Jedro

Tožnik ni izpolnjeval pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ker je kot vodja premika samovoljno odredil premikalno vožnjo premikalne lokomotive na zasedeni tir, za kar ni imel dovoljenja prometnika, nato pa je v povratni vožnji iste lokomotive dovolil prevoz nevarnih snovi. Zato je bila disciplinska sankcija upravičena in zakonita.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki II izreka (odločitev o pravdnih stroških) delno spremeni tako, da se znesek prisojenih pravdnih stroškov zniža na znesek 447,00 EUR (namesto 825,00 EUR).

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora v 8 dneh, od vročitve te sodbe, tožniku povrniti njegove pritožbene stroške v znesku 26,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se sklep o disciplinski odgovornosti št. ... z dne …, s katerim je tožena stranka tožniku izrekla opomin, kot nezakonit razveljavi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 825,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v 8 dneh, po poteku izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz razloga po 2. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico.

Navaja, da časovni zamik med podanim dovoljenjem prometnika in dejanskim (spornim) premikom lokomotive ne kaže na to, da je tožnik storil očitano kršitev. Tožnik se po tem, ko prejme dovoljenje za premik vlaka, sam odloči, kam bo vlak premaknil in kako bo to storil. V spornem času je imel veliko dela, zato je prišlo do navedenega časovnega zamika. Veljavnost odjave prometnika tudi ni časovno omejena. Tožnik je ob 15.30 uri odredil premik na podlagi predhodne odjave prometnika in zato premik ni bil samovoljen.

Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno neutemeljeno oprlo na izpovedbo priče A.A., ki sam spornega dogodka ni zaznal, ampak je kot glavni inženir tožene stranke vpogledal v trak lokomotive in na podlagi tega ugotavljal, ali je lokomotiva v spornem premiku s seboj prevažala vagone oziroma, ali je šlo le za prazno vožnjo. Navedeni je svoje mnenje podal ob predpostavki, da je imel vlak, ki je kritičnega dne prispel na železniško postajo M., 20 vagonov. Tožnik pa nikoli ni trdil, da je premikalna lokomotiva v sporni vožnji s seboj vlekla 20 vagonov. Tožnik je vagone razstavil tako, da je premikalna lokomotiva v premikalni vožnji iz tira 48 s seboj vlekla 4 vagone, ki so bili namenjeni za H., preostalih 16 vagonov (cistern) pa je ostalo na tiru št. 48. Tožena stranka tekom disciplinskega postopka tožniku tudi ni dala možnosti, da bi sam vpogledal v trak lokomotive.

Glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka v registru pogovorov ni zabeležila nobenih ukazov glede spornega premika, tožnik v pritožbi navaja, da so pogovori potekali preko telefonskega voda (kar je tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje dokazoval s predložitvijo fotografij), preko katerega se pogovori snemajo. Tožena stranka je v disciplinskem postopku preverjala in poslušala pogovore le preko digitalnega registrofona, kar je razvidno iz zapisnika z dne 8. 4. 2011. Če bi poslušala tudi pogovore, ki so potekali preko telefona, bi pogovore slišala. Z ozirom na navedeno ni mogoče verjeti izpovedbi priče A.A., da je poslušal pogovore preko telefona.

Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da je tožnik v povratni vožnji na premikalni lokomotivi dovolil prevoz nevarnih snovi. Pri tem ni upoštevalo izpovedbe tožnika in B.B., ampak je neutemeljeno verjelo priči A.A. in C.C., ki sta oba imela interes, da tožena stranka v tem individualnem delovnem sporu uspe. Navedbe priče C.C. si tudi nasprotujejo. Ta je namreč v disciplinskem postopku navedel, da je na lokomotivi, na kateri so se prevažale nevarne snovi, prepoznal tožnika po rdečem traku na roki, ki ga nosi vodja premika in je na podlagi tega domneval, da se je na njej nahajal tožnik. V nasprotju s tem, pa je na glavni obravnavani izpovedal, da je tožnika videl v obraz ter ga prepoznal. Na obravnavi je pojasnil, da predhodno tožnika ni želel imenovati, ker se je iz dokumentacije dalo razbrati, kdo je to bil. C.C. je trdil, da je poleg tožnika na sporni lokomotivi videl še dva premikača. Tožena stranka je disciplinski postopek sprožila samo zoper tožnika in še enega delavca, ki se ni odločil za sodno presojo izrečenega disciplinskega ukrepa. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo izpovedbe priče B.B., ki je v spornem premiku kot strojevodja upravljal premikalno lokomotivo, da se obravnavanega dne ni zgodilo nič nenavadnega. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanega pritožbenega razloga, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni storilo, na ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo (z izjemo dela, ki se nanaša na stroškovno odločitev sodišča prve stopnje).

V tem individualnem delovnem sporu tožnik vtožuje razveljavitev sklepa o disciplinski odgovornosti z dne 19. 9. 2011, s katerim je tožena stranka tožniku izrekla opomin. Očitala mu je, da je dne 1. 7. 2011 samovoljno odredil premikalno vožnjo premikalne lokomotive na zaseden tir št. … (M.) in v povratni vožnji na premikalno lokomotivo dovolil prevoz nevarnih snovi, po RID-u št. ...

Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je zaključilo, da je tožnik storil očitano ravnanje in da je bila disciplinska sankcija (o izrečenem opominu tožene stranke tožniku) upravičena in zakonita. U gotovilo je, da je tožnik 1. 7. 2011 samovoljno odredil premikalno vožnjo premikalne lokomotive na zaseden tir št. 48, saj je dovoljenje za premik imel že okoli 12.15 ure, pa še to za namene razstavljanja in sestavljanja vlakovne kompozicije, kar pa se ob 15.30 uri ni vršilo, saj se je premikalna lokomotiva premikala prazna, brez pripetih vagonov. Tožnik za premik prazne lokomotive ob 15.30 uri ni imel dovoljenja. Tudi sicer se je dovoljenje za premik prometnika (okoli 12.15 ure) nanašalo na vlečenje vlaka 56102 s tira št. 48, kar se tega dne ni zgodilo. Po tem, ko je tožnik samovoljno oziroma brez predhodnega dovoljenja prometnika, premaknil premikalno lokomotivo na zaseden tir št. 48, je nato v povratni vožnji iste lokomotive dovolil prevoz nevarnih snovi (bencina) in ni upošteval RID-a št. … Pritožbeno sodišče se s temi dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje strinja.

Dokazna ocena sodišča prve stopnje je vestna, skrbna in analitično sintetična, kot to veleva 8. člen ZPP, pritožbeno sodišče pa jo tudi objektivno ocenjuje kot razumno in prepričljivo. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo. Razloge izpodbijane odločitve pritožbeno sodišče sprejema in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje v celoti sklicuje (stran 3 do 6 obrazložitve izpodbijane sodbe). Nasprotne pritožbene navedbe so v celoti neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil tožnikov sporni premik premikalne lokomotive samovoljen. Tožnik je namreč dobil dovoljenje prometnika za premik le za namene sestavljanja kompozicije, ugotovljeno pa je bilo, da se je premikalna lokomotiva premikala sama, brez pripetih vagonov, za kar pa tožnik ni dobil dovoljenja prometnika. V tem delu je sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno utemeljeno oprlo na prepričljivo izpovedbo priče A.A. (glavnega inženirja tožene stranke). Verodostojnost njegovega mnenja tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija z navedbami, da je podal svoje mnenje ob predpostavki vožnje 20 vagonov, pri čemer tožnik trdi, da je premikalna lokomotiva s tira št. 48 s seboj vlekla le 4 vagone. A.A. je namreč v svoji izpovedbi logično pojasnil, da je s pomočjo traka lokomotive (metraže) ugotovil, da se je premikala premikalna lokomotiva sama, brez pripetih vagonov, saj bi v primeru, če bi vozila tudi vagone, morala opraviti vsaj 200 metrov daljšo pot. Tudi v primeru, če bi bil nanjo pripet le en vagon, bi se to videlo iz metraže. Tožnik šele v pritožbi navaja, da mu tožena stranka tekom disciplinskega postopka ni dala možnosti, da bi sam vpogledal v trak lokomotive, pri čemer pa ni navedel opravičljivih razlogov, zaradi katerih navedenega ni mogel uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato pritožbeno sodišče teh novih navedb tožnika ni upoštevalo (337. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje je nadalje na podlagi izpovedbe priče A.A. prav tako pravilno ugotovilo, da na registru pogovorov ni bilo zaslediti nobenih ukazov za premike lokomotive, iz katerih bi bilo razbrati, da je šlo za razstavljanje vlakovne kompozicije.

V zvezi s tožnikovimi pritožbenimi navedbami, da tožena stranka ni zabeležila ukazov glede spornega premika, ker ni poslušala pogovorov preko telefona, ampak le registrafona, pritožbeno sodišče navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožnik tega dne od prometnika dobil dovoljenje za premik, vendar pa se to dovoljenje ni nanašalo na premik prazne premikalne lokomotive, ampak na vlečenje vlaka 56102 s tira št. 48, kar pa se tega dne ni zgodilo. Tudi sicer je sodišče prve stopnje v svoji dokazni oceni pravilno upoštevalo, da je prišlo do časovnega zamika med prejetim dovoljenjem (okoli

12.15 ure) in spornim premikom (ob 15.30 uri), kar sicer neposredno ne dokazuje, da je tožnik storil očitano kršitev, vendarle pa nakazuje na to, da se sporni premik ni vršil za namene sestavljanja vlakovne kompozicije (za kar je bilo izdano dovoljenje) kot je to trdil tožnik, ampak je šlo za prazno vožnjo, kar tudi sicer potrjujejo drugi neposredni dokazi (zlasti izpovedba zaslišane priče A.A.).

Z ozirom na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da sodišče prve stopnje tožnikovih navedb, da je sporni premik vršil za namene sestavljanja vlakovne kompozicije in da je premikalna lokomotiva v premikalni vožnji iz tira št. 48 s seboj vlekla 4 vagone, pravilno ni štelo za dokazane.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je tožnik v povratni vožnji na premikalno lokomotivo dovolil prevoz nevarnih snovi (bencina) po RID-u št. … V tem delu je sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno utemeljeno oprlo zlasti na prepričljivo izpovedbo C.C., ki je kritičnega dne ob priliki nenadne kontrole opazoval južno področje postaje T. in ob 15.50 uri videl pripeljati premikalno lokomotivo, ki je poleg oseb prevažala več prosto stoječih plastičnih posod, napolnjenih z zelenkasto tekočino, pri čemer je priča domneval, da je šlo za bencin. Tudi pritožbeno sodišče izpovedbo te priče ocenjuje kot verodostojno, pritožbene navedbe tožnika, ki izpodbijajo navedeno dokazno oceno sodišča prve stopnje, pa kot neutemeljene.

Tožnik v pritožbi tako neuspešno izpodbija verodostojnost izpovedbe priče C.C. z navajanjem, da je ta v postopku pred sodiščem prve stopnje izpovedal drugače kot predhodno tekom disciplinskega postopka (tožnik navaja, da je navedeni tekom disciplinskega postopka izpovedal, da je tožnika prepoznal po rdečem traku na roki, ki ga nosi in domneval, da se je na premikalni lokomotivi nahajal tožnik, na glavni obravnavi pa je navedel, da je tožnika videl v obraz ter ga prepoznal). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da opisano zatrjevano neskladje ne uspe izpodbiti verodostojnosti izpovedbe priče C.C., da je na sporni premikalni lokomotivi videl tožnika. Ali ga je identificiral po rdečem traku, ali ga je poznal od prej niti ni pomembno, prav tako ni odločilno, da predhodno tožnika ni poimensko navedel v svojem poročilu, kar tožnik izpostavlja v pritožbi.

Tožnik v pritožbi nadalje neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje v svoji dokazni oceni kot verodostojni upoštevati zlasti tožnikovo izpovedbo in izpovedbo priče B.B., ki je v spornem premiku kot strojevodja upravljal premikalno lokomotivo, da se kritičnega dne ni zgodilo nič neobičajnega, saj sta omenjena glede na njuno vpletenost v dogajanje v zvezi s spornim premikom sigurno zainteresirana za izid tega postopka. Sicer pa je sodišče prve stopnje v svoji dokazni oceni pravilno upoštevalo, da je izpovedba C.C. podprta tudi z drugimi dokazi. Priča Č.Č. je namreč nekaj dni po spornem dogodku fotografirala sveže madeže ob tiru št. 47, ki so nastali ob prevozu nevarnih snovi obravnavanega dne. Tudi okoliščina, da je vlak, ki je prispel iz R. na tir št. 48, prevažal cisterne z naftnimi derivati, omogoča logičen sklep, da so bili v plastične posode natočeni ostanki naftnih derivatov iz cistern, saj je tožnik premikalno lokomotivo premaknil ravno na tir št. 48 in jo nato naloženo s polnimi posodami odpeljal nazaj, kjer je bila garirana.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni izpolnjeval pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ker je kot vodja premika samovoljno odredil premikalno vožnjo premikalne lokomotive na zaseden tir št. 48 ob 15.30 uri, za kar ni imel dovoljenja prometnika, nato pa je v povratni vožnji iste lokomotive dovolil prevoz nevarnih snovi, pri čemer ni upošteval RID-a št. ...

Pritožbeno sodišče uradoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo pri odločitvi o povrnitvi pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je namreč toženi stranki neutemeljeno priznalo povračilo stroškov v zvezi s prihodom njenega pooblaščenca na narok.

Kot potrebni stroški za pravdo se po ustaljeni sodni praksi ne upoštevajo stroški prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja sedeža stranke oziroma sodišča (pooblaščenci tožene stranke imajo sedež v Ljubljani, o zadevi je odločalo Delovno sodišče v Mariboru) in gre za zastopanje v sorazmerno nezapleteni zadevi, kar velja za konkretni primer. Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS/I, št. 33/1991 in nadalj.) izhaja tudi pravica do zastopanja po odvetniku in pravica do svobodne izbire odvetnika, vendar pa to še ne pomeni, da je nasprotni stranki v postopku treba naložiti breme stroškov, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek. Stranka ima prosto izbiro pooblaščenca in mu je tudi dolžna povrniti potne stroške po Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), vendar stroški pooblaščenca, katerega sedež je izven kraja sedeža stranke oziroma sodišča, niso potrebni stroški, ki bi jih morala kriti nasprotna stranka (155. členu ZPP). Pooblaščenec tožene stranke bi si lahko določil substituta iz kraja sedeža sodišča, s čimer bi se tem stroškom izognil. Sodišče prve stopnje je zato toženi stranki neutemeljeno priznalo povrnitev teh priglašenih stroškov.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pri stroškovni odločitvi upoštevalo odmero priglašenih stroškov tožene stranke sodišča prve stopnje, pri čemer je upoštevalo, da tožena stranka ni upravičena do povrnitve potnih stroškov za svojega pooblaščenca, katerega sedež je izven kraja sedeža sodišča prve stopnje .

Potrebni stroški tožene stranke pred sodiščem prve stopnje tako ob upoštevanju prvega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP ter ZOdvT znašajo skupaj 447,00 EUR. Tožena stranka je namreč upravičena do povrnitve nagrade za postopek, ki po tar. št. 3100 znaša 183,30 EUR (1,3 x 141,00 EUR), nagrade za narok po tar. št. 3102 v višini 169,20 EUR (1,2 x 141,00 EUR), pavšala za materialne stroške (tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR in 20 % DDV na odvetniške storitve. Te stroške ji je dolžan tožnik povrniti v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka izpolnitvenega roka do plačila.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantni. Sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 1. odstavka 358. člena ZPP pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločitvi o pravdnih stroških delno spremenilo tako, da je znesek prisojenih pravdnih stroškov znižalo na znesek 447,00 EUR (namesto 825,00 EUR). V preostalem je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da v tem delu ni podan s pritožbo uveljavljani razlog niti niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Odločitev o pritožbenih stroških tožnika temelji na določilu drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. S pritožbo je tožnik delno uspel, in sicer pritožbeno sodišče ocenjuje, da je njegov uspeh v razmerju do tožene stranke 9 % (378/4325), zato mu je tožena stranka dolžna povrniti ustrezen del pritožbenih stroškov, katerih višino je pritožbeno sodišče odmerilo v znesku 294,72 EUR, in sicer: za sestavo pritožbe po tar. št. 3210 v višini 225,60 EUR, materialne stroške 20 EUR (tar. št. 6002) ter 20 % DDV (tar. št. 6007).

Ob upoštevanju 9 % uspeha je tako tožena stranka dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 26,53 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, pod izvršbo.