Jedro

Če se dobavitelj mamil in orožja ter končni navidezni kupec nista poznala, je storilec, ki je kupil mamilo in orožje z denarjem navideznega kupca, preprodajalec in ne posrednik. Zato je samostojen storilec kaznivega dejanja. Če je navidezni kupec zgolj naročil mamilo in orožje ter plačal dogovorjeno akontacijo, za vse ostalo pa je poskrbel storilec kaznivih dejanj, ne gre za izzvano kriminalno dejavnost, saj je bila dobava mamila, orožja odvisna samo od storilca.

Izrek

Pritožbe obtoženih B. V., R. K., zagovornice odvetnice D. Z. ter obtoženega S. V. se z a v r n e j o kot neutemeljene in se potrdi j o izpodbijani deli sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbi obtoženega N. P. se d e l n o u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji s p r e m e n i tako, da se njemu izrečena kazen zniža na 2 (dve) leti zapora. Ob odločanju o pritožbi obtoženega F. Š. se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji po uradni dolžnosti s p r e m e n i tako, da se z upoštevanjem kazni 3 (tri) leta zapora, izrečene v izpodbijani sodbi,in kazni 3 (tri) mesece zapora, izrečene v pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah z dne 11.4.2000, opr. št. K 45/99, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 20.6. 2000, opr. št. Kp 225/2000; po I. odstavku 48. člena Kazenskega zakonika izreče enotna kazen: 3 (tri) leta in 2 (dva) meseca zapora. V ostalih delih ostane sodba sodišča prve stopnje nespremenjena v veljavi. Obtoženi B. V. in obtoženi S. V. sta dolžna plačati kot strošek pritožbenega postopka povprečnino: B. V. v znesku 150.000,00 SIT in S. V. v znesku 100.000,00 SIT. Obtoženi R. K. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo so bili obtoženci spoznani za krive sledečih kaznivih dejanj: B. V. nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po I. odstavku 196. člena KZ (I. krivdoreka); R. K. nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po I. odstavku 196. člena KZ (točka II/1 in 2 krivdoreka) in nadaljevanega kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja in razstrelilnih snovi po II. in I. odstavku 310. člena KZ (točka V/1-4 krivdoreka); F. Š. in N. P. vsak nadaljevanega kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja in razstrelilnih snovi po II. in I. odstavku 310. člena KZ (točka III. in IV. krivdoreka); in S. V. kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju nedovoljenega prometa oroža in razstrelilnih snovi po II. in I. odstavku 310. člena v zvezi s 27. členom KZ. Obtoženemu B. V. je bila izrečena glavna kazen pet let zapora in stranska kazen izgona tujca iz države za dobo petih let. V glavno kazen je bil vštet čas pridržanja od 8.4.1999 od 18.30 ure do 10.4.1990 do 20. ure. Obtoženemu R. K. je bila za prvo kaznivo dejanje določena kazen dve leti zapora, za drugo pa kazen tri leta in dva meseca zapora, nato pa izrečena enotna kazen pet let zapora. Vanjo je bil vštet čas, prebit v priporu od 8.4.1999 od 15.50 ure dalje. Obtoženemu F. Š. je bila izrečena kazen tri leta zapora. Vanjo je bil vštet čas, prebit v priporu od 9.4.1999 od 5.15 ure dalje. Obtoženemu N. P. je bila izrečena kazen dve leti in šest mesecev zapora. Vanjo je bil vštet čas pridržanja od 8.4.1999 od 15.50 ure do 11.4.1999 do 19. ure. Obtoženemu S. V. je bila izrečena kazen osem mesecev zapora. Obtoženemu B. V. je bilo odvzeto zaseženo mamilo: 162,6 g heroina in 18,9 g kokaina ter zasežena tehtnica T., model ..., črne barve. Obtoženemu R. K. je bilo odvzeto 89,64 g mamila kokain. Obtoženim F. Š., N. P. in R. K. je bilo odvzeto strelno orožje, strelivo, razstrelilne snovi in bojna sredstva: potezna puška znamke M. E., P. IX, ... s tovarniško številko ... in 8 nabojev kalibra 12 mm različnih znamk; pet ročnih metalcev raket, dve avtomatski puški znamke K., serijska številka ... in ..., štirje nabojniki in dva ročna metalca raket serijskih številk ... in ..., 12 ročnih metalcev raket, dva puško mitraljeza M-54, kaliber 7,9, številk ... in ..., tri menjalne cevi za puškomitraljez, dva nabojnika za puškomitraljez z redenikom in skupaj 103 komade municije kalibra 7,9 mm, šest bomb M-75, dva redenika po 49 komadov municije kalibra 7,9 mm in dva redenika s skupaj 202 komada municije kaliber 7,9 mm. Obtoženemu N. P. je bilo odvzeto še 91 komadov nabojev kalibra 7,62 mm ter dušilec zvoka. Obtoženim so bili naloženi v plačilo denarni zneski na račun pridobljene protipravne premoženjske koristi: B. V. 9.800,00 DEM, R. K. 3.050,00 DEM, N. P. 1.000,00 DEM in F.Š. znesek 5.250,00 DEM. - vsem v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju B. S. na dan plačila. Obtožencem so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke II. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku: R. K. v znesku 5.826,00 SIT, F. Š. v znesku 10.226,00 SIT, S. V. v znesku 8.900,00 SIT in N. P. v znesku 11.426,00 SIT. Vsem pa je bilo naloženo še plačilo povprečnine po 150.000,00 SIT vsakemu. Zoper to sodbo so se pravočasno pritožili obtoženi B. V. po zagovorniku, R. K. osebno in njegova zagovornica, F. Š. po zagovornici in N. P. ter S. V. oba osebno (pritožbo je slednjemu obtožencu napisal odvetnik R. M. iz C., ki je sicer nameraval zagovarjati tega obtoženca v pritožbenem postopku, pa mu sodišče prve stopnje to ni dovolilo - sklep z dne 22.8.2000, opr. št. K 149/99-380). Obtoženi B.V. je uveljavil pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Smiselno je predlagal njeno spremembo ter izdajo oprostilne sodbe, vsekakor pa znižanje izrečene kazni ter odpravo stranske kazni, smiselno podrejeno pa tudi razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obtoženi R. K. se je v svoji obširni pritožbi smiselno skliceval na bistveno kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, zaradi odločbe o kazenski sankciji in zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka. Smiselno je predlagal izdajo oprostilne sodbe, sicer pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornica odvetnica D. Z. je izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi odločbe o kazenski sankciji, o odvzemu premoženjske koristi in o stroških kazenskega postopka. Predlagala je spremembo ter znižanje izrečene kazni zapora, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obtoženi F.Š. se je pritožil iz vseh pritožbenih razlogov, ki so sicer konkretizirani z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka, kršitvijo kazenskega zakona, z zmotno in nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagal je spremembo ter izdajo oprostilne sodbe, sicer pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obtoženi N. P. se je v svoji obširni laični pritožbi smiselno skliceval na bistveno kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Smiselno je predlagal njeno spremembo ter izdajo oprostilne sodbe, sicer pa znižanje izrečene kazni zapora. Obtoženi S. V. je uveljavil pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotno ugotovljeno dejansko stanje in zaradi odločbe o kazni. Predlagal je razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbe obtoženih B. V., R. K., F. Š., S. V. in zagovornice odvetnice D. Z. niso utemeljene. Pritožba obtoženega N.P. je delno utemeljena. Izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na obtoženega F. Š., je bilo treba spremeniti po uradni dolžnosti. Stališče sodišča druge stopnje glede uveljavljanih pritožbenih razlogov in glede pritožbenih navedb v obravnavanih pritožbah je sledeče: - bistvena kršitev določb kazenskega postopka: Sodišče druge stopnje v nasprotju s stališčem, izraženim v pritožbi obtoženega S. V., meni, da za odreditev posebnih metod in ukrepov ni potrebna niti navedba niti predložitev policijskih informacij o zaznani kriminalni dejavnosti domnevnega storilca ali storilcev, ki je sicer na drugačen način ni mogoče ugotoviti, še manj pa dokazati. Taka zbirka informacij (glede na samo naravo stvari bi te morale biti pisne, kar pa je zaradi načina delovanja policije včasih težko, če že ne sploh neizvedljivo) ne more biti predmet kritične presoje v kazenskem postopku, ki se na podlagi pozitivnih ugotovitev policije glede odkrite kaznive dejavnosti in glede storilca ali storilcev nato začne in konča na sodišču. Predlog operativne policijske enote, odvisno od vrste predlaganih ukrepov, je v kritični presoji bodisi generalnega direktorja policije (po Zakonu o policiji) bodisi okrožnega državnega tožilca in preiskovalnega sodnika (po Zakonu o kazenskem postopku).Ko so predlagani ukrepi predpisno dovoljeni, se v kazenskem postopku ugotavlja samo pravilnost in zakonitost izsledkov. V pozitivnem primeru so ti izsledki dovoljeni dokaz. Tako je izsledke ocenjevalo tudi sodišče prve stopnje, ko je ugotovilo, da je bilo delovanje policije zakonito in je zato zoper obtožence uporabilo te, zanje obtežilne dokaze. Res je bil Pravilnik o policijskih pooblastilih izdan šele po izdaji izpodbijane sodbe, kar pa ne pomeni, da je bil pogoj za izvajanje Zakona o policiji iz leta 1998, ki je v 49. členu predvidel prav takšne tajne policijske ukrepe, kakor so se izvajali v tej zadevi. Zgolj zaradi tega, ker tedaj že navedenega policijskega pravilnika še ni bilo, ni mogoče označiti izvedenih ukrepov kot nezakonite. Na to ugotovitev so primerjalne pravne ureditve v različnih državah brez pomena. Sodišče druge stopnje zavrača tudi stališče v tej pritožbi, da je obtožbo zastopal nepristojni okrožni državni tožilec. Predvsem ni šlo za organizirani kriminal (hudodelsko združbo), pa tudi pristojnost skupine državnih tožilcev za posebne zadeve ni izključujoča, kar pomeni,da sme tudi v zadevah iz njene pristojnosti nastopati kot upravičeni tožilec lokalni okrožni državni tožilec. Ker je tudi sodišče druge stopnje ugotovilo, da so bili vsi ukrepi v predkazenskem postopku izvajani zakonito, tako ne drži nasprotna trditev v pritožbi obtoženega B.V.. Podatkov o tem, da organi za notranje zadeve niso sami izvajali posebnih ukrepov, v spisu ni. Zato trditve, da naj bi vse to počela S. o. v. a. (...), ni mogoče preveriti. Pa tudi, če bi bilo tako, bi šlo zgolj za tehnične usluge, ki na policijsko delovanje, vsaj kar se tiče vsebine, nimajo prav nobenega vpliva. Nikakor ni res, da bi se morali ti izsledki pisati v obliki zapisnika v skladu z 80. členu Zakona o kazenskem postopku oziroma bi šlo za odredbo preiskovalnega sodnika za zvočno ali slikovno snemanje preiskovalnega dejanja v skladu s 84. členu istega zakona. Za to fazo policijskega delovanja pri odkrivanju kaznivih dejanj storilcev ti dve določbi procesnega zakona sploh ne prideta v poštev. Zato zaradi drugačne obličnosti dostavljenih policijskih izsledkov ni moglo priti do nobene kršitve. Res je,da v spisu ni prav nobenih posnetkov pogovorov tajnega policijskega delavca M. s posameznimi obtoženci,zlasti z obtoženim R.K., kar je zatrjevano tudi v njegovi pritožbi. Zaslišani tajni policijski delavec M. je o teh pogovorih, ko naj bi bil ozvočen, izpovedal zelo nedosledno. Vendar sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na dokaze, ki jih v spisu ni, pač pa zgolj na tiste, ki so bili v spisu in so bili izvedeni v dokaznem postopku na glavni obravnavi. Prisluh telefonskega pogovora med obtoženima R.K. in B. V. z dne 23.12. 1998 ni bil edini dokaz, da sta se tega dne vendar sestala v L. zaradi mamil. Sodišče druge stopnje glede preprodaje mamil, enako kakor sodišče prve stopnje opozarja, na končno besedo obtoženega R. K. na zadnji glavni obravnavi. Res je, da zbrano dokazno gradivo, nastalo z izvajanjem ukrepov v predkazenskem postopku, ni bilo označeno tako, kakor se to navaja v pritožbi obtoženega B. V.. Vendar se niti v tej pritožbi ne zatrjuje, da gre za drugo dokazno gradivo. Ob poslušanju avdio kaset tudi obtoženci v tej smeri niso imeli nobenih ugovor ali pripomb. Z upoštevanjem pisnih poročil obeh tajnih policijskih delavcev, pa tudi njunih izpovedb, kakor tudi izpovedbe policijskega koordinatorja R. M., zlasti pa zagovorov obtoženih B. V., R. K. in S. V., tako ni dvoma, da je bilo dokazno zavarovano tisto dogajanje, ki se je v resnici zgodilo. Sodišče druge stopnje ni ugotovilo v pritožbi obtoženega B. V. zatrjevane odsotnosti odločilnih dejstev v izpodbijani sodbi glede njemu očitanega nadaljevanega kaznivega dejanja. Predvsem pa obtožba, ki je podvzeta v krivdorek, ni imela zatrjevane formalne napake. Predhodni nakup mamil, ki so bila prodana dne 23.12.1998 in dne 4.2.1999 soobtoženemu R. K., res ni naveden niti v tenorju obtožbe niti v krivdoreku izpodbijane sodbe ni opisan; pod obtožbo sta bila ta dva dneva, ko je prodal mamila soobtoženemu R. K.. Zato bi bila morebitna navedba načina pridobitve mamila pred tem popolnoma odveč. Opis dejanskega stanja glede mamila, zaseženega pri hišni preiskavi v stanovanjski hiši R. .. v L., sicer navaja predhoden odkup mamila od neznane osebe, kar je povzeto iz prvotnega zagovora tega obtoženca. V tem primeru je bil tak opis potreben, ker to mamilo še ni bilo prodano. Po I. odstavku 196. člena KZ sta kazniva tudi nakup in hranjenje mamila zaradi prodaje. Gre za opis dejanskega stanja, ki je zato nujno različen od obeh primerov dejanske prodaje mamila soobtoženemu R. K.. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo obstoj nadaljevanega kaznivega dejanja v vseh treh primerih. Tako niti v obtožbi niti v krivdoreku v tem delu ni nič napačnega. V pritožbi zagovornice odvetnice D. Z. navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka se ni zgodila. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili vsi policijski ukrepi v predkazenskem postopku pokriti z ustreznimi dovoljenji in odredbami, tako tudi tisti, ki so se zoper obtoženega R. K. izvajali v času od 28.10.1998 do 28.11.1999. V to časovno obdobje spada samo prodaja potezne puške tajnemu policijskemu delavcu C. (točka V/1 krivdoreka). Sodišče druge stopnje je opravilo preverko za to obdobje in je ugotovilo enako kot sodišče prve stopnje. Kar se tiče smiselno uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka v pritožbi obtoženega N.P. je povedati, da je odgovarjal za kaznivo dejanje, za katero je bila v času storitve zagrožena kazen zapora do petih let. Zaradi izpustitve obtoženca iz pridržanja tako obvezna obramba po zagovorniku ni bila več predvidena in je bil zato sprva postavljeni zagovornik po uradni dolžnosti tudi razrešen. Ta obtoženec si zagovornika sam nikoli ni najel, na glavni obravnavi pa se je pravici do obrambe po zagovorniku izrecno odrekel. Zato pravica do obrambe po zagovorniku ni mogla biti kršena. V zapisniku o glavni obravnavi ni navedeno v zvezi s prekinitvijo njegovega zagovora prav ničesar. Sicer pa iz zapisa zagovora, ki ga je obširno in z dodatki ponovil v sedaj obravnavani pritožbi, ni razvidno, da o zadevi ne bi mogel ali smel povedati še kaj bistvenega. Sodišče druge stopnje poudarja predvsem njegovo popolno priznanje. Tako tudi z načinom poteka glavne obravnave sodišče prve stopnje ni moglo poseči v obtoženčevo pravico do takoimenovane materialne obrambe. S tem v zvezi opozarja sodišče druge stopnje, da obtoženi N. P. nikoli ni zahteval pregleda spisa, kar bi mu bilo vsekakor omogočeno, kakor to določa V. odstavek 128. člena Zakona o kazenskem postopku. O v pritožbi ponovljenem ugovoru glede zaslišanja tajnih policijskih delavcev razen že podanih enakih ugovorov na glavni obravnavi v spisu ni nobenih podatkov. Nedvomno pa bi na tak način zaslišanja reagirali na glavni obravnavi navzoči zagovorniki in državni tožilec, če bi se kaj takega resnično dogajalo. Pritožba obtoženega F. Š. se izrecno sklicuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki pa v obrazložitvi ni pojasnjena. Zato je sodišče druge stopnje preizkusilo ta del izpodbijane sodbe v obsegu uradnega preizkusa, pa takšnih kršitev ni zasledilo. - kršitve kazenskega zakona: Ker obtožnica zoper obtoženega B. V. ni imela nobenih formalnih napak, ni mogoče uspešno zatrjevati, da v njej opisano dejansko stanje nima znakov očitanega kaznivega dejanja. V krivdoreku glede obtoženega B. V. se ne zatrjuje, da je šlo za navidezni pravni posel, pač pa za dvakratno prodajo mamila soobtoženim R. K.. Poleg posedovanja mamila za namen prodaje sta bili obe predhodno dogovorjeni prodaji kokaina tudi realizirani (mamilo je soobtoženi R. K. plačal in ga je tudi prevzel). S tem je bilo obakrat kaznivo dejanje tudi storjeno. Za storitev tega kaznivega dejanja je nadaljnje dogajanje z mamilom brez pomena. Zato je sklicevanje na navidezni odkup mamila v tej pritožbi, ki ga je soobtoženi R. K. tudi dvakrat prodal tajnemu policijskemu delavcu, brez pomena. Pa tudi soobtoženi R. K. s tajnim policijskim delavcem ni opravil navidezne prodaje. V obeh primerih je šlo za realizirano kupoprodajno razmerje s tem, da je kupnino obtoženi R. K. obakrat sprejel vnaprej in je šele zatem obakrat izročil mamilo. Navideznost pravnih poslov, predvidenih v I. odstavku 155. člena Zakona o kazenskem postopku,je samo v njihovem namenu, ki je bistveno drugačen od običajnega kriminalnega odkupa. Zato ni mogoče slediti tej pritožbi v sklicevanju na fingiranje pravnih poslov po Zakonu o obligacijskih razmerjih. Sploh pa ne gre za neprimeren poskus, saj je bilo v obeh primerih prodaje mamila soobtoženemu R. K. kaznivo dejanje že dovršeno. Sodišče druge stopnje ne sprejema pravne ocene iz pritožbe zagovornice odvetnice D.Z., da je ravnanje obtoženega R.K. glede mamil in orožja pomenilo zgolj nekaznivo posredovanje pri prodaji. Pri dejanjih pod točko V/1 in pod točko V/3 krivdoreka je že po lastnem zagovoru nastopal samostojno kot prodajalec in kot kupec. Mamilo je v obeh primerih samostojno kupil od soobtoženega B.V., ki za nadaljnjega kupca istega mamila sploh ni vedel, zlasti pa ga ni poznal in z njim tudi nikoli ni prišel v stik. Tudi pri nakupih orožja dne 14.1.1999 in dne 8.4.1999 je nastopal samostojno proti prodajalcu soobtoženemu N.P., mu izročal akontacijo in v prvem primeru orožje od njega tudi prevzel. Do prevzema orožja je nedvomno prišlo tudi dne 8.4.1999, saj si ga je pred aretacijo tudi ogledal. Soobtoženi N. P. ni bil v nobenem razmerju s tajnima policijskima delavcema, katera je spoznal šele na dan aretacije. Sodišče druge stopnje opozarja, da je bil tajni policijski delavec M. že prej skupaj z obtoženim R. K. pri soobotoženemu N.P. ob izročitvi akontacije, pa ga obtoženi R.K. očitno ni seznanil s soobtoženim N.P.. Tako je v vseh primerih nastopal v svojem imenu in v svoj račun, torej najprej kot kupec in nato kot prodajalec istega mamila oziroma istega orožja. Sicer pa je sodišče prve stopnje o tem zavzelo pravilno stališče, da pomeni preprodaja tako mamil, kakor tudi orožja, samostojne kupoprodajne posle v razmerju do prodajalcev obtoženih B. V. (mamilo) in N. P. (orožje, razen potezne puške) in v razmerju prodajalca - obtoženega R. K. do navideznih kupcev. Že sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da oba policijska delavca nista izzvala kriminalne dejavnosti, zaradi katere so bili obtoženci obsojeni z izpodbijano sodbo. Sum, zaradi katerega so bili dovoljeni in odrejeni tajni ukrepi zoper obtožena R. K. in B. V., se je izkazal kot tako utemeljen, da je bilo mogoče tudi z dokazi, pridobljenimi na tak način, izdati zoper vseh pet obtožencev obsodilno sodbo. Glede na izpovedbo koordinatorja R. M. in obeh tajnih policijskih delavcev o neizzvani kaznivi dejavnosti je jasno, da tajni policijski delavec M. za potezno puško ni mogel izvedeti nikjer drugje kot od obtoženega R.K., ki jo je dne 23.10.1998 tudi prodal navideznemu kupcu C.. Skoraj odveč je opozoriti, da je obtoženi R. K. vedel za kaznivost svojega početja. Sam je pojasnil, da se je puške hotel znebiti, ker je bila pretihotapljena in ker je bil v finančni stiski. Nedvomno pa je prav prodaja te puške brez zapletov ustvarila pri njem potrebno zaupanje, da se je na nadaljnje povpraševanje po mamilih in orožju lotil najprej preprodaje mamil in nato še orožja. Tajni policijski delavec M. ni mogel vedeti, kje bo obtoženi R. K. dobil najprej mamilo in nato še orožje. Za prodajalca mamil obtoženega B. V. je ta tajni policijski delavec lahko izvedel samo od obtoženega R.K. po opravljeni prvi preprodaji mamila. Na to ugotovitev napotuje dejstvo, da je bil tajni policijski ukrep zoper obtoženega B.V. dovoljen šele dne 19.1.1999. Sodišče druge stopnje opozarja na neuspeli odkup vzorcev mamila pred 23.12.1999, kar je potrdil tudi obtoženi R.K.. Ta je skupaj s soobtoženim B.V. soglasen, da sta pri obeh prodajah mamil tudi zaslužila, pa tudi obtoženi R. K. je ponujal tajnemu policijskemu delavcu nakup poleg kokaina tudi heroin; obe vrsti mamil sta bili zaseženi pri hišni preiskavi v stanovanjski hiši R. .. v L. Sam obtoženi B. V. pa je v preiskavi pojasnil, da sta bili obe vrsti mamila njegova last. Že sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tudi preprodaja orožja ni bila izzvana s strani obeh tajnih policijskih delavcev. Sam obtoženi R. K. je v svojem zagovoru opisal poskus nabave vojaškega orožja tako v O., kakor tudi v P. v R. H., kar je potrjeno tudi s poročili in izpovedjo tajnega policijskega delavca M.. Taka dejavnost nikakor ni mogla biti izzvana pri obtoženemu R. K., pa tudi ne pri obtoženih N. P. ter F. Š.. Sodišče druge stopnje opozarja, da sta tajni policijska delavca samo naročila orožje. Dobava orožja je bila odvisna tako samo od obtoženih R. K., N. P. in F.Š., saj tajna policijska delavca nanjo nista mogla kakorkoli vplivati. Njuna dejavnost je bila tako omejena zgolj na plačilo akontacije ob naročilu in plačilo razlike do dogovorjene cene ob prevzemu. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo sklicevanje obtoženih R.K. in N. P. na humanitarno pomoč A.na K., saj sta oba pri obravnavanih poslih z mamili oziroma s prodajo orožja zasledovala samo zaslužek. Ker tako kriminalna dejavnost ni bila izzvana, so obtoženci storili kazniva dejanja tako, kakor je to ugotovljeno v krivdoreku izpodbijane sodbe. Pripomniti je, da obtoženec F. Š. ni obrazložil, v čem naj bi sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon. - dejansko stanje: Dokazna ocena zagovora obtoženega B.V. iz preiskave in na glavni obravnavi je pravilna. Zato je pritožbeno ni mogoče izpodbiti s ponavljanjem vzrokov za prvotno priznanje, ki je potrjeno zlasti z navedbami soobtoženega R. K. na glavni obravnavi v končni besedi, v kateri je izrecno navedel kot prodajalca mamil soobtoženega B.V.. Njegova udeležba je potrjena tudi s prisluhi telefonskih pogovorov in tajnim policijskim opazovanjem, kakor tudi z zasegom mamil pri hišni preiskavi v stanovanjski hiši R. .. v L.. Obtoženi B.V. ima glede na podatke o predkaznovanosti dosti izkušelj s kazenskim postopkom in zato ne bi priznal nečesa, kar ni storil. Opravičevanje prvotnega priznanja, o čemer je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, zato ne more biti sprejemljivo. Soobtoženi R. K. ni nikoli povedal, da je bilo mamilo pri drugi dobavi tehtano na hodniku te stanovanjske hiše. Tudi za zmoto v osebi zaradi enakega imena in priimka ne gre prav zaradi zagovora obtoženega R. K., da je v zvezi z mamili posloval samo s soobotoženim B. V., s katerim sta se tudi po zagovoru tega obtoženca na glavni obravnavi poznala že dlje časa. Obravnavana prodaja mamil ne more imeti nič skupnega z zadevo H. M. pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno v tej smeri storiti prav ničesar. Za pravilno odločitev o obtožbi ni bistveno, na kakšen način je bilo mamilo v stanovanjski hiši R. .. v L. pripravljeno za prevzem (pod opeko ali pod časopisom). Te faze prodaje mamil namreč policija ni pokrivala. V dejstvu, da je obtoženi B.V. najprej odklonil prodajo vzorcev mamil, kmalu zatem pa prodal skoraj 50 g kokaina, ni nič nenavednega. Očitno je samo to, da je hotel čimprej čimveč zaslužiti. Tako pritožbena trditev o neuspelem dokazovanju obravnavane kaznive dejavnosti obtoženega B.V. ne drži. Krivdorek izpodbijane sodbe v obsegu, ki se nanaša na obtoženega R. K., ne temelji zgolj na policijskih ugotovitvah in poročilih tajnih policijskih delavcev, pač pa tudi na zagovoru tega obtoženca, ki je vendar priznal preprodajo mamil v obeh primerih, prodajo svoje potezne puške z naboji, prodajo petih ročnih metalcev raket, nakup pušk K. in ročnih metalcev raket, pa tudi nakup in prevzem orožja dne 8.4.1999 neposredno pred aretacijo. Glede orožja je njegovo priznanje potrjeno tudi s priznanjem soobtoženega N. P.. Končno je tudi soobtoženi S. V. potrdil,da je ta dva obtoženca spravil s stik prav on. Trditev o posredovanju obtoženca R. K. namesto o nakupu in prodaji tako mamil, kakor tudi orožja, je tako zavrnilo že sodišče prve stopnje. Na pravno oceno njegovega delovanja nima akontativno plačevanje mamil in orožja nobenega vpliva. Glede na lastno zatrjevanje slabih premoženjskih razmer v zagovoru, kakor tudi v svoji pritožbi, je jasno, da vse kupnine iz lastnih sredstev ni zmogel plačati. Po mnenju sodišča druge stopnje je prav akontativno plačevanje s policijskim denarjem pomenilo resnost s strani končnih kupcev in je tudi ustvarilo zaupanje, ki je potrebno pri takšnih preprodajah. Zato obtoženi R. K. v nobenem primeru ni bil posrednik, pač pa preprodajalec. Res je, da temelji izpodbijana sodba glede udeležbe obtoženega F.Š. predvsem na zagovoru soobtoženega N. P., ki je za vse tri primere preprodaja orožja kot dobavitelja vedno označil le njega. Prav tako je res, da se zoper obtoženega F. Š. v predhodnem postopku niso izvajali nobeni ukrepi in da pri hišni preiskavi dne 9.4.1999 ni bilo najdeno nobeno orožje niti kakršna sled, ki bi vsaj posredno pokazala na njegovo udeležbo. Končno je tudi res, da dobavitelj tega orožja obtoženemu F. Š. ni bil odkrit. Enako tudi ne bi bil on odkrit, če ga odločilno ne bi obrenil prav soobtoženi N. P.. Vzrok, zakaj naj bi ta to storil, pa tudi po mnenju sodišča druge stopnje ne more biti v maščevanju zaradi zamer izpred več let, kakor je to sicer že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Zagovor obtoženega N.P. v tem delu je namreč vsaj posredno dokazno preverjen tudi z navedbami soobotoženih R.K. in S. V., da sta bila skupaj z njim dvakrat oziroma enkrat, ko je šel obtoženi N. P. po predhodnih dogovorih glede nakupa orožja prav k obtoženemu F. Š., pa sta morala ta čas počakati v osebnemu avtomobilu, saj ju soobtoženi N. P. ni pustil zraven. Zadrževanja obtoženega R. K. v neposredni bližini stanovanjske hiše obtoženega F. Š. dne 31.3.1999 pa je tako dokazano z zasežbo pištole temu obtožencu tega dne s strani policije. Ker sta se po soglasnem zatrjevanju obtožena F. Š. in S. V. poznala že od prej, obtoženi R.K. pa soobtoženega F.Š. nikoli ni spoznal, ker ga ta tudi ni hotel spoznati, je s tem potrjena previdnost obtoženega F.Š. pri prodaji orožja soobtoženemu N.P.. Čeprav naj bi izročanje orožja v gozdu precej daleč stran od lastnega doma po pritožbeni navedbi pomenilo nenavadno početje, meni sodišče druge stopnje, da temu ni tako. Predvsem se je obtoženi F. Š. na tak način zavaroval pred odkritjem. Glede na stalno gibanje policije v obmejnem območju, kjer živi in dela, je popolnoma razumljivo, da orožja ni hranil doma in ga doma tudi ni izročal. Dokaz, da je bila potrebna previdnost, je zasežba pištole obtoženemu R. K. dne 31.3.1999, ko obtoženega F. Š. tedaj še ni bilo mogoče odkriti. Tako zaradi previdnosti tudi obtoženi S. V. svojega znanca soobtoženega F. Š. sploh ni obiskal, saj je moral skupaj s soobtoženim R. K. počakati v osebnem avtomobilu. Možnost pomote v mestu, kjer sta soobtoženi R. K. in S. V. skupaj (oziroma obtoženi R. K. sam dne 31.3.1999) čakala na soobtoženega N.P., je izklučena že z zagovorom tega obtoženca. Pa tudi obtoženi F.Š. je priznal, da je bil na dan aretacije, torej dne 8.4.1999, obtoženi N. P. pri njem z istim avtomobilom, v katerem je bila istega dne najdena največja količina vojaškega orožja. Sodišče druge stopnje posebej opozarja, da je obtoženi N. P. pripeljal to orožje na kraj aretacije z veliko zamudo. To sta potrdila tudi oba tajna policijska delavca, pa tudi obtoženi R.K.. Zato gotovo ne bi izgubljal časa za nepomembno dogovarjanje o popravilu sosedinega osebnega avtomobila, ki ga je dan prej v odsotnosti obtoženega F. Š. pripeljal k njemu v delavnico. Dne 7.4.1999 pa je prav obtoženi N. P. moral priti v stik z obtoženim F. Š. zaradi enodnevnega zamika glede izročitve orožja. Na ugotovitev dejanskega stanja v tem delu je izpovedba priče R. K. brez pomena. Tudi obtoženi N.P. je potrdil stik s to pričo zaradi prodaje osebnega avtomobila, ki pa ni motivirala njegovega prihoda k obtoženemu F. Š. istega dne, to je dne 8.4.1999. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo tudi izpovedbo priče V. S.. Zatrjevano maščevanje zaradi zamer izpred več let nazaj ob sicer soglasno potrjenih stikih med obtoženim N.P. ter F.Š. ni realno. Obtoženi N.P. bi se lahko maščeval tudi tako, da ga ne bi zadele nobene škodne posledice, zlasti ne takšne, kakršne so ga doletele v tem kazenskem postopku. Že sam obtoženi N. P. je pojasnil, da pisna izjava priče V. S. z dne 8.7.1999 navaja dejstva, o katerih dne 11.4.1999, ko ga je ta priča peljala domov po izpustu iz policijskega pridržanja, ni vedel ničesar. Sklicevanje te priče na glavni obravnavi, da sta se o tem pogovarjala tudi kasneje, tako nima realne podlage. Tudi v pritožbi omenjeno pismo obtoženega N.P. B.K. ne kaže na neprijateljski odnos, pač pa na poskus zmanjšanja posledic okritja kaznive dejavnosti. Res je sicer edino obtoženi N. P. po aretaciji dne 8.4.1999 pokazal policiji mesto v gozdu v Z. pod B., od koder je prevažal orožje. Od ostalih udeležencev te kaznive dejavnosti je za to mesto razen obtoženega F. Š. vedel tako samo on. Samo on je vedel za dobavitelja, katerega je sicer ves čas prikrival. Sodišče druge stopnje opozarja, da ta obtoženec ni vedel, od kod je bilo orožje pripeljano na to mesto. Izvor orožja v tem kazenskem postopku res ni bil ugotovljen. Zato tudi ni ugotovljeno, od kod je obtoženi F. Š. prevažal orožje na dogovorjeno mesto. Gotovo je, da ga prav zaradi izpostavljenosti policijskim kontrolam ob meji ni skladiščil doma. Sicer pa plačevanje orožja s predhodno akontacijo v teh primerih sploh ni tako nenavadno. Glede na obrazloženo sodišče druge stopnje ni našlo razloga, da zagovoru obtoženega N. P. glede dobavitelja orožja ne bi sledilo. Kar se tiče graje udeležbe izvedenca orožarske stroke v pritožbah obtoženih F.Š. in S.V. je pojasniti, da je šlo za ugotovitev strokovnih dejstev, od katerih je bila odvisna pravilna pravna opredelitev. Sodišče takšnega znanja nima in je bila zato strokovna pomoč izvedenca celo nujna. Z ugotovitvijo, da je šlo v vseh primerih trgovanja z orožjem za vojaško oz. prepovedano orožje, ki je pomenilo veliko nevarnost (kar velja zlasti za ročne metalce raket), je bila podana samo ena od kvalifikatornih okoliščin. O veliki količini se izvedenec ni izjasnil. Vendar je sodišče prve stopnje tudi to okoliščino samo pravilno ugotovilo. Čeprav primerjava te količine orožja z znanim postojnskim primerom ni mogoča, tudi s pomočjo ostalih dveh kriterijev, navedenih v pritožbi obtoženega F.Š. (velikost vojaške enote, vrednost orožja) ni mogoče zanikati, da je šlo za veliko količino orožja. Sicer pa je izvedenec zadovoljivo pojasnil, kaj vse bi bilo mogoče s tem orožjem storiti. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da je bil obtoženi S. V. pomagač pri kaznivi dejavnosti soobtoženega R.K., saj brez njegove aktivne pomoči ta obtoženec ne bi mogel priti v stik s soobtoženim N.P., od katerega je v treh primerih orožje tudi kupil. Dejstvo, da naj bi vzpostavil to znanstvo zaradi kinoloških razlogov, res ni bilo posebej preverjeno, kar pa niti ni bilo potrebno. Tajni policijski delavec M. je napisal v poročilu o stikih z obtoženim R. K., da je šlo za potrebo po novem dobavitelju, ker so se nakupi orožja v R. H. izjalovili. Tudi soobtoženi N. P. je potrdil, da je obtoženega R. K. pripeljal k njemu na dom prav soobtoženi S.V.. Značilno je, da obtoženi N.P. dogovora o nakupu zamrzovalne skrinje sploh ni omenil. Dokazano je, da je bil obtoženi S. V. skupaj s soobtoženim R.K. vsaj dvakrat na domu pri obtoženemu N.P., od tega je vsaj enkrat čakal s soobtoženim R.K. v avtomobilu v bližini hiše obtoženega F. Š.. S tajnim policijskem delovanjem pa je dokazana tudi njegova navzočnost pri predaji petih ročnih metalcev raket dne 14.1.1999, kakor tudi telefonski pogovor med njim in obtoženim R. K. prav glede tega orožja. Tudi v tem primeru je šlo po mnenju sodišča druge stopnje za orožje z veliko nevarnostjo in za veliko količino. Sodišče druge stopnje opozarja, da obtoženi S. V. pri zadnji prodaji orožja dne 18.4.1999 ni bil več navzoč, kar lahko pomeni le, da njegova pomoč ni bila več potrebna. Sicer pa je tudi tajni policijski delavec M. pojasnil, da tega dne obtoženi R.K. ni imel nobene potrebe po kakršnikoli pomoči pripeljati se z osebnim avtomobilom do soobtoženega N.P. in ga vključiti v dogajanje tega dne kot odločilno osebo. Dejstvo, da obtoženi S. V. pri tem ni nič zaslužil, ni pomembno za ugotovitev njegove krivde. Zato tudi sodišče druge stopnje ne dvomi, da je obtoženi S.V.storil očitano kaznivo dejanje. Obtožena R.K. in N.P. sta se tudi v svojih pritožbah sklicevala na solidarnost z A. na K., zaradi česar da sta se lotila obravnavane kaznive dejavnosti. Ne glede na to, da je o teh trditvah sodišče prve stopnje že zavzelo pravilno stališče, je poudariti, da se na tak način solidarnostna pomoč ne daje in da sta oba pri tem zaslužila ne da bi karkoli prispevala iz lastnih sredstev. Motiv je bil torej v zasledovanju premoženjske koristi in ne v solidarni pomoči. Tudi s pritožbenim sklicevanjem na naročene "ambruste" (dobavljeni pa so bili le ročni metalci raket), in na njihovo velikost obtoženi F. Š. ne more izpodbiti dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Obe vrsti orožja se uporabljata za enak namen, zato je zamenjava imena vsekakor mogoča. Gotovo je,da takšno orožje, kot se navaja v pritožbi, v tej kaznivi dejavnosti ni bilo dobavljeno. Nabava orožja, najdena pri obtoženemu N. P. pri hišni preiskavi, je potrjena tudi z zagovorom soobtoženega R. K.. Ker je bil zagovor obtoženega N. P. glede udeležbe obtoženega F. Š. vendar preverjen z zagovorom obtoženih R. K. in S. V., tako sodišče druge stopnje ni našlo razloga, da bi podvomilo v pravilnost dejanskega stanja tudi v obsegu, ki se nanaša na obtoženega F. Š.. Pripomniti pa je, da tudi zanikanja njegove udeležbe ni mogoče z ničemer dokazati. Sodišče druge stopnje ne sprejema trditev pritožnikov v posameznih pritožbah, da je policija na njih kakorkoli vplivala, preden so bili zaslišani pred preiskovalnim sodnikom (obtoženi B. V.) oziroma, da so ovadbe posledica zavrnitve predlaganega sodelovanja s policijo pred storitvijo teh kaznivih dejanj (obtožena R.K. in F.Š.). Predvsem poudarja, da so se prvotna predvidevanja o obravnavani kaznivi dejavnosti v tej zadevi s pomočjo obeh policijskih delavcev izkazala kot točna oziroma je obtoženi N. P. poleg odkritega priznanja utemeljeno obremenil še obtoženega F. Š.. Tako tudi ni nobenega razloga, da bi policija ob dokazanih kaznivih dejanjih kakorkoli skušala vplivati na njihove zagovore. Te pritožbene navedbe pomenijo le nesprejemljivi način njihove obrambe. - glede odločb o kazni: Sodišče druge stopnje meni, da je bila obtoženemu B.V. izrečena primerna kazen. Res količina mamila ne more biti edino merilo za odmero kazni. Iz podatkov o dosedanji kaznovanosti izhaja, da je bil že obsojen tudi zaradi prodaje mamil, pa še zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja. Po III. odstavku 103. člena KZ se obsodba izbriše, če obsojenec v roku za izbris ne stori novega kaznivega dejanja. S sodbo tedanjega Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani z dne 20.2.1988, opr. št. V K 251/87, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 7.6.1988, opr. št. Kp 653/88, ki je prva vpisana v njegovo kazensko evidenco, je bila izrečena kazen pet let zapora, ki pa se je glede na novo kaznivo dejanje, tudi v letu 1990, zvišala na sedem let in šest mesecev zapora. Po 6. točki II. odstavka 103. člena KZ bi znašal rok za izbris teh obsodb deset let. Vendar je bil obtoženi B. V. leta 1993 ponovno pravnomočno obsojen. Sicer pa je bilo sedaj obravnavano kaznivo dejanje prav tako storjeno znotraj desetletnega roka. Tako zanj nikakor ne velja zakonska domneva nekaznovanosti. Skrb za oba otroka je bila izrecno upoštevana kot edina olajševalna okoliščina. Ne glede na dejstvo, da sta bila oba sinova ob razvezi dodeljena njemu (starejši sin je že polnoleten, mlajši je dopolnil 16 let), in da sta oba državljana R. S., je utemeljena tudi izrečena stranska kazen. Več kot očitno je, da je obtoženi B.V. zlorabil bivanje v R. S. za ponavljanje kaznivih dejanj. Ob dejstvu, da imata oba sinova mater, ki bo morala v času prestajanja kazni zapora skrbeti zanju, po prestani kazni pa bosta stara 23 oziroma 21 let, resnično njegovega bivanja v R. S. po prestani kazni ni več mogoče tolerirati. Zato sodišče druge stopnje ni odpravilo izrečene stranske kazni. Tudi pri obtoženemu R.K.sodišče druge stopnje ni ugotovilo podlage za predlagano znižanje kazni. Skrb za družino z mladoletnima hčerkama mu je bila izrecno upoštevana že pri odmeri kazni na sodišču prve stopnje. Sodišče druge stopnje soglaša z označitvijo njegove kaznive dejavnosti, ki je kar na dveh segmentih ogrozila pomembne družbene vrednote. Skrb za bolno mater v R.H.je bila sodišču prve stopnje znana. Krvodajalstvo na odmero kazni sploh ne more vplivati. Obtoženi R.K. je dobro vedel, v kaj se podaja, in kakšne posledice ga čakajo v primeru odkritja. Kljub temu je storil obe kaznivi dejanji. Njegovo priznanje sploh ni bilo tako odkrito, kakor se prikazuje v pritožbi njegove zagovornice. V lastni pritožbi pa je dal poudarka predvsem negativnemu odnosu policistov oziroma kriminalistov do njega in je pri tem prezrl, da je bila podlaga za obravnavanje s strani policije prav kazniva dejavnost, ki je pri njem najbolj obsežna. Sodišče druge stopnje ne sprejema kritik pomembne obteževalne okoliščine v pritožbi obtoženega F.Š., da je bil prvi člen v verige preprodajalcev orožja. Gotovo je, da brez njegove prodaje orožja do nadaljnje prodaje ne bi prišlo in tako soobtožena N.P. in R.K. do tega orožja ne bi mogla priti. Oba tajna policijska delavca na njegovo odločitev nista mogla vplivati, saj ga nista spoznala in z njim tako nista imela ničesar. Tudi vztrajnost na njegovi strani je izkazana, saj je šlo za tri primere prodaje. Tekoči kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja iste vrste na odmero kazni v tej zadevi ni imel nobenega vpliva. Skrb za mladoletnega otroka je bila izrecno upoštevana poleg nekaznovanosti kot olajševalni okoliščini. Ta okoliščina se je sicer izkazala kot netočna, vendar je bil šele po izdaji izpodbijane sodbe pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja prikrivanja. Zato je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti ob upoštevanju kazni Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah obe kazni združilo tako, kakor je navedeno v izreku te sodbe. Če je imel obtoženi F. Š. res tako ugodne pogoje za normalno življenje, kakor so opisani v pritožbi, potem je ugotovitev sodišča prve stopnje o lagodnem življenju pravilna. Ni dvoma, da so zaradi njegovega bivanja v priporu nastale določene škodne posledice, ki pa jih zaradi storjenega kaznivega dejanja ni mogoče odpraviti na v pritožbi predlagani način. Pritrditi pa je pritožbi obtoženega N.P., da mu je bila izrečena previsoka kazen. Njegovo odkrito priznanje je prišlo premalo do izraza, še posebej, ker se je prav na njegovem priznanju in kooperativnosti po aretaciji odkrila kazniva dejavnost soobtoženega F.Š.. Popolnoma prezrta pa je bila njegova pomoč pri osamosvajanju R.S., ki je dokazana ne samo s pritožbi priloženimi listinami oziroma fotokopijami časopisnih člankov o njem, pač pa tudi z listino o državnem odlikovanju. Zato meni sodišče druge stopnje, da je primerno znižanje izrečene kazni zapora za šest mesecev.S tem je vzpostavljeno tudi sorazmerje s kaznijo obtoženega F.Š., pri katerem teh olajševalnih okoliščin ni bilo. Zaradi nevarne dejavnosti obtoženega N. P. pa pogojna obsodba ne pride v poštev. Nenazadnje to ni prva kazen zaradi preprodaje orožja. Čeprav se je obtoženi S. V. izrecno pritožil tudi zaradi odločbe o kazni, svojega nezadovoljstva z izrečeno kaznijo ni obrazložil. Sodišče druge stopnje je glede na uveljavljena in obrazložena pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja preverilo tudi to kazen. Mnenja je, da je ta primerna glede na ugotovljene okoliščine. Tako ni podlage za spremembo te odločbe v pritožnikovo korist. Sodišče druge stopnje poudarja dvakratno kaznovanost s pogojno obsodbo, ki očitno ni dosegla zaželjenega učinka. - zaradi odločbe o premoženjski koristi: Ni mogoče pritrditi pritožbi zagovornice odvetnice D.Z., da je obtoženi R. K. pridobil z obravnavano kaznivo dejavnostjo le 750 DEM protipravne premoženjske koristi. Znesek, naveden v izpodbijani sodbi, je vsota delnih zneskov zaslužka, ki jih je sam navedel. V pritožbi navedeni znesek 2.000 DEM se nanaša na orožje, ki ga je kupil z lastnim denarjem in ki je bilo zaseženo pri hišni preiskavi dne 8.4.1999 pri soobtoženemu N.P.. S tem orožjem, ki ga sploh ni prevzel, tako ni mogel zaslužiti. Zaradi zasega pa se mu ta znesek ne more odračunati od dosežene protipravne premoženjske koristi. - glede odločbe o stroških kazenskega postopka: To odločbo je izpodbijala samo zagovornica odvetnica D. Z.. Res je, da so se premoženjske razmere družine obtoženega R.K. zaradi njegovega bivanja v priporu poslabšale, vendar sodišče druge stopnje meni, da bo naložene stroške kazenskega postopka zmožen plačati, pa čeprav po prestani kazni. Sam je tudi v svoji pritožbi izpostavil dodatno delo, s katerim da je dodatno zaslužil. Zato tej pritožbi tudi v tem delu ni bilo mogoče ugoditi. Pri odločanju o pritožbah niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Zaradi neuspeha s pritožbama morata obtožena B. V. in S.V. plačati povprečnino kot strošek pritožbenega postopka. Različna zneska sta odmerjena glede na obseg kaznive dejavnosti, ki se nanaša na posameznika; upoštevana sta še zapletenost zadeve in trajanje pritožbenega postopka. Ker je bila izpodbijana sodba v obsegu, ki se nanaša na obtoženega F. Š., z izrekom enotne kazni spremenjena v njegovo korist, je s tem odpadel izrek o stroških pritožbenega postopka. Enako velja glede obtoženega N.P., saj mu je bila kazen znižana. Obtoženi R.K. bi moral zaradi pritožbenega neuspeha lastne in zagovorničene pritožbe prav tako plačati pritožbeno povprečnino. Glede na ugotovljene premoženjske razmere ga je sodišče druge stopnje oprostilo te dolžnosti. Sodišče druge stopnje pripominja,da sta obtoženi R.K. in N.P.v svojih obširnih pritožbah opisovala dogodke in zadeve, ki niso v nobeni zvezi z izpodbijano sodbo, ali pa sta zagovor, podan na sodišču prve stopnje, zgolj ponavljala. Zato je sodišče druge stopnje upoštevalo le tiste navedbe, ki se nanašajo na ta kazenski postopek.