Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo pravno podlago 84. člena ZD in je pravilno obrazložilo, da je pravi oporočiteljev namen temeljno vodilo pri razlagi oporoke ter da je določila oporoke treba razlagati po pravem oporočiteljevem namenu, kar pomeni, da sam zapis oporoke ni odločilen, temveč sodišče ugotavlja vsebino zapustnikove volje še na druge načine.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v II., III., IV. in V. točki izreka spremeni tako, da se glasi: "I. Ugotovi se, da je pokojna M. K., rojena ..., umrla ..., nazadnje stanujoča ..., z oporoko z dne 7. 9. 2013 razpolagala z vsemi svojimi nepremičninami in tožeči stranki M. B., naklonila vse svoje nepremičnine, razen dela parcele 39/1, k. o. ..., zahodno od žive meje, ki leži vzhodno od hiše tožene stranke D. G. do asfaltne vaške poti zahodno od parcele 39/1, s parcelno št. 979/7, k. o. ..., in parcele 39/3, k. o. ..., v obsegu, ki je v prilogi A 13 - prikaz parcele z dne 19. 5. 2015 označen z rumeno barvo. Listina v prilogi A 13 je sestavni del sodbe.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 1.650,79 EUR stroškov pravdnega postopka, v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po preteku izpolnitvenega roka do plačila."

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin zahtevek, da je zapustnica M. K. v njeno korist razpolagala z vsemi svojimi nepremičninami (II. točka izreka). Ugotovilo, da je zapustnica v tožničino korist razpolagala z nepremičninami, to je s parcelo št. 38 in s šestimi v izreku povzetimi parcelami,1 vse v k. o. ... (III. točka izreka). V preostanku2 je zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka), ter toženki naložilo, da mora tožnici povrniti 1.155,55 EUR stroškov pravdnega postopka (V. točka izreka).

2. Tožnica izpodbija sodbo v II., IV. in V. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da toženka nikoli ni opredeljeno nasprotovala dejstvu, da zemljišče, na katerem stojijo garaža, lopa in drvarnica, ni predmet oporoke. Vztraja pri stališču, da je zapustnica tožnici zapustila vse nepremičnine, razen izjeme, ki jo je navedla v oporoki, to je parcele od žive meje pred toženkino hišo do asfaltirane vaške poti. Navaja, da so bili objekti garaža, lopa in drvarnica zgrajeni za potrebe kmetije. Sodišče se je nepravilno oprlo le na izpoved toženke in njenih prič, pri čemer dejstvo, da naj bi zapustnica dovolila uporabo lope vnukom, kar ni časovno opredeljeno, še ne utemeljuje zaključka o njeni oporočni volji. Ker je zapustnica v oporoki navedla, da tožnici zapušča staro hišo z gospodarskim poslopjem in zemljo, je uporabila generični izraz zemlja in ne posameznih zemljiških parcel, zato je tožnici namenila vse drugo, razen izjeme, ki gre toženki. Navedeno velja tudi za gozdno parcelo. Odločitev za tožnico predstavlja presenečenje, saj je sodišče zemljišče stare hiše in gospodarskega poslopja vezalo na pojem funkcionalnega zemljišča, ki ga je enačilo s parcelno mejo. Navedeno postopanje sodišča ni pravilno, saj stranki v postopku nista bili seznanjeni, da bo sodišče ugotavljalo funkcionalno zemljišče. V zvezi s tem je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, saj sega funkcionalno zemljišče stare hiše in gospodarskega poslopja čez mejo parcele 38. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi tožničinemu tožbenemu zahtevku, s stroškovno posledico.

3. V odgovoru na pritožbo toženka obrazloži, da je od zapustničine smrti zatrjevala, da gre za delno oporoko. Nastal je dvom, kaj pomeni zemlja in se ne ve, katero zemljo je zapustnica mislila. Navaja, da je bila garaža zgrajena z namenom, da bo imel pokojni brat mehanično delavnico in nikakor ne sodi h gospodarskemu poslopju. Lopa je bila zgrajena leta 1982, najprej za garažo toženkinega moža, kasneje jo je uporabljal oče pravdnih strank za različne namene. Treba je vedeti, da so od leta 2007 obdelovalne površine oddane v najem ter da tožnica in njeni otroci niso prevzeli kmetije, kot je ves čas zatrjevano. Toženka je prepričana, da je sodišče ravnalo življenjsko in odločilo pravilno, saj na kmetiji oziroma zraven nje živi 50 let, medtem ko tožnica že 41 let živi drugje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbena navedba, da toženka ni nikoli zatrjevala, da zemljišče, na katerem stojijo garaža, lopa in drvarnica, ni predmet oporoke, ne drži, saj je takšne trditve podala že v odgovoru na tožbo v petem odstavku na tretji strani in je pri njih v postopku vseskozi vztrajala.

6. V postopku ni bilo prerekano dejstvo, da je zapustnica M. K. 7. 9. 2013 napravila oporoko v besedilu (priloga A 8): "Oporoka! Podpisana K. M., roj. ... Zapuščam hčerki G. D. roj. ..., Parcelo od žive meje pred njeno hišo do asfaltirane vaške poti. Izvoz čez parcelo imata obe hiši stara in nova. Hčerki B. M. roj. ... zapuščam staro hišo z gospodarskim poslopjem in zemljo. K. M."3

7. V tej pravdi je sporno, ali je besedilo oporoke dovolj jasno, da je iz njega mogoče spoznati zapustničin namen. Kot nejasno se je izkazalo besedilo "in zemljo". Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo pravno podlago 84. člena Zakona o dedovanju (ZD) in je pravilno obrazložilo, da je pravi oporočiteljev namen temeljno vodilo pri razlagi oporoke ter da je določila oporoke treba razlagati po pravem oporočiteljevem namenu, kar pomeni, da sam zapis oporoke ni odločilen, temveč sodišče ugotavlja vsebino zapustnikove volje še na druge načine. Določilo v korist zakonitega dediča ali v korist tistega, ki mu je z oporoko naložena kakšna obveznost, se po drugem odstavku 84. člena ZD uporablja subsidiarno, če je podan dvom o pravem oporočiteljevem namenu. Naloga sodišča prve stopnje je bila, da izraz zemlja obrazloži po zapustničinem namenu oziroma ugotovi njeno pravo oporočno voljo. Zapustnica je bila mati pravdnih strank. Tožnica vztraja, da ji je mati z oporoko zapustila vse svoje premoženje, razen izjeme, to je parcele od žive meje pred hišo toženke do asfaltirane vaške poti. Nasprotno toženka zatrjuje, da mati z oporoko ni razpolagala z vsem svojim premoženjem. Ker pritožba III. točke sodbe, s katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zapustnica z oporoko tožnici naklonila parcelo št. 38, na kateri stojita stara hiša in gospodarsko poslopje, štiri parcele na območju imenovanem Š. in dve parceli na območju imenovanem D., ne izpodbija, je v pritožbenem postopku sporen še del parcele 39/1, ki se na prikazu parcele z dne 19. 5. 2015 (priloga A 13) nahaja vzhodno od žive meje ter je označen z oranžno barvo in gozdna parcela 391, k. o. ...

8. Na podlagi izvedenih dokazov in njihove ocene je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženka po oporoki deduje parcelo 39/1 od žive meje do asfaltirane vaške poti in parcelo 39/3, da tožnica po oporoki deduje parcelo 38 s staro hišo in gospodarskim poslopjem ter kmetijska zemljišča na Š. in v D. (šest parcel), preostali del parcele 39/1 ter gozd pa nista predmet oporoke ter bo v tem delu izvedeno zakonito dedovanje.4 Po oceni pritožbenega sodišča so navedeni zaključki glede še spornega dela zmotni.

9. Sodišče prve stopnje je zapustničino oporočno voljo ugotavljalo z zaslišanjem pravdnih strank in vseh predlaganih prič ter je vpogledalo v pisni izjavi prič D. Š. in J. R. (prilogi A 4 in A 5). Pravilno je ugotovilo, da so o relevantnih dejstvih, to je o pravi zapustničini volji, izpovedovali pravdni stranki - hčerki zapustnice, toženkina mož in sin D. G. in G. G. ter priča sosed J. A. O tem sta v svojih pisnih izjavah izpovedali tudi priči D. Š. in J. R. Priči I. N. in S. N. o zapustničini volji nista vedeli povedati ničesar, zato njunih izpovedi sodišče pravilno ni ocenilo v tej smeri. Na podlagi izpovedi prič je sodišče prve stopnje v dokazni oceni ugotovilo, da gre tožnici vse, kar sodi v sklop kmetije.5 Ta dokazna ocena ni izpodbijana in pritožbeno sodišče z njo soglaša. Pritožba sicer izpostavlja, da se je sodišče nepravilno oprlo le na izpoved toženke in njenih sorodstvenih prič, to je moža in sina. Sodišče prve stopnje ni podvomilo, da so bili toženka ter priči D. G. in G. G. v svojih izpovedih iskreni, a je po oceni pritožbenega sodišča dalo premajhno težo dejstvu, da imata priči v tem postopku zaradi bližnjega sorodstvenega razmerja s toženko interes po uspehu v pravdi. Če je sodišče prve stopnje izpovedi D. Š. in J. R. ocenilo v smeri, da je bil prvi dober prijatelj tožničinega pokojnega moža in mu je pomagal na kmetiji, druga je že pokojna, njene verodostojnosti se ne da preveriti, pisno izjavo pa je od nje pridobila tožnica, bi moralo v enaki meri upoštevati tudi sorodstveno razmerje toženkinih prič. A navedena pomanjkljivost na odločitev sodišča ni vplivala, saj iz dokazne ocene izhaja, da toženki kmetija ni bila prioriteta zaradi razlogov, ki so navedeni v sodbi. Nasprotno, vseskozi je bilo predvideno, da bo kmetijo prevzela tožnica s svojo družino in si zapustnica kljub sporu, ki ga je imela s tožnico od leta 2011 do 2013, ni premislila, ter je vse, kar sodi v sklop kmetije, namenila tožnici.

10. Ob takšnih neizpodbijanih ugotovitvah sodišča zaključek, da zapustnica ni razpolagala z vsem svojim premoženjem ter da je tožnici poleg parcele 38, na kateri sta stara hiša in gospodarsko poslopje, naklonila še obdelovalno zemljo, to je štiri parcele na Š. in dve parceli v D., ni življenjsko logičen. 8. člen ZD določa, da lahko oporočitelj z oporoko razpolaga s svojim premoženjem na način in v mejah, kot to določa zakon. Oporoka (testament) je enostranska, preklicna, v predpisani obliki in strogo osebno dana izjava volje, s katero neka oseba razpolaga s svojim premoženjem za primer smrti.6 Z oporoko zapustnik praviloma razpolaga z vsem svojim premoženjem. S tem namenom je treba presojati tudi tu sporno zapustničino oporoko.

11. Drugi razlog, ki vodi pritožbeno sodišče glede še spornega dela do drugačnih zaključkov, kot jih je sprejelo sodišče prve stopnje, je ta, ki ga izpostavlja pritožba, in sicer, da je iz besedila oporoke razvidno, da je zapustnica izjemo, ki jo je napravila, opredelila tako, da je izrecno navedla, da toženki zapušča parcelo in jo opisala (to je parcela od žive meje pred njeno hišo do asfaltirane vaške poti). Če je zapustnica v oporoki napisala takšno izjemo, potem je logičen zaključek, da je z oporoko razpolagala z vsem ostalim premoženjem. V obravnavani zadevi gre za dedovanje kmetije, kjer se je opravljala kmetijska dejavnost in kjer je zapustnica živela in delala. Zato je logičen tudi nadaljnji zapis v oporoki, ko je zapustnica preostanek premoženja oziroma celotno kmetijo opredelila kot "stara hiša z gospodarskim poslopjem in zemljo".

12. Neprerekano dejstvo, da se v času, ko je zapustnica napravila oporoko, kmetijska dejavnost na kmetiji ni več izvajala, ne more pripeljati do drugačne odločitve, saj ni izpodbijana ugotovitev, da je bila kmetija z vsem, kar sodi zraven, namenjena tožnici. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je uporaba dela parcele 39/1, konkretno lope in garaže, s strani obeh vnukov zapustnice in sinov pravdnih strank relevantna glede ugotavljanja zapustničine volje in pritožba navedeno utemeljeno izpodbija. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje napačno opredelilo tudi sam izraz zemlja, ko ga je uporabilo samo za obdelovalno zemljo. Splošno znano dejstvo je, da se pri kmetijskih gospodarstvih izraz zemlja uporablja za vse premoženje oziroma nepremičnine kmetije, vključno z gozdnimi površinami.

13. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja in dokazne ocene, da gre tožnici vse, kar sodi v sklop kmetije, zmotno zaključilo o pravi zapustničini volji, ko se je postavilo na stališče, da je z oporoko razpolagala le z določenim delom premoženja. Ob povedanem je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožničinemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo (351. in 358. člen ZPP). Navedeno pomeni, da gre toženki7 po oporoki parcela 39/3 in del parcele 39/1, vse k. o. ... kar predstavlja zemljišče od žive meje do asfaltirane vaške poti. Da poteka živa meja vzhodno od hiše toženke, med pravdnima strankama ni bilo sporno, v izogib nejasnostim pa je sodbi priložena tudi kopija prikaza parcel z dne 19. 5. 2015 (priloga A 13), kjer je del, ki gre po oporoki toženki, označen z rumeno barvo. Vse preostalo premoženje, to je parcela 38, kjer se nahajata stara hiša in gospodarsko poslopje, parcele na Š. in v D., preostali del parcele 39/1, na katerem stojijo garaža, lopa in drvarnica, ter gozdna parcela 391, k. o. ..., pa gre tožnici. Kljub temu, da III. točka izreka sodbe ni bila izpodbijana, je sodišče v izogib nejasnostim sodbo spremenilo tako, da je spremenilo tudi to točko, saj se postavljeni zahtevek s strani tožnice in III. točka sodbe delno izključujeta.

14. Glede na to, da je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožničinemu zahtevku v celoti ugodilo, se za nerelevantne izkažejo pritožbene navedbe glede funkcionalnega zemljišča in se pritožbenemu sodišču o tem ni bilo treba izrekati.

15. Sprememba sodbe in ugoditev tožničinemu zahtevku v celoti je narekovala tudi spremembo stroškovne odločitve. Ker ugotovitev sodišča prve stopnje o tožničinih pravdnih stroških v višini 1.650,79 EUR ni bila izpodbijana,8 je toženka dolžna tožnici te stroške povrniti.

1 Kot izhaja iz obrazložitve sodbe se štiri parcele nahajajo na območju imenovanem Š., dve parceli pa na območju imenovanem D. 2 Kot izhaja iz obrazložitve sodbe je zahtevek zavrnjen za del parcele 39/1, ki se na prikazu parcele z dne 19. 5. 2015 (priloga A 13) nahaja vzhodno od žive meje in je označen z oranžno barvo ter na katerem se nahajajo lopa, garaža in drvarnica. Zahtevek je zavrnilo tudi za gozdno parcelo 391 k. o. ... 3 Zapustnica je dele besedila v oporoki podčrtala. 4 19. točka obrazložitve. 5 23. točka obrazložitve. 6 Karel Zupančič, Viktorija Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, tretja spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list RS, Ljubljana 2009, stran 113. 7 Toženka je že dobila parcelo 39/2, na kateri ima postavljeno hišo. 8 32. točka obrazložitve.