega zahtevka. V postopku po pravnomočnosti vmesne sodbe pa obravnava še višino tožbenega zahtevka (315. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je v izpodbijani vmesni sodbi ugotovilo obstoj odškodninske odgovornosti toženke za škodo, ki jo je tožnica utrpela v škodnem dogodku dne 7.3.2010 v višini 60 % in tožničin soprispevek k nastali škodi 40%. Poleg tega pa je v izreku ugotovilo tudi omejitev zavarovalne vsote na znesek 650,00 EUR, kot to določa 11. člen Splošnih pogojev in 10% odbitno franšizo. Kljub temu, da so razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo omejitev zavarovalne vsote materialnopravno pravilni in jim pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, pa je pritožba v delu, s katerim napada odločitev o omejitvi višine zavarovalnega kritja, ki je zajeta v izreku vmesne sodbe, utemeljena. Odločitev o omejitvi zavarovalne vsote in odbitni franšizi namreč ne sodi v izrek vmesne sodbe, saj se ne nanaša na temelj tožbenega zahtevka, temveč na višino tožbenega zahtevka, o čemer pa sodišče odloča šele v postopku po pravnomočnosti vmesne sodbe (drugi odstavek 315. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo in pravilno oblikovalo izrek sodbe.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica pred padcem po stopnicah seznanjena, da bo zavarovanec pred njenim odhodom pomil po tleh. Dokazna ocena izvedenih dokazov prvostopenjskega sodišča je prepričljiva, natančna in življenjska, zato jo pritožbeno sodišče sprejema. Pritožbena graja ugotovljenega dejanskega stanja ni utemeljena.

Zavarovanec toženke je tožnico seznanil, da bo pomil po tleh. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je vedela, da bo pomil tudi stopnice. Tožnica je tudi vedela iz kakšnega materiala so stopnice. Glede na to, da je tožnica vedela, da so bile stopnice pomite, kar ji je zavarovanec tožene stranke povedal, pritožbena graja materialnopravnega zaključka sodišča prve stopnje o soodgovornosti tožnice k nastali škodi do 40% (171. člen OZ), ni upravičena.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo v delu, kjer napada odločitev o soodgovornosti tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano vmesno sodbo na podlagi 353. člena ZPP v tem delu potrdilo.

Ker je odločitev o stroških postopka, kamor sodijo tudi stroški tega pritožbenega postopka, odvisna od končnega uspeha strank v postopku (154. člen ZPP), jo je višje sodišče pridržalo za končno odločbo.