Jedro

V konkretnem primeru je glede na navedbe tožeče stranke na podlagi odstopa terjatve prišlo do singularnega pravnega nasledstva in s tem do prenosa stvarne legitimacije s tožeče stranke na S. P. Drži pritožbena navedba, da lahko v primeru odstopa terjatve tožena stranka, ki je bila s tem seznanjena, sporno obveznost veljavno izpolni le S. P. (slednji ima stvarno legitimacijo), kar pa še ne pomeni, da je ta pravni naslednik v smislu 208. člena ZPP.

Prevzemnika terjatve je mogoče šteti za pravnega naslednika stranke na podlagi navedene določbe le, če je bil ta prenos opravljen zaradi likvidacijskega oziroma smiselno drugega postopka prenehanja (zahteva se skupen prenos stvarne in procesne legitimacije na singularnega pravnega naslednika).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnika in tožena stranka sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je 16. 9. 2019 izdalo sklep, s katerim je zavrnilo predlog tožeče stranke za vstop v pravdo S. P. namesto tožeče stranke. Zoper ta sklep sta se pritožila tožeča stranka in S. P. Višje sodišče je 21. 4. 2020 izdalo sklep I Cpg 765/2019, s katerim je pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (I. točka izreka). Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka). V obrazložitvi je zapisalo, naj sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovi, ali tožeča stranka še obstaja, in če ne, v okviru materialnoprocesnega vodstva ugotovi tudi, ali so podane okoliščine, ki upravičujejo nadaljevanje postopka s pritožnikom kot singularnim pravnim naslednikom tožeče stranke (ali je do prenosa sporne terjatve nanj prišlo zaradi oziroma v zvezi s postopkom prenehanja tožeče stranke).

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se zavrne predlog S. P. za vstop v pravdo namesto tožeče stranke (I. točka izreka) in da se tožba zavrže (II. točka izreka).

3. Zoper sklep se iz vseh dopustnih razlogov pritožujeta tožeča stranka in S. P. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu S. P. za vstop v pravdo poleg ali namesto tožeče stranke, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ter odloči, da je v roku osmih dni po izdaji odločitve pritožbenega sodišča tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Načelo enakosti (14. člen Ustave Republike Slovenije) v konkretni zadevi ni bilo kršeno. Pritožnika se ne moreta uspešno sklicevati na sodni odločbi VI Pg 2082/2017 (v zvezi z I Cpg 473/2020) in VII Pg 374/2020, saj ne gre za enaki ali bistveno podobni zadevi. V navedenih zadevah namreč ni šlo za primer, ko bi sodišče dovolilo vstop v pravdo S. P. na strani (izbrisane) družbe K., GmbH (v tej zadevi tožeče stranke). V zadevi VI Pg 2082/2017 je imel S. P. položaj stranskega intervenienta na strani tožene stranke, tj. A., s.p. (v postopek je namreč vstopil kot singularni pravni naslednik prvotne stranske intervenientke v postopku, družbe K., GmbH), v zadevi VII Pg 374/2020 pa je S. P. nastopal kot tožnik. Za ta postopek tudi niso pravno odločilne navedbe pritožnikov, da je bilo v navedenih zadevah ter v tej zadevi (v zvezi z I Cpg 765/2019) ugotovljeno pravno nasledstvo med K., GmbH, in S. P. Kot je višje sodišče že pojasnilo v sklepu I Cpg 765/2019, je v konkretni zadevi bistveno, ali je S. P. singularni pravni naslednik družbe K., GmbH, v smislu določbe 208. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tj., ali je položaj singularnega pravnega naslednika pridobil zaradi prenehanja oziroma v postopku prenehanja pravne osebe. S tem vprašanjem pa se sodišče v zadevah VI Pg 2082/2017 in VII Pg 374/2020 ni ukvarjalo. Zatrjevano dejstvo, da sodnica S. P. ni dovolila vstopa v pravdo, čeprav naj bi mu bil v podobnem postopku, tj. v zadevi VII Pg 374/2020, vstop dovoljen, ne izkazuje pristranskosti sojenja.

7. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so navedbe S. P. glede pravno odločilnega dejstva, tj. prenosa sporne terjatve, pomanjkljive (glej nadaljevanje obrazložitve), povsem upravičeno tudi ni izvedlo personalnih dokazov. V skladu z načelom povezanosti trditvenega in dokaznega bremena namreč manjkajoče trditvene podlage načeloma ne more nadomeščati izvajanje dokazov (t. i. informativni dokaz). Kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Prav tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklep o zavrženju tožbe zaradi pomanjkljivosti, ki se nanašajo na sposobnost tožeče stranke biti pravdna stranka, in sklep o procesnem (ne)nasledstvu izda sodišče v pripravljalnem postopku, pri čemer razpravljanje na naroku ni pogoj za odločitev o obstoju teh procesnih predpostavk. To izhaja iz določila 273. člena v zvezi s petim odstavkom 81. člena ZPP.1 Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi glede konkretnega vprašanja zagotovilo tudi kontradiktornost v pripravljalnem postopku, saj je glede procesnega nasledstva pridobilo stališče tožeče in tožene stranke ter pridobitelja terjatve. Pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na podlagi 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožnika uveljavljata povsem nekonkretizirano, saj ne navajata, katere kršitve in kako naj bi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu sploh zagrešilo, zato tudi v tem delu njuna pritožba ni utemeljena.

8. Po prvem odstavku 190. člena ZPP, če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Po drugem odstavku istega člena pa more tisti, ki je pridobil stvar ali pravico, o kateri teče pravda, stopiti v pravdo namesto tožeče stranke oziroma tožene stranke samo tedaj, če v to privolita obe stranki.

9. Postopek se prekine, če stranka, ki je pravna oseba, preneha obstajati (3. točka prvega odstavka 205. člena ZPP). Postopek, ki je bil prekinjen iz kateregakoli razloga, ki je naveden v 1. do 4. točki prvega odstavka 205. člena tega zakona, se nadaljuje, ko ga dedič ali skrbnik zapuščine, novi zakoniti zastopnik, stečajni upravitelj ali pravni nasledniki pravne osebe prevzamejo ali ko jih sodnik povabi, naj to storijo (prvi odstavek 208. člena ZPP).

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila sporna terjatev med pravdnim postopkom s pravnim poslom s tožeče stranke prenesena na S. P. Nadalje je ugotovilo, da je bila tožeča stranka dne 18. 5. 2019 izbrisana iz avstrijskega sodnega registra. Odločilo je, da niso izpolnjeni pogoji po drugem odstavku 190. člena ZPP, saj je tožena stranka vstopu v pravdo S. P. nasprotovala. Ker naj iz trditev S. P. ne bi izhajalo, da je bil prenos terjatve opravljen zaradi oziroma v zvezi s postopkom prenehanja tožeče stranke, tak namen odstopa terjatve pa naj tudi sicer ne bi izhajal niti iz predložene pogodbe o cesiji, je zaključilo, da S. P. ni mogoče šteti za pravnega naslednika tožeče stranke po določbi 208. člena ZPP, zato je njegov predlog za vstop v pravdo namesto tožeče stranke zavrnilo. Ker tožeča stranka ne obstaja več, predlog S. P. za vstop v pravdo pa ni utemeljen, je tožbo zavrglo (peti odstavek 81. člena ZPP).

11. Višje sodišče najprej ugotavlja, da pritožnika v pritožbi glede obstoja tožeče stranke podajata nasprotujoče si trditve. Na 3. strani pritožbe namreč navajata, da tožeči stranki grozi insolvenčni postopek, v katerem bi bila lahko izbrisana in nezmožna nadaljevati pravdo, ter želita, da S. P. v pravdo vstopi poleg tožeče stranke, na 4. strani pritožbe pa pojasnjujeta, da je Ž. L. v priloženi pisni izjavi navedel, da glede na to, da je bil od 27. 4. 2018 do izbrisa tožeče stranke dne 18. 5. 2019 njen edini direktor in delničar, dobro pozna vse stranke postopka. Glede na navedeno višje sodišče pojasnjuje, da je pooblaščenec tožeče stranke in S. P. v postopku na prvi stopnji izrecno navedel, da je bila tožeča stranka dne 18. 5. 2019 izbrisana iz sodnega registra, ter za to priložil tudi izpisek iz avstrijskega sodnega registra. Ugotovitev sodišča glede navedenega (ki je sicer pritožba niti konkretizirano ne izpodbija) je torej pravilna.

12. Pritožnika ponovno (kot že v pritožbi zoper sklep z dne 16. 9. 2019) trdita, da sodišče prve stopnje ni pravilno interpretiralo predloga tožeče stranke, ki je predlagala, da v pravdo _poleg_ tožeče stranke, ki je sicer v postopku insolventnosti v Avstriji, vstopi tudi S. P. Pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče uporabiti 191. člen ZPP, ni utemeljeno. Ta namreč ureja primer, ko se obstoječi tožeči stranki pridruži nova tožeča stranka (drugi odstavek 191. člena ZPP), kar pa v tem primeru, ko je bila tožeča stranka izbrisana iz sodnega registra, ni mogoče. Tudi sicer pa (če bi tožeča stranka še obstajala) pogoji za (običajno) sosporništvo ne bi bili izpolnjeni, kar je višje sodišče že pojasnilo v sklepu I Cpg 765/2019 (glej 7. točko obrazložitve). Višje sodišče glede sklicevanja pritožnikov na drugi odstavek 192. člena ZPP ugotavlja, da gre za očitno pisno pomoto, in da sta imela pritožnika (glede na vsebino pritožbenega očitka) v mislih drugi odstavek 191. člena ZPP, glede katerega pa je pritožbeno sodišče že pojasnilo, zakaj se v tem primeru ne more uporabiti. Nadalje so pravno zgrešene tudi pritožbene navedbe, da je sodišče zmotno presojalo pogoje po drugem odstavku 190. člena ZPP, ker naj bi obe tožeči stranki privolili v tovrstno spremembo tožbe. Skladno z navedeno določbo more namreč tisti, ki je pridobil stvar ali pravico, o kateri teče pravda, stopiti v pravdo namesto tožeče stranke oziroma tožene stranke samo tedaj, če v to privolita obe stranki. Zahtevana privolitev se nanaša na obstoječi stranki (tj. tožečo in toženo stranko), ne pa na pridobitelja (v tem primeru) iztoževane terjatve.

13. V konkretnem primeru je glede na navedbe tožeče stranke na podlagi odstopa terjatve prišlo do singularnega pravnega nasledstva in s tem do prenosa stvarne legitimacije s tožeče stranke na S. P. Drži pritožbena navedba, da lahko v primeru odstopa terjatve tožena stranka, ki je bila s tem seznanjena, sporno obveznost veljavno izpolni le S. P. (slednji ima stvarno legitimacijo), kar pa še ne pomeni, da je ta pravni naslednik v smislu 208. člena ZPP. Višje sodišče se v zvezi s tem v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na obrazložitev, ki jo je glede pravnega nasledstva na podlagi navedenega člena podalo v sklepu I Cpg 765/2019. Prevzemnika terjatve je tako mogoče šteti za pravnega naslednika stranke na podlagi navedene določbe le, če je bil ta prenos opravljen zaradi likvidacijskega oziroma smiselno drugega postopka prenehanja (zahteva se skupen prenos stvarne in procesne legitimacije na singularnega pravnega naslednika).2

14. Na podlagi napotila višjega sodišča v sklepu I Cpg 765/2019 je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 9. 2. 2021 S. P. pozvalo, naj konkretizirano pojasni okoliščine, v katerih je prišlo do prenosa sporne terjatve nanj kot zatrjevanega pravnega naslednika tožeče stranke. S. P. je v vlogi z dne 25. 2. 2021 navedel le, da iz pogodbe o cesiji – dogovora z dne 4. 2. 2019 jasno izhaja, da je tožeča stranka nanj prenesla vse terjatve do tožene stranke, tudi iztoževano terjatev, zato naj bi imel pravico vstopiti v to pravdo kot singularni pravni naslednik tožeče stranke, ter da je bila tožena stranka z odstopom terjatve seznanjena.

15. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da S. P. ni zatrjeval, da je do prenosa sporne terjatve nanj prišlo zaradi oziroma v zvezi s postopkom prenehanja tožeče stranke. Prav tako tudi ni prerekal navedb tožene stranke, da pogodba o odstopu terjatve ni bila sklenjena v zvezi oziroma zaradi likvidacijskega postopka. Pritožnika v pritožbi sodišču prve stopnje ne očitata kršitve 7. in 212. člena ZPP, ki določata, da morajo stranke navesti dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke (ne uveljavljata pritožbenega razloga relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka na podlagi prvega odstavka 339. člena ZPP). Tudi sicer se višje sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da pritožnika nista podala navedb glede pravno odločilnega dejstva. V pritožbi sicer trdita, da je tožeča stranka na S. P. v likvidacijskem postopku prenesla iztoževano terjatev, vendar pa gre pri tej navedbi v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP za nedopustno pritožbeno novoto, ki jo pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, saj pritožnika nista navedla nobenih razlogov, zakaj tega dejstva brez svoje krivde nista mogla navajati pravočasno (v skladu z 286. členom ZPP) že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Enako velja tudi glede pritožbenih navedb, s katerimi povzemata priloženo izjavo nekdanjega direktorja tožeče stranke, Ž. L. (iz katerih pa tudi sicer ne izhaja, da je do prenosa sporne terjatve na S. P. prišlo zaradi oziroma v zvezi s postopkom prenehanja tožeče stranke).3 V konkretnem primeru torej niso bili izpolnjeni pogoji iz 208. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 205. člena ZPP za nadaljevanje postopka s S. P. kot tožečo stranko. Ker tožena stranka soglasja za vstop S. P. v pravdo namesto tožeče stranke ni podala (česar pritožnika niti ne izpodbijata), je sodišče prve stopnje predlog za vstop v pravdo pravilno zavrnilo. Glede na navedeno ter glede na to, da je bila tožeča stranka izbrisana iz sodnega registra, je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo v skladu s petim odstavkom 81. člena ZPP.

16. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev. Pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje tako ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

17. Pritožnika s pritožbo nista uspela, zato morata sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka je sicer odgovorila na pritožbo, vendar odgovor v ničemer ni prispeval k razrešitvi zadeve, zato mora pritožbene stroške kriti sama (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Tudi Vesna Rijavec navaja, da se lahko o procesnem nasledstvu odloča v pripravljalnem postopku, vendar po vročitvi tožbe (V. Rijavec v L. Ude in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana, GV Založba, 2006, str. 548). 2 Prim. tudi sklep VSL I Cpg 779/2019. 3 Iz teh navedb izhaja, da je Ž. L., ker mu ni uspelo izvesti obnove v tožečo stranko in ker se je stanje v podjetju slabšalo, spoštoval posojilne pogodbe in S. P. v imenu tožeče stranke že 30. 11. 2018 odstopil vse terjatve, vključno z iztoževano, nato pa je odstop terjatev znova osebno podpisal 4. 2. 2019.