Jedro

Sklicevanje davčnega organa na smernice, ki jih je v zvezi s vprašanjem središča osebnih interesov zavzelo to sodišče skozi dosedanjo prakso, ne zadostuje kot podlaga za odločitev. V obravnavanem primeru davčni organ ni upošteval in ni raziskal tožnikovih navedb o posebni naravi oziroma o posebnem načinu izvajanja osebnih vezi in stikih, ki jih je imel (oziroma jih ima) tožnik s svojima otrokoma.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 4218-18143/2018-7 z dne 11. 9. 2019 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) zavrnila zahtevek tožnika z dne 2. 7. 2018 za določitev statusa nerezidenta Slovenije v skladu z Zakonom o dohodnini za obdobje (v nadaljevanju ZDoh-2) od 1. 1. 2012 do sprememb dejstev in okoliščin, ki vplivajo na rezidentski status (točka 1 izreka), pri čemer stroške postopka trpi tožnik, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali (točka 2 izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik v vlogi 2. 7. 2018 za ugotovitev rezidentskega statusa pri odhodu iz Slovenije za davčno leto 2012 in dalje navedel, da je poročen, vendar z ženo A. A. nima zakonskega razmerja od leta 2010, saj sta ostala v zakonski zvezi zaradi otrok in da živita ločeno življenje (kar je slednja tudi potrdila v izjavi 5. 7. 1918); da je v Avstriji zaposlen že več kot 26 let, kjer ima tudi osebno življenje, dela pri tujem delodajalcu B.; v Sloveniji ostajata tudi sedaj 25-letna hči C. C. ter sedaj 20 letna hči D. D., ki ima stalno prebivališče na naslovu mame; ima avstrijsko vozniško dovoljenje in potno listino. V dopolnitvi vloge 28. 11. 2018 je predložil pogodbo o nakupu nepremičnine v Avstriji z dne 16. 4. 2014, kopije avstrijskega vozniškega in prometnega dovoljenja in avstrijskega potnega lista, potrdilo o vpisu za hči D. D. na fakulteto v Ljubljani in potrdilo o vpisu za hči C. C. na fakulteto in fakulteto, za šolsko leto 2017/2018. V odgovoru 21. 12. 2018 na poziv davčnega organa za predložitev dokazil ter pojasnilo v zvezi z družino, ki ostaja v Sloveniji, glede na to, da imajo pri presoji vprašanja središča življenjskih interesov posameznika osebni interesi prednost pred ekonomskimi, je tožnik pojasnil svoj življenjski status in sicer, da se je izpisal iz slovenskega državljanstva, da si je v Avstriji kupil stanovanje, kjer biva, da si je v Avstriji v letu 2018 kupil tudi avto; da ga hčerki obiskujta, komunikacija poteka tudi preko; da je starejša hči C. C. že samostojna, stara je 25 let in s partnerjem živi na drugem naslovu, da je zaključila fakulteto in se pripravlja na magistrsko nalogo. Mlajša hči D. D., ki šteje 20 let, pa živi z mamo in obiskuje fakulteto ter da se njegovo poslovno in privatno življenje odvija v Avstriji, kjer se je vživel v okolje in ljudi.

2. Davčni organ navaja 6. člen ZDoh-2, ki ga citira, in podatek iz uradnih evidenc. Tožnik je imel v Sloveniji stalno prebivališče do 2. 12. 2012, zato tu pride v poštev kriterij uradnega stalnega prebivališča iz 1. točke 6. člena ZDoh-2. Na istem naslovu imajo še vedno stalno prijavljeno prebivališče njegovi družinski člani (žena in sedaj že polnoletni hčerki C. C. in D. D.), ki ostajajo v Sloveniji. Relevanten kriterij za odločitev v zadevi je posledično kriterij iz 5. točke 6. člena ZDoh-2, po katerem se zavezanec šteje za rezidenta Slovenije, če ima v Sloveniji središče svojih osebnih in ekonomskih interesov. Davčni organ je presojal stopnjo osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji in v tujini. Glede na navedbe tožnika in zakonske partnerice, slednja ne more biti osebni interes v Sloveniji. Ugotavlja: da sta bili hčerki ob njegovem odhodu v Avstrijo leta 2012 stari 19 in 14 let in se v Sloveniji ves čas neprekinjeno šolata in tudi prebivata z mamo; tožnik ima z njima stike, prihajata tudi k njemu v Avstrijo oziroma stiki potekajo preko telefona; tožnik v Sloveniji ni lastnik nepremičnin, niti nima odprtega davčnega računa. Davčni organ ugotavlja, da ima tožnik ekonomske interese v tujini, središče svojih osebnih interesov pa je zadržal v Sloveniji - saj tu še vedno prebivata hčerki C. C. in D. D., ki se šolata. Tožnik dokazil o močnejših osebnih interesih v tujini v primerjavi s Slovenijo ni predložil. Sicer je pojasnil, da se njegovo poslovno in privatno življenje odvija v Avstriji, ter da se je vživel v okolje in ljudi, podrobnejših pojasnil oziroma dokazil za navedbe do izdaje odločbe pa ni predložil. 3. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja, za kar pojasni razloge.

4. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev. Utemeljitev, da je središče njegovih osebnih interesov v Avstriji, dokazuje s tem, da ima v Avstriji prijateljico (izvenazkonsko partnerstvo), vse prijatelje in znance. Kot dokaz, da je središče njegovih osebnih interesov v Avstriji navaja, da je redno obiskoval športne igre v Celovcu ter po ostalem avstrijskem Koroškem, novo življenjsko partnerico je spoznal v Avstriji, v šahovskem klubu, kot ga navaja, kjer igra redno šah in je pridobil veliko število avstrijskih prijateljev. V Slovenijo je prišel samo na obisk zaradi otrok, ko so bili še mladoletni (božič, velika noč). Da so mladoletni otroci ostali pri materi je bila skupna odločitev, da je to najboljše zanju. Tako je bil prisoten v Sloveniji zelo malo časa (nekaj ur dva do trikrat na leto), ves ostali čas je preživel v Avstriji. Hčerki sta ga redno obiskovali v Celovcu in so tudi prosti čas preživljali skupaj na avstrijskem Koroškem. Od 16 leta starosti sta mu pomagali redno na črpalki in prespali redno v njegovem stanovanju v Celovcu. V letih od 2012 je v Avstriji več časa preživljal z otroki kot v Sloveniji, ker je moral biti dosegljiv za avstrijsko podjetje. V Slovenijo je prihajal samo od začetka njegovega dela v Avstriji, ko otroci še niso mogli k njemu. To pa ne pomeni, da je bilo središče njegovih osebnih interesov v Sloveniji, saj je živeč v Avstriji in je bilo vse dogajanje v Avstriji. Navaja, da je v Dogovoru o izogibanju dvojne obdavčitve med Avstrijo in Slovenijo iz leta 1999 (člen 4c), zapisano, da je v primeru nejasnosti merodajno državljanstvo. Ekonomski interes doseže izključno v Avstriji, kar je razvidno iz davčnih napovedi.

5. V dopolnitvi tožbe izpodbija odločitev iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zmotno in nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje glede izpolnjevanja pogoja iz 5. točke 6. člena ZDoh-2. Pravilno je davčni organ ugotovil, da je tožnik središče svojih ekonomskih interesov prenesel v Republiko Avstrijo ter ugotovil dejansko prenehanje zakonske zveze tožnika in A. A., najkasneje v letu 2012. Zmotno in nepopolno pa je ugotovil, da naj bi osebno vez tožnika, ki je izkazana v razmerju do Slovenije, predstavljali njegovi hčerki D. D. (22 let) in C. C. (27 let), saj upravna organa nista celovito presojala dejanskega tožnikovega položaja, niti nista pravilno ugotovila dejanske vezi tožnika z njegovima hčerkama. Sklicuje se na pojasnilo FURS, ki ga citira, med drugim, da ni nepomemben namen posameznika v času odhoda, da za stalno prekine vse pomembne rezidenčne vezi s Slovenijo, ter čas, dolžina obdobja, cilj in kontinuiteta prebivanja oziroma zadrževanja v tujini. Tožnik se v Sloveniji ni zadrževal več kot nekaj ur, ali kvečjemu nekaj dni na leto, in to kljub hčerkama, ki sta živeli pri materi. Dejstvo, kje so se tožnik in hčerki obiskovali in kako pogosto, je ostalo neraziskano, čeprav je to ključno.

6. Tožnik že 26 let živi v Avstriji, kjer ima lastniško stanovanje in je v Avstriji zaposlen, zadnjih nekaj let ima tam svoje podjetje v Avstriji, v katerem dela. Davčni organ bi moral konkretneje presojati tudi okoliščine glede osebnega premoženja tožnika v Avstriji, družbenih vezi (npr. članstvo v društvih) ter ugotoviti, koliko časa sta se v spornem času hčeri nahajali pri tožniku v Avstriji in koliko ju je tožnik obiskoval v Sloveniji. Davčni organ ni namenil dovolj teže tožnikovim navedbam o posebni naravi oziroma izvajanja osebnih vezi, ki jih ima tožnik s svojima hčerama ter o stikih. Nepojasnjen je bil tožnikov zatrjevani namen, da dokončno odide in za stalno prekine rezidenčno vez s Slovenijo v zvezi z dejstvom, da v Sloveniji nima več prebivališča, oziroma da je njegovo edino prebivališče v Avstriji, da že nekaj let poseduje avstrijsko državljanstvo, da ima dom in socialno življenje v Celovcu, da ima lasten avto v Avstriji, prijatelje, hobije, tudi prijateljico (izven zakonsko partnerstvo) in stike s hčerkama. Starejša hčerka s fantom živi že nekaj let samostojno življenje, od leta 2019 na Severnem Irskem, kjer jo tožnik obišče ali ona njega. Mlajša D. D. kaže veliko zanimanje za njegov posel v Avstriji, kjer opravlja prakso, in gre za nekonvencionalne družinske razmere, kar lahko potrdijo na zaslišanju tako tožnik kot njegovi hčerki in mati, zato predlaga izvedbo glavne obravnave. Kolikor bi davčni organ te okoliščine pravilno ugotovil, bi moral ugotoviti, da ima tožnik središče vseh vitalnih osebnih in ekonomskih interesov v Avstriji, ter da ne izpolnjuje pogoja iz 5. točke 6. člena ZDoh-2, vsaj od 1. 1. 2013 dalje. Svoje navedbe utemeljuje s pisnima izjavama C. C. in D. D. in z drugimi listinami, ki se nanašajo na njegovo poslovno in družabno in socialno udejstvovanje v Avstriji (izpis iz sodnega poslovnega registra z dne 20. 9. 2017, potrdilo Finančnega urada Klagenfurt o podelitvi davčne ID številke, potrdilo EU/EWR, da vse prihodke pridobiva v Avstriji, ftk. avstrijskega vozniškega dovoljenja, potrdilo o registriranem vozilu v Avstriji, potrdilo, da v Celovcu prebiva od 23. 3. 1993, pogodbo z dne 16. 4. 2014 o nakupu stanovanja v Celovcu, izjavo o njegovem socialnem življenju v Avstriji, z detajlnim opisom službenega, družbenega in socialnega udejstvovanja, da v prostem času vzdržuje stike s hčerkama, se druži z avstrijskimi prijatelji in se udejstvuje v interesnih dejavnostih, kot sta ribiško in kegljaško društvo, ter se sklicuje na primerljivo sodno prakso, kot jo navaja.

7. Dokazna ocena davčnega organa ne dosega standarda skrbnosti in vestnosti. Davčni organ je pavšalno utemeljil svojo odločitev in gre za kršitev pravil postopka, saj tožniku ni dal možnosti, da bi se izjavil o dejstvih, ki jih šteje za ključna. Kršena je pravica do izjave (22. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustava).

8. Tožnik se po kriterijih iz 4. člena Konvencije o izogibanju dvojega obdavčenja med RS in Avstrijo (v nadaljevanju Konvencija) nedvomno šteje za rezidenta Republike Avstrije, kar pojasni. Navaja določbo drugega odstavka 7. člena ZDoh-2, ki jo citira in da se uporabljalo v predmetni zadevi prelomna pravila iz Konvencije, kar pojasni. Tožnik je že predložil potrdilo avstrijskega davčnega organa, da se šteje za rezidenta Republike Avstrije, saj v Avstriji dosega 100 % vseh svojih dohodkov. Kolikor bi davčni organ pravilno in popolno ugotovil dejansko stanje, bi moral sprejeti drugačen materialno pravni zaključek in sicer, da tožnik vsaj od 1. 1. 2013 dalje ne izpolnjuje pogoja iz 6. člena ZDoh-2. Sodišču predlaga, da na glavni obravnavi izvede predlagane dokaze in izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu v ponoven postopek, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo spremeni in ugotovi, da se tožnik šteje za nerezidenta Slovenije od 1. 1. 2013 dalje, toženi stranki pa naloži plačilo priglašenih stroškov postopka, z zakonskimi zamudnin obrestmi od prvega dne zamude do plačila.

9. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb, glede tožbenih navedb pa pripominja, da je bil tožnik izrecno pozvan k dopolnitvi vloge zaradi dopolnitve dokazil o obstoju močnejših osebnih interesov v tujini v primerjavi s Slovenijo. V dopolnitvi je sicer pojasnil, da se njegovo poslovno in privatno življenje odvija v Avstriji, vendar podrobnejših pojasnil in dokazil pred izdajo izpodbijane odločitve ni predložil. Glede navedb v tožbi, da ena od hčera živi že od marca 2019 na Irskem, druga pa občasno pri materi, občasno pri tožniku, pri čemer v njegovem podjetju opravlja prakso, gre za nedopustne tožbene novote, saj tožnik ta dejstva navaja prvič, poleg tega so tudi dokazi v povezavi z zatrjevanjem teh dejstev v tožbi predlagani prvič. Toženka navede dokazila, ki so bila predložena v postopku: pojasnilo zakonske partnerice o ločenem življenju, potrdilo o šolanju otrok, avstrijsko vozniško dovoljenje, prometno dovoljenje, kupoprodajna pogodba za stanovanje in avstrijski potni list. Glede na povedano tudi ni utemeljen ugovor, da tožniku v davčnem postopku ni bila dana možnost do izjave. Tudi trditev tožnika, da je davčni rezident Avstrije, gre za tožbeno novoto, saj tožnik tega doslej ni zatrjeval, niti ni predložil potrdila o rezidentstvu tuje države. V pritožbi je navajal, da na podlagi Uredbe EU/EEA država nima pravice do obdavčitve, če oseba dosega več kot 90 % svojih prihodkov v drugi državi. Ta pritožbeni ugovor v postopku, ki ni odmerni, ni štel kot relevanten - v tem postopku se ne presoja vprašanje, katera država ima pravico do obdavčitve, temveč za vprašanje statusa rezidentstva tožnika. Predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

10. V pripravljalni vlogi tožnik v celoti nasprotuje navedbam toženke v odgovoru na tožbo in dodatno pojasnjuje svoja stališča. Toženkini razlogi so zgolj procesne narave, ne poda pa vsebinskega argumenta. Ugovor prekluzije dokazov je neutemeljen, saj dokazi, ki jih tožnik predlaga v tožbi, po svojem bistvu zgolj dopolnjujejo in pojasnjujejo že podane navedbe, ki jih je v tožbi še dodatno podkrepil in ne gre za nedopustno tožbeno novoto. Tožnik v upravnem postopku ni bil zastopan po odvetniku ter je nastopal sam kot pravni laik.

11. Dokaza - izjavi hčerk, ki sta pridobljena pred upravnim sporom, sta odsev sedanjega stanja, zato jih tožnik brez krivde ni mogel predložiti prej, saj prej to dejstvo ni obstajalo. Sodišče po drugem odstavku 20. člena ZUS-1 lahko izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevale k razjasnitvi. Sklicuje se na sklepe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020, X Ips 465/2014 z dne 26. 8. 2020 in X Ips 350/2015 z dne 11. 10. 2017. Navaja določbe 139. člena, 9. člena in 3. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in tretji odstavek 2. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Že davčni organ bi glede na navedbe tožnika moral v postopku opraviti zaslišanje tožnika kot stranke v (davčnem) postopku in zaslišanje njegovih otrok in žene, da bi se razjasnilo dejansko stanje. Ker tega ni storil, je tožena stranka kršila pravico tožnika do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Sodišču predlaga, da izvede dokaze z izjavo prič D. D. in C. C. ter zaslišanjem prič D. D., C. C. in A. A., hkrati pa zasliši tudi tožnika kot stranko.

12. Tožba je utemeljena.

13. V danem primeru je med strankama sporno, ali je davčni organ pravilno in zakonito zavrnil tožnikov zahtevek z dne 2. 7. 2018 za določitev nerezidentskega statusa za davčne namene za obdobje od 1. 1. 2012 do sprememb dejstev in okoliščin, ki vplivajo na rezidentski status. Temu tožnik nasprotuje in meni, da bi ga moral davčni organ šteti za nerezidenta Republike Slovenije za namene ZDoh-2 že od 1. 1. 2013 dalje.

14. V skladu z določbami ZDoh-2 je davčna obveznost posameznika odvisna od njegovega statusa, to je, ali je rezident ali nerezident Slovenije. Po 5. točki 6. člena ZDoh-2, ki je podlaga za presojo rezidentstva tožnika v konkretnem primeru, je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če ima svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. Kot pomembne rezidenčne vezi, ki se upoštevajo pri presoji, so torej običajno bivališče in življenjski (osebni in ekonomski) interesi tožnika v Sloveniji.

15. Kar se tiče ekonomskih interesov, je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da je tožnik vzpostavil oziroma, da ima ima ekonomske interese v Avstriji. Ekonomski interesi v tujini, kot je zaposlitev, lastniška nepremičnina, registrirano vozilo, vozniško dovoljenje, tuje državljanstvo pa še ne pomenijo osebnih vezi, spletenih v Avstriji. Po ustaljeni upravno-sodni praksi imajo osebni interesi prednost pred ekonomskimi, družina, ki ostane v Sloveniji, pa šteje za rezidenčno vez posameznika s Slovenijo tudi v času, ko je v tujini, kar je bilo kot ključna okoliščina upoštevana pri odločanju v konkretnem primeru. Zato ostaja osebna vez tožnika - tj. z otroci kot vzdrževanimi družinskimi člani, ki so ostali v Sloveniji, od 1. 1. 2012 dalje, močnejša kot tista, ki jo ima tožnik z Avstrijo. Vendar pa to po presoji sodišča velja zgolj načeloma.

16. Tožnik je v postopku med drugim navajal posebno naravo oziroma poseben način izvajanja osebnih vezi in stikov, ki jih je imel oziroma jih ima s svojima, sedaj že polnoletnima hčerama. Davčni organ je kot močnejši osebni interes tožnika v Sloveniji ocenil okoliščino, da obe hčerki, C. C. in D. D., ki sta ostali v Sloveniji, ki sta bili ob njegovem odhodu v Avstrijo leta 2012 stari 19 let in 14 let, in ki se v Sloveniji neprekinjeno šolata in prebivata z mamo, kot ključno okoliščino in močnejšo rezidenčno vez, ki je izkazana v razmerju do Slovenije. Slednje je kot ključno okoliščino upošteval davčni organ pri odločanju v konkretnem primeru. Tožnik je v postopku navajal, da ga hčeri obiskujeta v Avstriji in da se tam odvija njegovo poslovno in tudi privatno življenje. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ sicer tožnik pozval za dokazilo o obstoju močnejših osebnih interesov v Avstriji (poziv z dne 4. 12. 2018) in da je tožnik 21. 12. 2018 posredoval odgovor, kjer je pojasnil svoj življenjski status, v katerem je navajal, med drugim, da se njegovo poslovno in privatno življenje odvija v Avstriji, kjer ga hčerki tudi obiskujeta. Davčni organ se glede teh okoliščin ni opredelil, niti jih ni v postopku raziskal ter je relevantno dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

17. Sodišče sodi, da sklicevanje davčnega organa na smernice, ki jih je v zvezi s vprašanjem središča osebnih interesov že zavzelo to sodišče skozi dosedanjo prakso, ne zadostuje kot podlaga za odločitev. V obravnavanem primeru davčni organ ni upošteval in ni raziskal tožnikovih navedb o posebni naravi oziroma o posebnem načinu izvajanja osebnih vezi in stikih, ki jih je imel (oziroma jih ima) tožnik s svojima otrokoma, kar tožnik zatrjuje tudi v tožbi. Ker se do teh okoliščin davčni organ ni opredelil, sodišče tudi ne more preizkusiti utemeljenost navedenih razlogov tožbe, saj glede tega izpodbijana odločitev nima razlogov.

18. Po povedanem sodišče sodi, da pri odločanju o tožnikovi vlogi niso bile upoštevane vse relevantne okoliščine oziroma to vsaj iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, kršena pa so tudi pravila postopka. Sodišče sodi, da davčni organ pred odločitvijo tožniku ni dal možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke, 8. člen ZUP).1 Po presoji sodišča konkretni poziv davčnega organa na dopolnitev vloge, s sklicevanjem na smernice, tudi ne pomeni, da je davčni organ pri postopanju in odločanju dal tožniku možnost, da čim lažje zavaruje in uveljavi svoje pravice (7. člen ZUP). Tožnikov zahtevek za določitev statusa nerezidenta je davčni organ zavrnil za celotno obdobje, to je za obdobje od 1. 1. 2012 do sprememb dejstev in okoliščin, ki vplivajo na rezidentski status, kljub zatrjevanim različnim dejanskim okoliščinam v času odhoda tožnika iz Slovenije leta 2012 in v času vložitve zahteve (2018), do česar se davčni organ tudi ni opredelil. 19. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem naj ob upoštevanju stališč sodišča o zadevi ponovno odloči. 20. Sodišče je v zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave, na nejavni seji na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa ugotovilo, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, v zadevi pa ni sodelovala stranka z nasprotnim interesom. Zato tudi ni izvedlo v tožbi predlaganih dokazov.

21. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Tožena stranka je dolžna povrniti stroške v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

1 Po določbi tretjega odstavka 2. člena ZDavP-2 se v davčnem postopku ZUP uporablja subsidiarno.